“Vse je prepevalo, kakor bi šlo na veselo svatbo”

Ko je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 napovedala vojno Srbiji, naj bi klic pod orožje prejel tudi brivec avstrijskega cesarja Franca Jožefa. Da bi se izognil mobilizaciji, je bradatemu cesarju namigoval, naj ga raje zadrži na dvoru. Franc Jožef pa si zaradi brivčevega odhoda na fronto ni delal skrbi. “Na, moj bog, saj se par dni zmorem briti tudi sam,” mu je dejal.

Razglednica proti Srbiji  Foto: Muzej Novejše Zgodovine
Razglednica proti Srbiji  Foto: Muzej Novejše Zgodovine

Anekdote, ki jih je prek časnikov med svoje državljane širila oblast, nam danes lahko služijo kot ogledalo tedanje zmote. Vojna, ki se je bliskovito razširila nad vso Evropo, je s svojim trajanjem presegla vsa pričakovanja. Strahu in negotovosti, ki sta že ob prvi delni mobilizaciji vojaštva zajela ljudstvo, pa ni mogla prikriti niti stroga časopisna cenzura.

“Ura usode je odbila”

Ko je natanko mesec po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda Avstro-Ogrska Srbiji napovedala vojno, se je evropski mir podrl kot hišica iz kart. V vsega tednu dni so se druga proti drugi postavile domala vse tedanje evropske velesile. Razdeljene v dve skupini zaveznic - na sile antante (Rusija, Francija, Velika Britanija) in centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska, Italija) - so začele še z orožjem tekmovati za gospodarsko, politično, vojaško in kolonialno prevlado v Evropi in po svetu.

“Ura usode je odbila. Evropa se zavija v krvavi plašč in nikdar, odkar stoji svet, odkar živi človečanstvo, nikdar, odkar se človeški organizem razvija v vednem medsebojnem boju - mirnem in krvavem - se še ni zgodilo kaj takega, čemur smo priče danes, česar udeležniki bomo jutri,” so v začetku avgusta 1914 ocenili v liberalnem časopisu Slovenski narod. Države, ki so si napovedale vojno, so pod orožje takoj vpoklicale na milijone vojakov. Kot prva se je 28. julija odprla fronta na Balkanu, nekaj dni za njo pa zahodna fronta v Belgiji in Franciji ter vzhodna fronta, na kateri sta se Nemčija in Avstro-Ogrska spopadli z Rusijo. Pozneje so širom sveta vznikala še nova bojišča: v kolonijah, na bližnjem vzhodu, po zahrbtnem vstopu Italije v vojno pa se je v naših krajih oblikovala še soška fronta. Razvneli sta se tudi vojna na morju in vojna v zraku.

Slovenci v vojno s pesmijo na ustih

Katoliški časopis Slovenec je poročal o navdušenju, s katerim so se na prve cesarjeve razglase o mobilizaciji vojske odzivali Slovenci: “V mnogih krajih so se jeli zlasti mladi fantje oglašati kot prostovoljniki. Na vseh postajah je bila včeraj velika gneča in vlaki prenapolnjeni. Ko so vozili včeraj popoldne gorenjski vlaki proti Ljubljani, so ljudje ob progi na mnogih krajih pozdravljali odhajajoče z mahanjem z robci, mladina pa s cvetjem in zelenimi vejicami.” V Ljubljani, kjer so vojaki dali vojaško zaobljubo, je bilo vzdušje prešerno: “Vse je prepevalo, kakor bi šlo na veselo svatbo. Posamezne gruče so imele s seboj harmonike. Po ulicah jih je spremljalo ljudstvo s klici: Bog čuvaj naše junake! Nikjer ni bilo opazovati potrtosti. In te popevke po ulicah. Navadno se je glasila ona narodna: 'Oj ta soldaški boben ...' Kot refren pri vsaki kitici pa je bilo nekaj novega - v veselem, poskočnem ritmu, ki se glasi: 'Oj puške pokajo, se sablje bliskajo. Srbi jokajo, a Kranjci vriskajo!”

