Bali so se, da bo izbruhnil vulkan

O podobi Ljubljane, preden jo je 14. aprila pred 120 leti razrušil potres, govorijo le še stare fotografije. Potresu je sledil arhitekturni pretres, temeljita preobrazba mestnega središča, ki je z obnovo začelo dobivati današnji videz. Potres, ki ga je spremljal celo strah, da bo na Šmarni gori izbruhnil vulkan, je bil za resne učenjake spodbuda, da so v Ljubljani odprli prvo seizmološko opazovalnico v Habsburški monarhiji. Uničujoče posledice tresenja tal so pustile sledi tudi v literaturi.

Silovit potres se morda z današnjega vidika zdi kot priložnosti, ki jo je dobila Ljubljana za to, da se arhitekturno prenovi in postane privlačno srednjeevropsko mesto. A za to priložnost so Ljubljančani na veliko noč leta 1895 plačali visoko ceno. Prvemu potresnemu sunku, ki jih je vrgel iz postelj nekaj po enajsti uri zvečer, jih je v naslednjih štirih urah sledilo še kakih 30, tla pod Ljubljano pa so se dokončno umirila šele čez štiri leta.

Brezdomci v vagonih, barakah, šotorih in sodih

Janez Kajzer je v monografiji S tramovi podprto mesto temeljito popisal strah, ki je tisto noč zlezel pod kožo Ljubljančanom. Takrat je mesto štelo približno 32.000 duš, od približno 1400 hiš pa jih je bilo le šest štirinadstropnih, vse ostale so bile nižje. Po različnih virih naj bi med tresenjem tal ali čiščenjem ruševin umrlo med devet in štirinajst ljudi. Nekatere med njimi so ubile opeke in kritina, ki je padala s streh, zato velja ocena, da je imela Ljubljana pravzaprav srečo v nesreči; če bi bil potres čez dan, bi bili ljudje na ulicah veliko bolj izpostavljeni tem udarcem.

“Napol oblečeni ljudje so hiteli na trge, kjer jih ni mogla doseči s streh padajoča opeka,” piše Kajzer, “vsak količkaj velik prostor brez stavb je bil v hipu poln ljudi.” Ko se je naredil dan, se je razdejanje razkrilo očem. Mnogi prebivalci mesta so ostali brez doma, 145 hiš je bilo treba podreti do tal, mnoge so bile zaradi razpok in podrtih notranjih sten začasno nevseljive. Nepoškodovanih naj bi ostalo komaj kakih 30 zgradb.

Železnica je brezdomcem dala na razpolago vagone; vplivneži so si začasni dom uredili v potniških, reveži v živinskih. Mesto je za brezdomce postavilo barake in šotorišča, neki Ljubljančan pa jim je ponudil velike zeljne sode, v katerih so lahko prespali do trije ljudje. V močno zastraženem mestu, kajti zapuščene in nezavarovane hiše bi lahko postale magnet za roparje, je začelo delovati pet javnih kuhinj.

Potres so čutili v Splitu, Firencah, na Dunaju, v Švici ... Iz Trsta so poročali, da se je v gledališču med predstavo zamajal lestenec in ugasnile so vse luči. Ljudje so pritekli na ulice in tam preživeli noč.

Tramovi tudi zaradi vtisa

Vesti o dogodku so takoj obšle vso monarhijo in sprožile dobrodelne akcije za pomoč brezdomcem, časopisi pa so objavljali sezname darovalcev. Slovenska čitalnica v Trstu je na primer nemudoma priredila koncert, bralno društvo, ki je delovalo v tržaški soseski Sveti Ivan, pa veselico, katere izkupiček so poslali v Ljubljano. Po svojih močeh je nekaj denarja za pomoč žrtvam potresa prispeval tudi pesnik Simon Gregorčič.

Med prvimi darovalci humanitarnega prispevka je bil seveda cesar Franc Jožef, ki je želel s tem spodbuditi še ostale podanike, a kmalu je moralo tudi njemu postati jasno, da mesta ne bo mogoče obnoviti samo z dobrodelnostjo. Cesar si je razmere ogledal skoraj mesec dni po potresu, 7. maja. Podoba, ki ga je pričakala v močno poškodovani deželni bolnišnici, barakarskih naseljih in javni kuhinji, naj bi nanj naredila močan vtis, tako da je na olajšanje Ljubljančanov obisk sklenil z ugotovitvijo: “Izredna nesreča zahteva tudi izredno pomoč države.”

Po mestu naj bi bilo mesec dni po potresu celo peš težko hoditi, saj so pot zapirali številni tramovi. “Malo so jih postavljali zato, da se zidovi ob morebitnih močnejših novih sunkih ne bi sesuli, malo zato, da bi ocenjevalne komisije ocenile škodo čim više,” podjetne Ljubljančane opisuje Kajzer.

