“V Zelenem gaju so bili najboljši špili”

Prvega maja se bo po več letih životarjenja v Zelenem gaju pri Dornberku razlegla glasba, ki naj bi napovedala prebujenje nekdaj legendarnega prizorišča glasbenih in drugih srečanj vseh generacij. Čez palec bi ocenili, da se jih je v 43 letih zvrstilo približno 1500. Bili so časi, ko so v Zeleni gaj prihajala največja imena primorske, slovenske in jugoslovanske glasbene scene.

Odpri galerijo

Vse se je začelo na pragu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Mladi Tabrci, ki so se družili v okviru takratne mladinske organizacije ZSMS, so zaskrbljeno opazovali propadanje stavb nekdanjih vojaških skladišč in zaraščanje njihove okolice v gaju nad cesto iz Dornberka proti Braniku. “Pomislili smo, da bi bilo moč iz tistega kaj narediti,” se spominja Zorko Mrevlje, gonilna sila Zelenega gaja tudi v naslednjih desetletjih njegovega življenja. Tabrski ekipi so se kmalu priključili še vrstniki iz Dornberka. Udarniško so pokrpali stavbe, počistili okolico in betonirali ploščo za plesišče. Maja 1972 so se po Goriškem pojavili plakati s povabilom na prvi ples v Zelenem gaju.

“Igrali so Biseri in Blue Stars, takrat najbolj prepoznavna ansambla na Goriškem. Vse je bilo v povojih, skromno, in seveda smo se spraševali, kakšen bo odziv,” se v tiste čase ozira Zorko Mrevlje. “Bil je kar spodbuden in smo nadaljevali iz sobote v soboto, vse do konca poletja. Glede na to, da so se podobne stvari dogajale na vseh koncih Goriške, od Bukovice do Brd, smo bili lahko kar zadovoljni.”

Prek Slovenije in Juge do Nazaretha

Naslednji cilj je bila glasbena ponudba v slovenski Istri, pojasnjuje Mrevlje. Med prvimi gosti sta bila pokojna Zvone Bukovec in Danilo Kocjančič s svojima zasedbama, potem pa so se zvrstili vsi, ki so na tistem koncu kaj pomenili - do Faraonov do Kameleonov. Tretji korak je bil pogled v širši slovenski glasbeni prostor. Mrevlje se kar nekako boji naštevati imena, saj bi mnoga po krivici pozabil omeniti. Zelo redki so slovenski glasbeniki, danes v zrelejših letih, ki so v svoji karieri Zeleni gaj “izpustili”.

V nekaj letih je bil Zeleni gaj že tako močan, da si je lahko privoščil posle z največjimi protagonisti na jugoslovanskem zabavnoglasbenem trgu. “Nekaj časa je bil naš cilj celo takrat znameniti splitski festival. Njegovi zmagovalci so morali priti tudi v Zeleni gaj.Naj omenim le Terezo Kesovijo in Oliverja Dragojevića, seznam imen pa je sicer dolg,” je spet previden Zorko Mrevlje. V pogovoru z njim so se imena z jugo scene kar kopičila:Parni valjak, Bijelo dugme, Indeksi, Idoli, Dubrovački trubaduri, Pro arte, Novi fosili, Time, Grupa 777, Beti Jurković, Neda Ukraden, Ljupka Dimitrovska, Ivica Šerfezi, Opatijski suveniri, Teška industrija, Crvena jabuka ...

Še pred dvema desetletjema je bila tuja glasbena ponudba za raven Zelenega gaja težko dosegljiva. Kljub temu se je na njegovem odru zvrstilo nekaj znanih imen, predvsem iz Italije. Bile so tudi posebnosti, na primer nastop švedske skupine z napol golimi dekleti, pa nekaj podobnega z Jamajke in še kaj. Morda najodmevnejši je bil nastop škotskih rokerjev Nazareth 20. maja 1995. “Prihajali so iz Italije s tremi vlačilci opreme. 20 metrov dolgega odra nismo mogli spraviti do našega prizorišča, zato smo koncert improvizirali spodaj, na parkirišču. Tisto je bil velik dogodek,” se spominja Zorko.

