“Vsaka pesem je lahko zadnja”

V svojih stihih mimogrede omeni, da se je v Trbovljah rodil na isti dan kakor glasbenik Elvis Costello in pesnik Johann Gottfried von Herder, 25. avgusta, ki je obenem datum smrti filozofa Friedricha Nietzscheja. Uroš Zupan (1963) v poglobljenih in kratkočasnih esejih strastno in duhovito piše tako o popularni glasbi in jazzu kakor o literaturi, filmu, odraščanju in še marsičem, za svojo poezijo pa je prejel toliko nagrad, da jim je predlani namenil kar célo knjigo Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost. Pred kratkim je pri LUD Literatura izdal izbor iz svojega pesniškega opusa Počasna plovba, pri Cankarjevi založbi pa esejistično zbirko Sto romanov in nekaj komadov.

Uroš Zupan: “Ironija ni protiutež nostalgiji. Ironija pride sama od sebe. Značilnost človeške rase je, da smo neumni, in to čedalje bolj. Ko to opazim, vpokličem ironijo.” Foto: Andraž Gombač
Uroš Zupan: “Ironija ni protiutež nostalgiji. Ironija pride sama od sebe. Značilnost človeške rase je, da smo neumni, in to čedalje bolj. Ko to opazim, vpokličem ironijo.” Foto: Andraž Gombač

> Nedavno ste na pogrebu Tomaža Šalamuna obraz nastavljali soncu, poslušali govore, pesmi ... Kaj se je dogajalo v vas?

“V meni se je vrtel film. Za nazaj. V začetku devetdesetih let, ko sem prišel na slovensko pesniško sceno, sem se intenzivno družil prav s Tomažem Šalamunom. To je trajalo skoraj desetletje, vse tja do konca devetdesetih. Na sonce sem se postavil, ker sem bolj zmrzljive sorte. Tako mi je bilo fino toplo. Z zanimanjem sem prisluhnil obema govornikoma, Miklavžu Komelju in Michaelu Bigginsu, presenetil pa me je izbor glasbe. Klasična glasba mi je bila razumljiva, nisem pa pričakoval dalmatinske, Oliverja Dragojevića ... Tega ne znam povezati s Tomažem Šalamunom. Seveda sem razmišljal tudi, kako sovražim pogrebe in kako bi najraje vse zamudil, tudi lastnega.”

> Iz Šalamunove poezije ste tudi diplomirali na primerjalni književnosti ...

“Tomaž Šalamun in ameriška poezija. Obupna diplomska naloga! Nikoli nisem bil znanstvenik, na fakulteti sem se zmeraj počutil inferiornega. V osemdesetih letih je med intelektualci in bodočimi intelektualci vladala lacanovska latovščina. Vsi so bili strašno pametni, vsi so kimali drug drugemu, jaz pa jih nisem nič razumel. In dvomim, da so oni sami razumeli, kaj govorijo. Vztrajno so uporabljali nabor besed, kot so prešitje, označevalec, označenec, deskriptivni strukturalizem ... V diplomski nalogi sem se lotil vpliva ameriške poezije na Šalamunove zbirke iz sedemdesetih let. Napisal sem prvo varianto diplomske naloge in jo oddal, pa mi je mentor Lado Kralj rekel: 'Tako ne gre. Zdaj si napisal avtopoetiko. Daj, vnesi še kaj znanosti!' No, mi je pa takšna diplomska naloga prav prišla pred nekaj leti, ko sem nekaj pasusov predelal, jih spravil v esejistični jezik in objavil v knjigi Rilke proti Novim fosilom.”

> > Zakaj ste se konec devetdesetih let razšli s Šalamunom?

“Ne bi rekel, da sva se zares razšla, a zanimale so naju različne stvari. Tomaža je zanimala predvsem njegova pesniška kariera, prevodi in tako naprej, mene pa bolj pisanje in z njim povezano iskanje izgubljenega časa. Pa tudi kakega afirmativnega odnosa nisva imela več do sprotne poezije, ki sva jo eden in drugi takrat pisala. Če tega ni, ni več prave teme za pogovor.”

> Kako se je sploh lahko s Šalamunom, velikim modernistom, družil pesnik, ki je zapisal: “Muhe gredo na drek, modernisti na Slovence.” ?

