Dvajsetletnica je upehana, a še pleše

Ura je že odbila polnoč. Industrijsko cesto na obeh robovih cestišča prekrivajo kolone avtomobilov, prispelih z vseh koncev Slovenije ter iz sosednjih držav. Trume ekstravagantno oblečenih in naličenih mladenk in mladeničev romajo v svojo zabaviščno meko. Takšni prizori so bili konec devetdesetih in v minulem desetletju v Izoli ob koncu tedna nekaj povsem običajnega.

Odpri galerijo

Zlati časi Ambasade Gavioli so mimo. Ko je objekt pred sedmimi leti kupil Mercator, so se stvari začele spreminjati. Novemu lastniku je gospodarska kriza prekrižala načrte. Namesto da bi v njej uredili veliko trgovsko središče, so se v Mercatorju kmalu po nakupu odločili, da mogočno stavbo tudi sami dajo naprodaj. S skupino Fetch the Vibe, ki v njej še ohranja klubsko sceno, zato ne želijo skleniti dolgoročnega odnosa, ta pa v takšnih razmerah zmore načrtovati in uresničevati le skromno število prireditev. Na leto jih je le še do deset.

Pa vendar Ambasada Gavioli, čeprav upehana, še vedno diha. V nedeljo bo minilo natanko 20 let, odkar je prvič zajela sapo. Okroglo obletnico bodo obeležili danes z bogatim večernim programom, še prej (od 13. do 18. ure) pa z dnevom odprtih vrat, ki se ga bodo udeležili številni pomembni akterji, med njimi tudi DJ Umek, ki je svoje prve glasbene korake naredil v Ambasadi Gavioli, ter sloviti arhitekt Gianni Gavioli, po katerem je klub tudi dobil ime. V dokumentarcu Katedrala luksuznih barv, ki sta ga ustvarila Izolan Rok Jurman in Koprčan Črt Butul in si ga bo moč ogledati popoldne, je arhitekt Gavioli med drugim povedal: “Ko sem prvič v vstopil v zgradbo, sem najprej pomislil, kako je ta prostor ostuden. A kmalu se je začela magija in čista norost tega prostora, vse je bilo xxxl, prek meja, čisti pop art. Naročniki do konca niso vedeli, kakšna bo končna podoba.”Alverino Mlakar, eden od očetov Ambasade Gavioli, je povedal, da so arhitektu, preden se je lotil dela, po dolgem in počez razkazali lepote Istre, po glavah pa se jim je motala Gaudijeva arhitektura, križana s sredozemskim pečatom. Z deli so začeli 20. avgusta 1995, otvoritev pa je bila že 20. decembra 1995.

V dokumentarcu nastopita tudi didžeja Valentino Kanzyani in Ian F, ki sta zrasla in se formirala z neprecenljivo izkušnjo v Ambasadi Gavioli. Oba smo minule dni kljub njunima natrpanima urnikoma uspeli priklicati. Prvi se nam je oglasil iz perujske prestolnice Lime, odkoder je nadaljeval pot proti Latviji, drugi pa kar iz domače Izole, kjer je nabiral moči med enim in drugim setom v Genovi.

Na letališču je čakal zvezdnike, kakršen je danes sam

Tine Kocjančič oziroma svetovno znani Valentino Kanzyani je bil že od samega začetka Ambasadin “rezident DJ”, kasneje tudi tako imenovani “booking manager”, torej tisti, ki je vabil mednarodno priznane didžeje v Izolo. “V bistvu sem tako rekoč živel v Ambasadi, saj sem med tednom načrtoval program ali se pripravljal na set, in ko je bilo kaj več časa, sem si privoščil privee spremeniti v svoj mini studio, kjer sem s prijatelji med tednom ustvarjal do poznih ur,” pripoveduje.

Delovanje v Ambasadi je odprlo nove poti njegovi domišljiji, pri priznanih didžejih je srkal znanje in dobival navdih. “Ko sem didžeje čakal na letališčih, sem fantaziral o tem, kako lepo bi bilo, če bi tudi sam lahko potoval z letali po svetu in - evo, že dobrih 16 let počnem prav to.” V Ambasadi si je, kot pravi, naredil kosti, a brez lastne produkcije in močne volje ne bi šlo. “V nekem trenutku sem moral prekiniti stike z Ambasado in stopiti na svojo pot. To odločitev sem sprejel tudi s pomočjo tedanjega lastnika.”