Povsem drugače ga je doživel današnji glasbeni urednik Radia Koper Armando Šturman, ki je v Primorskih novicah (23. maja) to, da so Nazareth prišli v Zeleni gaj, opisal kot itinerarij benda: “From the top of the pop's until Zeleni gaj” (Z vrha popa do Zelenega gaja). Nastop “metuzalemov” je raztrgal in jim predlagal upokojitev. Kakorkoli, vsaj njihovo Love hurts tudi pri nas še dokaj pogosto vrtijo, zato se nekateri Zelenega gaja z Nazareth spominjamo drugače. Mimogrede še to: Nazareth, ki so nastali leta 1968, prav drevi in jutri igrajo na Finskem, skupaj z Uriah Heep, ki smo jih lani poslušali v Batujah. Časi so se zelo spremenili

“Nihče ni iz Zelenega gaja odhajal razočaran, nasprotno, mnogi, posebej Dalmatinci, so se radi vračali. Veljali smo za dobre organizatorje in gostitelje, navduševala sta jih dobro vzdušje in lepo okolje,” je prepričan Zorko Mrevlje.

Priznava, da so bili včasih oboji zadovoljni tudi z zaslužkom. Predpisi niso bili tako strogi, kot so zadnji dve desetletji, ko zahtevajo tudi visoke stroške. Včasih so bili redarji domači prostovoljci, danes je treba najemati drago redarsko službo, parkiranje ob glavni cesti ni dovoljeno, prihajajo kazni za prepovedano točenje alkohola mladoletnim, ki se v resnici napijejo z vinom iz domačih kleti ali s pivom z bencinske črpalke. Veliko škode povzročajo vandali, ki so med drugim opustošili bar ob parkirišču. Goste jim speljujejo množične komercialne prireditve brez vstopnine in podobna nelojalna konkurenca, nevšečnosti opisuje Zorko Mrevlje.

Časi so drugačni tudi po drugih plateh. Mladi so včasih prihajali zgodaj, okoli osmih zvečer so bili že “na položajih”, pripravljeni na druženje in romantična zapeljevanja. Kajti točno opolnoči je bilo veselja z glasbo konec. V Zelenem gaju so se sklepala pristna prijateljstva, rojevale ljubezni in vznikala nova življenja novih generacij, nostalgično modrujemo pričevalci tistih časov. “Res je, včasih je tudi zavrela kri, denimo, če smo zaradi slabega vremena morali ples ali koncert odpovedati. Pesti pa so sicer običajno zapele zaradi medsebojnih nesporazumov, vendar tisto je bil del takratne folklore. Kasneje pa smo bili priče tudi poravnavanju računov med organiziranimi tolpami,” pravi Zorko.

V Zelenem gaju se ni le plesalo in poslušalo glasbo. Dogajalo se je vse živo - tudi manjše zabavne in kulturne prireditve, srečanja šolarjev in mladine, zaposlenih v tovarnah, vinarjev, motoristov, upokojencev, zasebna praznovanja jubilejev in podobno. Mesečno se jih je zvrstilo tudi po deset in več, v vseh letih gotovo več kot 1500, ocenjuje Zorko Mrevlje.

To je že daljna preteklost, prizorišča zdaj okoli polnoči šele oživljajo. Prihajajo pa mnogi, ki si morda zaželijo spremembe po posedanju po barih, že naveličani vsega. Poleg tega se morajo zavedati, da je kozarček preveč za sprostitev lahko usoden za zanje življenjsko pomembno vozniško dovoljenje, in tudi to ni v prid množičnemu obiskovanju prireditev. Zeleni gaj pa je živel od obiskovalcev.

V Zelenem gaju so bili najboljši špili

In kakšni spomini na Zeleni gaj vežejo nastopajoče? “Uuuuuu, jooooj, hudoooooo ...” se ob omembi Zelenega gaja nasmiha Vlado Kreslin. “Tam so bili najboljši špili. Tam smo se res počutili kot doma. Zeleni gaj je bil tedaj, konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, ko smo tam nastopali z Martinom Krpanom, kultno prizorišče. Mislim, da ga ni bilo rock benda, ki tam ne bi špilal. Tudi z drugih koncev tedanje države so prihajali. V Gaju smo vselej igrali z užitkom, saj je goriška publika slovela kot dobra, zelo razgledana rockerska publika.”