“Ne vem. (smeh) Zame, ki sem prihajal iz province, je bil Šalamun utelešenje pesnika. Gledal sem ga z velikimi očmi, gojil do njega silno spoštovanje. Nikoli nisem zavzemal ironične pozicije, kot sem to opazil pri mlajših pesnikih, ki so se s Šalamunom srečali kakšnih deset let pozneje. Ko sem prišel v Ljubljano in ga spoznal, se je nenadoma zgostilo in se mi približalo vse, kar sem prej spoznaval iz velike razdalje. S tem mislim na svetovno poezijo, na slavne umetnike. Tomaž se je zmeraj rad družil z mladimi pesniki. Morda je tako dobival energijo, morda ga je to pomlajevalo, morda je tako ostajal v stiku s svojim virom poezije. Občutek imam namreč, da je vedno pisal iz točno določenega vira, vrelca, ki je ostajal vseskozi isti, od Pokra do konca. Njegova poezija se zares ni korenito spreminjala, še najbolj se je spreminjala na ravni jezika. Šalamun ni razvil, na primer, refleksivnih pogledov na staranje in minevanje. Vztrajal je pri enaki drži. Ekspanzionistični in mladostni. Verjetno je zaradi tega vseskozi dajal vtis, da je najmlajši slovenski pesnik.”

> Pa vendar pravite, da vam je najbliže njegova poezija sedemdesetih let.

“Pravzaprav so mi najbliže njegove posamične knjige iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let. Še boljše pa bi bilo, če bi rekel posamične pesmi. Pozneje je šla Tomaževa poezija za moj okus preveč v jezikovi eksperiment, če lahko tako rečem. Njegov jezik je izgubil mimetično funkcijo, postal je resničnost sama. Jaz pa moram poezijo, če hočem do nje vzpostaviti takšen ali drugačen odnos, razumeti, nekaj mi mora povedati o življenju. To sem pri Tomaževi poeziji v zadnjem obdobju pogrešal.”

> Celo on sam je pravil, da ne razume lastne poezije.

“Vem, vem. To so različne pesniške drže. Pri meni je drugače. Razumem, kar napišem. Vsekakor pa pesem napišem tako, da so mogoče različne interpretacije. In vsaka pesem tudi ima različne interpretacije in ni nujno, da je pesnikova interpretacija boljša in bolj merodajna ob bralčeve. Če pesnik svoje pesmi seveda razume. In če česa ne razumemo ali ne znamo ustrezno pojasniti, se radi skrijemo za spoznanjem: tekst je pametnejši od njegovega pisca.”

S plošč smo se naučili več kakor v šoli

> Ne samo Šalamun, v letu 2014 je odšel še en vaš veliki učitelj - kantavtor Tomaž Pengov.

“Pengov me je zares vpeljal v poezijo. Ni bil pesnik v klasičnem smislu besede, ampak je poezijo prepletal z glasbo. Ko sem mu leta 1979, pri petnajstih, šestnajstih, prisluhnil, sem prvič postal pozoren na besedila. Njegove pesmi stojijo tudi brez glasbe, se pa sprašujem, kako uspešne bi bile brez nje, saj jo je ustvarjal v obdobju modernizma, s katerim nima ničesar skupnega. Odstopanje od mode je vedno problem. S pomočjo glasbe pa mu je uspelo prodreti. Ostati ohranjen v svetlobi.”

> Zmeraj omenjate samo njegova Odpotovanja iz leta 1973, ne pa tudi poznejših plošč. Vam tudi njegova poznejša dela niso blizu?

“Nikakor, zelo všeč mi je tudi njegova druga plošča Pripovedi iz leta 1988, s poznejših pa posamične stvari. Če bi moral glasovati, katera njegova pesem mi je najbolj všeč, ne bi izbral nobene z Odpotovanj, čeprav so vse izjemne, ampak Tihe so njive s Pripovedi. So me pa Odpotovanja vsekakor najbolj zaznamovala. Leta 2008 sem s Pengovom nastopal na gimnaziji v Slovenj Gradcu. Pred nastopom sem mu v gostilni rekel: 'Tomaž, jaz znam vse tvoje tekste z Odpotovanj na pamet.' Rekel mi je: 'Blagor ti. Jaz jih ne znam več.' (smeh) Pri glasbi je očitno tako, da človek najboljše stvari napiše, ko je mlad. Neil Young je tudi v devetdesetih letih in pozneje posnel nekaj dobrih plošč, ampak ali so primerljive z mojstrovinami, ki jih je posnel konec šestdesetih in v sedemdesetih? Podobno velja za Boba Dylana, Pink Floyde in še koga. Ne vem, v čem je skrivnost. Upam, da to ne velja tudi za poezijo in da pesnik lahko tudi v starejših letih ustvarja močna dela. Sam nisem kakor Tomaž Šalamun, vir moje poezije ni vseskozi isti, ampak se spreminja. Moja poezija se stara z mano. Zdaj, ko sem že prekoračil petdeseto leto, me zanimajo druge reči, kakor so me pri petindvajsetih. Mogoče je to nekakšno zagotovilo, da bo moja poezija še naprej zanimiva. Vsaj za starejše bralce. Ampak tega ne more nihče vedeti. Včasih razmišljam tudi, kaj in kako bi ustvarjali glasbeniki, ki so umrli mladi: Jimi Hendrix, Janis Joplin, Kurt Cobain, Elliott Smith ...”

