“V Trstu delam, živel pa tu ne bi”

Eduard Miler pozdravi igralce, ki so pravkar nastopili pred šolarji, steče po stopnicah proti svoji pisarni in potoži, da so dnevi daleč prekratki za vse, kar mora postoriti. Jeseni je postal umetniški koordinator Slovenskega stalnega gledališča Trst, ogromne stavbe s premalo ljudmi ...

> Če sem prav obveščen, ste danes zjutraj v gledališču imeli prvo srečanje s Sebastijanom Horvatom, ki bo pri vas režiral Cankarjeve Hlapce .

“Ne, že večkrat sva se srečala in pogovarjala o projektu. Včeraj smo imeli merilno vajo na odru. Nocoj pa imamo prvo vajo.”

> Je že jasno, ali bodo to kakšni revolucionarni ali bolj klasični Hlapci ?

“Če poznamo Horvata in njegovo delo, lahko pričakujemo, da bodo aktualni in zanimivi. Horvat je eden redkih mlajših režiserjev, ki razmišljajo politično, ki v svojem razmišljanju izhajajo iz časa, v katerem živimo ... Hlapce gradi na zelo zanimivem konceptu, na globokem pogledu v našo preteklost, kar navsezadnje počne že sama Cankarjeva drama, ki secira našo bit. Vendar ne smem razkriti preveč.”

> Veliko je pri Hlapcih jasno že, če vemo, kdo bo igral Jermana in kdo župnika. Smete razkriti to?

“Seveda. Jermana bo igral Radko Polič - Rac, z drugimi vlogami pa se bodo igralci seznanili nocoj ...”

> Zanimivo, tokrat bo osrednji spopad v Hlapcih očitno potekal znotraj starejše generacije.

“Očitno. Bo pa ta predstava tudi preizkusni kamen za naše gledališče. Preverili bomo, ali si lahko privoščimo štiri gostujoče igralce, scenografa iz Nemčije, dramaturga s Švedskega, spoznali bomo, kje smo in do kod lahko sežemo. To je za nas velik zalogaj, saj smo radikalno skrčeni. Ampak kljub omejitvam povsem podpiram ta ambiciozni projekt. Horvata in Hlapce je na repertoar uvrstila prejšnja umetniška koordinatorka Diana Koloini, ampak bi jih najbrž tudi jaz. Ko sem bil umetniški vodja Drame, sem se za Hlapce namreč dogovarjal s Cankarjevim domom, kjer je takrat delala Diana. Želela sva si koprodukcije, vendar ni šlo. To je bilo v času, ko smo izgubili ministra za kulturo, v času, ko smo izvedeli, da so pred nami brutalni rezi v kulturo, v času množičnih protestov, ko so študentje AGRFT pred parlamentom brali iz Hlapcev in ko se je zazdelo, da se slovenska zgodovina ponavlja.”

> V Drami bi predstavo postavili z več igralci, prav tako v Slovenskem mladinskem gledališču, ki ste ga vodili v letih 1991-1995. S tako majhnim ansamblom, kakršen je tržaški, pa še niste delali ...

“Trenutno imamo samo šest igralcev ... Zagotovljenih nimamo osnovnih stvari, potrebovali bi najmanj dvajset sodelavcev ali pa pripravljenost zdaj zaposlenih, da prevzamejo dela, ki niso opredeljena v njihovih pogodbah. V gledališče moramo vrniti lektorja, saj brez njega ne moremo kakovostno negovati slovenskega jezika, kar je naše poslanstvo. In kako naj se gremo odprto gledališče, če pa imamo enega samega vratarja?! Nimamo niti enega stanovanja, nimamo denarja, s katerim bi gostujočim sodelavcem plačali hotelsko nastanitev. Iščemo organizacije, ki bi nam lahko priskočile na pomoč, ampak vse skupaj gre zelo počasi. Prek programa Erasmus bomo skušali pritegniti še študente dramaturgije z AGRFT, iščemo možnosti za koprodukcije z italijanskimi gledališči ...”

> Se boste potegovali tudi za evropski denar?

“Seveda, saj se že, a to je zapleteno. Zakoni so narejeni za posamezne države. Slovensko ministrstvo ne more prijaviti mladih igralcev, ki delajo v Italiji. Takih gledališč, kakršno je naše, v Evropi preprosto ne poznajo.”

