“Voda je hujša od ognja, ne moreš je ustaviti”

Poveljnik sežanskega zavoda za gasilno in reševalno službo, 35-letni višji gasilski častnik Blaž Turk iz Komna, pravi, da župani ne razumejo, da nova oprema in bleščeča gasilska vozila niso igračke za razkazovanje, ampak so od njih odvisna tudi življenja ljudi in usoda njihove lastnine. Gasilci zato veljake na vsakem koraku opozarjajo, da je tovrstno varčevanje nevarno in za občane škodljivo.

Blaž Turk Foto: Danijel Cek
Blaž Turk Foto: Danijel Cek

> Gasilci ste v zadnjih letih postali organizacija, ki uživa največje zaupanje med ljudmi. V očeh ljudi je gasilec junak, ki jim lahko priskoči na pomoč v vsakem trenutku, na vsakem kraju. Vam to ugaja ali vas morda obremenjuje?

“Vsaka pohvala nam ugaja, obenem pa pomeni veliko odgovornost. Gotovo smo neke vrste junaki, saj smo najštevilčnejša organizirana struktura za zaščito, reševanje in pomoč v državi, ki se hitro odziva na vse vrste nesreč. Javnost nam zaupa zaradi nesebične pomoči in pripravljenosti vseh gasilcev, da v vsakem trenutku pomagajo sočloveku. Pred 20 leti gasilci nismo bili tako dobro organizirani in opremljeni. Danes smo bistveno bolje organizirani in bistvo bolje izobraženi. Zaupanje javnosti nas ne obremenjuje, saj smo se za to poslanstvo sami odločili.”

> So pričakovanja javnosti do vas včasih morda prevelika?

“Včasih nekateri pričakujejo, da bomo opravili tudi dela, ki bi jih lahko opravili sami ljudje. Državljani bi se lahko sami bolje zaščitili in poskrbeli za osnovne preventivne ukrepe. Govorim o čiščenju okolice doma, pravilnem odvajanju meteornih voda, ustreznih kanalizacijskih jaških in takih rečeh. Občani so vse manj pripravljeni nekaj storiti sami brez pomoči drugega. Ne storijo ničesar, dokler jih ne doleti nesreča. Šele takrat začnejo razmišljati, da bi lahko nekatere stvari tudi sami prej opravili. Gasilci tako rešujemo vse, od puščanja vode do zamašene kanalizacije. Je pa res, da si nekateri zaradi bolezni ali drugih ovir sami ne morejo pomagati. Pri samozaščiti in sposobnosti reševanja različnih težav pa je velika razlika med mestom in podeželjem. Po vaseh imajo ljudje več orodja in so bolj pripravljeni pomagati sosedu.”

> Naletite tudi na kakšno negodovanje, morda kritike na račun svojega dela?

“Tudi s tem se srečamo, predvsem zaradi tega, ker ljudje ne poznajo načina našega dela in taktičnih pristopov. Smo pa v zadnjih letih bistveno spremenili tudi taktiko gašenja. Včasih, denimo, smo požar v hiši zalivali od zunaj in zmočili celo hišo, danes si nadenemo dihalne aparate, vstopimo v goreči prostor in z minimalno količino vode pogasimo plamene. Z drugačnimi pristopi danes zagotovo povzročamo manj stranske škode kot včasih.”

> Kako ste gasilci organizirani pri nas?

“Pod okriljem sistema zaščite in reševanja v Sloveniji deluje približno 70.000 operativnih reševalcev, največ, približno 40.000, nas je gasilcev. Gasilska zveza Slovenije združuje vse prostovoljne gasilce v več kot 1200 društvih, nad poklicnimi gasilci pa bdi Združenje slovenskih poklicnih gasilcev. V Sloveniji imamo trinajst poklicnih gasilskih enot, na Primorskem štiri: v Kopru, Sežani, Ajdovščini in Novi Gorici. Delno k njim prištevamo tudi društva v Postojni in Ilirski Bistrici, ki so prostovoljna društva s poklicnim jedrom. V Sloveniji je približno 650 poklicnih gasilcev.”

> Ampak vse skupaj temelji na prostovoljnih gasilcih. Če ne bi bilo prostovoljcev, bi teže našli tudi poklicne gasilce.