> V starosti, pri kateri so oni umrli, ste vi začeli.

“Tako je. Te primerjave so hecne. Johnny Marr, kitarist The Smithsov, je rojen istega leta kakor jaz. Prvo ploščo je z bendom izdal, ko je bil star dvajset let, svoja najboljša dela pa do petindvajsetega leta. Jaz pa sem prvo knjigo izdal pri šestindvajsetih, sedemindvajsetih letih! Glasba, vsaj popularna, rockovska, je očitno res povezana z mladostjo. In zanjo mogoče še bolj velja krilatica, ki jo je Octavio Paz uporabil za moderno poezijo - ta naj bi bila zgodovina pretiravanja. Narisati skrivnostno znamenje na nebu in se potem razbiti na čereh. No, če smo pošteni so te primerjave med mano in rock glasbeniki brezpredmetne.”

> Popularna glasba je bila kar lep čas vaša prva strast, celo pomembnejša od literature, mar ne?

“Seveda.”

> Do kdaj je bila najpomembnejša?

“Mislim, da je še kar.”

> Res?!

“Ja, literaturo dojemam in doživljam drugače. Je moja profesija, od literature živim.”

> Prosto po Čehovu: literatura je vaša žena, glasba pa ljubica.

“Kaj pa vem. Naša generacija je pač odraščala s popularno kulturo. Rock nam je bistveno več povedal o naših življenjih, o naših emocionalnih stanjih, zlasti o zaljubljenosti, kakor pa književnost. Književnost, ki je uvrščena v šolske programe, ni za mlade, ampak za starejše. Mladi nimajo kaj početi z njo, pa naj bo še tako dobro napisana. Z njo se preprosto ne morejo identificirati, dokler ne odrastejo, dokler ne dozorijo. Kakor Bruce Springsteen lepo pravi v pesmi No surrender: 'S triminutne plošče smo se naučili več kakor v šoli.' Malce pretirava, že, ampak ima prav, kar zadeva pomen glasbe pri emocionalnem odraščanju. Tudi danes ju sprejemam drugače: glasba me predvsem pomirja, sprošča, mi vrača izgubljeni čas, medtem ko v književnosti kot profesionalni pisec iščem napake, se jezim, ko je kaj slabo napisano in sem seveda tudi zavisten, ko vidim kaj zares dobrega in s tem spoznam svoje meje ...”

> V enem od esejev, objavljenih v knjigi Sto romanov in nekaj komadov , ugotavljate, da si Slovenci ne drznemo kritizirati klasikov, jih ne vrednotimo ...

“Klasiki splavajo na dan ob raznih okroglih obletnicah. Vedno imam občutek, da po časopisih o njih pišejo iz nekega apriornega znanja, iz davnih branj. Ne gredo še enkrat preverit, kako se tekst obnaša danes, kakšen je v sedanji luči. Zanimivo bi bilo na primer zdaj, ob stoti obletnici rojstva Vitomila Zupana ...”

> Mimogrede, nista nič v sorodu?

