“V nakup delnic Mlinotesta smo vložili svoje prihranke”

David Nabergoj o sebi pravi, da mirno spi. Kot dojenček in osem ur na noč. Na pogled je bolj podoben športniku kot dolgoletnemu direktorju tovarne dobrot. In tudi v izražanju je discipliniran, skoraj asketski, čeprav veder. Še posebej dober razlog za vedrino je imel včeraj, dan po tem, ko je družba na borznih straneh objavila sporočilo o lastniški spremembi. Ob nakupu, ki ga vodijo vodilni zaposleni v podjetju, se seveda takoj sproži asociacija na zloglasne slovenske tajkunske zgodbe. Nabergoj zagotavlja, da v Mlinotestu ni tako in upa, da bo naveza zaposlenih in lokalne skupnosti navdihnila še kakšen podoben podvig.

> Začniva z najbolj aktualnim. Do sedaj ste na vprašanja o lastništvu Mlinotesta odgovarjali zelo odločno, a hkrati previdno, z argumentom, da lastniška struktura ni stvar uprave, temveč delničarjev. Zdaj ste se preselili med delničarje in lahko morda svobodneje odgovorite na vprašanje: je solastništvo Mlinoja in občine Ajdovščina za Mlinotest dobra novica?

“Še vedno sem najprej in predvsem predsednik uprave. Res pa je, da mi gódi, da ima družba, ki jo vodim že 19 let, končno stabilno lastništvo, kar pomeni, da se lahko osredotočimo na kakovost poslovanja in s tem upravičimo kapitalski vložek v podjetje. To je velika odgovornost, predvsem do občine Ajdovščina, ki je v nakup deleža vložila javni denar. Tega se jasno zavedamo. Še pred dvema letoma in pol, ko je o bojaznih v zvezi z lastništvom družbe - kot se zdaj izkazuje z nekakšnim vizionarstvom - govoril tedanji župan Marjan Poljšak, si nihče ni mogel niti predstavljati, kakšne kapitalske spremembe se bodo dogajale v državi. S prodajo Mercatorja se je odprla Pandorina skrinjica in posledice bodo dolgoročne. Ne le za živilsko predelovalno industrijo, temveč tudi za slovensko kmetijstvo, ki je že tako šibko in mu bo v prihodnosti šlo le še slabše.”

> Sicer družbe Mlino ne vodite, a ker ste med večjimi lastniki, morda vendarle: kako je družba financirala nakup delnic?

“Vprašanje je primernejše za direktorja družbe Mlino. Čeprav je res, da sem med družbeniki, celo med največjimi. Zdelo bi se mi neresno, če se v nakup sam ne bi vključil. To bi pomenilo, da ne verjamem v projekt.”

Ni še ena tajkunska zgodba

> Bo nakup deleža obremenjeval poslovanje podjetja v prihodnjih letih?

“Lahko vam zagotovim, da ne bo. Slišal sem že namige o tem, da naj bi šlo pri nas za menedžerski nakup ali celo tajkunski prevzem. Ampak ni nič od tega. Ni ena od tistih zgodb, v katerih so delili kredite na lepe oči, za nič. Mi smo v nakup delnic vložili svoje prihranke in hkrati prevzeli tveganje ter dejavno vlogo v oblikovanju prihodnosti podjetja. To je korektna, legitimna zgodba, ki bi morda lahko bila za zgled tudi drugim. Slovenci bi morali o takem angažmaju resno razmisliti. Na naših bankah leži 15 milijard denarja varčevalcev, ki zanj dobivajo obresti po enoodstotni obrestni meri. Morda je čas, da se državljani organiziramo in ta denar usmerimo v oblikovanje svoje prihodnosti.”

“Slišal sem že namige o tem, da naj bi šlo pri nas za menedžerski nakup ali celo tajkunski prevzem. Ampak ni nič od tega. Ni ena od tistih zgodb, v katerih so delili kredite na lepe oči, za nič. Mi smo v nakup delnic vložili svoje prihranke in hkrati prevzeli tveganje ter dejavno vlogo v oblikovanju prihodnosti podjetja. To je korektna, legitimna zgodba, ki bi morda lahko bila za zgled tudi drugim.”