Tudi Slavku Ivančiću je ostal Zeleni gaj v nadvse lepem spominu. “Kako ne,” se zasmeje. “Osemdeseta in devetdeseta leta so bila zlata leta pop glasbe. Gaj je bil takrat pomembno koncertno prizorišče. Na odru sta se v enem večeru zvrstila po dva benda.” Sam je v Gaju nastopal tako s Faraoni kot s skupino Bazar. “Mi smo igrali za ples. Vzdušje je bilo vedno enkratno. Spominjam se, da sem se z odra do prostora za nastopajoče, ki mu danes pravimo green room, prebijal skoraj pol ure. Pa ne ker bi bila garderoba tako daleč, ampak ker je bila takšna gneča. Da o tem, koliko časa si potreboval, da si prišel do veceja, niti ne govorim ... Ampak takrat je bilo tako. Nihče se zaradi tega ni pritoževal, ljudje so enostavno uživali v druženju. Komaj so čakali, da pride vikend in se spet dobijo. Pa naj bo to v Zelenem gaju, Vipolžah, Ozeljanu ali kje drugje. Mladi so imeli veliko možnosti na izbiro, danes pa ...”

Danes tudi mladi bendi nimajo več kje nastopati, opozarja Ivančić. “Zagotovo bi imeli več dobre glasbe, če bi fantje imeli kje igrati. Tako pa so primorani igrati po garažah.” A iluzorno bi bilo pričakovati, da se bodi tisti časi vrnili, ni nič kaj optimističen.

Vsega so krive diskoteke

Kako je mogoče, da so takšna prizorišča, kot je Zeleni gaj, kar ugasnila, ne more razumeti Kreslin. “Šempas, Ozeljan, Štanjel, Kobjeglava, pa Vipolže in Hum v Brdih ... Prav zadnjič, ko sem se peljal po vaših koncih, me je prešinilo: včasih je vsaka tretja vas na Goriškem imela svoje koncertno prizorišče. Danes pa ... Pa kam je šla vsa ta volja do druženja?” se sprašuje. Odgovor ponuja kar sam: “Konec devetdesetih let so diskoteke vse uničile. Z diskotekami in komercialnimi radijskimi postajami je šlo vse v maloro. Zdaj pa niti diskačev več ni. Ljudje nimajo več kam iti. Res škoda, da ni več teh placov, kjer so se ljudje lahko družili.”

Da je bila prav želja po druženju tista, ki je vsako soboto dodobra napolnila plesišče v Zelenem gaju, poudarja tudi Marko Vuksanovič, pevec legendarne goriške zasedbe Avtomobili, ki je dve desetletji nastopala na tamkajšnjem odru. “Zeleni gaj je pomenil žur. Nihče ni hodil tja zgolj zato, da bi prisluhnil glasbi, ampak zato, da bi se imel fajn. Kdo je bil na odru, je bilo za obiskovalce sekundarnega pomena,” pravi.

Koncerti v Gaju so Vuksanoviču ostali v lepem spominu. “Po drugi strani pa so bili nastopi za takšne bende, kot smo mi, ki smo igrali nekoliko bolj specifično avtorsko glasbo, tudi stresni,” priznava. Sploh kadar so se na odru zvrstili izvajalci, ki so igrali priredbe uspešnic, od hrvaških do tujih. “Takrat smo se počutili kot črne ovce,” iskreno pove.

Zabava na prostem

“Zelo malo prizorišč se lahko pohvali s tako zgodovino kot Zeleni gaj,” pravi Bor Zuljan, ki je kot kitarist različnih glasbenih skupin tam doživel veliko nepozabnih trenutkov. Največjo vrednost imajo tisti, ki jih je na odru preživel s skupino Šank Rock. In teh ni bilo malo, saj so šankrokovci pogosto nastopali v Gaju. “Publika je bila vedno sproščena in zabave željna. Tudi prizorišče samo je imelo svoj čar. Zelenje, ki ga je obdajalo, je ustvarjajo zelo dobro energijo; vsi smo se dobro počutili, izvajalci in obiskovalci.”

