2015, mednarodno leto prsti

Problem prsti - njena nujnost za življenje na Zemlji ter njeno hitro izginevanje in uničevanje - je tako pomemben, da so Združeni narodi leto 2015 razglasili za mednarodno leto prsti. V nasprotju z gozdovi, koralnimi grebeni, ptiči, kiti ter ostalimi okolji in vrstami, katerih obstoj je zaradi naših dejavnosti problematičen, ima prst precej šibkejši glas. Le malo ljudi se enako hrupno zavzema zanjo. Gre pač za del okolja, katerega prisotnost nam je veliko bolj samoumevna od prisotnosti prej naštetih ekosistemov in vrst, poleg tega je tudi njen obstoj precej manj opazen.

Prst ni pomembna le za v njej ukoreninjene rastline in kmetijstvo. Je bistvenega pomena za celinski vodni režim, blaži učinke suš in poplav, prav tako učinke klimatskih sprememb. Nenazadnje je neposredno z njo povezan obstoj četrtine svetovnih vrst, ki so poleg drugega ključne tudi za nemoteno kroženje ogljika na Zemlji. Prst je živa. V eni sami žlički zdrave prsti lahko živi nekaj milijonov organizmov, ki pripadajo več tisoč različnim vrstam. Njena izguba je za okolje praktično nenadomestljiva, saj so za njeno obnovo potrebna celo tisočletja. Zato prst štejemo med neobnovljive vire. Ogrožajo jo širjenje mest, izsekavanje gozda, čezmerna paša, netrajnostni načini rabe in upravljanja, onesnaževanje in klimatske spremembe. Trenutno je degradirana tretjina svetovnih zalog prsti. Današnje usmeritve kažejo na to, da bo količina zdrave prsti kmalu premajhna za vzdrževanje potreb človeštva in preostale narave.

Erozija prsti ni le problem naše deželice, temveč je velika težava tudi drugje v svetu. Glavni krivec zanjo smo ljudje, seveda pa je stopnja erozije po naših posegih odvisna tudi od nekaterih drugih dejavnikov, kot so naklon tal, količina in razpored padavin ter izpostavljenost močnemu vetru. Tudi stare, tradicionalne prakse se lahko izkažejo za zelo neprimerne, predvsem če se hkrati močno povečuje število prebivalstva, ki jih uporablja. Takšen primer je požigalniško selilno kmetijstvo na Madagaskarju, ki je, skupaj s še nekaterimi drugimi kmetijskimi praksami, tako globoko zakoreninjeno v navadah tamkajšnjih prebivalcev, da se je v preteklosti za neuspešno izkazalo tudi ponovno pogozdovanje. Krčenje gozda in s tem izpostavljanje gole zemlje izsuševanju in padavinam povzroča izredno hitro erozijo prsti in siromašenje tal. Podobna zgodba z nekoliko drugačnim ozadjem se dogaja na Haitiju. Tamkajšnje revno prebivalstvo je skoraj edino možnost preživetja oziroma zaslužka videlo v oglarjenju. Ker takšne kratkoročne - in katastrofalne - rešitve nihče ni mogel ali hotel preprečiti, se Haiti danes zaradi močne erozije prsti sooča s hudo ekološko katastrofo, izgubo rodovitne zemlje in s tem hrane. Ker gre za eno najrevnejših držav, ki že nekaj časa ni sposobna preživeti brez mednarodne pomoči, je brezizhodnost položaja še toliko večja.

Gradnja infrastrukture ter širjenje mestnih in kmetijskih površin v zadnjih desetletjih močno pustošita tudi naravo tropskih deževnih pragozdov, predvsem v Južni Ameriki. Vsako sekundo jih posekamo za površino dveh nogometnih igrišč! Prst v tropskih deževnih pragozdovih je razmeroma plitva in izredno občutljiva na erozijske procese. Kakor hitro izgine gosto rastlinstvo, ki jo s svojimi koreninami uspešno zadržuje in obenem preprečuje močnim nalivom neposredno izpiranje tal, pride do močne erozije. V vseh primerih se problem erozije ne konča le pri izgubi prsti, temveč močno prizadene tudi rečne in morske ekosisteme, v katere prst odnaša. Pride do njihovega zastrupljanja, nanašanja usedlin in zmanjševanja bistrosti vode, kar med drugim onemogoča fotosintezo vodnih rastlin.

