“V jamarskih krogih Slovenije nihče ne bo zamenjal s Slovaško”

Pred dobrim mesecem se je v najgloblji nemški jami Riesending Schachthöhle v Bavarskih Alpah, tik ob meji z Avstrijo, dogajala prava drama. Tisoč metrov pod zemljo je s hudo poškodbo glave obležal sicer izkušen nemški jamar, na katerega se je med raziskovanjem jame usul kup kamenja.

Odpri galerijo

V spektakularni mednarodni reševalni akciji - trajala je kar enajst dni, deset ur in 14 minut, v njej pa so glavno besedo imeli tržaški jamarski reševalci - je sodeloval tudi Koprčan Rok Stopar (41), zdravnik internist v izolski bolnišnici.

Čeprav je od nesreče minil že dober mesec, pa reševalna akcija, za katero naj bi Nemčija po neuradnih podatkih namenila kar štiri milijone evrov, še vedno močno odmeva v evropski javnosti. “Jamarske nesreče so zelo redke in zato medijsko toliko bolj zanimive, sploh ko gre za reševanje iz tako velikih globin in ko je življenje poškodovanca ogroženo. Marsikdo je bil prepričan, da Nemca ne bodo uspeli živega potegniti iz jame. Poleg tega je pri tokratnem reševanju sodelovalo več kot 700 reševalcev iz različnih držav - Nemčije, Avstrije, Švice, Hrvaške in Italije. Od tega je bilo več kot 200 reševalcev v jami,” razloge za tolikšno medijsko zanimanje našteva Koprčan Rok Stopar, eden od osmih zdravnikov, ki so ponesrečenca oskrbovali v jami.

V jamo je šel kot član tržaške reševalne ekipe

52-letni nemški jamar Johann Westhauser se je poškodoval v najglobljem in od vertikale precej oddaljenem delu jame Riesending Schachthöhle, ki ga je raziskoval skupaj s še dvema kolegoma. Ker je bilo zaradi znotrajlobanjskih krvavitev njegovo življenje ogroženo, je bilo reševanje precej zahtevno. Nemci so o nesreči najprej obvestili švicarske in avstrijske reševalce, a tudi zanje je bilo reševanje poškodovanega jamarja prevelik zalogaj. “Po treh dneh so spoznali, da brez izkušenj jamarskih reševalcev iz Trsta, ki so kar sami ponudili pomoč, ne bo šlo,” pravi Stopar.

Že pot do ponesrečenca ni bila enostavna: reševalci so se morali najprej po vrveh spustiti v globino 1000 metrov, nato pa so jih čakali še trije kilometri precej zahtevnega horizontalnega dela jame. Na poti so morali premagati nešteto ovir: slapove, ozke prehode, podzemno reko ... In medtem ko so se Švicarji in Avstrijci do poškodovanega jamarja prebijali cel dan, so bili Italijani, ki poleg Francozov in Hrvatov sodijo med najbolj izkušene jamarske reševalce, pri njem v vsega osmih urah.

Ker je vedel, da je pred njimi zelo zahtevno reševanje, pri katerem vsaka izkušnja še kako šteje, in da bo pomoč izkušenega zdravnika prišla zelo prav, si je vodja tržaške ekipe Roberto Antonini ob sebi zaželel tudi svojega znanca iz Jamarskega društva Dimnice Roka Stoparja, ki velja za najizkušenejšega jamarja med slovenskimi zdravniki. A ker Nemci Slovenije uradno niso zaprosili za pomoč, je Stopar v jamo šel kot član italijanske reševalne ekipe. “To je bil edini način, da sodelujem pri reševanju,” pravi Stopar, ki so ga Tržačani sprejeli odprtih rok.

62 ur nadčloveških naporov

Stopar je v jami preživel dobrih 62 ur. “Od tega sem spal vsega osem, morda devet ur,” pripoveduje, še vedno poln vtisov. Jamarji so bili pri reševanju izpostavljeni izjemno težkim razmeram. “Tema, blato, vlaga, voda, spolzka tla, globoka brezna, ozki prehodi ...” našteva. Ponekod so si morali reševalci pot skozi ozke prehode utirati tudi z miniranjem. Stopar je pomagal v prvem, najtežjem delu akcije, ko so morali reševalci ponesrečenega jamarja najprej po horizontalnem delu jame prenesti skozi nešteto ovir do vertikale, od koder so ga nato po vrveh počasi dvigovali proti površju. Na globini približno 500 metrov ga je Stopar predal hrvaškemu zdravniku.

Ob ponesrečencu je bilo vselej 20 reševalcev; deset ga je prenašalo, ostali so medtem počivali. Paziti so morali, da je bil vselej kolikor je le mogoče v vodoravnem položaju, nikakor pa z glavo navzdol. “Jamarji so na poti postavili pet baznih taborov, kjer smo si lahko nabrali novih moči. Od tretjega do drugega baznega tabora, ki je bil na globini 500 metrov, smo potrebovali kar 20 ur. Dvigovali smo se zelo počasi, meter po meter, saj je bila pot polna ovir,” se spominja Stopar, ki je ponesrečenca oskrboval z infuzijami in nenehno skrbel, da se ne bi podhladil. V jami je bilo namreč vsega pet stopinj.

