“Vse je ostalo v Siriji. Tu sva začela na novo.”
7. Val
25. 09. 2015, 08.06
, posodobljeno: 01. 11. 2017, 17.11
Preden zapišemo karkoli o Nizamu in Medhiji Sekheta, ki sta pred nekaj leti s pomočjo slovenske vlade prišla iz Sirije živet v Ilirsko Bistrico, je treba razbiti nekaj stereotipov. Najprej tistega o videzu Sircev. Ki da so, kot nemalokrat nanese beseda med Bistričani - kaj Bistričani, Slovenci - temni kot noč in bradati kot Bedanec. In potem onega o beguncih. Kar Nizam in Medhija nista, saj ima on slovensko državljanstvo, ona pa je tukaj pridobila stalno bivališče in sta se v Slovenijo tako rekoč vrnila. In nenazadnje tudi tistega o vojni. Ta zadnji za razliko od ostalih dveh drži: “Vojna je strašna,” v en stavek strneta mislih vseh, ki so jo kdaj doživeli.
Ko Medhijo in Nizama Sekheto poprosim za njune stare fotografije, povesta, da sta s seboj v Slovenijo vzela le najnujnejše. Da so fotografije - skupaj z vsem ostalim premoženjem in tudi spomini - ostale v Siriji.
“Vse je ostalo tam. Fotografije, stanovanje, najino podjetje. Tu sva začela na novo,” pravi Nizam, ko nam Medhija kuha kavo. Poleg kave dobim še baklavo. Odlično baklavo, ki jo je napravil Nizam tako dobro, da bi bil lahko tudi pek ali kuhar.
Pa je - tako kot soproga in tudi njun sin - farmacevt. “Veste, tu bi želeli odpreti lekarno, če bi v Siriji lahko kaj prodali in dobili kapital. Sva že povpraševala, a tudi ni velikega odziva ne zanimanja,” pove Medhija. “Poskušala sva jo že odpreti v Ljubljani, saj je to najin poklic, imava izkušnje in bi vanjo vložila lasten kapital. Pa ni šlo, zanjo nisva dobila koncesije,” je razočaran Nizam. In doda, da bi si zasebno lekarno res želela odpreti, saj bi s tem obogatila mesto.
Še posebej zato, ker je že po njunem znanju slovenščine slutiti, da v Sloveniji nista prvič. A počasi - njuni zgodbi je treba prisluhniti od začetka.
Slovenski državljan
Medhija in Nizam Sekheta sta v Siriji preživela veliko časa. Nizam je po rodu Sirijec, - in tu že razbijamo prvi stereotip o Sircih, saj bi ga svetlimi lasmi in modrimi očmi prej postavili v Slovenijo kot v Sirijo - soproga po rodu iz Bosne, a je v Siriji preživela več kot 30 let. Oba sta študirala farmacijo v nekdanji Jugoslaviji, ona v Sarajevu, on v Beogradu. “Po zaključku študija sem delal v Prištini in Bosni, ker je farmacevtov primanjkovalo, to jr bil deficitaren poklic. 1978 je prišla na vrsto Slovenija. Začel sem delati, Medhija je končala študij. Dobila sva stanovanje,” pripoveduje Nizam.
Sam je delal v lekarni Šoštanj, kot direktor. Medhija pa v Velenju kot farmacevtka in tedaj sta se naučila tudi slovenščine. Ki jo, mimogrede, dobro obvladata. Kar sploh ne preseneča. Medhija pove, da je končala tudi tečaj slovenščine, da ji je za znanje čestitala celo njena učiteljica. “Sedaj pa za utrjevanje jezika potrebujem pogovor tega pa ni dovolj,” prizna.
V obdobju dela v Šoštanju je Nizam dobil tudi slovensko državljanstvo. “Zato pravim, da nismo begunci. Te informacije so napačne. V Slovenijo smo se vrnili kot Slovenci, ki so živeli zunaj in so prišli nazaj v Slovenijo,” poudarja Nizam.
Pripetilo se je namreč pred dvema letoma in pol, da sta se zakonca skupaj z družino - sinom, tedaj nosečo hčerko, njenim soprogom in njunima otrokoma - morala vrniti v Slovenijo s pomočjo slovenskega zunanjega ministrstva, ki jim je priskrbelo stanovanje v Ilirski Bistrici in letno denarno pomoč.
Strah
V Siriji je namreč divjala vojna. “Naenkrat so začeli uporabljati kemično orožje. In zavedli smo se, da je nevarno, saj o kemičnem orožju ne veste, kdaj in kako pride. Že prej sem kontaktiral ambasado v Ankari, kjer je šlo vse bolj počasi. Nato pa sem ministrstvu za zunanje zadeve poslal elektronsko pošto ter jim rekel: če se nam kaj zgodi, zdravstveno ali psihično, vi odgovarjate, ker gre to prepočasi. Čez nekaj dni so nas poklicali iz veleposlaništva v Ankari ..,” se spominja Nizam, ko ga prekine Medhija: “Bilo me je strah. Zelo strah. Po več dni skupaj ni bilo elektrike, vode. Razmere so bile grozljive.”
In zakaj niso odšli prej, ob začetku vojne leta 2011? “To naju pogosto sprašujejo. Zakaj smo čakali. Zakaj nismo odšli, ko se je vojna začela. Preprosto nismo verjeli, da bo vojna tudi v Alepu, kjer smo živeli. To je večmilijonsko mesto, zelo blizu turške meje. In resnično smo mislili, da tam vojne ne bo,” je razložila Medhija.