Gavioli, pravi Kanzyani, s svojim raznolikim programom in visokodonečimi imeni elektronske glasbene scene, ki jih je imel v gosteh, ni le postavil Slovenije na zemljevid sveta, temveč “je tudi nam didžejem dal možnost, da se izobražujemo. Gotovo je ta klub marsikoga, kot je denimo Ian F, tudi navdušil, da postane didžej”.

Gavioli zmaga, ker je ohranil rdečo nit

Izolan Jan Jakomin, bolj znan kot Ian F, temu pritrdi. Okrog Ambasade Gavioli se je začel smukati leta 1997, dve leti zatem pa je že začel redno vrteti in to počel nadaljnjih deset let. “Kot 16-letnik sem začel deliti letake, pozneje pa sem tja zahajal zaradi zabave, predvsem pa zato, da sem lahko od blizu opazoval didžeje pri delu in se tako od njih učil,” se spominja začetkov. “To je bil največji prostor, kjer je bilo moč poslušati najširši nabor elektronske glasbe. Gavioli zmaga predvsem zato, ker nikoli ni dovolil, da bi se tam dogajale 'balkanjade' in podobno, od samega začetka je tam doma le elektronska glasba. Respect temu. Malokdo se uspe preživljati z eno samo dejavnostjo,” poudari. V Ambasadi so poleg Kanzyanija narekovali tempo plesa številni drugi didžeji, ki so mu bili vzorniki. Našteje le nekaj imen: Veztax, Aleksij, Eddie The Fish, Dave Manali, Nick Tonut, Spiller, Psiho, Paolo Barbato, Sputnik ...

Slednji trije bodo drevi znova “na kraju zločina”. Na zabavi, ki se začne ob 23. uri, bosta poleg njih kraljevala še dva velikana elektronske glasbe - DJ Umek in DJ Lemon. Dogodkov, kakršen bo nocojšnji, je zadnjih pet let občutno manj kot v cvetočem obdobju Ambasade Gavioli. Ko je bil klub na vrhuncu, so se v Izolo ob petkih zgrinjale množice ljubiteljev techna, ob sobotah pa so prišli na svoj račun tisti, ki so bolj prisegali na house.

Glas o velikih imenih v mali Izoli je segel 400 kilometrov daleč

Med njimi se je včasih znašel tudi kdo, ki ni bil ljubitelj ne ene ne druge zvrsti. Eden takšnih je bil Daniel Novakovič, fotograf, zaposlen na Slovenski tiskovni agenciji. “Z Ambasado Gavioli sem se srečal na začetku njenega največjega razcveta. Ne kot oboževalec te glasbe, ampak profesionalno, kot novinar in fotograf. To je bil popolnoma nov svet tudi zame, z vso barvitostjo in posebnim lifestylom tudi kulturni šok na začetku, glasba pa povsem drugačna od tiste, ob kateri sem zrasel in se formiral. To je bila že na prvi pogled fascinantna izkušnja.” Nikoli ni bil del te scene, a jo je nekaj let pobližje spremljal, ne le v Ambasadi, pač pa s pomočjo Tineta Kocjančiča tudi na partijih drugje po Sloveniji in v tujini.

“Morda zato laže gledam na to s kritično distanco. Kaj je torej Ambasada pomenila za slovensko glasbeno sceno? Lahko veliko ali pa malo. Za ožjo lokalno skupnost prav nič. Že samo ime Ambasada kaže, da gre za neko ekstrateritorialno območje, ki deluje povsem drugače od obalnega okolja, v katerem je. Svetovni glasbeni trend je prišel v neko v svetovnem merilu nepomembno okolje, kot sta Izola in slovenska Istra. In zaradi velikih imen te subkulture, ki so gostovala tam, je privabljal publiko širokega kroga, od 200 do 400 kilometrov daleč, ali še več; večinoma italijansko in hrvaško poleg slovenske publike. Zgolj s slovensko publiko Ambasada ne bi nikoli zaživela in ne bi bila komercialno uspešna. Tudi takrat se je pokazalo, koliko pomeni geostrateška lega Istre, to je po mojem odigralo največjo vlogo pri uspehu Ambasade. To, da so se na majhno državo z nizko kritično maso projecirala relevantna svetovna glasbena imena, je ogromen prispevek za slovensko glasbeno sceno.”