Temu pritrjuje tudi prva dama hrvaške popevke Tereza Kesovija. Datuma nastopa v Gaju se sicer ne spominja - kot pravi, lepih trenutkov v življenju nikoli ne šteje, saj tako postanejo zgolj številke -, ji je pa v spominu ostalo ime prizorišča. “Ko so mi rekli, da bom nastopila v Zelenem gaju, sem se prav razveselila. Že ime samo je tako lepo, pomirjujoče ... Zeleni gaj ... Prav vesela sem, da bo prizorišče s 1. majem spet zaživelo. Slovenci ste znani po dobri organizaciji in dobri publiki,” je še dodala.

“Glasbeniki danes pogrešamo taka prizorišča na prostem,” pravi Bor Zuljan. “Žal je internet priklenil ljudi pred računalnike in jih odmaknil od tako lepih družabnih središč, kot je bil Zeleni gaj. Želim si, da bi ljudje ponovno čimprej začutili potrebo po sprostitvi in zabavi v naravi in ne pred računalniki.”

Zeleni gaj je v lepem spominu ohranil tudi primorski glasbeni menedžer Marko Ipavec iz agencije Media Pop Arena, ki je v začetku devetdesetih let v glavnem skrbel za nastope še neuveljavljenih glasbenih skupin, ki so na oder stopile kot predskupine velikim bendom. Nato pa so mu organizatorji zaupali tudi “večje ribe”. “Prvi nastop, ki sem ga skupaj z Zdravkom Toplakom organiziral za vstopnino, je bil nastop hrvaške skupine Parni valjak,” s ponosom pove Ipavec, ki je v dveh desetletjih na oder Zelenega gaja spravil še veliko drugih uveljavljenih glasbenih imen. “V svojem času je bil Zeleni gaj center dogajanja v Sloveniji, poznala ga je vsa Jugoslavija in tudi del Italije. Sam sem se na to prizorišče čustveno zelo navezal. Vedno je bilo polno ljudi, odličen ambient, dobra atmosfera in dobra publika. Tam sem se tudi večkrat zaljubil in se tja redno vračal,” nam je zaupal Ipavec, ki je v Zelenem gaju organiziral tudi “evente” z glasbo sedemdesetih in osemdesetih let, ki so kasneje prerasli v večje dogodke, “mega disco festivale”, tudi drugod po Primorskem. Zadnja leta pred zaprtjem pa je na plesišču v Gaju kraljevala elektronska glasba.

Z novim gospodarjem v nove čase

Spremembam pri vsem se je bilo treba prilagajati. Zeleni gaj je od mladinske organizacije najprej prevzelo turistično društvo Dornberk. Vendar s svojim statusom tudi društvo ni moglo investirati v prepotrebne nove zmogljivosti, vse so krpali v glavnem na črno. Zato so ustanovili podjetje Zeleni gaj d.o.o.

Zadnja leta je šlo precej navzdol. Najemniki prostorov so ga s posamičnimi prebliski težko ohranjali pri življenju. Tudi po letu 2011, ko je podjetje pristalo v stečaju.

Prva dražba nepremičnin ni uspela, na lanski, drugi, pa je Zeleni gaj dobil novega lastnika. To je Andrej Kovačič, doma iz Dornberka, ki živi večinoma v Franciji. Pred kratkim je za Primorske novice optimistično napovedal, da so se obnove objektov v razsulu lotili zelo resno in da bo 1. maja prizorišče pripravljeno za prvi veliki dogodek po obdobju mrtvila. Vse kaže, da bo res tako.

Vajeti organizacije dogodkov je zdaj prevzela ekipa mladih ljudi iz okoliških krajev. Prva bo na oder 1. maja stopila hrvaška zasedba Karma, 16. maja pa prihajajo Peter Lovšin in Rock Partyzani. Do konca poletja načrtujejo približno deset glasbenih dogodkov.

“Pogosto grem tja in vidim, da dobro delajo. Sem optimist, verjamem v ljudi, ki verjamejo v Zeleni gaj,” je sklenil Zorko Mrevlje, ki je v Zelenem gaju pustil dobršen del svojih najlepših let.

DAVORIN KORON

PETRA VIDRIH

---