“V jami nimaš na voljo nobenih diagnostičnih pripomočkov. Vse, kar lahko narediš, je, da preprečiš slabšanje ponesrečenčevega stanja. Pri tem si odvisen le od svojega znanja in izkušenj,” razkriva Stopar. Slednjih pa si je v svoji 28-letni jamarski karieri nabral kar precej.

Jamo Riesending Schachthöhle so odkrili sredi 90. let prejšnjega stoletja, raziskovati pa so jo začeli leta 2002. Med jamarji, ki so se prvič spustili v Ogromno stvar, kot bi v slovenščino prevedli ime jame, je bil tudi Johann Westhauser, ki velja za najizkušenejšega nemškega jamarja. Jama upravičeno nosi svoje ime, saj velja s 1148 metri globine in kar 19 kilometri dolžine za največji jamski sistem v Nemčiji. Njen vhod je na nadmorski višini 1843 metrov v gorah nad bavarskim gorskim mestecem Berchtesgadnom, le lučaj od Hitlerjeve poletne rezidence, t. i. Orlovega gnezda, od koder se ponuja veličasten razgled na Salzburške in Bavarske Alpe ter jezera. Orlovo gnezdo simbolizira kraj, kjer je Hitler snoval svojo zloveščo politiko.

Slovenski jamarji v svetovnem vrhu

Slovenija se ponaša s številnimi globokimi jamami; kar sedem jih je globljih od 1000 metrov. Najgloblja je jama Čehi 2 na Rombonu, ki je z več kot 1500 metri celo sedma najgloblja na svetu. In v vseh je Stopar že bil. Leta 2000 je sodeloval pri reševanju jamarja iz brezna Požiralnik na Kriških podih. Vhod v jamo je na nadmorski višini 2150 metrov. “Šlo je za zelo hudo poškodbo, zlom hrbtenice, in kar 24 ur smo potrebovali, da smo ga iz globine približno 130 metrov dvignili na površje. Jama je bila zelo vodnata in zelo ozka,” se spominja Stopar. Pet let kasneje je pomagal pri reševanju ponesrečenega ruskega jamarja v jami Voronja v Abhaziji, ki z 2197 metri globine velja za najglobljo znano jamo na svetu. Rus se je poškodoval na globini 400 metrov. Pri padcu si je zlomil tri ledvena vretenca, zato je bil potreben transport v nosilih v vodoravnem položaju. “Reševanje je trajalo en teden, saj je jama tehnično zelo zahtevna,” pravi Stopar. Tudi takrat brez miniranja ni šlo.

Stopar obžaluje, da se tokratne reševalne akcije v Nemčiji ni mogel udeležiti kot član slovenske ekipe, saj bi bilo to nedvomno dodatno priznanje za slovenske jamarske reševalce, ki sicer sodijo v sam svetovni vrh. “V jamarskih krogih Slovenije nihče ne bo zamenjal s Slovaško. Tudi Kitajec, ki se ukvarja s preučevanjem Krasa, točno ve, kje je Slovenija,” je prepričan naš sogovornik.

Izkušnje, ki si jih je nabral v Nemčiji, mu bodo zagotovo dobra popotnica za v prihodnje. “Šlo je za tehnično izredno zahtevno jamo. Upam sicer, da bo jamarskih nesreč čim manj, a pri sodelovanju v taki mednarodni akciji se človek marsikaj nauči,” je zadovoljen Stopar. “Nemci so vnovič dokazali, da ničesar ne prepustijo naključju. Organizacija je bila izjemna. Pri reševanju smo sodelovali jamarji iz različnih držav, ki smo imeli pri tem priložnost, da se spoznamo, kar bo nedvomno dobrodošlo pri nadaljnjem sodelovanju. Sploh zato, ker se prav v jami stkejo najpristnejše medčloveške vezi, najiskrenejša prijateljstva. Dejansko si življenjsko odvisen od svojega tovariša.”

“Tržačani so naredili čudež”

“Podobna nesreča se je zgodila leta 1990 v Sloveniji, in sicer v Črnelskem breznu na Rombonu,” pravi Stopar. Med raziskovanjem jame, v globini 1000 metrov in več kilometrov od vhoda, je jamarju kamen močno poškodoval zapestje. Takratne jugoslovanske oblasti so brez pomišljanja dovolile, da so na pomoč prihiteli izkušeni tržaški jamarski reševalci. A nedaleč stran od mesta prve nesreče se je zgodila druga: enemu od reševalcev je padel na glavo kamen. Poškodbe so bile tako hude, da je umrl. “Večina reševalcev, ki so bili tedaj na Rombonu, je sodelovala tudi pri reševanju Westhauserja. Vključno z jamarjem, ki si je takrat, pred 24 leti, poškodoval roko. In ti ljudje so imeli glavno vlogo pri tokratnem reševanju. Prav njim gre zahvala, da je Westhauser sploh prišel živ iz jame. Naredili so čudež, da so tega hudo poškodovanega jamarja potegnili iz globin,” je prepričan Stopar.

PETRA VIDRIH

---