“Na Primorskem in tudi drugod po državi poklicne enote jemljejo fante iz gasilskih društev. Je pa tudi drugače. V Ljubljani in večjih mestih objavijo razpis, na katerega se lahko prijavi vsak in postane gasilec. In se potem v sami enoti izobražuje. Načeloma pa drži, da večina reševalcev v Sloveniji, ne samo gasilcev, izhaja iz prostovoljnih društev.”

> Skoraj 150 let po začetku organizirane obrambe pred ognjem si težko predstavljamo, da veliko odgovornosti za našo varnost sloni na plečih prostovoljcev. In da ti v času, ko si pogoltneži pri koritu izplačujejo stotine in stotine tisočakov, s svojim avtom hitijo na prizorišče požara ...

“Ta sistem izhaja iz dediščine Avstro-Ogrske, ki je prva organizirala prostovoljno protipožarno obrambo. To je dragocen bazen s tisoči organiziranimi, izobraženimi in dobro opremljenimi posamezniki za posredovanje v velikih nesrečah. Tega ne poznajo skoraj nikjer v Evropi, vsaj ne v tako velikem številu. To nam zavidajo tudi druge evropske države.”

> Ob lanskem žledu smo videli, da so iz Nemčije in Avstrije prav tako prišli k nam večinoma prostovoljci.

“Ja, večino pomoči iz Avstrije in Nemčije so pripeljali prostovoljci, ki so bili poklicani v državno enoto in so si vzeli tudi dopust, da so lahko prišli na pomoč. V Italiji, denimo, poznajo izredno malo prostovoljnih gasilcev, tukaj okoli Trsta je nekaj društev, ki pa lahko gasijo le požare v naravi, ne pa v poslopjih in v prometnih nesrečah. Pri nas je izurjen in opremljen prostovoljni gasilec enakovreden poklicnemu, česar v Italiji ni. Razen v krajih proti avstrijski meji, kjer imajo prostovoljna društva, ki opravljajo vse naloge. Južno od nas imajo nam podoben sistem na Hrvaškem, v ostalih državah pa so prostovoljci slabše organizirani in opremljeni ali pa jih skorajda ni.”

> Ste predstavnik mlajše generacije gasilcev, ki se je izobraževala v drugačnem okolju kot vaši starejši kolegi. Kako bi ocenili razliko?

“Razlika je zelo velika. Sodobna oprema je bistveno boljša in bistveno bolje zaščiti gasilca. Po letu 2000 pa so začeli s pravim praktičnim usposabljanjem gasilcev v razmerah, na katere naletijo v realnih situacijah. Zdaj se res urimo, kot bi šlo zares. Vstopamo v zabojnike, v katerih gori, tudi teme izobraževanja so se razširile na področje nevarnih snovi, potresov, poplav in biološko nevarnih snovi ... Vsega tega včasih ni bilo.”

> V zadnjem času vas je opaziti celo v novi vlogi – reševalcem pomagate pri njihovem delu.

“Reševalcem pomagamo pri nošenju poškodovanih iz objektov, na težko dostopnih terenih, s številnimi defibrilatorji v zadnjem času prevzemamo tudi vlogo nujne medicinske pomoči. Ker smo dobro organizirani in v nekaj minutah že hitimo proti klicatelju, lahko tudi tako učinkovito pomagamo. S tem nočemo prevzemati ali rušiti sistema nujne medicinske pomoči, ampak le omogočiti ljudem, da dobijo pomoč čim prej. Še posebno na odročnejših krajih. To je tudi velika odgovornost in terja dodatno izobraževanje.”

> V Ljubljani merijo prihod do kraja nesreče v minutah. Na podeželju je to bistveno drugače, in tudi danes lahko čakamo na reševalno vozilo pol ure ali dlje.

“Razlika je že v organiziranosti nujne medicinske pomoči, ali je samostojna, kot v Novi Gorici, Izoli in drugod, ali pa je del zdravstvenega doma. Je pa seveda logično, da v oddaljenejših krajih čakamo na reševalce dlje, kot v večjih krajih ali mestih.”

> V preteklih desetletjih so bili gasilci znani tudi ali predvsem po gasilskih veselicah, kakšno novo cisterno so pogosto razkazovali od gostilne do gostilne ... Danes tega skorajda ni več.

