Avdio bombe so eksplodirale v makedonsko pomlad

Dogodki v Kumanovu prejšnji konec tedna so še enkrat dokazali, da je Balkan velik sod smodnika, za katerega se nikoli ne ve, kdaj bo eksplodiral. Razmere so izredno napete in kaotične, saj je nezadovoljstvo v državi, po kateri plenijo tranzicijske elite, veliko. Pogovarjali smo se z dvema Slovencema, ki živita v Skopju, z Makedoncem iz Bitolja, z geopolitičnim analitikom in s stalnim poročevalcem evropskega parlamenta za Makedonijo.

“Razmere v Makedoniji so izredno napete. V tem trenutku nihče ne more z gotovostjo trditi, ali ni celo vlada sama inscenirala oboroženo akcijo albanskih skrajnežev v Kumanovu, ker je javnost želela odvrniti od obtožb o korupciji, s katerimi jih zasipa opozicija. Tu nihče nikomur ne zaupa in vse je nekako v zraku,” nam je povedal Goran Pinza, turistični vodič iz Bitolja, ki poslovno sodeluje s Slovenijo in je pogosto v Skopju.

“Položaj se menjuje iz ure v uro. V središču Skopja vsak dan ob 18. uri potekajo protesti proti oblasti, proti vladnim poslopjem mečejo jajca, že od prej pa protestirajo študenti in dijaki. Sicer pa je težko priti do verodostojnih informacij, saj je večina medijev naklonjena vladi. Ocenjujem, da je to začetek nekakšne makedonske pomladi, saj se na ulicah zbirajo državljani različnih generacij, političnih prepričanj, slojev in narodnosti. Zahtevajo zamenjavo skorumpirane in avtoritarne politične elite,” iz Skopja, kjer živi že četrto leto, sporoča Andrej Košak, priznan slovenski režiser.

Vsi, s katerimi smo se v zadnjih dneh pogovarjali o Makedoniji, pritrjujejo njunima opažanjema. V revni in neučinkoviti državi sredi Balkanskega polotoka se je v preteklem desetletju ali dveh nakopičilo kup problemov in frustracij. Teh politika ni bila sposobna razrešiti in ponuditi rešitev, zato so zapleteni odnosi eskalirali v konfliktno situacijo.

Eden izmed nekaj sto Slovencev, ki živijo in delajo v Makedoniji, je tudi Matjaž Brumen, portoroški zet, ki je po propadu rokometnega kluba Cimos prestopil v tamkajšnji Vardar. “Tujci, ki živimo v Skopju, smo kar nekoliko zaskrbljeni, da ne bi prišlo do neredov in nekontroliranega nasilja, čeprav politike ne spremljamo. Za zdaj na ulicah ni videti policije ali vojske s kalašnikovkami, a vpletenih je veliko čustev, tako da lahko pride tudi do vojne,” pravi Brumen, ki ima pogodbo z letošnjim četrtfinalistom lige prvakov še za dve sezoni. “Ne dobivamo veliko informacij, sicer pa življenje poteka normalno, le v gostinskih lokalih in trgovskih centrih je nekoliko bolj prazno kot pred dnevi,” še dodaja Brumzi.

V Skopju so že napovedani veliki protesti v nedeljo, 17. maja. Tam se bo državljanom in civilni družbi, ki protestira že nekaj dni, pridružila tudi opozicija, s skupnimi močmi pa naj bi prisilili vlado k odstopu. A so hkrati napovedane tudi demonstracije podpornikov vlade, zaradi česar se zna položaj na ulicah in v mestu tudi zaostriti.

Res teroristi ali insceniran napad?

