Bedenica, škržad in brinjevka

Odziv na mnenje Jolke Milič o mojem članku “Milko Matičetov... (PN, 6. februar 2015).

Jolka Milič je pred nedavnim izjavila, da se spušča v javne polemike le s sebi ravnimi. Počutiti bi se moral počaščen, pa se ne, ker mi je prejšnji petek na tem mestu očitala, da sem bil glede Matičetovega in njegovega pojmovanja besed bedenica, škržad in brinjevka površen in slabo informiran.

Osnova za moje poglobljeno posthumno pisanje o kraškem sorojaku so številna prebrana dela ali zapisi drugih o njem, moja druženja z njim ter izjave teh, ki so ga osebno poznali. Udeležil sem se tudi komemoracije, ki so jo njegovi sodelavci iz Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU-ju organizirali 26. januarja v Ljubljani. Tu je spomin nanj obudil dr. Mirko Ramovš, slavist in njegov dolgoletni sodelavec. Med drugim je povedal: “Vsi poznate njegovo zavzemanje za bedenice, to je ime za narciso. Poznana je tudi dilema med brinjevko in brinovko. On se je boril in bil pri tem uspešen, da se uporablja pravilno brinjevka, medtem ko je Kosovelu to ptico v brinovko spremenil že Vidmar, kar je narobe. Zadnja stvar so bili škržadi. O njih je pisal tudi pesmi in mi jih je, že ko je bil upokojen, redno nosil na inštitut. Ogromno je vedel in pri svojem delu je hotel popolnost, zato mnoge stvari, ki jih je imel v načrtu, niso nikoli izšle, ker je bil preveč pedanten. Kar nekaj tem je pustil nedokončane, med drugim tudi te o škržadih in bedenicah.”

Če preskočimo brinjevko, pri njej je boj že dobljen, ostaja odprta dilema glede ostalih dveh pojmov. Miličeva trdi, da Matičetovem ni bilo do tega, da se uporablja le eno poimenovanje, temveč, da ju je želel le spraviti iz geta narečnosti in to, da ju slovenski pravopis sprejme kot polnopravni in enakovredni.

O bedenici je Matičetov zabeležil več kot 120 različnih poimenovanj. O njih se je najbolj razpisal leta 1977 v članku Bedenice - Imena, pesniško in obredno izročilo o tem cvetju na Slovenskem in pri sosedih v hrvaški Istri. Ker je na koncu dela pripisal, da sledi še drugi del, sem ga o njem povprašal leta 2010, ko sem bil v Ljubljani pri njem na obisku. Izvedel sem, da je rokopis še v predalu in žal je tam tudi ostal. Govorila sva tudi o tem, zakaj je dal prednost bedenicam pred ostalimi imeni. “Med domačimi imeni, ki bi se mogla potegovati za čast knjižne besede, je samo bedenica popolnoma prosta, medtem ko so njene potencialne tekmice - binkoštnice, jurjevke, kjučavnice, medenice, medenke - vsaj enkrat, če ne celo večkrat oddane,” me je podučil in dodal, da je poimenovanje bedenice zapisano že leta 1814 v Tomaju. “Botaniki imajo pravilo, da je slovensko ime rastline povzeto po prvem javnem zapisu in po tej logiki bi morali vsi Slovenci govoriti o bedenici in ne o narcisi,” je takrat obudil spomin na boj, ki ga ni izbojeval do konca.

Matičetov je bil neomajen tudi glede škržadov. Prvo lekcijo mu je dal že profesor Kacin v gimnaziji, ki mu je podčrtal zapis v nalogi, češ da so otroci poleti na Krasu lovili škržade. Po Breznikovem in Ramovševem pravopisu iz leta 1935 je bila namreč dovoljena raba le sržatov. Kot je Matičetov napisal leta 1999 v članku Škržadja pravda, je bila oblika besede s končnico “-d” uradna do leta 1935, tako obliko je dal v takratni pravopis profesor Levec, verjetno na podlagi Erjavčeve besede škržad in Štrekljeve habilitacije Morphologie iz leta 1886. Znano mu je bilo tudi to, da se na Primorskem, kjer je največ te žuželke, najpogosteje uporablja škržad in ne škržat. V bojih s Toporišičem in ostalimi je bil uspešen v toliko, da je pravopis končno dopustil obe obliki. Ob tem, ko je izgubljal boj tudi za to spremembo pravopisa in ne le njegovo razširitev, kot trdi Miličeva, pa je bil v tem boju dosleden do konca. V članku Panorama slovenskih škržadov, ki ga je oddal v tisk tik pred smrtjo, je zapisal v verzih: ”Škržadjih živih sem imen odvetnik,/ 'škržat' je zmeraj bil zmešnjah začetnik/ in brez odlašanja zasluži odstavo!” Žal je Miličeva tokrat sama ustrelila par kozlov, bralci pa naj ocenijo, če je to tudi kozerija.

BOGDAN MACAROL

---