Oditi je težko
In oditi, kar tako, od nečesa, čemur praviš dom in kjer si ustvariš življenje, ni enostavno. V začetku v Alepu, kjer sta živela, ni bilo težav. V ekonomsko močnem mestu na strateški trgovski točki med morjem in Evfratom v severnem delu Sirije sta zagnala kozmetično podjetje Scientific cosmetic center. “V industrijski coni, veliki kot pet Ilirskih Bistric, v kateri je bilo kapitala za približno 50 milijard dolarjev. Ljudje so delali, midva tudi. A na nesrečo pred vrati vojne. V takšnih razmerah ne moreš prodajati. Imeli smo upanje, da bo bolje, nižali smo cene, stanovanja nismo mogli prodati. In preprosto ni šlo več. Brez dela smo lahko samo trošili stare zaloge ...,” razlaga Nizam.
In Medhija iz dna duše vzdihne: “Jaz sem bila tako prestrašena, prej eno leto nisem šla iz stanovanja. Bilo je tako, da nismo vedeli, ali bodo sina in zeta vzeli v vojsko, oba sta mlada. Hčerka je bila noseča za tretjega otroka. Dva otroka je že imela. In kar naenkrat - trije avtomobili - in gremo. Nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, to je bila stresna izkušnja. Potovanje v normalnih razmerah ne bi trajalo dolgo, a ko so na pot postavljene barikade in kontrole in moraš iti po daljši poti, da bi se jim izognil, je v resnici težko.”
“Kar je, je,” le z žalostjo v glasu ugotovi njen soprog. Njuno življenje je zdaj tu, v Sloveniji, v Ilirski Bistrici. Tako kot življenje njune hčerke in njene družine. S sinom je nekoliko drugače. Čeprav je pred dvema letoma in pol prišel z njim v Slovenijo, je leto pozneje s trebuhom za kruhom odšel iskat delo drugam. Slovenskega državljanstva namreč nima. “Rodil se nama je v Sloveniji, v Celju med najinim prvim delom konec sedemdesetih let. Ker sem po rodu iz Bosne, so zapisali, da je po materi, torej po meni, Bošnjak. Ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije, je bil najin sin že polnoleten, z državljanstvom Bosne in Sirije. Ko je torej 2013 prišel z nami v Slovenijo, ni imel tukaj nikakršnih pravic, pa tudi državljanstva ni mogel pridobiti. Zato je po letu dni odšel v Kuvajt, da bi si poiskal delo,” o sinu pripoveduje Medhija.
Barve
A tu tudi za zakonca Sekheta ni dela. “Seveda je drugače kot v Siriji. Vedeti morate, da so Sirci pridni in delovni ljudje, ki ne čakajo samo na pomoč. Zato tudi danes želijo tja, kjer bi lahko nadaljevali življenje in delali,” je prepričana Medhija. To, da ne moreta dobiti zaposlitve, se jim zdi zelo nenavadno. “Saj je krasno, glava je ostala živa, a tega nisva vajena,” poudari Nizam. A bi resnično rada delala. Z izkušnjami, ki jih imata, seveda na svojem, farmacevtskem področju. Tako kot sta pred mnogo leti v Vukovarju, kjer sta živela in odprla eno izmed prvih zasebnih lekarn.
Posebej navdušena nad delom bi bila Medhija. Je namreč strokovnjakinja za barve in z ostrim očesom zna svetovati barve obleke ali ličil, ki pristojijo določenemu tipu človekove polti. “To je v ZDA in v zahodni Evropi zelo aktualno. Pravzaprav je svetovalcev za barve zelo malo, ker mora biti ta čut že božji dar, ki se ga nadgradi s študijem. Tudi zato, ker to ni modna muha, pač pa veda, sem menila, da bo atraktivno tudi v Sloveniji. Pa žal ne gre,” priznava Medhija.
Poskušala je z izdelavo krem, ki jih je nato podarila, da bi si tudi tako zagotovila nekaj reklame. “A ne gre. V Siriji smo bili vajeni, da drugi pridejo do nas. Tu pa so navade povsem drugačne. Pa bi bilo nekaj novega in drugačnega, te barve.”
Medhijin soprog je prepričan, da malo tudi zato, ker večine Slovenk videz pač toliko ne zanima. A te besede vzamem bolj kot majčkeno provokacijo (kdo pa je še kdaj rekel, da Slovenke niso lepe) in razumljivo željo po odmiku od grozljive teme, kot je vojna.
Želja zakoncev Sekheta po delu je razumljiva. V Sloveniji želita ostati in pisati življenje na novo. “Ne bomo odšli nazaj. Če bi se vojna končala danes, tam še deset ne bi bilo normalnega življenja. Star sem 65 let, in kdo ve, kaj bo čez deset let,” prizna Nizam.
Saj ne, da v Siriji ne bi imeli kapitala. A le v kamnu. In še za ta kamen, nepremičnine, ne vesta, v kakšnem stanju so danes. “Ne veva, če dom, podjetje še stojita. Imela sva veliko stanovanje, 240 kvadratnih metrov, ki sva ga nekomu oddala v najem. Spet drugemu sva oddala kozmetični center. Brezplačno, brez najemnine, samo zato, da je nekdo notri, da v nepremičnine ne pride vojska. In res ne veva, kaj se dogaja. Razmere se vsak trenutek spreminjajo. Lani sva dobila informacijo, da je objekt v redu, a da so bila vrata odprta ...,” pojasnjuje Nizam.
Ko ju poprosim za svežo fotografijo, takoj pristaneta na fotografiranje. Nenazadnje v novem življenju potrebujeta tudi nove fotografije.
TINA M. VALENČIČ