> Očitki o tajkunstvu morda izhajajo iz tega, da ima Ajdovščina slabe izkušnje z menedžerskim prevzemom. Tudi v Primorju naj bi vodilni z nakupom deleža podjetje branili pred špekulativnimi lastniki, a se je zgodba nazadnje sprevrgla v katastrofo. V čem je Mlino drugačno od Primorje holdinga?

“Kdor gradi kredit na kredit, ni ekonomski lastnik podjetja, temveč je lastnik njegov kreditodajalec. V primeru Mlinoja gre za neposredne vložke, pologe prihrankov fizičnih oseb. Mi nismo naredili dolgov in se nismo zadolžili na račun matične družbe. Mlinotest je stabilno podjetje. Trdo delamo v zahtevni branži in svoj uspeh gradimo previdno in gospodarno. Razmere so prav zaradi kapitalskih sprememb v Sloveniji zelo težke. Lahko se nam bo zgodilo, če se izrazim metaforično, da bomo nogomet igrali doma, a ne bomo več imeli domačih navijačev. Bojim se, da se bodo police slovenskih trgovcev v bodoče močno spremenile. Stabilnost in previdnost Mlinotesta je v tem, da intenzivno iščemo nove prodajne poti in smo pri tem zelo uspešni.”

> Kolikšno tveganje lahko, realno, za Mlinotest in druge slovenske dobavitelje pomeni sprememba lastništva v Mercatorju?

“Dejstvo je, da je to naš največji kupec in upam, da bo ohranil svojo poslovno politiko. Novi lastnik Mercatorja je hrvaško podjetje, ki ima za seboj veliko hrvaških dobaviteljev. Res pa je tudi, da so kupci v Mercatorjevih prodajalnah večinoma Slovenci. In upam, da je narod dozorel. Suverenost države, tako kot na mikro ravni suverenost družine, je, da si lastniško vpleten, da obvladuješ tokove. Če jih ne obvladuješ, ampak jih nekdo drug, potem lahko le upaš na srečna naključja.”

> Kdo so Mlinotestovi dobavitelji?

“Večinoma madžarski kmetje, pa tudi avstrijski, nekaj malega hrvaški, srbski zadnje čase. Slovenski pridelovalci žal niso med najbolj propulzivnimi, a odkupujemo tudi na domačem trgu.”

> Kolikor je mogoče?

“Kolikor je mogoče.”

> Se kot dolgoletni predsednik uprave vidite kot dejavnik razvoja in ohranjanja slovenske kmetijske proizvodnje?

“Naj dam primer. Prav zdaj se seje koruza. Vipavske pridelovalce smo želeli spodbuditi k temu, da bi za nas pridelovali tako imenovano poltrdinko, posebno vrsto koruze, ki je nekoliko zahtevnejša za pridelavo. Ponudili smo ugodnejšo ceno odkupa in semena. Pri promociji pobude je pomagala tudi kmetijska zadruga. Končalo se je pri tem, da je s to koruzo zasajenih le 2,5 hektarja površin. Slovensko kmetijstvo je neodzivno in apatično, preveč se zanaša na sistem subvencij iz Evropske unije in države. To je potuha. V tujini pokošene trave ne mečejo v jarke, temveč z njo krmijo živino. Pri nas kosimo le, da dobimo tistih nekaj evrov javnega denarja. Ta pot, in to pravim kot agronom z dolgoletnimi izkušnjami, je izrazito nevarna.”

> Za to najbrž niso krivi le pridelovalci, temveč so takšne razmere posledica kmetijske politike ali bolje rečeno njenega pomanjkanja?

“Svetovna populacija je sedem milijard in se vzpenja proti devetim. Naivno mislimo, da se nas to ne tiče, da je to problem Indijcev in Kitajcev, ampak poglejte samo, kako močan je migracijski pritisk na Evropo. Dostop do hrane in vode je najpomembnejše strateško vprašanje vsake družbe, vsake države. Veliki se tega zavedajo, slovenska politika pa očitno ne. Če bi se, ne bi prodali Mercatorja, Ljubljanskih mlekarn, Droge Kolinske, Žita, Radenske, Fructala in še koga.”

Pretrgan žitni krog

> Kakšne bi lahko bile posledice prodaje Žita tujemu lastniku za kmetijsko proizvodnjo v Sloveniji? In koliko večje bi bile, če bi Žito pred časom uspelo s prevzemom Mlinotesta?