Potres v Ljubljani je pustil sledi v literaturi, pa tudi na življenju literatov. To zlasti velja za nekatere od modernistov, ki bi, če potres iz njih ne bi naredil še večjih revežev, morda živeli dlje. Literarni zgodovinar dr. Marjan Dolgan, ki je v Literarnem atlasu Ljubljane temeljito obdelal literarno in siceršnje življenje slovenskih književnikov, se je za nas takoj spomnil dveh pesmi, ki jih je potresu posvetil Josip Stritar. Spod njegovega peresa sta leta 1895 prišli pesmi Slovenska Lizbona in Pokonci glave!. “Ljubljana, prej po svetu malo znana,/ imenovana redko med narodi,/ zdaj, opuščena in razdejana,/ zaslula boš povsod po ti nezgodi,” je zapisal v pesmi Slovenska Lizbona - tudi tam so nekoč doživeli uničujoč potres. Medtem ko je Stritar, po Dolganovih besedah dovzeten za aktualistično dogajanje in prigodniško poezijo, iz potresa črpal pesniški navdih, so bodoči modernisti z njim hočeš nočeš prepletli svojo življenjsko usodo. To še zlasti velja za Josipa Murna, ki je ob potresu s krušno materjo pribežal v zasilna bivališča na vrtu Cukrarne. Ko se je izkazalo, da njihov dom ni več vseljiv, se je, kakor še mnogi brezdomci, v Cukrarni tudi naselil. “To je bila nekdanja opuščena tovarna sladkorja, ki je pogorela. Že v Murnovem času so v njej stanovali ljudje nižjega sloja oziroma lumpenproletariat. Ambient je bil skrajno ubožen in reven, tam pa je živelo tudi precej tuberkuloznih bolnikov. Po eni od razlag Murn najbrž ne bi zbolel za tuberkulozo, če bi stanoval kje drugje, ne pa v Cukrarni,” pravi Dolgan. V literarnem atlasu omenja tudi položaj Dragotina Ketteja in Ivana Cankarja, ki brez strehe nad glavo nista ostala zaradi potresa, pač pa zaradi siceršnjega boemskega življenja in pomanjkanja denarja za plačilo najemnine. Zatekla sta se v zasilno barako, postavljeno za ljudi, ki so po potresu postali brezdomci. O tamkajšnjih bivalnih razmerah priča podatek, da je Cankar v baraki staknil garje in moral za nekaj dni v bolnišnico.

Od bujne domišljije do resne seizmologije

V času, ko je bilo znanstveno raziskovanje potresov še v povojih, so si ljudje pri razlagi dogodka izdatno pomagali z bujno domišljijo. Po Ljubljani so se širile govorice, da bo na Šmarni gori izbruhnil vulkan, da je pod Ljubljano luknja, ki se bo odprla in požrla mesto, ljudske strahove, da je potres kazen božja, pa so zavračali tudi publicisti v časopisih. Začela se je razcvetati obrt napovedovanja bližnje prihodnosti. Za zajezitev panike je moral v dogajanje poseči takratni župan Peter Grasseli, ki je razglasil, da bo raznašalce neosnovanih in vznemirjajočih novic doletela kazen.

Na drugi strani pa je bil prav potres spodbuda za začetek resnega znanstvenega ukvarjanja s seizmologijo. Muzejsko društvo za Kranjsko je v začetku leta 1896 začelo organizirano zbirati podatke o potresih na ozemlju Slovenije. “Leta 1897 je v stavbi takratne realke na Vegovi ulici začela delovati prva potresna opazovalnica v Avstro-Ogrski monarhiji. Za instrumente in poročanje je skrbel prof. Albin Belar, ki je bil tako prvi slovenski seizmolog,” pojasnjuje seizmologinja Ina Cecić.

Seizmologi še vedno preučujejo podatke o takratnem ljubljanskem potresu, splošna ocena pa je, da je imel potres leta 1895 magnitudo 6,1 in je dosegel največjo intenziteto VIII-IX. stopnje po evropski potresni lestvici. “Vsekakor ni dvoma, da je bil to najmočnejši potres na Slovenskem v 19. stoletju. To je pa najpomembnejši podatek za opredelitev potresne nevarnosti na nekem ozemlju, ki temelji predvsem na oceni verjetnosti nastanka potresa podobne moči v določenem obdobju,” pravi Cecićeva.

Pretekli dogodki so pomembni za opredelitev potresno nevarnih območij. V Sloveniji so potresno najbolj nevarna območja Posočje, Ljubljana s širšo okolico in Brežice, pojasnjuje seizmologinja Polona Zupančič. “Potrese z močnimi poškodbami lahko v Ljubljani pričakujemo v povprečju vsakih 450 let,” pravi. Ob takšnem potresu bi bilo treba zagotoviti začasno namestitev za okrog 100.000 ljudi oziroma tretjino prebivalcev današnje Ljubljane.

JANA KREBELJ

---