Čeprav so tej subkulturi v zadnjem desetletju precej pošle moči, ne bo utonila, je prepričan Novakovič. “Tako kot niso niti starejše glasbene kulture. Gotovo že deset let nisem bil v Ambasadi. Potem ko so izločili vodji programa Kanzyanija in Umka, za mnoge to ni bilo več to. Pa tudi postarali smo se, nenazadnje je party fizično zelo naporna zadeva,” sklene.

Še eno ime, ki se je čvrsto usidralo v spomin Ambasadinih rednih obiskovalcel, je MC Flasher. Z žarečim umetniškim imenom, ki ga še danes uporablja, je Simon Pribac v Gavioliju nastopal v vlogi gostitelja oziroma - če sledimo pomenu kratice MC (master of ceremony) - gospodarja prireditve. Medtem ko so didžeji vrteli plošče, je on v rokah vrtel mikrofon in s svojim glasom animiral občinstvo, mu dvigal razpoloženje. S pomočjo prireditev z naslovom Final Flash je zbral tudi denar za študij igre v Kanadi, kjer danes živi in dela. Trenutno ga zaposluje projekt gospodarskih povezav med Slovenijo in Kanado. Od leta 2007 se redko vrača v Slovenijo, Ambasado Gavioli pa še vedno pogreša in ima nanjo lepe spomine.

Občutek pripadnosti in povezanosti

“V Ambasadi Gavioli so se prepletale močne narative, na različnih ravneh - estetski, simbolični, ideološki, glasbeni ... V obiskovalcu je to ustvarilo občutek pripadnosti. To je v povezavi s kakovostnim programom uvrstilo Ambasado med deset najboljših klubov z elektronsko glasbo na svetu,” ocenjuje. Poslovni in osebni stiki ter znanje in izkušnje, ki jih je pridobil skozi delo v izolskem klubu, so mu prišli prav pri večini nadaljnjih zaposlitev in projektov, tako v Kanadi kot v Sloveniji.

“Ambasada Gavioli je za marsikoga pomenila okno v svet. Hkrati je na simbolni ravni predstavljala kulturno moč takrat na novo samostojne Slovenije in njeno polno vpetost v sodobna svetovna kulturna gibanja,” razmišlja MC Flasher in ugotavlja, da je to vzpodbujalo “neko splošno samozavest, optimističen pogled v prihodnost in voljo do povezanosti. Ena od zunanjih manifestacij tega je bila, da so se marsikateri naši obiskovalci iz bližnjih italijanskih mest navdušili nad kulturo in se začeli učiti slovensko ter imeli potem na ta račun nekakšen frajerski status med svojimi vrstniki doma”.

Kakšen pečat je Ambasada Gavioli v minulih dveh desetletjih pustila v lokalnem okolju in širše? “Mislim, da tega ni potrebno posebej razlagati,” odgovori slovenski Kanadčan. “Ne glede na to, ali sem v Kanadi, Sloveniji, Izraelu, Angliji ali Nemčiji, še vedno v vseh teh okoljih srečujem ljudi, ki so bili del te zgodbe in imajo čudovite spomine, vsi pa še vedno čutimo neko povezanost. Pečat, ki ga je ta ustanova pustila kot gonilo nekega gibanja, na kulturnem in socialnem področju sega daleč izven lokalnih okvirov. Mislim, da smo lahko ponosni, da imamo Ambasado Gavioli v svoji državi, četudi je ta država za nekatere od nas na drugem koncu sveta.”

ILONA DOLENC

BILJANA PAVLOVIĆ

KATJA GLEŠČIČ

---