Zdi se, da je bil nedavni obračun v Kumanovu, v katerem je bilo ubitih 14 oboroženih upornikov in osem policistov, le uvod v nekaj večjega. “Na kopico vprašanj ni odgovorov. Neverjetno je, da bi bilo 30 teroristov nekaj dni sredi mesta neopaženih, nato pa so se spustili v oboroženi konflikt. Prav tako ta teroristična skupina ni izrekla nobene zahteve ali izpostavila kakšnega cilja. A tudi če je bil napad insceniran, ostaja vprašanje, zakaj je na makedonski strani padlo kar osem policistov,” razčlenjuje nedavno oboroženo akcijo Pinza. Nasprotno mnenje zagovarja evropski poslanec Ivo Vajgl (Desus/ALDE), ki pravi, da kumanovski incident ni neposredno povezan s politično krizo. “Je pa politična kriza ustvarila razmere, da nekdo z avanturističnimi idejami lahko operira. Po mojih podatkih je bila ta skupina motivirana z islamskim terorizmom. Nekateri so sodelovali v vojnah kot džihadisti in očitno je bila njihova ocena, da je aktualni trenutek v Makedoniji primeren za širjenje programa islamizma,” je izjavil za Primorske novice.

Podobno meni ima tudi Borut Šuklje, mednarodni svetovalec za področje zahodnega Balkana in nekdanji veleposlanik v Beogradu: “Dogodki v Makedoniji opozarjajo na dve zadevi. Prvič: vodstvo EU razvojno ne sledi odnosom na Balkanu in s tem soomogoča takšno vrsto nevarnih izbruhov nasilja. In drugič: očitno obstaja spor med dvema kriloma albanskega gibanja v regiji; med krilom, ki zagovarja politično iskanje rešitev predvsem na temelju ohridskih sporazumov, in drugim krilom, ki poskuša z vojaškimi močmi izboriti združevanje albanskega življa v regiji. Ti dve tendenci nekako sovpadata, kar je razvidno iz izjave albanskega premierja Elvirja Rame o pravici, da se vsi Albanci združijo v eno državo. To je po ostrem opominu Washingtona in Berlina preklical, a ta 'šepet' o položaju Albancev v posameznih državah vedno znova povzroči trenja.”

Topli in hladni makedonsko-albanski odnosi

Razplet dogodkov v zadnjem tednu kaže, da v tokratni makedonski krizi ne gre za etnični konflikt. Albanci so namreč po oboroženih spopadih leta 2001 dobili veliko pravic, preko katerih so si bistveno izboljšali razmere za življenje, delo in tudi razvoj svoje etnične in kulturne identitete. Tedaj podpisani Ohridski sporazum je Albance opredelil kot drugi narod v državi, z njim pa so dobili široke pristojnosti v javni upravi in v javnem življenju. V vseh občinah, kjer je Albancev več kot 25 odstotkov, imajo zagotovljene manjšinske pravice: šolo v maternem jeziku, poslovanje v uradih v albanščini, vidno dvojezičnost na javnih zgradbah, zagotovljeno zastopstvo v zakonodajnih organih in drugih predstavniških svetih, celo ustrezen odstotek zaposlenih v uradih, policiji, pošti ... je rezerviran za delavce albanske narodnosti.

“Moji znanci pravijo, da odnosi med Makedonci in Albanci še nikoli niso bili boljši kot prav v zadnjem času. V tej krizi zagotovo ne gre za mednacionalni konflikt. Albanci imajo dejansko precej pravic in tisti, ki jih hočejo uresničevati, to lahko tudi dejansko storijo. Je pa res, da obe skupnosti živita druga ob drugi, ne mešajo se med seboj. Še nekaj tednov nazaj je bilo čutiti bojazen pred tem mednacionalnim konfliktom in tudi avtoritarno oblastjo, zdaj pa tega strahu ni več. Na protestih skupaj vihrajo makedonske, albanske in srbske zastave,” s terena poroča Košak.