“Nisva. Zanimivo bi bilo, da bi se kdo lotil Zupanovega opusa, šel še enkrat brat Igro s hudičevim repom, Levitana, Komedijo človeškega tkiva ... in kaj o teh delih povedal na temelju zdajšnjega branja. Če si knjigo prebral pred dvajsetimi leti, danes o njej ne moreš tehtno govoriti. Žal se h klasikom mnogi nočejo vračati že zato, ker so jim jih priskutili v šoli. Takrat se z njimi ne moremo identificirati, zamerijo se nam, zato jih nikoli več ne vzamemo v roke. Škoda. Tu je seveda še znamenita duhovna lenoba, v katero zapadejo ljudje, ko se prenehajo šolati. Pavao Pavličić, zelo dober hrvaški žanrski pisatelj in univerzitetni profesor, je predlagal obraten proces: v šoli naj bi začeli s sodobnimi avtorji, ki laže nagovorijo mlade, potem pa bi šli v preteklost, h klasikom. Danes opažam, da že mnogi kritiki, stari petindvajset, trideset let, ne zmorejo razumeti, začutiti besedila, ki govori o družbi v osemdesetih letih. Pa pisec sploh ne seže tako daleč v preteklost! Je pa res, da je svet v zadnjih desetih, petnajstih letih s pomočjo tehnologije opravil kvantni skok, se izjemno spremenil. Ko smo mi pri teh letih brali knjige o prvi ali drugi svetovni vojni, nismo imeli takih težav, kakor jih imajo današnji tridesetletniki, ko berejo o osemdesetih letih.”

> Danes se mladi na facebooku in drugod na spletu ukvarjajo v glavnem s sabo, manj pa raziskujejo ...

“To vsekakor drži. Vidim tudi, da vse manj berejo, so vse manj radovedni. Zlasti redko segajo po starejših knjigah. Dvomim tudi, da so mladi, ki danes pišejo poezijo, kdaj brali T. S. Eliota, Celana, Hölderlina ... Mnogi mislijo, se bojim, da se je svet začel z njimi. Po svoje jim ni lahko, saj je danes na voljo ogromno informacij, ogromno knjig. Težko, že kar nemogoče je napraviti smiselno selekcijo.”

Bom še kdaj napisal pesem?

> “Fino je biti klasik,” ste zapisali.

“Eh, to je bila šala.”

> No, malce resnice v njej vendarle je.

“Ne vem, ali res. Nekateri pravijo, da sem klasik, ampak s tem se ne ukvarjam.”

> Pišejo razprave o vaši poeziji, diplomske naloge ...

“Pišejo, ampak še ničesar nisem bral. Znanstveni pristop h književnosti me ne zanima kaj dosti.”

> Vas bolj zanima, če Anja Golob v svoji pesmi omenja vašo veličino?

(smeh) “To je pa druga vrsta mistifikacije - ko pesnik piše o drugem pesniku. Včasih sem to počel tudi jaz, pisal o Tomažu Šalamunu, Josipu Ostiju, Valleju in drugih. Tak poklon človeku vsekakor godi. Lagal bi, če bi to zanikal. Še bolj vesel pa bi bil, če bi prebral kak relevanten zapis o Počasni plovbi, recimo, ali pa o esejih Sto romanov in nekaj komadov. O Počasni plovbi so nekaj pisali, a doslej je bila objavljena samo ena recenzija, ki se mi zdi res dobra - pa sploh ni pomembno, ali je pohvalna ali odklonilna. Igor Divjak se je v Literaturi kot edini doslej knjige lotil iz širšega spektra, si jo ogledal s ptičje perspektive, pisal o njej z zgodovinskim spominom. Pa se z vsemi njegovimi sodbami sploh ne strinjam. Ampak to ni pomembno.”

> Zanimivo, v Počasni plovbi ste se vrnili k svojim starejšim pesmim in večino popravili. V Nasvetih za uspešno literarno kariero ste karjero spremenili v kariero ...

“To je najbrž plod lektorjevega posega.”

> ... mlade fene ste spremenili v mlade oboževalce, futraš v hraniš, political correctness v politično korektnost ...

“Slengizme sem zamenjal z izrazi knjižnega jezika. Nekatere verze sem dopisal ...”

> ... nekatere ste črtali ...

“... pa znak & sem zamenjal z 'in' ... Pride trenutek, ko pesem moraš dokončati in jo dati od sebe, a pri nekaterih čutiš, da imajo še neizkoriščen potencial. To je še posebej jasno, ko pesem prebereš čez nekaj časa. Povečini gre za čisto drobne, minimalne intervencije, ne spremeni pa se sámo vzdušje pesmi in sporočilo pesmi, če o sporočilu sploh še smemo govoriti. Ko sem nekatere pesmi napisal, sem vedel, da me pri njih nekaj moti, vendar tega nisem znal rešiti. Zdaj pa znam. Ha, saj v poeziji počnem samo še to - popravljam svoje stare pesmi! Ne vem, kdaj sem nazadnje napisal kako novo. Lani sem eno, predlani mogoče tudi eno ...”

