“Videl je tisto moje okostje”

Dušan Kozem iz Prvačine, ki je bil rojen v pevsko nadarjeni družini, je v poznih tridesetih letih 20. stoletja za petje operne arije Non ti scordar di me (Ne pozabi me) italijanskega komponista Ernesta de Curtisa prejel prvo nagrado Julijske krajine v kategoriji pevcev v starosti od 14 do 18 let. Toda življenjske poti mu ni narekoval odličen tenorski glas, pač pa skrb za kmetijo in mobilizacija v italijansko vojsko v letu 1942, ko se je doma krepil oborožen odpor proti fašizmu in ko je Primorsko že pretreslo fašistično požiganje celih vasi.

Odpri galerijo

Dušan Kozem je izkusil vojsko na Sardiniji, kamor so Italijani pošiljali politično “nezanesljive in nevarne slovanske elemente” in kamor je bilo v posebne bataljone odvedenih okoli 6000 Slovencev. Toda Dušan je na Sardinijo prišel kot vojak redne italijanske vojske in kmalu spoznal, kako nevaren je ta sredozemski otok zaradi malarije, ki je tam razsajala. Dušanu je uspelo zapustiti Sardinijo in se v želji po pomoči pri osvoboditvi domovine pridružiti prekomorcem.

Nagrajen za petje operne arije

Leta 1923 se je rodil na najpremožnejši kmetiji v Prvačini na Goriškem. Desetčlanska družina, v kateri so bili štirje bratje in štiri sestre, je bila pevsko zelo nadarjena. Ena od sester je bila operna pevka na Reki, Dušan pa si je kot štirinajstletnik s petjem operne arije Non ti scordar di me v Casi del Balilla v Gorici prislužil prvo nagrado Julijske krajine in bil odlikovan s križem za zasluge Croce al Merito. “Ko so mi obesili križec okrog vratu, so na oder poklicali očeta. 'Kaj hočejo od mene?' je rekel in odšel na oder. Moj oče je sovražil fašizem. Dali so mu kuverto, on pa jo je potisnil v žep in jo šele doma odprl. V njej je bilo dva tisoč lir! To je bilo takrat veliko denarja!”

Dušan se spominja, da je v hiši obešeno odlikovanje večkrat rešilo njegovo mamo, pozneje pa ga je iz sovraštva do fašizma sam uničil. Ker je bil po bratovem pobegu v Kraljevino Jugoslavijo določen za naslednika kmetije, se ni odločil za ponujeni študij petja v Milanu, čeprav mu oče, ki je že nekaj let zatem umrl, ne bi nasprotoval. Leta 1942 je družina že delala za Osvobodilno fronto, in Dušan, ki je že imel vozniški izpit, se je povezoval z njenimi aktivisti.

Najhujša nevarnost - komarji mrzličarji

Dušanovo željo po odhodu v partizane je decembra 1942 preprečila mobilizacija v italijansko vojsko pol leta pred pričakovanim rokom. Nameščen je bil v 54. pehotni regiment v Novari v Piemontu, kjer je potekalo šestmesečno urjenje. Spominja se, da so nadrejeni radi imeli Slovence zaradi pridnosti in sposobnosti. Dušan je v Novari vodil oficirsko menzo. Poleti 1943 je bil premeščen v 64. pehotni regiment in v obalni bataljon, v katerem je bilo veliko protifašistov in ki je bil določen za odhod na Sardinijo. Med vožnjo po Apeninskem polotoku so se na njegovo veliko presenečenje ustavili v kraju Cecchina južno od Rima, kamor je bil premeščen njegov stric železničar.

Ko se je Dušan vračal z obiska stričeve družine, mu je neka ženska prihitela povedat: “'Militare! Duce è stato arrestato! - Vojak! Mussolini je aretiran!' Tako smo prav tam doživeli padec fašizma. Drugi dan pa je že govoril Badoglio: 'La guerra continua!' - da se vojna nadaljuje.”

Z bližnjega letališča so takoj poleteli na Sardinijo. “Tam je bilo pa grozno. Prej kot v enem mesecu sem dobil malarijo. Potem je prišla kapitulacija Italije in se je začela taka lakota! Od septembra do marca nam Angleži niso dali nič. Vojaki in prebivalci smo morali živeti od tistega, kar se je na Sardiniji pridelalo. Šele marca so nam dali eno žlico tistega corned beefa in eno štručko kruha. To je bilo vse. Lahko si mislite, da je bilo hudo. Vam povem odkrito, da sem imel ob prihodu na Sardinijo 85 kilogramov, potem pa samo še 42.” Povrh vsega se niso mogli rešiti ne uši ne bolh ne stenic.

