“Zaslišiš bitje svojega srca, hrup tišine in dihanje jame”

Čeprav so skrite globoko pod zemljo, je v jamah nekaj, kar nas privlači ravno tako kot naše prednike. S Francom Gherlizzo smo se pogovarjali o čudežnih bitjih, ki živijo v jamah, o univerzalnosti jamskih vil in o tem, zakaj so netopirji nočna bitja.

Franco Gherlizza: “Ni vedno lepo. Je mokro, umazano in temno. Ko pa se zaljubiš, ni poti nazaj.”   Foto: Petra Mezinec
Franco Gherlizza: “Ni vedno lepo. Je mokro, umazano in temno. Ko pa se zaljubiš, ni poti nazaj.”  Foto: Petra Mezinec

Franco Gherlizza se z jamarstvom ukvarja že petdeset let, svoj prvi samostojni podvig je opravil nekaj dni pred svojim dvanajstim letom. Ljubezen do podzemlja je sicer podedoval od očeta. “Ne, nisem speleolog. To so bolj mladi, ki jih jame zanimajo in so po vrhu vsega še študirali, jaz pa sodim v generacijo oslov, ki so jo jame preprosto privlačile,” se nasmehne Gherlizza.

Živi v Trstu, vendar nikoli ne pozabi povedati, da njegove korenine segajo onkraj meje, na Kozino in v Vrhpolje. Deluje kot dobrodušni, nasmejani možakar, a takoj, ko spregovori, postane kristalno jasno, da je pred teboj sogovornik z neverjetno življenjsko energijo, ki jo, tako tudi sam pravi, črpa prav iz podzemlja. Število obiskanih jam je prenehal šteti že davno, vendar se giblje nekje med dva in tri tisoč. Zaradi jamskega raziskovanja je prepotoval ves svet, na zadnji odpravi je skupaj s kolegi iz Alpinističnega kluba Trst raziskoval jame v Iranu.

Bil je eden prvih v Italiji, ki se je pričel ukvarjati z varnostjo v jamah in je aktiven učitelj mlajših generacij. Skupaj z Mauriziem Radacichem se podpisuje pod popis več kot tristotih jam, ki so se uporabljale v prvi svetovni vojni na italijanski strani Krasa. Več kot 30 let se že ukvarja z zbiranjem pripovedk, mitov in starih zgodb povezanih s podzemljem.

> Kdaj ste pričeli z zbiranjem legend, pripovedi in mitov, povezanih z jamami?

“Od nekdaj me zanimajo klasične legende, rimske in grške. Ko pa sem v Sloveniji odkril, da obstajajo legende, ki govorijo o okolju, ki mi je najbolj všeč, sem se odločil, da bom pričel raziskovati to področje. Začel sem seveda v Trstu oziroma njegovi okolici in nato širil obzorje. V Sloveniji boste v teh pripovedi našli zaklade, vrage, zlatoroge, v Furlaniji pa so prisotni škratje, čarovnice in spake. Bolj ko se približuješ Avstriji, več je zmajev. Vsako prebivalstvo ima svoje dojemanje jamskega sveta in narave.”

> Iskali ste jih po vsem svetu. Kako poteka to iskanje?

“V teh 35 letih sem jih iskal praktično povsod, najprej seveda pri domačinih, nato pa še v knjigah. Zadnje čase raziskujem tudi po internetu, a precej neuspešno. Ni veliko raziskovalcev, ki jih zanima prav to področje. Doma imam po vsej verjetnosti sto knjig z vsega sveta, ki so tako ali drugače povezane s pripovedmi iz jam. Celo pri Eskimih, ki živijo v snegu in ledu, jih najdemo. Približno dvanajst jih je. Zanimiva je pripoved o Noetu, ki je prišel v eno od takih jam in pojedel vse živali. Bil je pač lačen. Ko je prišel ven, je želel pojesti še mamuta, ampak so mu Eskimi to preprečili, in Noe je odšel.”

> Glede na število jam in pestrost podzemnega sveta bi pričakovali, da bodo v Sloveniji jamske legende bolje raziskane.