> Kaj se dogaja z vami?

“Ne vem, težko rečem. Nisem fokusiran. Mogoče premalo berem poezijo. Poezijo bom spet pisal, ko bom imel kaj povedati. Kakor sem imel povedati v pesmi Vožnja, ki je nastala, potem ko sem očeta peljal od zdravnika. Pa niti ta pesem ni šla od mene kar takoj takšna, kakršna je objavljena. Moral sem jo popravljati, piliti. Trenutno si ne morem zagotoviti, da bom še kdaj napisal kakšno pesem. In če jo bom, ne morem zagotoviti, da bo dobra, pa četudi bom imel občutek, da imam kaj povedati. Vsaka pesem je lahko zadnja. Ampak se ne mučim s tem. Včasih sem se, zdaj se pa nič več.”

> Ena starejših pesmi v Počasni plovbi je Psalm - magnolije v aprilskem snegu . Popravili ste mnoge mlajše, te pa se niste dotaknili.

“Ker mora biti takšna, kakršna je. Mestoma je rahlo nerodna, naivna, a če bi jo popravljal, bi lahko uničil njeno izvorno potisno energijo, njeno nedolžnost. Tega pa nočem. Naj ostane, kakršna je. Sploh pa si danes take pesmi ne bi upal napisati. Ko sem jo pisal, se nisem niti zavedal, kaj počnem. Nisem se spraševal, kako bo nanjo reagiral oče. Z njo sem skušal zgraditi nekakšen pontonski most do očeta, vzpostaviti jasnejši odnos do njega ... V času pubertete in v svojih zgodnjih dvajsetih letih me je precej nosilo, bil sem nemogoč tako zase kakor za okolico ...”

> V pesmi ste hoteli razčistiti generacijski razdor ...

“Tako je. Je pa najbrž že iz pesmi jasno, da vse, o čemer pišem, temelji na ljubezni.”

> Kako se vaši bližnji odzovejo, ko vidijo, da jih omenjate v pesmih, bodisi starši bodisi žena in otroka?

“Saj nikoli nisem napisal ničesar, s čimer bi jih lahko prizadel. Najdlje sem šel prav v pesmi Psalm - magnolije v aprilskem snegu.”

> Kako se je nanjo odzval oče?

“Nikoli ni nič rekel.”

Ironija ni protiutež nostalgiji

> Radi navajate izrek Raymonda Roussela: “Nikoli se ne vračaj na kraje, ki so te nekoč osrečevali.” Vendar se ga ne držite.

“Ne, se ga ne držim. Na kraje, ki so me nekoč osrečevali, se vračam, ker iščem samega sebe, ki pa ga tam najbrž ni več. Vedno fantaziram o Trbovljah, kraju, kjer sem se formiral, a pišem o Trbovljah, ki jih ni več, mogoče celo o takih, ki jih nikoli zares ni bilo. Ampak stvari si je lepo ogledovati iz razdalje. Razdalja je vzvod transcendence, če malce parafraziram Simone Weil. Pišeš o krajih, ki so te osrečevali, potem se tudi dejansko vrneš tja, pa vidiš, da tam ni več ničesar. Ni res - nekaj je še ostalo, tisto, o čemer pišem v pesmi Capriccio: 'Forma je, kar ostane - / lesket božanskih oblik; / svetloba, barve, vonji in okusi.' Ostane vsa kulisa svetlobe, vonjev, vegetacije, cvetenja narave ... Ampak to je tudi vse, kar je ostalo od mojega otroštva. Ljudje so umrli, odšli, se postarali, se spremenili ... Raje sem kje druge, kjer se spominjam in pišem o svetu, pa naj je kdaj obstajal ali ne. Vedno sem imel težave z resničnostjo. Moja predstava o tem, kakšen naj bi bil svet, je verjetno zrasla iz ameriških filmov, ki sem jih gledal kot otrok v sedemdesetih letih. Ko sem odrasel in tja tudi šel, je ta svet že davno izginil. Med mano in svetom, po katerem sem hrepenel, je bil torej zmeraj nekakšen razkol. Takšen pač sem, to me zanima. Rad se vračam v preteklost. Miljenko Jergović je dobro napisal v knjigi Oče: kaj me bo zanimala prihodnost, saj me tam mogoče sploh več ne bo, medtem ko vem, da sem v preteklosti bil.”

> Ali ironijo uporabljate, da nostalgija ne bi preveč bolela?

