Adijo, Kemo!

Odšel je eden največjih poetov sarajevskih ulic, tip, kakršnega bi v drugih kulturah slavili kot Sergia Endriga, Sergea Gainsbourga, Waylona Jenningsa ali Johnnyja Casha. In ob vsem tem tako naš, običajen, svoj. Kemica.

Svet z njegovim odhodom izgublja človeka, čigar energija je bila kozmična, hkrati pa globoko lokalna, tesno spletena z vsem tistim, kar je Sarajevo bilo in kar v prihodnosti morda še bo. Svet neizbežno drvi v utilitarni koncept, v katerem so romantični ljudje, pogledi, pesmi le še nepotreben čustveni presežek. Svet tone v obdobje, v katerem se bo vse zaračunavalo, plačevalo in v katerem se ne bo pelo zato, da bi se ljubilo. V čas iTunesa, agencij za avtorske pravice, menedžerjev in njihovih menedžerjev, v čas drobljenja vsega, kar je sestavljalo svet, ki ga je simboliziral Kemal Monteno.

Če bi obstajala nebeška agencija, ki bi preštela, ob čigavih na kitaro zaigranih in zapetih pesmi se je zaljubilo največ ljudi, bi bil Kemal Monteno zagotovo najbogatejši.

Zbogom, Kemica, to je vse, kar v tem trenutku lahko rečem.

Tisti, ki prihajajo, se bodo lahko prepričali o bogastvu, ki si jim ga zapustil, mi pa, ki smo te poznali, bomo težko sprejeli, da nam je umanjkal nekdo, ki nam je tako lepšal življenje.

Solzo bom potočil zate, takole sam, da nihče ne vidi.

Tvoje ime v arabskem jeziku pomeni popoln, dovršen, zrel. Mi in naše pesmi pa smo le zrnca peska, kot veter smo, ki jih nosi čez Mediteran. Tisti zlati piš, ki te je prinesel, se ne bo več ponovil, a v vetru, ki se bo nocoj zapodil z juga in se morda dotaknil tvoje gomile, bo tudi moja solza.

Vozdra, Moke!

AHMED BURIĆ, Radio Sarajevo

---