Bananin štrudl in kus-kus z jabolki

Begunska kriza je besedna zveza, ki bi se ji morali odreči. Ker nas zavajajoče vodi v izkrivljen in popolnoma neuporaben pogled na to, kar se dogaja z aktualnimi migracijskimi tokovi. Pojem “kriza” namreč predpostavlja začasnost, akutno poslabšanje razmer, ki bo prej ali slej minilo. Ampak ne bo. Vsaj ne tako, kot si morda predstavljamo.

Vojna v Siriji se bo prej ali slej končala in zmanjšal se bo tudi dotok beguncev. Nekateri se bodo vrnili domov, nekateri bodo ostali. Tako kot se je zgodilo z Bosanci in kosovskimi Albanci, če naštejemo le dva nam najbližja primera. A izbruhnile bodo nove vojne in nove humanitarne krize. Padali bodo diktatorji, po svetu bodo krožile pošiljke orožja za upornike, z letališč se bodo dvigala zavezniška letala, rušile se bodo stolpnice in izginjale ceste. Zgodba se bo ponavljala, znova in znova, in v vsakem poglavju bodo novi tisoči, ki bodo iskali zavetje in pomoč.

Hoteli smo globalizacijo, imamo globalizacijo. Imamo čas, v katerem vse neovirano potuje okrog zemeljske oble: ne le dobički, jahte in holivudski filmi, temveč tudi trpljenje. Tisto pravo.

Na bogati strani planeta je vse več ljudi, ki se ne znajo sprijazniti s tem, da bodo morali nositi posledice političnih in ekonomskih bojev, v katere se v njihovem imenu spuščajo pohlepni oblastniki.

Politiki po vsej Evropi to nezmožnost podpirajo in podpihujejo. Svojim volilcem obljubljajo, da jim bodo pomagali ohraniti življenjski slog in navade. Da bodo zaustavili tokove zgodovine. Gradijo zidove in postavljajo ograje iz bodeče žice, da bi se borili proti neusmiljenim hordam, ki ogrožajo meje tako imenovanega civiliziranega sveta.

Seveda je načelo trdnjave nehumano. Ker ločuje življenja na več in manj vredna. Ker daje delu človeštva nekakšno vnaprejšnjo pravico do sreče in prihodnosti. Ker povzroča nepotrebno dodatno bolečino. Ker na smrt obsoja nedolžne otroke. A je tudi popolnoma neracionalno in predvsem - ne deluje. Kajti na revni strani planeta je vse več ljudi, ki se nočejo sprijazniti s tem, da bodo njihovi otroci umirali na ulici, na katero v nelogični in protičloveški vojni padajo bombe tujih velesil.

Vsak Sirijec, Pakistanec, Afganistanec, Eritrejec bi raje imel mir in službo v domačem mestu kot pametni telefon v začasnem begunskem taborišču sredi Balkana. A mu je resničnost dala oboje: bedo in telefon.

V Sloveniji je letos precej dobra letina jabolk. In na tržišču jih je ostalo veliko: predvsem zaradi gospodarskih ukrepov Evropske unije proti Rusiji. Ki so posledica še ene globalne vojne z lokalnimi posledicami. Presežek jabolk je dobila slovenska Karitas in jih bo razdelila: del revnim državljanom in del beguncem. Nekateri od stanovalcev centra za tujce jabolk niso vajeni in raje jedo banane. Zato bodo prostovoljci Karitasa, je mirno in z nasmehom povedal vodja te humanitarne organizacije, preden bodo pripeljali nesojena ruska jabolka, vprašali, če jih stanovalci sploh hočejo.

To je najbrž ena najbolj resničnih zgodb o beguncih v Sloveniji. Ljudje in politiki, ki se delajo slepe in gluhe, bodo najbrž v njej hitro našli dokaz za to, da so prišleki razvajeni teroristi. Ampak v resnici ta zgodba pripoveduje o normalizaciji. O umirjanju, o medsebojnem prilagajanju, o iskanju dialoga in kompromisa, o nastajajočem sožitju in sobivanju.

V Sloveniji imamo narodnostne manjšine, v bližnji preteklosti smo se večkrat soočali s premikanjem meja. Naša kulturna dediščina je mešanica vzhodnih in zahodnih, severnih in južnih vplivov. Slovenci smo prilagodljivi, vajeni smo izseljevanja in vračanja, hitro se učimo jezikov, ob prevladujoči katoliški imamo avtohtono protestantsko versko skupnost, ob teh pa še močno ter povezano pravoslavno in muslimansko prebivalstvo. Ohranjamo kulturno, etnološko in drugo dediščino, smo pevci, godbeniki in gasilci. Tudi v urbanih okoljih zvesto ohranjamo družbene mreže, negujemo medosebne odnose, pogosto živimo v razširjenih družinah in se trudimo obvladovati svoje lokalno okolje. Ki nas pogosto veliko bolj določa kot nacionalna pripadnost.

Slovenci smo torej idealni za to, da medse sprejmemo nove ljudi, jih naučimo igrati harmoniko in se od njih naučimo igrati bobne, jim skuhamo govejo juho in poskusimo njihov kus-kus. Jih prepričamo, da nam pomagajo obrati jabolka in jim nato spečemo štrudl.

Lahko bi razmislili o tem in se postavili v središče zahodnega sveta. Lahko pa tudi na obskurni ekonomski in politični periferiji strahopetno čakamo, da mine neminljivo.

VESNA HUMAR

---