“Ne, ironija ni protiutež nostalgiji. Ironija pride sama od sebe. Značilnost človeške rase je, da smo neumni, in to čedalje bolj. Ko to opazim, vpokličem ironijo. Humor in ironijo imam rad, ne samo v umetnosti, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Opažam pa, da so z leti stvari vse resnejše, da se čedalje manj smejim in zafrkavam, kar je žalostno.”

> V esejistični knjigi Pesem ostaja ista ste našteli dolgo vrsto bendov, glasbenikov in pevcev, ki so vam bili ali pa so vam še blizu, tako tujih kakor jugoslovanskih, zanimivo pa je, da niste niti omenili kantavtorja, ki prav tako premore ogromno nostalgije in humorja - Đorđeta Balaševića. Vas ni nikoli pritegnil?

“Ne, zares me nikoli ni pritegnil. Poznam njegovo delo tako iz obdobja skupine Rani mraz kakor njegovo kasnejšo glasbo, in vem, da je zelo dober pesnik - vidim, kako rima besede, kako zna artikulirati stvari in kako izpelje zgodbo. Ampak zares me ni nikoli potegnil. Ne sodi v moj kanon, kakor sodijo Tomaž Pengov, Marko Brecelj in še nekateri.”

> Med beograjskimi bendi pa so vam bili najbolj všeč Idoli, ne Riblja čorba.

“Res je, nikoli nisem bil poslušalec Riblje čorbe. Pa tudi Bora Đorđević piše krasne tekste. Pustimo njegove 'bečke konjušare' in to, ali je četniški vojvoda ali ni, govorim samo o glasbi. Ne vem, zakaj me Čorba ni pritegnila. Občutek imam, da sem bil zanjo že prestar ...”

> Prestar?! Saj ste enajst let mlajši od Bore Đorđevića!

“Že, ampak morda bi me, če bi bil ob srečanju s Čorbo mlajši, bolj pritegnila. Spomnim se, kako so v vojski ob kitari prepevali Lutko sa naslovne strane in Dva dinara, druže, ampak takrat me je že zanimala druga vrsta glasbe, bolj visoko intelektualna, jazz, ECM jazz, angleška psihedelična glasba in podobno. V sočasni jugoslovanski glasbi so me najbolj zadeli Idoli, in sicer z EP-jem iz leta 1981, kjer sta tudi pesmi Malena in Dok dobuje kiša (u ritmu tam-tama), kasneje pa mogoče še Azra. Zanimivo je, da smo glasbo zmeraj poslušali z določenim zamikom. V drugi polovici sedemdesetih let, ko sem jo začel resno poslušati, nismo raziskovali glasbe tistega časa, ampak starejšo. Na primer Beatle, najpomembnejši bend vseh časov. Korak s sočasno glasbo sem ujel šele v času benda U2 in albumov The Joshua Tree in Under a blood red sky, v domačih razmerah pa z Ekaterino Veliko, prav tako sredi osemdesetih let. Zdaj ni več nobenega zamika, saj s pomočjo spleta takoj izveš vse, ampak mi to ne pomeni veliko, saj najmočnejša občutja doživiš v formativnih letih. Kar slišiš, prebereš, vidiš takrat, se najbolj vtisne vate. V glasbi so bila zame to pozna najstniška in zgodnja dvajseta leta. Zadnji, ki se je zares zasidral vame, je bil Nick Drake. Takrat sem imel že sedemindvajset let, ampak sem bil v pravem stanju, za mano je bil razpad zveze, tako da je Nick Drake s svojo temno lepoto zlahka prodrl vame. No, nekaj podobnega sem doživel še leta 1994, ko me je prevzel škotski bend Cocteau Twins s svojim eteričnim popom. Božanska glasba. Pozneje sem slišal še marsikaj dobrega, odličnega, prikimal, res krasna glasba, ampak nič več v meni ni povzročilo potresa, kakršnega sem na primer doživel, ko sem pri desetih letih slišal Beatle prepevati Help!, tik pred tem pa Abbo z Waterloojem. To je to, sem si rekel. Sledil je Neil Young s pesmijo Cortez the Killer in zatem še s Cowgirl in the sand ... Poglejte, kar kurjo kožo dobim! Ne gre samo za hipno povrnitev izgubljenega časa, za proustovski fenomen, ki ga lahko dosežeš tudi drugače, na primer z vonji in okusi, ampak tudi za izjemno kakovost te glasbe. Pa se tega takrat sploh nismo zavedali. Včasih se sprašujem, ali kdo še ustvarja tako dobre pesmi, kakor so Space oddity, Stairway to heaven, A whiter shade of pale, Nights in white satin ali katerakoli pesem Beatlov. Morda tudi danes ustvarjajo odlično glasbo, a je bistveno bolj razpršena. Teže pride do poslušalca, kar je paradoksalno, saj je med njima veliko več dostopnih kanalov.”