“Čeprav je Žito naš največji konkurent na domačem tržišču, sem nasprotoval njegovi prodaji. Žito je bilo nosilec slovenske žitne verige od kmeta do police in z njegovo prodajo se je krogotok prekinil oziroma se bo kmalu. Kmetje bodo dolgoročno čutili posledice. Slovenija je majhno tržišče, pri nas je vsak prepih orkan. Sinergije se bodo iskale med Žitom in Podravko, sicer dvema cenjenima podjetjema, s katerima poslovno sodelujemo, a smer, ki jo bodo te sinergije prinesle, ne bo nujno dobra za Slovenijo.”

“Slovensko kmetijstvo je neodzivno in apatično, preveč se zanaša na sistem subvencij iz Evropske unije in države. To je potuha. V tujini pokošene trave ne mečejo v jarke, temveč z njo krmijo živino. Pri nas kosimo le, da dobimo tistih nekaj evrov javnega denarja. Ta pot, in to pravim kot agronom z dolgoletnimi izkušnjami, je izrazito nevarna.”

> Finančni minister Dušan Mramor je med razpravo o upravljanju kapitalskih naložb države med drugim dejal, da so v ZDA nekatere prašičje farme postale strateški interes države, ker so jih hoteli kupiti Kitajci, in komentiral, da je to nekoliko “bizarno”. Je res bizarno?

“Američani dobro vedo, kaj delajo, Kitajci pa še bolje. Slovenska politika in z njo davkoplačevalci pa že dvajset let, pravzaprav od Janeza Drnovška dalje, doživljajo tragedijo pri upravljanju države. Pretvarjamo se, kot da nacionalni interes ne obstaja, ampak obstaja, tako kot obstaja moj družinski interes.”

> Zakaj besedna zveza “nacionalni interes” ali načelo “ostati lastnik svoje njive” nenadoma zvenita tako zelo arhaično, reakcionarno, neskladno s sodobnim časom? Je to posledica propagande, javnega diskurza, ali se Slovenci že po svojem nacionalnem značaju hitro uklonimo načinu razmišljanja, ki je v nekem trenutku moden?

“Nič, kar se je dogajalo v zadnjih 20 letih, ni naključje, niti propad Jugoslavije in Sovjetske zveze. Izjemno širjenje kapitalizma ima svoje cilje. In zaradi tega imajo majhni narodi težave. Globalizacija vedno dela v prid velikih: narodov, ekonomij podjetij. Tu je težko najti svoj prostor pod soncem. Ampak če ga ne najdeš, jutri niti svoje ekonomije ne potrebuješ več in pojutrišnjem ne potrebuješ več države.”

Svet vodi peščica ljudi

> Torej obstaja globalni trend koncentracije vpliva na pridelavo in predelavo hrane?

“Ekonomija je matematika. Večji prihodki pomenijo bolje razporejene stroške. Multinacionalke vladajo svetu, celo kartelno.”

> Koliko resnične so teorije zarote o Monsantu, nadzoru nad semeni in nevarnostih genskega manipuliranja z rastlinami?

“Mogoče bom s to izjavo koga presenetil, ampak v take zarote verjamem. Koncentracija, ki se dogaja v zadnjih letih, ni naključna. Njen cilj je obvladovanje populacij, narodov, če hočete. Microsoft ima, denimo, v Evropi večji tržni delež kot v ZDA. Nekatera podjetja, večinoma imajo sedež na drugi strani oceana, so zrasla izven okvirov vsakršne družbe ali države. Verjamem, da se svet vodi, in vodi ga peščica ljudi.”

> Kakšni ste kot potrošnik?

“Zamerljiv. Nekoč sem pil določeno slovensko pivo, a ga ne pijem več, čeprav mi je zelo všeč. Od tam je namreč prišlo preveč stvari, ki so v imele za družbo tragične posledice.”

> Če se vrnemo domov - občina Ajdovščina je tradicionalno naklonjena aktivnemu vključevanju v gospodarstvo, predvsem v ohranitev živilsko-predelovalnih podjetij. Pred slabega pol leta ste začeli nov šestletni mandat, kar pomeni, da vas po sedanjem morda čaka še naslednji župan občine Ajdovščina. Partnerstvo z lokalno skupnostjo v primeru Mlinotesta gre v nasprotno smer od prevladujočega načina razmišljanja, da se mora javno umakniti iz zasebnega. Vas skrbi, da boste morda deležni takšnih ali drugačnih političnih pritiskov ali izsiljevanj?