> Kako dragocen je Igor Pison, vaša desna roka?

“Igor Pison je fenomen. Mislim, da tržaški Slovenci sploh niso prepoznali, kako talentiranega in bistrega človeka imajo. V Münchnu je končal eno najboljših gledaliških šol, kar jih poznamo v Evropi, čez štirinajst dni bo v HNK Zagreb začel režirati veliko opero, vabijo ga v nemška gledališča, še bo režiral v ljubljanski Drami ... K sreči sem ga še ujel, preden bo šel v svet! Dragocen je tudi zato, ker tukaj nimam dramaturga. Pomaga mi na ogromno področjih. Nekaterih stvari sam ne bi zmogel že zato, ker ne poznam tukajšnje družbe, ker se ne bi zmogel prebiti skozi italijansko zakonodajo in podobno. Poleg vsega je Igor še odličen režiser.”

> Sorodni sta že vajini poti - oba sta se formirala v nemškem gledališču ...

“Že, vendar bi bil previden pri izrazu nemško gledališče. Tamkajšnje gledališče, najživahnejše med vsemi, ni samo nemško, saj v njem gostijo gledališčnike iz vsega sveta. Tam delajo Francozi, Kanadčani, Američani, tudi taki, ki sploh ne obvladajo nemščine ali pa nimajo niti končane gimnazije, vendar so veliki umetniki. Njihovo gledališče je zelo odprto. Obenem je treba vedeti, da nemška država ogromno vlaga vanj.”

> Mnoga gledališča se na trgu skušajo obdržati z lahkotnimi komercialnimi predstavami. Vi ste že napovedali, da niste pripravljeni nižati ravni zahtevnosti.

“Seveda ne, saj nas plačujejo, da delamo umetnost. Če bi se ji odrekli, bi bila to izdaja. V istem hipu bi nam upravičeno zaprli vir podpore. Moramo pa poskrbeti tudi za gledalčevo zabavo. Gledališče je tudi komunikacija, druženje, norost. Vendar mora biti na kakovostni ravni! Tu ne bom popuščal.”

Snemal je s Pengovom in po Nemčiji vodil Pankrte

> Gledališče ste v sedemdesetih letih sprva spoznavali z odra - igrali ste v avstrijskih in nemških teatrih. Zakaj ste šli potem med režiserje?

“Pravzaprav sem režiral že prej, saj sem zelo zgodaj imel svoje gledališče. Kot igralec pa sem velikokrat motil režiserje, se vmešaval v njihovo delo. Včasih sem režiserja gledal prav z muko, nakar sem si končno rekel: dovolj je bilo, bom kar sam to počel!”

> Vas nič več ne mika, da bi spet stopili na oder in igrali?

“Prav nič! Tudi če bi poskusil, mi ne bi šlo. Verjetno se že besedila ne bi mogel naučiti. Imam tudi velik samonadzor, kar pri igralcu ni dobro. Igralec se mora prepustiti transformaciji, liku ...”

> ... strasti?

“Tudi strasti. Pa ekipi, režiserju in drugim. Če se nenehno nadziraš, se sprašuješ, ali je to v redu, ne moreš več igrati. Doživiš blokado. So seveda tudi igralci, ki so obenem vrhunski režiserji, in obratno, ampak nisem med njimi.”

> Kaj vam je pa manjkalo, da niste vztrajali v glasbi?

“Manjkala mi je že disciplina. Ta je pomembna tudi za igralca. Zelo pomembno je, da je igralec discipliniran ...”

> Režiserju pa ni treba biti?!

“Pri njem je potrebna disciplina druge vrste. Igralec se mora učiti besedila in prodirati v svojo vlogo, prav tako kakor mora glasbenik vaditi svoje glasbilo.”

> Katero glasbilo ste igrali?

“Nobenega. Muziko sem miksal, eksperimentiral ...”

> Ampak v Ljubljani ste baje imeli bend.

“To je res, že v mladih letih. Pel sem.”

> Kakšne pesmi?