“V Sloveniji sem dobili približno dvajset legend, verjetno pa jih obstaja veliko več. Med najbolj znane sodijo legende o Vilenici, kralju Matjažu, o razbojnikih, ki so se v jamah skrivali.”

> Zakaj je, ne le v Sloveniji, področje jamske mitologije slabše raziskano?

“Sam sem navdušenje nad jamami občutil že kot otrok. Tudi moj oče je bil jamar. Večina ljudi pa se jam boji, kar ni presenetljivo, saj se o njih govori le takrat, ko se zgodi kaka nesreča. Popolnoma zgrešeno prepričanje. Jama nikogar ne sili, naj gremo vanjo. Ljudje smo tisti, ki iščemo nesrečo.”

> Prej ste omenili, da med državami oziroma narodi prihaja do razlik. Jih lahko opišete?

“Matični Kras nima meje. To je jasno, jasno pa je tudi, da je tu vedno živelo slovensko prebivalstvo, ki pripada slovanskim ljudstvom, in zato imajo tukajšnje pripovedke močan slovanski vpliv. Na drugi strani imamo Furlane, ki so se vedno bolj nagibali k venetski kulturi. Prebivalci Karnije pa so črpali iz severnih kultur, kot je recimo nemški kulturni prostor. Pri prvih se torej pozna vpliv Slovanov, pri drugih Italijanov, pri tretjih pa je prisoten nemški vpliv. To se nato odraža v legendah. Zanimivo pa je, da obstajajo tudi stične točke. Tak je pojav žensk, ki živijo v jamah. V Sloveniji so to krivopete, v Nemčiji se imenujejo torke, v Italiji pa aganis.”

> Kdo so te ženske?

“So vile in čarovnice hkrati. V slovanskem svetu, v Rusiji, na primer, se imenujejo rusalke, gre za dobre vile, ki pomagajo kmetom, lahko pa so tudi zlobne, kradejo in jejo otroke. V nemškem svetu so torke skoraj vedno zlobne. Italijanske aganis pa so običajno prelepa dekleta, ki se lepotičijo in pojejo. Včasih s seboj odnesejo kakega pastirja, ko pa se vrne nazaj na svet, je preteklo že sto let. Čas v jami pa poteka precej počasi. Včasih so aganis tudi zlobne, imajo železne zobe in jedo otroke. V naši neposredni bližini, blizu Čedada, lahko najdemo jamo, ki nosi njihovo ime, to je Foran des Aganis. V njej teče tudi voda, ki ustvarja zanimiv zvok. V Foran des Aganis lahko slišiš dekleta oziroma človeške glasove, kako se smejejo in te kličejo. Nisem mogel verjeti. Ko si v jami, slišiš smejanje in ločiš glasove posameznih ljudi, čeprav zagotovo veš, da si sam.”

> Po vilah je nenazadnje dobila ime tudi jama Vilenica. Zgornji primer pa dokazuje, da je v pripovedih vsaj en delček resničnega sveta. V kolikšni meri so legende in pripovedi povezane z resničnostjo?

“V preteklosti, že v srednjem veku, so recimo v Avstriji in tudi v Švici našli lobanje prazgodovinskih medvedov. Ker niso poznali nobene živali, ki bi bila tako velika, so predvidevali, da gre za ostanek glave zmajev. Zato lahko še danes obiščemo jame, ki se imenujejo Zmajeve jame. Ko so kasneje našli človeško ribico, so bili prepričani, da je to mladiček zmaja. Ampak to ni nič novega. Spomnimo se, da je bilo veliko starih mest in zakladov odkritih, ker so nekateri raziskovalci legendam določenega področja vsaj deloma verjeli. Pravljice so se tako nemalokrat izkazale za vsaj deloma resnične.”

> Kaj pa se dogaja v afriškem podzemlju?

“Afričani imajo veliko zgodb. Večinoma legende izhajajo iz jam, ki se nahajajo v bližini vode oziroma so vir vode. V Afriki se vedno govori o demonih. Ti naj bi živeli v ogromnem prostoru v podzemlju. Demoni vsake toliko časa vstanejo in premikajo strop, zaradi česar nastane potres. Poleg tega imajo tudi fantazijske živali, med drugim tudi velikanske kače in živali, ki spominjajo na krokodile.”