> Vam je kdaj žal, da svoje pesmi na oder ne morete pospremiti s kitaro v rokah?

“Seveda mi je, to je moja rana. Ne vem, ali ima še katera umetnost tako močan vpliv na telo kakor glasba. Dobra glasba tudi danes name deluje zelo fizično, a tudi blagodejno, pomirjujoče, me odnese nekam na varno. Mi pa ni jasno, kako so bili moji starši lahko tako tolerantni, ko sem pri štirinajstih letih na ves glas poslušal Led Zeppelin. Ko moj sin prižge kak satelitski radijski program s heavy metalom, takšnega hrupa ne prenesem. Rad imam mirno glasbo. To očitno pride z leti.”

> Tamle v kotu imate kitaro ...

“Sin se je uči. Upam, da bo vztrajal.”

> Koliko usmerjate svoja otroka? Skušate v njun svet vtihotapiti stvari, ki so oblikovale vas?

“Ne vem, ali jih vtihotapljam, sta pa moji glasbi nenehno izpostavljena. V avtomobilu poslušamo mojo glasbo, do obsedenosti. Beatle smo poslušali, dokler se jih končno nismo naveličali. Zdaj poslušamo Artic Monkeys, The War on Drugs, Jungle, My Morning Jacket, Fleet Foxes, bende, ki veljajo za najboljše sodobne. Te glasbe jima ne vsiljujem - sama pravita, da jima je všeč. Ampak običajno hočeta poslušati samo eno pesem na albumu, kvečjemu dve. Opazil sem tudi, da imata raje hitrejšo, bolj ritmično glasbo. Ni jima všeč počasna, eterična, sanjska.”

> Kaj pa knjige? Jima je všeč očetova najljubša otroška knjiga, Kovičev Moj prijatelj Piki Jakob ?

“Imeli smo obdobje Pikija Jakoba, ampak s knjigami je tako ... Nisem pričakoval, da bo pripravljanje otroka k branju tako mučno. Mlajša Bela raje seže po knjigi, Beno pa ima raje računalniške igrice, te lebdeče vizualne podobe, ki gredo nereflektirane, neprežvečene v možgane. To mi je obupno! Ampak prisila najbrž ni prava pot. Bolje je, da človek sam spozna, kako dragoceno je branje. Sina so nekatere otroške knjige pritegnile, na primer Nikec in Grozni Gašper, pri teh je začutil določeno sorodnost s svojim doživljanjem sveta. Rad bi, da bi ga pritegnile še druge, da bi sam začutil potrebo po branju, ne pa da se pogajamo: zdaj pol ure beri, potem si lahko pol ure na računalniku. Upam, da ne izgubljamo bitke.”

Med gozdom in velemestom

> Zapisali ste: “Kmetje za vedno ostanemo kmetje. Niti akademski naslovi in Heidegger nam ne morejo pomagati.” Kako se znajdete v mestu?

“Kar dobro. Ena mojih neizpolnjenih želja je, da bi živel v res velikem mestu. V Londonu, Berlinu, na Dunaju ...”

> Ampak pravite, da se najbolje počutite v gozdu!

“Privlačita me obe skrajnosti, tako narava z vsemi svojimi vonji kakor velika mesta in urbane navade. Frank O'Hara je pisal, da ne more uživati, če ni v bližini postaje podzemne železnice in prodajalne plošč. Velikokrat pomislim na to, saj tudi jaz rad hodim po knjigarnah in prodajalnah plošč.”

> Najdete med slovenskimi književniki več sogovornikov za glasbo ali za nogomet?