“Povečini smo se zgledovali po bendu Yardbirds, v katerem so igrali Eric Clapton, Jeff Beck, Chris Dreja in drugi. Več smo kopirali kakor sami ustvarjali. Taki so bili nasploh začetki takratnih slovenskih bendov. Tudi Kameleoni iz Kopra na začetku skoraj niso imeli svojih skladb. Igrali so Shadowse, Kinkse, Beatle, Stonese ... Tudi Tomaž Pengov je na začetku pel Donovana, Dylana in druge, šele zatem je začel pisati svoje pesmi. Ko bi naš bend moral začeti ustvarjati svoje skladbe, sem šel v Nemčijo, kjer nisem nadaljeval z glasbo, ampak sem diplomiral iz fotografije, potem pa začel igrati v gledališču. Ni bilo več časa za ustvarjanje glasbe. Je pa ostala moja strast vse do danes. Še zmeraj se ukvarjam z njo.”

> Kako?

“Imam svoj studio, v katerem eksperimentiram.”

> Vendar ne za javnost?

“Ne, čisto zase. To so moje noči. Ampak zadnjih sedem, osem let nimam več skoraj nič časa za to. Vodim teatre, potujem ...”

> Lani je dokončno odpotoval tudi Tomaž Pengov. Z njim ste snemali, še preden je zaslovel s prvencem Odpotovanja , mar ne?

“Ja, bila sva dobra prijatelja. Še zmeraj imam najine magnetofonske posnetke, ustvarjene na stranišču. Kaplje, ki jih je slišati na Odpotovanjih, so plod najinega eksperimentiranja v njegovem stanovanju na Prešernovi v Ljubljani. Veliko sva se družila, brala poezijo in filozofijo, takrat je bil aktualen Sartre, skupaj sva ustvarjala, on je igral kitaro, jaz sem pel folkovske pesmi, krožila sva po Tivoliju ... Potem sem odšel v Nemčijo, kjer sem nekaj Tomaževih pesmi prevedel v nemščino in jih kasneje uporabil v radijski oddaji, ki sem jo vodil v Tübingenu. Predstavil sem Pengova, Pankrte ...”

> In tudi organizirali nemško turnejo Pankrtov, mar ne?

“Res je.”

> Predlani pa ste v Ingolstadtu režirali gledališko predstavo Alice po predlogi Roberta Wilsona in Toma Waitsa. Wilson je že dolgo vaš znanec, kaj pa Waits? Se vam je uspelo srečati z njim?

“Se mi je, čisto na kratko, vendar ne v Ingolstadtu, marveč v Thalia Theatru v Hamburgu, kjer je delal predstavo The black rider. Vidite, predstave, kakršne so The black rider, Woyzeck, Alice, ki sta jih skupaj ustvarila Wilson in Waits, v slovenskem gledališču manjkajo. To je glasbeni teater, ki pa ga ne gre mešati z muzikalom ...”

Deček med Pirjevcem in Mrakom

> Vaša biografija je fascinantna: kje vse ste bili, kaj vse ste doživeli, koga vse ste srečali ...

“Hja, no, če potuješ po Evropi, od teatra do teatra, od festivala do festivala, doživiš marsikaj.”

> Ampak marsikaj zanimivega ste doživeli že kot mladenič v Ljubljani! Drži, da ste bili v krogu slovitega literata Ivana Mraka?

“Ne, ne. Bil sem še zelo mlad, a ker sem bil ponočnjak, sem res spoznal marsikoga zanimivega, tudi Mraka. Zanimivo, v Ljubljani so že pred letom 1968 mladino zelo nadzorovali, zato ji niso namenili kulturnega doma ali kluba, kakršne so poznali po drugih slovenskih mestih. Zatekali smo se v bifeje, v parke, bili na ulici ... V stik z Mrakovo skupino si hočeš nočeš prišel. Tu je bila kavarna Union, bila je Zlata ladjica, bila je kavarna na železniški postaji, bil je Daj-dam in drugi lokali, ki so delali tudi ponoči. Bil sem mlad fant, ki je sedel ob strani in poslušal filozofske debate, v katerih je kraljeval Dušan Pirjevec - Ahac, literarne prepire, ali je ta in ta roman dober ali ne ... Mrak je bil nekakšen izobčenec, ki je s svojo moško skupino krožil po beznicah. Bil je zanemarjen, kakor sem bil tudi jaz, dolgolasec, tako da sva prej ali slej morala nekako trčiti drug ob drugega. Ampak takrat nisem razumel njegovih dram. Segal je globoko v klasiko, v Hölderlina, Kleista in druge, ki jih pri trinajstih letih nisem mogel poznati. Me je pa Mrak fasciniral že s svojo pojavo. Rad sem mu prisluhnil, ampak njegov krog ni maral zunanjih opazovalcev. Poleg tega sem imel odpor do elitnih skupin, tudi do razvajenih partijskih otrok, ki so se zbirali v Šumiju. Bil sem, bi rekli danes, roker. In rad sem prebiral Rimbauda, Verlaina in druge. Zato sem tudi kar zgodaj prebral Mrakovo dramo Rimbaud - Verlaine in pozneje večkrat pomislil, da bi jo uvrstil na repertoar ali kar sam režiral. Vendar tega nikoli nisem storil.”