> Imate najljubšo zgodbo?

“Težko bi se opredelil za najljubšo. Mogoče pa me najbolj navdušuje ravno univerzalnost nekaterih likov. Recimo jamske in vodne vile, ki sem jih omenil. Niso značilne le za naše bližnje, srednjeevropsko okolje, ampak segajo še dlje. Celo Baski poznajo lamje, ki so podobne kot krivopete, aganis ali torke. Najdemo jih skoraj v vseh kulturah. Če niso vile, so čarovnice. Vedno pa so to neka ženska bitja. Prepričan sem, da so ostanek kulture, ki je precej starejša, kot si lahko predstavljamo. Mogoče se motim, pa vendar so legende o teh magičnih ženskah po mojem zadnja vez, ki jo imamo s kultom matere zemlje.”

> Letos ste izdali tudi knjigo, posvečeno mitom, pravljicam in vražam o netopirjih. Kaj ugotavljate?

“Netopir je bil zanimiv za vse kulture, ki so prišle v stik z njim. Najbrž zaradi dvojnega življenja, ki ga živi. Od različnih kultur je odvisno, ali bo ljubljena ali osovražena žival. V vsej azijski kulturi netopir prinaša srečo. Čeprav ga potem, ubožca, tudi pojedo. Naša kultura ga, predvsem zaradi krščanstva, ki je netopirja povezalo z vragom, vidi kot zlobno žival. Da o Drakuli niti ne govorimo; ljudje ga od takrat niso pustili več pri miru. Škoda, je namreč zelo koristna žival. Če vidimo netopirja, pomeni, da smo se znašli v zdravem okolju.”

> Kaj pa legende o netopirjih?

“Veliko jih pojasnjuje, zakaj je netopir nočna žival. Zanimiva je ena iz Afrike, natančneje iz Konga. Pravi, da sta bila sonce in netopir velika prijatelja. Nekega dne je netopirju umrla mama. Sonce ni hotelo sijati nekoliko dlje, da bi netopir lahko pokopal svojo mamo. Netopir je bil razočaran in se je zato odločil, da nikoli več ne želi videti svojega prijatelja. Od tistih dni se premika le še ponoči.”

> Zakaj so se rodile legende o jamah? Zaradi strahu, nepoznavanja ali očaranosti nad podzemnim svetom ...

“Verjetno zaradi vsega po malem. Jame so neprijazno in nepoznano okolje. Včasih so si take pravljice izmišljevali, da bi prestrašili otroke in jih zavarovali. Za jame je vedno veljalo, da so po eni strani privlačne, po drugi pa jih je bilo jam strah. Že Leonardo da Vinci je bil vzhičen nad skrivnostnostjo jam na eni strani in temačnostjo na drugi. Ni nepomembno tudi dejstvo, da so bile jame zatočišče in predvsem še v času pred krščanstvom tudi kraji za čaščenje bogov.”

> Tržaški jamarji delujete pod okriljem Alpinističnega kluba Trst. Na prvi pogled se zdi, da imata alpinizem in jamarstvo veliko skupnega. Se strinjate?

“Ne, nikakor. Če se alpinist odpravlja na še neosvojen vrh, se lahko opremi z zemljevidi, posnetki in informacijami o sami gori. Ko pa se jamar odpravlja v še neraziskano jamo, nima nikakršne pomoči. Ne moreš vedeti, na kaj boš naletel. Takoj si v novem svetu in se moraš sam znajti. Uporabljamo različne tehnike, tudi alpinistični tečaj se razlikuje od speleološkega. Jamo lahko obiščeš vse leto, medtem ko si v gorah odvisen od vremena.”

> Kaj pa iz psihološkega vidika? Tako alpinisti kakor jamarji morate posedovati nekakšno notranjo moč, ki vas sili, da odkrivate še neraziskano ...

“Ne bi rad posploševal, povem pa iz svojih izkušenj. Ko smo plezali v Boliviji, se nam je pridružila tudi študentka psihologije iz Pescare. Pred kratkim se je vrnila z alpinistične odprave. Po koncu nam je povedala, da je bilo pri alpinistih veliko individualizma, tekmovalnosti in želje po osvojitvi vrhov. Pri nas pa je opazila, da smo si pomagali in se čakali med seboj. Mi smo ekipa in se ravnamo po najšibkejšem med nami. Vendar kot rečeno, nočem posploševati.”

> Bili ste eden od pobudnikov identifikacije in popisa jam, ki so jih uporabljali v prvi svetovni vojni. Lahko opišete ta projekt?

“Pobudnik je bil Maurizio Radacich, kasneje pa sva izdala knjigo, ki opisuje več kot tristo naravnih jam prve svetovne vojne. Naša raziskava ni obsegala umetnih kavern. Jame so uporabljali kot bolnišnice, za shranjevanje streliva, za prenočevanje ali za dobavo vode. Pet let smo zbirali podatke, fotografirali in opisovali. Naš namen ni bil le opis jam, ampak smo prepričani, da bi lahko na tržaškem Krasu razvili tudi jamski turizem. Seveda smo si želeli isto stvar narediti tudi v Sloveniji, ker imate, tako ocenjujemo, gotovo bolje ohranjen in manj izropan jamski svet. Predvsem v bližini Brestovice so, kolikor sem jih uspel obiskati, čudovite kaverne.”

> Je res, da ste takrat poslali pobudo za popis tudi v Slovenijo in Avstrijo? Zakaj do popolnega popisa nato ni prišlo?

“Pred približno desetimi leti sem projekt predstavil v obeh državah. Sprva so mi sicer pritrdili, vendar kasneje nisem dobil odgovora. V Sloveniji so rekli, naj delo opravimo mi, Avstrijci pa so skomignili z rameni. Škoda, da ni bilo več interesa.”

> Rekli ste, da ste popisali več kot tristo jam. Koliko jih je, če je to sploh mogoče reči, v Sloveniji?

“Zelo težko je določiti. Prvič zato, ker mislim, da ni bila nikoli narejena podobna sistematizacija, vsaj kolikor mi vemo. Drugič pa zato, ker jih je veliko umetnih in ne naravnih. Mi smo opravili opis naravnih, vendar jih je verjetno vsaj še tisoč umetnih. Na slovenski strani jih je, tako vsaj predvidevam, še veliko več.”

> Omenili ste turizem v jamah. Zakaj se še ni razvil?

“Ljudje bi radi veliko stvari doživeli, vendar se za ta doživetja nočejo kdove kako potruditi. Zato poznamo klasični jamski turizem, kot je ta v večjih jamah. Mislim pa, da prihaja do sprememb. Kriza in pomanjkanje denarja sta ljudi prisilila v iskanje bolj naravnih in preprostih doživetij. Zato smo skušali ovrednotiti te jame na drugačen način kot v Postojnski jami ali Škocjanskih jamah. Želimo si, da bi bil stik ljudi z jamo zares pristen. S tem mislim na jamarsko obleko, luči in enostavno plezanje. To je moja vizija turizma, ki mogoče ne bo nikoli postal množičen, vendar bi lahko dopolnil že obstoječo ponudbo na Krasu. Od sedemdesetih let organiziramo izlete v jame za otroke. Ob koncu šolskega leta vedno rečejo, da je bil to najlepši med vsemi izleti. Zakaj tudi odrasli ne bi uživali v tem? Zaenkrat povpraševanja ni veliko, spremstvo pa tudi nekaj stane. Mogoče tu manjka zanimanje oblasti, ki bi določila, katere jame naj jamarji uredijo za te vodene izlete.”

> Kakšen je občutek v podzemlju?

“So vedno novi občutki. Novi zbrišejo stare. Vsaka jama ima nekaj novega in edinstvenega. Lahko pa rečem, da v jamah ni tišine. Če zapreš oči, slišiš vodo in čutiš zrak, mogoče celo letenje kakega netopirja. Zaslišiš bitje svojega srca, hrup tišine in dihanje jame. Ne, to ni občutek tesnobe, ampak prej občutek pomirjenosti in varnosti.”

PETRA MEZINEC


Najbolj brano