>“Mislim, da so časi gasilskih veselic in živahnega življenja v društvih minili, saj smo gasilci s svojimi društvi postali profesionalci. Tako po izobraženosti kot po pripravljenosti in resnosti. Nimamo kodeksa obnašanja, mogoče je ta kodeks delno zapakiran v pravilih gasilske službe, vendar se trudimo čim bolje opravljati svoje poslanstvo. Gasilci se tudi v prostem času tega zavedajo in skušajo tudi v privatnem življenju dajati zgled odgovornih državljanov.”

> Kaj pomeni gasilsko društvo za kraj, kjer ga imajo?

“Pomeni to, da so prebivalci lahko bolj sproščeni, ker vedo, da jim bo ob nesreči nekdo hitro priskočil na pomoč. Pomeni tudi to, da se lahko vsakdo vključi v društvo, v katerem gojimo predvsem solidarnost in pripravljenost pomagati sočloveku. Prebivalci krajev, v katerih imajo gasilsko društvo, so zagotovo med seboj bolj povezani kot prebivalci tistih krajev, kjer društva nimajo.”

> Kako razširjeno je gasilstvo na Primorskem?

“V primerjavi z drugimi deli države slabo. Na Primorskem je namreč precej manj društev kot drugod, kjer imajo društvo skoraj v vsaki vasi. Razlog za to je italijanska okupacija, med katero so oblasti praktično zatrle delovanje vsakršnega slovenskega društvenega delovanja, tudi gasilcev. Kljub temu imamo tudi na Primorskem društva, ki obstajajo že več kot 120 let. Običajno ima vsaka občina najmanj eno društvo. Na Primorskem sta brez gasilskega društva le občini Renče-Vogrsko in Ankaran.”

> Kakšni gasilci so Primorci?

“Trdoživi, delavni, ki se bolj kot gasilskim tekmovanjem posvečajo intervencijam. Na Primorskem so nas vedno ogrožali požari v naravi.”

> Delite mnenje gasilske zveze, ki ni soglašala s televizijskim šovom komercialne televizije?

“Seveda. Najbolj me je zmotilo, da je bila na koncu predvidena denarna nagrada za zmagovalca. Namesto tekmovanja bi morali posneti dokumentarno oddajo in v njej predstaviti plemenito delo gasilcev. V bližnji okolici nisem slišal, da bi se kdo od mojih kolegov želel prijaviti na tekmovanje.”

> Koliko deklet je med aktivnimi operativnimi gasilci?

“Zelo malo. Le nekaj odstotkov. Med 650 poklicnimi gasilci sta dve, ena v Celju in ena v Ljubljani. V društvih jih je več, v Komnu jim imamo šest. Te operativke dokazujejo, da se lahko kosajo z vsakim fantom. Malo pa jih je, po mojem prepričanju, predvsem zaradi materinstva in vloge v družini, ne pa zaradi fizičnih naporov.”

> Kako sodelujete poklicni in prostovoljni gasilci?

“Na Primorskem izredno dobro. Ob večjih posredovanjih eni brez drugih ne bi mogli delati. Posojamo in delimo si celo opremo. Zelo dobro sodelujejo tudi poklicne enote med seboj.”

> Pa z drugimi reševalnimi službami?

“Odlično. Na visokem profesionalnem nivoju. Vsak prispeva svoj del k uspešnemu zaključku intervencije. Večkrat na leto imamo skupna usklajevanja, na katerih se pogovorimo o napakah in stvareh, ki bi jih bilo dobro v prihodnje spremeniti.”

> Ampak nekoč je policist že napisal kazen gasilcu, ki je bil s cisterno na intervenciji, kakšen zdravstveni reševalec je bil tudi že osoren in neprijazen do gasilcev ...

“Gotovo, vsi smo ljudje, ki imamo lahko tudi slab dan. In lahko pride tudi do manjših sporov na sami intervenciji. Te skušamo rešiti takoj, če pa se jih ne da, se kasneje dogovorimo na ravni enot. Je pa res, da različne službe različno ocenjujejo razmere na terenu in zato prihaja do tega.”

> Kako se gasilstvo financira?

“Pretežno iz občinskih proračunov, majhen del tudi neposredno iz države oziroma uprave za zaščito in reševanje. To predvsem pri reševanju v prometnih nesrečah, nesrečah z nevarnimi snovmi in drugih večjih zadevah. Prostovoljna društva običajno iščejo tudi donatorje. Država je občinam priporočila, da za gasilce namenjajo tri odstotke proračuna, štiri kraške občine namenjajo več. Nekatere druge pa tudi manj.”