> Boste poizkusili v Trstu?

“Ah, veste, za Mraka mora štimati veliko stvari. Imeti moraš pravo zasedbo, pravega režiserja ...”

> Boste v Trstu tudi sami kaj režirali?

“Bom, veliko. Zaradi finančnih omejitev se bom lotil manjših projektov. Tako Igor Pison kakor jaz bova prevzela čim več nalog, da bi se ognili dodatnim stroškom. Tako bova ravnala vsaj v naslednji sezoni, potem pa bova še videla.”

> Da imate visoke standarde, ste očitno dokazali že z odpovedjo Molièrovega Amfitriona, ki ga je na oder postavljal Marko Čeh ...

“Res škoda, da je prišlo do tega. V gledališču se večkrat zgodi, da se kdo zaplete ... Najbolj mi je žal za režiserja, mladega človeka, ki je v tem primeru doživel travmatične stvari. Vendar moramo biti realni. Če nekaj ne gre, pač ne gre.”

V Lepeni je raje kakor v depresivnem Trstu

> Imate vi osebno stik s slovenskima krovnima organizacijama v zamejstvu, s Svetom slovenskih organizacij (SSO) in Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo (SKGZ)?

“Ravno včeraj sem se srečal s predstavniki SSO. Kar prijetno srečanje.”

> Koliko umetniške avtonomije pričakujete ali celo zahtevate od lokalne politike? Večkrat smo že slišali, da se rada vpleta v vodenje gledališča ...

“Tudi nekateri v gledališču mi skušajo soliti pamet. (smeh) Na žalost se dogajajo še hujše stvari. Nadaljuje se vojna, kakor temu pravi del tehnike, med njimi in upravnim svetom, zdaj pa so jo razširili še name. Uslužbenka, ki toži gledališče za neverjetno visoko odškodnino in jo je deloma že dobila, zbira podpise za moj odstop, drugi so se povezali z italijanskim sindikatom, ki nam piše protestna pisma, v nos jim gre moj sodelavec Igor Pison, višina moje plače ... Je pa užitek delo z Valentino, Rossano, Petrom, Bredo - to so stebri našega gledališča, pa tudi srečanja z gledalci, ki radi ostanejo po predstavi. Spoznavam sprte ljudi, odkrivam, kdo s kom ne govori, kdo je komu kaj zameril ...”

> Kakšen se vam kaže Trst?

“Kot dokaj depresivno mesto. Bolje se počutim na slovenski strani. V Trstu bolj občutim, da smo v gospodarski krizi ... Tu in tam se sprehodim po mestu, grem do gledališča Rossetti, vidim kako lepo ulico, vendar to ni živahno evropsko mesto. Pa še naše gledališče je na taki lokaciji, da nimam občutka bližine morja. V Trstu delam, živel pa tu ne bi. Vidim, da podobno čutijo naši Slovenci, ki so se lepo udomačili na Krasu nad mestom.”

> Kaj pa vi? Se še umikate v Trento, v Lepeno?

“Se, seveda, tam je moj dom. Kakor sta moja domova tudi Ljubljana in občasno Berlin, kamor pa grem zaradi obilice dela zelo redko. Še v Lepeno grem redko!”

> Kaj vam toliko pomeni v Lepeni? Soča? Gore?