V sušnih predelih namesto vode erozijo povzroča močan veter. Poleg tega je v takšnih okoljih velikokrat problematično zasoljevanje prsti. V prsti z visoko vsebnostjo soli lahko rastejo le slanoljubne rastline, ki jih tudi v slovenski Istri srečamo povsod na morskem obrežju, predvsem na območjih slanih mokrišč. Tako kot tu so slana tla lahko posledica naravnih procesov, velikokrat pa se problem pojavi zaradi nepravilne rabe tal, predvsem pri intenzivnem kmetijstvu. Lahko gre za namakanje tal z vodami z visoko vsebnostjo soli, kot so na primer odpadne vode, kar predvsem v povezavi s slabo prepustnimi tlemi povzroči močno povišanje količine soli v tleh. Zato sobne rastline in domače vrtove praviloma zalivamo z deževnico. Enak problem povzroča tudi nepravilna in/ali čezmerna uporaba gnojil. Predvsem v bližini morskega obrežja ali na območjih, kjer je v globljih plasteh tal slana podtalnica, lahko zasoljevanje tal povzroči tudi čezmerno črpanje podtalnice - pogosto prav za namakanje. Zaradi tega v zgornje sloje podtalnice vdre morska voda oziroma slana voda iz globljih plasti. Razen slanoljubnih rastlin na takšnih tleh preostale rastline, vključno s poljščinami, ne uspevajo. Propad rastlin pa, podobno kot pri izsekavanju, lahko vodi v erozijo prsti. Sol povzroča tudi uničenje strukture prsti - značilno razpokanost, ki jo pri nas lahko opazujemo v naravno slanih solinskih poljih v času, ko v njih ni vode.

V Evropi so območja zasoljene prsti predvsem na Madžarskem, v Romuniji, Grčiji, Italiji in na Pirenejskem polotoku. Zelo velik problem je slana prst tudi v Avstraliji in na nekaterih sušnih predelih Afrike.

Ponekod skušajo sol iz prsti ponovno odstraniti prav s pomočjo slanoljubnih rastlin. Nekatere med njimi namreč sol uskladiščijo v svojih telesih, in ko takšne rastline požanjejo in odstranijo, z njimi odstranijo tudi sol, ki so jo te vsrkale iz prsti.

Nenazadnje je izguba prsti povezana tudi s pozidavo. Že od druge svetovne vojne se v Evropi pozidava veča skoraj trikrat hitreje, kakor raste število prebivalcev. Človek je v preteklosti pogosto postavljal naselja v neposredni bližini rodovitne prsti, saj je želel imeti polja čim bliže domu. S širjenjem naselij smo tako nemalokrat uničili prav območja z najrodovitnejšo prstjo. Spreminjanje namembnosti najboljših kmetijskih zemljišč je bilo tudi v Sloveniji zelo razširjena dejavnost. Čeprav je trenutna zakonodajna ureditev tovrstno početje začela omejevati, pa pri nas seveda to ni nujno ovira. Pri narodih z začetka prispevka prihaja do uničenja prsti zaradi brezizhodnega položaja revnih prebivalcev. Morda lahko v takšnem primeru njihova dejanja do neke mere razumemo. A v Sloveniji verjetno ne bo nihče umrl od lakote, če ne bo mogel na rodovitni zemlji zgraditi hiše. Tu so kapital in osebne koristi še vedno na prvem mestu, vest, integriteta in moralna drža pa so tako ali tako skoraj izumrle.

DEJAN PUTRLE, biolog

---