“Ha! Za glasbo. Že v uredništvu Literature je nekaj obsedenih poslušalcev - Gregor Podlogar, Primož Čučnik, Andrej Blatnik, Urban Vovk, Andrej Hočevar ... Zelo dober sogovornik o nogometu pa je bil pokojni Peter Božič. Ko sva se srečala na Tromostovju ali na Čopovi, je zmeraj trajalo vsaj pol ure, preden sva si izmenjala vse nogometne novosti. Zelo je spremljal slovensko nogometno ligo, ki mene nikoli ni zares zanimala, on pa je poznal najmanjše podrobnosti. Zdaj se o nogometnih prvenstvih in podobnem dokaj redno pogovarjam z Urbanom Vovkom. Nazadnje sem mu poročal, kako je nemški selektor Joachim Löw gosposko izpeljal zahvalni govor ob prejetju naziva trener leta. Na koncu govora je dejal, da bi priznanje upravičeno prejela tudi njegova konkurenta Diego Simeone in Carlo Ancelotti. Izkazal je digniteto, spoštovanje. Cristiano Ronaldo, ki si je silno želel naziva nogometaš leta in ga tudi dobil, pa ni niti omenil Messija ali Neuerja. Vsaj jaz nisem slišal, da bi ju. Ko se je na koncu samo nekaj zadrl, je izpadel kot bedak.”

> Zdravega športnega duha pogrešate tudi - in zlasti - med književniki. V nekem eseju priznavate, da ste se na ljubljanski literarni sceni z leti tudi sami navzeli zavisti in opravljanja, ki ju v svojem življenju res niste hoteli.

“Zavist in opravljanje sta povsod, kjer je na delu človeški faktor. Kdor to taji, laže. Vprašanje je le, koliko človek obvlada sposobnost zatajevanja, skrivanja, pretvarjanja, da ga stvari ne prizadenejo. Je pa bistvena razlika med športom in umetnostjo: v športu so štoparice, tam vedo, kdo je prvi, kdo drugi, kdo tretji, jasno je, kdo je dosegel več zadetkov, v umetnosti pa je bistveno več možnosti za ribarjenje v kalnem. Opazil sem že, da pametni, retorično spretni pisci velikokrat povzdigujejo slaba besedila, v njih odkrivajo vsa mogoča čudesa. Delujejo, kakor da nimajo občutka za razlikovanje. Za prebiranje. Za ločevanje zrnja od plev. Ali pa pojejo hvalospeve kar celotnim opusom. Ampak v posameznem opusu so v večini primerov tako odlična kakor povprečna in slaba dela. Gottfried Benn je dejal, da se pesnik vse življenje muči za štiri, pet pesmi. Tudi sam mislim, da poezija ne temelji na celotnih zbirkah, ampak na posameznih pesmih. Ko ti kdo omeni Kavafisa, Eliota, Paveseja, Valleja ali kakega drugega velikega pesnika, ne pomisliš na celotni opus ali na knjigo, ampak na posamezne pesmi.”

> > Kaj imate zdaj, po pregledovanju in popravljanju lastnega opusa, za poglavitne pomanjkljivosti svojih pesmi?

“Patos in prazna mesta, torej visokozveneče izraze iz filozofskega besednjaka, ki naj bi poeziji dali širšo, transcendentalno razsežnost, so pa v resnici mrtvi rokavi. Opazil sem tudi dramaturško slabo rešena mesta. V zbirki Odpiranje delte sem objavil pesmi, v katerih se najprej zvrstijo kratki stavki, potem pa nenadoma sledi dolg stavek, ki se vleče skozi celotno zadnjo kitico. Tako sem pesem porušil že na dramaturški ravni. V tej zbirki sem uporabljal tudi izraze, ki jih dejansko nisem razumel, samo delal sem se, da jih. Zdaj mi je jasno, kakšne pesmi so mi všeč - jasne, pregledne, take, ki nam nekaj povejo o našem življenju. In take je najteže napisati! Laže je eksperimentirati z jezikom, biti nerazumljiv in žeti občudovanje ljudi, ki sploh ne vedo, o čem govoriš. To je ena tipičnih slovenskih bolezni - navduševanje nad nečim, česar ne razumemo. Zame je to eden od zelo jasnih simptomov provincializma.”

> Kaj bo sledilo izboru Počasna plovba ?

“Izbor Hitra plovba.”

> Res?

“Ga že imam v računalniku. Igor Divjak je v recenziji Počasne plovbe obžaloval, da v izboru ni več mojih zgodnejših pesmi iz zbirke Sutre, kjer se divje kopičijo podobe, in pa mojih bolj humorističnih pesmi. Pomislil sem, da bi res lahko sestavil bolj vitalistično, ne tako melanholično, smrtno resno zbirko, kakršna je Počasna plovba. In sem jo sestavil. Ne vem pa še, kdo jo bo natisnil, če jo sploh bo kdo natisnil, in ali koga to sploh zanima.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano