Aroganca

Vsekakor je tujka, ne vem če begunka ali migrantka, ali je prišla prostovoljno, nedvomno pa je dovolj časa v naših logih in krajih, da zveni zelo domače. Aroganca namreč. Tako domače, da ko nekomu rečeš, da je aroganten, je precej jasno, kaj s tem misliš.

Da je aroganten, bi običajno pomenilo, da je ošaben, ohol ali celo brezobziren. Skratka, prizvok arogance je nedvomno slabšalen. In do neke mere je bila taka tudi originalna, latinska arrogantia, s katero so v starem Rimu in seveda tudi še veliko kasneje označevali drznost, predrznost in domišljavost. Do neke mere. Drznost običajno ni nekaj slabega, predrznost je pa največkrat že kaplja čez rob. Skupaj z domišljavostjo, ošabnostjo in celo brezobzirnostjo je danes to, čemur rečemo aroganca. Kljub omenjenemu priznanemu slabšalnemu prizvoku je aroganca pravzaprav stalno ali celo vedno bolj prisotna v vsakdanjih medčloveških odnosih.

Učinkovitega cepiva proti aroganci ni, le redki se rodijo odporni in kar veliko je takih, za katere bi človek rekel, da so se je nalezli že od malih nog. Tako kot Asteriksov prijatelj Obeliks, ki je že kot majhen otrok padel v lonec čarobnega napoja in je zato za vse življenje obdarjen z nadnaravno močjo. Ta mu pride prav tako pri lovu na merjasce, še bolj pa pri obrambi pred Rimljani, ki so si arrogantio nekako izmislili in jo tudi nesebično trosili po svojem nekdanjem imperiju. Ja, imperatorji in kasnejši imperialisti so bili običajno bogato obdarjeni z aroganco in so jo tudi brez sramu razkazovali. Današnji oblastniki in drugi, ki so zaradi tega ali onega vzroka prepričani, da so več vredni, se je sicer vsaj navidez nekoliko sramujejo, a kljub temu velikokrat udari na plano. Včasih popolnoma odkrito, včasih bolj zamegljeno in zavito v takšne ali drugačne pravniške, zakonske in nevemšekakšne zanke.

Naš vedno prijazen, merkloljuben, prepreudaren in prepreviden prvi minister Miro je nedavno demonstriral zelo odkrito obliko arogance, ko se je lotil stavkajočih policistov. Prav tako se je z odkrito aroganco eden izmed višjih policistov lotil tistih, ki imajo pomisleke glede policijskih pooblastil vojski. Da o tem kako Peter, minister za infrastrukturo, infrapeči in infralitoral z levo roko odpravi zamisli o obalnih prometnih težavah niti ne govorimo.

Sicer pa utegnejo imeti velike težave s prometom Pirančani. Nič novega, težave s prometom imajo v Piranu mlade. Tako kot dež v Bohinju. A tokratne težave bi znale pošteno preseči tiste s parkiranjem v in pred mestom. Bernardinci, in to ne tisti dobrodušni psi s sodčkom žganja na ovratnici, pač pa lastniki hotelov Bernardin, zahtevajo namreč od občine Piran dva milijona odškodnine za cesto, ki pelje preko hriba v Tartinijevo mesto. Za cesto, ki je tam zato, ker so nekdanjo cesto v Piran pred slabega pol stoletja povozili prav hoteli Bernardin. Aroganca brez primere nekoga, ki je čez noč postal lastnik nečesa, kar je bilo svojčas družbena lastnina. Lastnik hotelov, lastnik zemljišč okoli hotelov in pravzaprav tudi morja in morskega obrežja, pa čeprav bi to slednje moralo biti javno dobro. In namesto, da bi svoje neverjetne umske, pravniške in gospodarske potenciale izkoristili za odlično poslovanje in za to, da bi občini in občanom vračali dobroto v obliki vlaganj v infrastrukturo, storitve, šport, kulturo in podobno, se združujejo, razdružujejo, prodajajo in kupujejo ter tožijo občino za zemljišča, ki so bila na hotele Bernardin prenešena zgolj zaradi gradnje hotelskega kompleksa. Ni kaj dodati. Razen morda razmišljanja najemnikov in lastnikov lokalov na Bernardinu, ki pravijo, naj se občina raje ukvarja z javno razsvetljavo, ki na zasebnem Bernardinu ne deluje. Razsvetljava je vsekakor pomembna, cesta v mesto pa tudi. Kakor koli, Bernardinci niso edini taki kljukci v naši najbolj turistični občini. Drugi taki navihanci sedijo v Marini Portorož. Tudi tem, oziroma njihovim predhodnikom, se je pred desetletji “prikazala Marija” v obliki nerazsodne države, ki jim je podarila bivše lucijske soline. In ker je dobrota sirota, se bo občina najbrž tudi tu pod nosom obrisala za zemljišče, ki bi bilo še kako dobrodošlo za načrtovanje javnih vsebin in programov. Je pa res, da je po toči zvoniti pač prepozno.

Ni bilo malo opozoril o nesmiselnosti takega početja, a so bila včasih manj, največkrat pa bolj arogantno zavrnjena. Da gre za razvoj in delovna mesta, so govorili. Seveda pa piranska občina ni edini primer brezumnega odtujevanja občinskih zemljišč in imetja. Nad pomanjkanjem prostih občinskih zemljišč vijejo roke tudi v sosednji, izolski občini. Tudi tu so jih prodajali ali oddajali investitorjem, ki so se v svojih špekulativnih kalkulacijah ušteli in bankrotirali ali preprosto odpotovali v neznano, novim investicijam naproti. Zagotovo je tu, na burkaški strani Alp, še kaj toče v zraku. Morda lahko še malo pozvonimo. Sicer pa za omenjene težave ostaja vedno na razpolago preizkušen recept. V današnjih, prostotrgovinskih, korporativnih in “moje pred vsem” časih se najbrž sliši precej zaprašeno, verjetno celo bogokletno in malo arogantno, a morda je le počasi napočil čas za kakšno premišljeno nacionalizacijo. ROBERT TURK

---