> Ni takšen način financiranja idealno leglo za politične pritiske na gasilce?

“Včasih župani ne razumejo potreb gasilskih organizacij. Ne razumejo, da vozil in opreme gasilci ne uporabljamo za razkazovanje, ampak za gašenje in reševanje ljudi. Tudi od opreme so odvisna življenja ljudi in usoda njihove lastnine. Politični pritiski se dogajajo, predvsem pa želje, da bi nam dali manj denarja. Vendar skušamo z argumentiranimi predlogi občinske veljake opozarjati, da je varčevanje pri zaščiti in reševanju nevarno in v škodo občanom.”

> Predvsem na Krasu in v Istri smo delo gasilca včasih razumeli kot gašenje požarov v naravi? Je to še vedno vaša prevladujoča naloga?

“Ne. Naš zavod je imel lani dvanajst odstotkov več dela kot predlani, pa smo v naravi gasili samo v sedmih odstotkih intervencij. Ampak lani je bilo deževno leto. Običajno predstavljajo požari v naravi 40 odstotkov našega dela, torej še vedno niti polovico. Gasilci opravljamo vedno več novih nalog, kar je za nas dodatna obremenitev. Obvladati moramo vedno več znanj.”

> Kako je s podmladkom? Je facebook generacija še sposobna opravljati delo gasilca?

“V društvih podmladka ne primanjkuje. Delo z mladino je izredno dobro, še posebej v naši Kraški gasilski zvezi. Se bomo pa morali pripraviti tudi na to facebook generacijo, treba bo vložiti bistveno več dela, da jih bomo pripravili za operativno delo. Seveda pa je današnja mladina še vedno sposobna opravljati dela in naloge gasilca.”

> Država že desetletja obljublja, da bo uredila status gasilcev, da bodo delodajalci radi zaposlovali gasilce in jih še rajši puščali z dela na intervencije, pa so vse le prazne besede. Imate sploh upanje, da bo to kdaj urejeno?

“Težko verjamem, da bomo kdaj dobili primeren status in ugodnosti za vseh 70.000 reševalcev, ne samo za gasilce. Delodajalce bi morali stimulirati z davki in prispevki, da bi zaposlil gasilca ali drugega reševalca. Gasilec ne potrebuje dodatnega denarja, potrebuje samo dovoljenje, da lahko zapusti službo, in zagotovilo, da zaradi tega ne bo prikrajšan.”

Blaž Turk je svojo gasilsko kariero začel že kot petletni pionir v prostovoljnem gasilskem društvu Komen, deset let je tudi predsednik domačega društva, trenutno pa predseduje Kraški gasilski zvezi. Pred desetimi leti je postal poklicni gasilec sežanskega zavoda za gasilno in reševalno službo, od predlani pa poveljuje enoti zavoda. Je magister inženir varstva pri delu in požarnega varstva, na uniformi pa nosi čin višjega gasilskega častnika.

> Kaj je za gasilca težje, ogenj, voda ali led?

“Za samo posredovanje gasilcev je najbolj nevaren ogenj, saj je ob gašenju gasilec bolj izpostavljen in tvega lastno varnost, zdravje in življenje. Ustaviti pa je najteže vodo. Bistveno teže kot ogenj. To smo na lastni koži izkusili tudi pri nas, še posebej pa ob lanski pomoči v Srbiji. Ne moreš je ustaviti, to je grozno.”

> Vas prizadenejo prizori v prometnih in drugih nesrečah?

“Profesionalni pristop je varovalka, ki nas rešuje pred osebnim dojemanjem tega, kar vidimo. Ko prihitimo na kraj, skušamo v najkrajšem času rešiti čim več. Psihološki učinek je velik, je pa odvisen od vsakega posameznika. V naši enoti imamo štiri zaupnike, ki smo se izobraževali za to področje, in s kolegi opravljamo razbremenilne pogovore. Po težki intervenciji se med seboj torej pogovorimo. Še huje pa je, ko rešujemo sorodnika, prijatelja, znanca ali sodelavca. Takrat čutimo še dodatno obremenitev.”

DANIJEL CEK


Najbolj brano