A je posledica Ohridskega sporazuma tudi ta, da se obe narodni skupnosti vse bolj oddaljujeta druga od druge. Prave integracije ni, konflikt je zgolj potlačen in prestavljen na čase, ko bo razmerje sil ugodnejše za dokončen spopad, pravo vojno med Makedonci in Albanci, pravijo nekateri poznavalci balkanskega kotla. “Skupnosti in občine, kjer imajo Albanci večino, živijo povsem svoje življenje. Na zahodu, v okolici Tetova, kjer je Albancev že več kot 90 odstotkov, se na primer Makedonci, ki so bili razseljeni v nemirih leta 2001, ne morejo vrniti na svoje domove. Državni zakoni se tam ne spoštujejo, davki se ne plačujejo, v restavracijah skoraj ne moreš dobiti računa. Prepovedi kajenja v zaprtih lokalih, ki velja v Makedoniji, nihče ne upošteva,” pojasnjuje Pinza. Makedonski gostje so v nekaterih mestih, skupnosti ali četrtih nezaželjeni, v nekaterih drugih okoljih pa sta obe narodnostni skupnosti bolj povezani. V Kumanovu in v Debru Makedonci in Albanci prav lepo sodelujejo in shajajo.

Korupcija in kriminal domače elite

Zelo dobro sodelujejo tudi politiki obeh strani. V makedonskih vladah je ob glavni zmagovalki volitev, socialnih demokratih ali VMRO, vedno sodelovala tudi ena od albanskih strank, Demokratična stranka Albancev ali Demokratična zveza za integracijo. Sodelovanje je kar tesno, predvsem zato, ker niti visoki albanski politiki niso imuni na korupcijo, trdijo kritiki. Ob tem, ko se pri koritu cedita med in mleko, pa so tudi zahteve po spoštovanju manjšinskih pravic potisnjene na stranski tir.

Nedvomno je, da je makedonska družba globoko razdeljena. Globoki jarki potekajo najmanj na treh ravneh: na že omenjenem etničnem (med Makedonci in Albanci), na političnem (med levo socialdemokratsko koalicijo in desno VMRO) ter na socialnem (med elito, prežeto z oblastjo, korupcijo in kriminalom, in ljudstvom).

“V vseh postkomunističnih državah, na žalost tudi v Sloveniji, so domače elite nasedle mikavnosti korupcije. Ta pretvorba družbenega premoženja v privatne roke je bila povabilo za nemoralne politične elite. Na evropskem jugu so vse zadeve nekoliko potencirane, pa tudi tradicije demokratične kontrole so bolj slabe,” meni Ivo Vajgl, ki bo naslednji teden nadaljeval “mirovno misijo” v Skopju, v kateri bo v imenu EU poskušal prepričati sprte strani o politični rešitvi.

Rešitev je v približevanju Evropski uniji

Andrej Košak pravi, da so dnevi premierja Nikole Gruevskega, ki je vlado sestavil že tretji mandat, šteti. “Ljudje so z avdiobombami ugotovili, kako pokvarjeni ljudje so jih vodili. Nekaj ministrov je že odstopilo, tudi vodja varnostno-obveščevalne službe Sašo Mihajlov, ki je sicer premierjev bratranec. Po zelo ostri zahtevi šestih ambasadorjev najpomembnejših držav ne vidim več možnosti, da bi se Gruevski zadržal na oblasti. Morda bo še preživel proteste, a več kot nekaj tednov ne.” Gruevski je sicer peljal Makedonijo v avtoritarne vode. Večina medijev je neposredno podrejena vladi, opozicija je zatirana na vsakem koraku, že več mesecev niti ne sodeluje več v delu parlamenta, opozicijski voditelj Zoran Zaev pa je bil uradno obtožen poskusa državnega udara.

Makedonija ima nekaj več kot dva milijona prebivalcev. Natančnega števila ne ve nihče, saj je bil zadnji popis prebivalstva opravljen leta 2002. Pred tremi leti so začeli s popisom, a so ga po treh dneh prekinili. Seznami prebivalstva in volilni seznami so povsem neurejeni. Nevtralne ocene govorijo, da ima Makedonija nekaj več kot dva milijona prebivalcev. Od tega jih več kot tretjina (750.000) živi v Skopju. Drugo največje mesto je Bitolj (100.000) na jugu države, tretje pa že razvpito Kumanovo (70.000). V Makedoniji je približno pol milijona Albancev, ob tem pa še skoraj 100.000 Turkov, več kot 50.000 Romov in še nekaj drugih narodnosti.

Ivo Vajgl je prepise omenjenih telefonskih prisluhov prebral. “Na osnovi teh prisluhov so bile izrečene konkretne obtožbe za vodilne ljudi vlade, od sodelovanja v protizakonitih dejanjih, omogočanja koristi prijateljem, korupcije ... Ne glede na način pridobitve teh posnetkov so to takšni očitki in dejanja, da ne morejo miniti brez posledic. Tudi evropske institucije zahtevajo absolutno odgovornost, saj so najvišje politike dobili z roko v vreči. A rešitev krize lahko izpeljejo zgolj Makedonci sami.”

Borut Šuklje rešitev vidi v tesnejšem sodelovanju z EU in njenimi institucijami. “Rešitev je to, kar je pred 100 leti napisal Miroslav Krleža v enem svojih esejev: po Balkanu je treba zgraditi železnice, s čimer se bodo ljudje povezovali. Z železnico in povezovanjem pride do razvoja in ljudje ne mislijo več na sovraštvo do drugačnega, ampak kako bi vsi skupaj bolje živeli.”

Makedonija je sicer tudi ujetnica svojih močnejših sosed. Grčija jo izsiljuje z uradnim imenom države, saj ji ne priznava imena Makedonija. Zato ta državna tvorba v mednarodnih institucijah nastopa z imenom FYROM (Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija). Prav Grki so ji že pred desetletjem z vetom preprečili vstop v Nato, od tedaj pa je v makedonskih mestih občutek nemoči in frustracije zgolj še narasel. Politiko pa je le še spodbudil k bolj avtoritarnim težnjam, obračanju k pravoslavnim bratom v Rusijo in celo spogledovanju s Turčijo.

Kaj so avdio bombe? To je popularen izraz za zvočne posnetke, ki jih predsednik opozicijskih socialnih demokratov Zoran Zaev na tiskovnih konferencah in na druge načine posreduje javnosti. To so telefonski prisluhi, v katerih predsednik vlade, ministri in njegovi najožji sodelavci govorijo z direktorji, predsedniki uprav, vodjami represivnih in varnostno-obveščevalnih organov o finančnih transakcijah, malverzacijah, prirejenih razpisih in drugih koruptivnih dejanjih.

Z Albanijo in Kosovom jo deli albanska manjšina, v kateri si mnogi želijo pridružitve matični državi, Bolgari, etnično in kulturno najbolj sorodni Makedoncem, imajo tradicionalno ekspanzionistične težnje, Srbi pa prav tako pokroviteljsko gledajo na svojo nekdanjo južno provinco. Ena od teorij zarot pa natolcuje tudi, da gre tokratni konflikt pripisati trenjem glede Južnega toka, saj naj bi s tem Američani nagajali Gazpromu in njegovim energetskim načrtom.

“Dolgoročen razvoj Makedonije je možen samo ob dveh predpostavkah: realna perspektiva vstopa v EU in ustrezni mehanizmi gospodarskega razvoja. Ko bodo ljudje boljše živeli, bodo tudi pritiski manjši, a sama Makedonija, kjer je povprečna plača med 200 in 300 evri, tega ne zmore. Potrebuje pomoč, EU pa ima mehanizme, da podpre projekte, nekakšen balkanski New deal. Še je čas, ampak se problemov ne sme pometati pod preprogo,” meni Šuklje.

Če tega poenotenja v makedonski politiki ne bo, bo ostala brez povabila za začetek pogovorov za vstop v Evropsko unijo. To pa bi bila le voda na mlin avtoritarnim in tudi koruptivnim politikom, bodisi iz kroga ljudi blizu Gruevskemu ali iz kakšne druge politične opcije.

DENIS SABADIN

---