V Celju, je v začetku avgusta poročal tržaški časopis Edinost, se je zgodil ganljiv dogodek: “Neki slovenski kmet iz Žalca, Prinčič po imenu, je na posebnem vozu pripeljal v Celje vseh svojih osem sinov, ki so vsi oženjeni in imajo rodbino in otroke in so bili vpoklicani vsi pod orožje. Staremu slovenskemu kmetu-korenjaku so priredili oficirji, moštvo in občinstvo viharne ovacije.”

Nestrpnost do Slovencev

V tržaški Edinosti so poročali o manifestacijah v primorskih krajih, kjer so domačini takisto z navdušenjem in godbo spremljali odhod vojakov v vojno. V Gorici se je manifestacije v podporo cesarjevi odločitvi, da Srbiji napove vojno, udeležilo kakih 7000 do 8000 ljudi, ki so v spremstvu godbe hodili po ulicah vse do okrajnega glavarstva, kjer so vzklikali “živel cesar Fran Josip”, “živela Avstrija” in “doli s Srbijo”. “Ves večer je pokazal, da je Gorica patriotična in da slej ko prej stoji zanesljivo ob prestolu presvitlega vladarja,” je komentiral goriški dopisnik Edinosti. A grenak priokus so tako v Gorici kot v Trstu, kjer so se vrstili podobni izrazi vdanosti cesarju, pustile provokacije, s katerimi so se Italijani lotevali Slovencev.

Na tržaških in goriških ulicah naj bi prihajalo do “odurnih prizorov”, ko so Italijani zmerjali Slovence, jih sumničili in žalili. Slovensko časopisje je demantiralo tudi pisanje nekaterih italijanskih časnikov, češ da so bili zaradi delovanja proti avstro-ogrski monarhiji aretirani nekateri ugledni tržaški Slovenci, v Narodnem domu pa so bile podtaknjene bombe. Edinost je pozivala oblast, naj bo pozorna na te pojave nestrpnosti in Slovencem pomaga. “Od Sv. Ivana nam poročajo, da tam nekateri nevedni ljudje - naščuvani po zlobnežih - napadajo na glavnih ulicah posamične naše osebe narodnega mišljenja, češ da so oni krivi, da je prišlo do vojne,” je poročala Edinost.

Podražitve hrane

Vojna je civilnemu prebivalstvu v hipu spremenila življenje. Ena prvih stvari, ki je med ljudi zasejala strah in povečala negotovost, je bila znatna podražitev hrane, zlasti moke, mesa in vrtnih pridelkov. Osnovna živila so se podražila deloma zaradi tega, ker je nekatere vrste živil rekvirirala vojska, deloma pa zaradi špekulantov, ki so v vojni takoj videli dober posel. Takoj po napovedi mobilizacije se je v Trstu podražil zlasti kruh. Nekatere tržaške pekarne so čez noč zaprle svoja vrata, ker so bili peki vpoklicani v vojsko, beremo v Edinosti. Da obrtniki ne bi čez noč propadli, je v Trstu že prvega avgusta začela delovati posredovalnica dela za pekovsko obrt, v kateri so lahko pekovski gospodarji našli novo delovno silo.

Preskrbe mest se je bilo treba lotiti sistematično in dolgoročno. V mnogih mestih v Primorju in na Kranjskem so posebni odbori takoj določili maksimalne cene, po katerih so trgovci smeli prodajati blago, v odročnih krajih pa so se ukvarjali tudi s skrbmi, kako živila sploh pripeljati do svojih občanov. “V nekaterih krajih že od srede ni več ne moke ne sladkorja. Posebno se to občuti v krajih, ki so daleč od železnice. Tako nam poroča naročnik iz Idrije, da tam menda sploh ne bo več moke dobiti. Tamkajšnji veletrgovec Lapajne je moral pač kakor drugi svoje avtomobile na razpolago dati in ker bodo tudi logaškim voznikom vzeli konje ali pa vsaj hlapce, se sploh ne ve, kako bo prišel živež za 6000 ljudi v Idrijo,” je pisal Slovenski narod.

Po vsej monarhiji se je razširil še strah, kako bo z varnostjo hranilnih vlog, zato so bili časopisi polni uradnih zagotovil, da so banke in hranilnice v vojnem času najvarnejši kraj, kamor je mogoče spraviti denar. Pa ne le to, časopisi so morali ljudi prepričevati še, da bankovci v primerjavi s kovanci niso ničvredni. V Slovenskem narodu so o tem zapisali: “In vendar je papirnati denar - in to naglašamo z vsem poudarkom - iste vrednosti kakor srebrni, bakreni, nikelnasti denar itd. Menjajoči denar, katerega brezglavi ljudje skrivajo in odtegujejo prometu v mnenju, da ima radi kovine vrednost, ima taisto veljavo kot papirnati denar.”

Časopisi v službi cesarja

Časopisi so se v času mobilizacije vojakov izkazali kot veliki spodbujevalci navdušenja za vojno. Možnosti za kritičnost zaradi cenzure, ki jo je cesar konec julija še poostril, niti niso imeli. Svoje bralce so lahko le prosili za razumevanje, ker je moral po novem časopis tri ure pred izidom še k cenzorjem, zaradi česar uredništva niso mogla bralcem posredovati zadnjih, najaktualnejših vesti. Poleg tega so telefonske in telegrafske linije v prvi vrsti služile vojski, kar je oteževalo delo novinarjem, v tiskarnah pa so se čez noč pojavile tudi kadrovske težave, saj so bili mnogi delavci poklicani pod orožje. “Naš list se, kljub temu da je vseh skupaj nič manj kot 16 oseb odšlo iz uredništva in tiskarne pod orožje, trudi po svojih najboljših močeh, da bi v čim najpopolnejši meri vršil svojo nalogo: da bi čim točneje obveščal čitajoče občinstvo o dnevnih dogodkih, a vendar strogo varoval interese države,” je bralce obvestila Edinost.

Časopisi so bili v svetu, ki še ni poznal radia in televizije, edini zbir vseh pomembnih informacij. Tudi z njihovo pomočjo je svoje delo začel organizirati Rdeči križ. V svoje vrste je vabil prostovoljke, ki bi v vojni lahko delovale kot strežnice, ter zbiral denar in živež za vojake. Časopisi so skupaj z občinskimi vodstvi in različnimi društvi zbirali darove za pomoč ženam in otrokom najrevnejših vojakov. Država je sicer napovedovala, da bo pomagala preživljati družine, ki so zaradi vpoklica ostale brez mož in očetov, a pomoč ni prišla takoj ob mobilizaciji.

Kuge, lakote in vojske - reši nas, o Gospod!

V časopisu Slovenec se je v dneh mobilizacije večkrat oglasila Protialkoholna zveza Sveta vojska, ki je vojakom svetovala treznost: “Varujte se alkohola! Bodite vedno trezni za dobrobit domovine! Bodočnost pripada treznim. Trezni bodo zmagali. Trezni Japonci, ki pijejo čaj, so zmagali Ruse, ki pijejo 'vodko'. Ne pijte alkohola!” Resničnega poguma ne daje, alkohol, pač pa spravljenost z Bogom, je v katoliškem časniku vojakom na srce polagala protialkoholna zveza.

Bog je bil v tistih dneh za mnoge Slovence vir tolažbe, upanja in zaupanja v negotovo prihodnost. “Veliko se moli te dni za zmago Avstrije nad sovražniki,” je iz Tržiča na Gorenjskem poročal Slovenčev dopisnik. “Vsako jutro jih v ta namen pristopi par stotin k sv. obhajilu. Zvečer med osmo in deveto uro pa se zbere polna cerkev ljudstva, ki moli glasno rožne vence in litanije za cesarja, domovino in hrabre naše vojake, da se vrnejo nepoškodovani in zmagoslavni z bojišča.” Maše in molitve za vojake so potekale povsod na Kranjskem: “Na Brezje hodijo od vseh strani romarji peš molit za take, ki so odšli v vojsko.”Ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič je vojake z razglasi v Cerkvah povabil, naj se pred odhodom na bojišče spravijo z Bogom: “Vojaki! Mladeniči in možje! Ali ste že prejeli sv. zakramente? Potrebno je! V vojsko greste. Ako še niste, sprejmite jih sedaj! Spoveduje se po vseh cerkvah cel dan, ob vsaki uri, posebno pa zjutraj in zvečer. Več spovednikov je v stolnici in po samostanskih cerkvah: pri frančiškanih, jezuitih, lazaristih in v Križankah. Vojaki, ne pozabite svoje neumrjoče duše!”

Za “dušni blagor” vojakov so tiskarne natisnile tudi lističe z najpomembnejšimi molitvami. Požrtvovalne prostovoljke so vojakom, čakajočim na vlake, ki so jih odpeljali na fronto, delile tudi svetinjice in podobice, ki naj bi jih v zaupanju, da jih bo Bog varoval, vedno nosili pri sebi. “Predvčeraj in včeraj smo pa videli hoditi žene po ulicah, ki so našim vojakom brezplačno delile škapulirje Matere božje. Lepo to. Večina vojakov je sprejela znake varstva Marijinega s hvaležnostjo. Z vsem spoštovanjem so poljubljali podobo nebeške zaščitnice na škapulirju. V torek dne 28. julija so delile pa v Mariboru vpoklicanim vojakom šolske sestre čudodelne svetinjice Matere božje. Vsi vojaki so s sveto resnostjo sprejemali svetinjice. Razdeljevanje je naredilo na vojaštvo globok vtis. Tudi na ljubljanskem kolodvoru so se delile vojakom svetinjice,” beremo v Slovencu.

Prvi bombniki kot zla slutnja za prihodnost

Nekateri bremena negotove prihodnosti niso zmogli nositi. Več časopisnih notic poroča o samomorih in poskusih samomora med možmi in fanti, ki so bili poklicani pod orožje, nekaterim pa se je v dneh, ko je svet šele drsel v popolno uničenje, omračil um.

Časopisi so bili polni bodrenja, da bo vojna kratka, zmaga avstrijskega in nemškega orožja pa samoumevna. “Zmaga avstrijsko-nemške armade je seveda v naprej zagotovljena. Avstrijska in nemška armada sta dandanes prvi na svetu, tako po kvaliteti moštva, kakor po njega vojaški izvežbanosti in pripravljenosti,” so bralcem na Kranjskem zagotavljali novinarji Slovenskega naroda.

Že v prvih dneh vojne se je začel množiti strah, da bo odločilno besedo na bojiščih imela nova vojaška tehnologija, pred katero v prihodnosti ne bo varen nihče. “Vest, da je pri Norimberku na Bavarskem neki francoski zrakoplovec vrgel bombe iz višave na tla, je vzbudila velikansko senzacijo. Natančnih podatkov o tem dogodku ni nobenih, a resnica je, da je vest vzbudila občen strah, kajti vsakdo je moral misliti, da je konec vsake varnosti za vse ljudi in vse imetje, če bodo z višave letele bombe. Zdaj pojasnjujejo listi, da stvar ni tako nevarna, kakor izgleda,” je o prvih napadih z bombniki spet pomirjujoče pisal Slovenski narod, ki je - na nekem drugem mestu - svojim bralcem prigovarjal še, “karkoli nas zadene, prenesimo in nobena sila naj nam iz srca ne izruje cvetke zaupanja v prihodnjost”.

JANA KREBELJ


Najbolj brano