Adijo, pamet!

Adijo, pamet, stara kurba, adijo, svet, je že v prejšnjem stoletju, ko smo bili še trdno prepričani, da imamo pameti za izvoz, prepeval Lačni Franz. Kakor da bi fantje vedeli ali vsaj slutili, da te izredno dragocene dobrine na honorarni strani Alp le ni na pretek.

Komaj se je nekoliko poleglo sramotno dogajanje okoli imenovanja slovenske evropske komisarke (če bi imenovali komisarja seveda ne bi bilo nič drugače), ki je še enkrat razgalilo naše akutno pomanjkanje državniške drže in kronično špeckahlovstvo, že razlagamo širnemu svetu, s čim se ukvarjajo naše varnostno-obveščevalne službe. Še recepta za kranjsko klobaso ali savinjski želodec ne gre razkrivati vsevprek, kaj šele posle te najbolj tajne in skrivnostne službe, ki je bojda tam zato, da lahko mi mirno spimo. Ali tako nekako.

Mi pa posle, za katere bi morali vedeti le posvečeni, veselo razlagamo urbi et orbi, mestu in svetu, in to ne da bi nas kdo prisilil. Ne, to naredimo kar sami. In tako kot se za velike in pomembne afere spodobi, ji damo tudi ime - Veberkom, kar je najbrž nadvse navihana izpeljanka iz Telekoma. Ni kaj, ena sama šaljivost nas je. In če še sam tako nadaljujem, malo za šalo malo zares, bi bilo lahko ime afere, glede na dogajanje in izjave udeležencev celotne zgodbe, izpeljano ne iz Telekoma, pač pa iz têlekoma. Pri čemer je koma zgolj za okras, bistveno je pa seveda têle, ta znana, ljudska prispodoba za nezrelost. Nezrelost, s katero veselo mahamo pred širnim svetom, tako kot z zastavo na športnih dogodkih širom po svetu maha naš predsednik Borut.

Še dobro, da ga imamo! Šport namreč. Ali natančneje, športnike in športne delavce, tiste, ki so nastopali minuli konec tedna, in druge, ki še bodo in ki svoje delo opravljajo zagnano in predano, se ob neuspehih ne izgovarjajo na strice iz ozadja, lobije in podobno, pač pa preprosto (čeprav je to velikokrat vse prej kot preprosto) naredijo, kar je pač treba narediti.

Politiki so drugačni. Redko naredijo, kar bi bilo treba narediti. Zelo redko so na primer tiho, zelo redko so samokritični, da o priznanju lastnih napak niti ne govorimo. Seveda pa tako imenovani Veberkom in s tem povezana prodaja Telekoma nista edini točki, v katerih se materializira slovo od pameti, ki ga je v prejšnjem stoletju napovedal Lačni Franz. Vsaj še nekaj lahko omenimo, in to je obalna cesta med Izolo in Koprom, da ne bo vedno med Koprom in Izolo. Kaj lahko se namreč zgodi, da smo svetovno znani tunel pod Markovcem gradili zastonj. Ja, tisti tunel, za katerega kljukci na Discoveriju mislijo, da povezuje Italijo in Hrvaško (in najbrž ne zato, ker gradnje ni bilo ne konca ne kraja, pač pa zato, ker imajo očitne težave z zemljepisom). Seveda ne mislim, da bi ga gradili zastonj v smislu, da gradnje nismo plačali, slednjo smo zagotovo celo pošteno preplačali, pač pa zastonj v smislu, da nas ne bo rešil prometa po obalni cesti.

Vse namreč kaže, da bo za tunel potrebna vinjeta in bo obalna cesta postala tista druga možnost za vse, ki zaradi takega ali drugačnega vzroka, vinjete ne kupijo ali, bolje, ne kupimo. Tako se bodo pod pinijami med Izolo in Koprom namesto pešcev, kolesarjev, električnih vozil javnega prevoza in kaj vem še česa še naprej vile kolone vozil zahodnih sosedov na poti v Istro, južnih na poti v obije, tuše, lidle in hoferje in vseh nas, ki se z avtomobilom premikamo le med Koprom in Piranom in zato seveda ne kupujemo letnih vinjet. Stanje bo najverjetneje takšno, kakršno je danes na Škofijah, v Bertokih, Kopru in še kje, kjer se, predvsem v sezoni in lepih koncih tedna, kolone brezvinjetnih vozil bolj ali manj po polžje premikajo skozi naselja, namesto da bi z manjšo porabo goriva in manjšimi količinami izpustov odbrzela po obvoznici. Skratka, če peljem motorko na servis na Tribansko cesto, moram skozi Koper ali čez Markovec, saj je za pot med Semedelo in koprskim pokopališčem potrebna vinjeta. Je lahko še bolj “adijo, pamet” kot tako?

Je. In ne le na obveščevalni strani Alp, pač pa tudi in trenutno še bolj pri naših sosedih, na vzhodni in zahodni jadranski obali. Prvi bi iskali nafto, drugi bi gradili plinske terminale, in to v prostoru, kjer bi posledice enega samega razlitja, ene same nesreče, merili v desetletjih. Da o vsakodnevnem in stalnem vnosu hrupa, onesnaževal in tujerodnih organizmov pod morsko gladino niti ne govorimo.

“Adijo, pamet, adijo, zemlja, naš planet,” je v pesmi nadaljeval Lačni Franz. Kakor da bi fantje vedeli ali vsaj slutili, da tudi tega našega planeta ni na pretek, ne le pameti. Morda bi jih pa morali pogosteje zavrteti na radijskih valovih.

ROBERT TURK

---