“Po naravi sem optimist in verjamem v dobro v ljudeh. Žalostna izkušnja ajdovskega gospodarskega prostora v prejšnjem desetletju je globoka in se pozna tudi na politični ravni. Občinski svetniki so tudi zaradi tega enotno podpirali angažma prejšnjega in sedanjega župana za ohranitev lastništva Mlinotesta v Ajdovščini, zato me tudi bodoča vloga lokalne politike niti najmanj ne skrbi. Trudil se bom, da upravičim to vlaganje javnega denarja, ki je posebnost v slovenskem prostoru in morda model, kako lahko zaposleni združijo moči z občinami. In kako lahko te naredijo eno mrliško vežico ali vaški dom manj ter skušajo raje ohraniti za zanamce še kakšno ped slovenske zemlje. Ker če ne bomo gospodarji na slovenski zemlji, kot se je izrazil Tadej Beočanin ob proslavi 2. maja, potem je vse iluzorno. Tudi lokalne politike ne bomo potrebovali.”

> Bo lokalna politika, ki je, vsaj v teoriji, bolj pragmatična in bolj realistična, v odnosu do gospodarstva modrejša od nacionalne?

“Lokalna politika takoj vidi posledice slovenske globalne politike. Tako kot jih takoj čutijo zaposleni in potrošniki. V Ajdovščini je bilo še pred nekaj leti sedem, osem tisoč delovnih mest, ostalo jih je nekaj tisoč. Drugi so na zavodu za zaposlovanje. Kako teče njihova ekonomija? Lokalna politika v tem smislu dejansko deluje drugače.”

“Trudil se bom, da upravičim to vlaganje javnega denarja, ki je posebnost v slovenskem prostoru in morda model, kako lahko zaposleni združijo moči z občinami. In kako lahko te naredijo eno mrliško vežico ali vaški dom manj ter skušajo raje ohraniti za zanamce še kakšno ped slovenske zemlje.”

> Kakšno bo za Mlinotest poslovno leto 2015?

“Veseli nas, da nam nekateri programi, zlasti zamrznjeno pekovsko pecivo, izjemno rastejo. Te izdelke prodajamo večinoma na italijanski in nemški trg, dogovarjamo se z danskimi kupci. Zahvaljujoč posredovanju kmetijskega ministra Deana Židana smo vse svoje izdelke poslali tudi na Kitajsko. Na trgih zmagata cena in kakovost, zato nimamo nikakršnega manjvrednostnega kompleksa.”

Skrivnost domačega občinstva

> Hodite na rokometne tekme?

“Seveda. Že v mladosti sem občudoval rokometni klub Mlinotest, edini ajdovski klub, ki je kadarkoli osvojil naslov slovenskega pokalnega zmagovalca. Pred petimi leti, ko je klub napredoval v prvo ligo, se je še okrepila naša zaveza, da lokalni skupnosti vrnemo, kar ji pripada. Dobiček je pomemben, ker ustvarja varnost, prihodnost, razvoj podjetja, vendar je življenje samo eno. In lepi trenutki so takrat, ko za nekoga narediš nekaj dobrega. Ko smo na zadnji tekmi osvojili prvo mesto, ko je bila dvorana polna in so se navijači veselili - to je zadovoljstvo. Enako kot podjetje gradimo klub skrbno. Nimamo dolgov, igralke ostajajo z nami v prihodnjih letih. To je pravzaprav lepša plat tega, kar počnemo. V poslu vladajo strogost, redoljubje, načelnost, v športu je nekaj več užitka: za nas in za okolje.”

> Pravite, da vas politični pritiski ne skrbijo. Kaj pa vas skrbi?

“Ob ugodni lastniški dopolnitvi me kapitalske spremembe v državi ne skrbijo več. Skrbi me samo moje zdravje in zdravje mojih sodelavcev. Če bomo zdravi, bomo vse napore, ki so pred nami, gotovo zmogli.”

VESNA HUMAR

---