“Moje okostje” in odhod s Sardinije

Izvedel je, da se v Oristanu oblikuje enota prostovoljne delovne sile za pomoč v bitki za Cassino, in se prijavil. “En ameriški major z italijanskim komandantom je napravil pregled. Ko je prišel do mene, je videl tisto moje okostje pokonci in rekel: 'Mi rabimo delovne ljudi. Kaj bomo s takimi, kot je ta?!' Pokazal je mene. In potem - kakšna sreča! Vprašal me je, od kje sem doma. Ker Gorica ni bila tako poznana, sem rekel: 'Trst, Trieste.' 'Ooo, vi ste živeli pod Avstrijo. Se je živelo boljše kot pod Italijo?' me je vprašal. 'Kar sem slišal od mojih staršev, se je živelo dosti, dosti boljše pod Avstrijo kot pod Italijo,' sem rekel. Potolkel me je po rami, dal dvajset lir in rekel: 'Dobro, boš šel.'” Na veliko noč leta 1944 je bil Dušan odpeljan s Sardinije proti Neaplju, kjer je v gostilni izvedel, da je v Bariju jugoslovanska baza. Hitro so vzpostavili stik in po treh dneh že prišli v Gravino - zbirni center prekomorcev.

Pakiral in natovarjal zavezniško pomoč za partizane

Ker je Dušan še vedno bolehal za malarijo, je bil odpeljan v bolnico v Brindisiju, septembra 1944 pa vključen v 4. prekomorsko brigado. Malarije ga je dokončno ozdravil ameriški zdravnik ruskega rodu. “Včasih je prišlo do sabotaž - namesto da bi poslali strelivo za protitankovske, so poslali lopatice za pobijanje muh! Potem ko pa so pakirali samo naši fantje, je bilo enkratno in se je delalo noč in dan. Angleži so jih učili, kako je treba pakirati. Čevlje in obleke so dali v vreče in jih odvrgli brez padal. Kar je bilo pa streliva, orožja in takih delikatnih stvari, pa so jih zapakirali v določene cilindre. Ti cilindri so bili dolgi po meter, tudi po tri metre, največkrat pa en meter in pol in trideset centimetrov premera. Puške so zavijali v srajce in v deke, ampak vse je bilo novo, tako da je bilo vse uporabno. Tiste cilindre je bilo treba vse ročno nakladati na kamione, avion pa jih je z dvigalom potegnil gor. Cilindri so bili težki sto petdeset, pa tudi dvesto petdeset kilogramov. Vpenjalo se jih je tam, kjer bombe, ker so bili avioni za prevoz bombniki.”

Dušan poudarja garaško delo četrtoprekomorcev ter dodaja, da so jim Angleži hoteli plačevati, “a naši niso dovolili, ker da borci v domovini nimajo plače in je tudi tu ne bodo imeli”. Dušan je postal kurir in prenašal pošto med bataljonom, brigado in štabom baze na relaciji Brindisi-Monopoli-Bari. V Dušanovem spominu so Angleži, v nasprotju z Američani, slabo zapisani. Poudarja, da so jim bili nenaklonjeni, zlasti pa partizanskim komisarjem, “ker so vedeli, kaj komisarji govorijo in da so bolj simpatizerji Rusov kakor pa njih”. Toda na sveti večer leta 1944 so jih vseeno presenetili. Skupina slovenskih fantov je šla ob enajstih zvečer z dovoljenjem komisarke Maričke Kušlan angleškim oficirjem zapet Sveto noč: “Mi smo seveda peli štiriglasno in ne kot Angleži samo enoglasno! Prišli so ven in se niso mogli načuditi, ker smo peli to pesem. 'Kaj pa smo mi? Kaj nismo kristjani kot vi?' smo jim rekli. Potem mi je tisti komandant rekel, naj vse pripeljem, da bomo skupaj praznovali. Do jutra smo še ne vem kolikokrat zapeli Sveto noč.” Dušan meni, da so Slovenci presenečali Angleže tudi s hrano in jih premamili z lastno kuhinjo, v kateri so pripravljali “mineštre, paštašute in rižote”. Dušan je z ostalimi pripadniki 4. prekomorske brigade italijanska tla zapustil konec maja 1945 in se vrnil v domovino. Demobiliziran je bil marca 1946.

IRENA URŠIČ

---