“Hja ... Veste, če si toliko na poti, če vsake tri mesece živiš v drugem mestu, ti je lepo, če imaš nekje svoje stvari ... Pravzaprav ne maram besede dom, saj sem velikokrat mislil, da se nekje počutim doma, pa sem pozneje spoznal, da se v državi oziroma narodni skupnosti ne počutim doma. Doma se počutim, kjer imam kakšnega dobrega prijatelja, ki ga že tako ali tako težko najdeš, doma se počutim, kjer so pravi ljudje, kjer je v zraku čutiti pravo mešanico, kjer je vonjati tudi Mediteran ... Za mojo hišo v Lepeni je samo Krn, za njim pa morje. Tam se čudovito mešajo vetrovi, vegetacija je zanimiva ... Pravi kraj zame. Živel sem tudi v Piranu, saj me morje privlači, a me je vse bolj motila množica. Včasih ni bilo toliko turizma, morje je bilo res morje, zdaj pa je tam poleti prava norišnica. Poleti sem delal v Splitu in sem skoraj znorel - to ni več morje! Ne privlačijo me samo mirni kraji, kakršna je Lepena, ampak tudi mesta z bogatim kulturnim življenjem. In če sva že v Trstu - tukaj mi manjka prav živahno kulturno življenje. Vidim veliko trgovin, manj pa kulture. Kar je škoda.”

Slovenci so postali eden najneprijaznejših narodov

> Pravite, da naroda nikoli niste mogli imeti za dom. Kaj pravite, je tako tudi zaradi vašega nemškega rodu in imena?

“Huh, težavno vprašanje ... Če vstopite v partijo, v organizacijo, je zmeraj prisotna nevarnost, da boste morali misliti kakor drugi, kakor večina. Težko ostaneš samosvoj. Ko se je Slovenija osamosvojila, sem mislil, da bo pri nas drugače. Preselil sem se iz Nemčije v Slovenijo in prevzel vodenje Slovenskega mladinskega gledališča ... Pričakoval sem, da bo tale mala Slovenija postala moderna država. Pa smo kmalu doživeli svinjarijo z izbrisanimi! Kako so se Slovenci tudi sicer obnašali s svojimi južnimi sosedi, z bratskimi narodi! Ko sem delal v Bosni, Črni gori, na Hrvaškem, sem ugotavljal, da Slovenci postajajo eden najneprijaznejših narodov. Znanci so se mi pritoževali, da tako neprijaznih ljudi še niso srečali. Bili smo samozaljubljeni. Precenjevali smo se. Imeli smo se za boljše. Tudi moji nemški prijatelji so se pritoževali, da tako neprijaznih ljudi še niso srečali. Ampak človek je pač tak, da si želi pripadnosti ... Veliko umetnikov pravi, da svoj pravi dom najdejo v umetnosti. Ampak niti umetnosti ni zmeraj prijetno domovanje. Je pa res, da jaz brez glasbe ne bi mogel živeti. Lahko bi rekel, da sem v tem pogledu neke vrste džanki. Vsak dan dve, tri ure poslušam glasbo.”

> S kakšno se zadevate te dni?

“Zjutraj si ponavadi predvajam kakšen reggae ali pa afriške ritme, potem pa odvisno od dneva. Danes, na dan spomina na holokavst, sem poslušal Henryka Góreckega in Steva Reicha, ritme lokomotiv, ki potujejo proti Auschwitzu ... Moj današnji glasbeni dan je torej tematski, sicer pa poslušam glasbo, ki jo moje telo potrebuje.”

> In na facebooku namesto selfiejev raje objavljate skladbe.

“Res je. Internet izkoriščam za pozitivne stvari. Z njegovo pomočjo sem povezan z vsemi kontinenti. Prej si moral brati recenzije novih plošč, zdaj pa si povezan kar z glasbeniki, ki na svojih profilih objavljajo svoja najnovejša dela. Povezan sem tudi z gledališkimi ustvarjalci, nenehno si delimo informacije o svojem delu, si pošiljamo besedila, recenzije ... Vmes pa zmeraj pade kak komad, kaka dobra muzika. S fotografijo sem se že zdavnaj nehal ukvarjati, prav tako s filmom - mislim, da že deset let nisem bil v kinu. Čisto me je prevzela glasba. No, zdaj pa počasi spet obujam ljubezen do fotografije. Črno-bele. Ker sem jo tako dolgo zanemarjal, sem v zaostanku, zamudo pa skušam nadoknaditi s pomočjo interneta. Nudi fantastične možnosti za raziskovanje. Zadnje čase odkrivam tudi japonsko avantgardno glasbo. Kako čudovito: raziskujem japonsko glasbo, pa se mi na internetu nenadoma odpre pot do Konga in kongoleške rumbe, pa do Senegala, preučujem vpliv Kube na afriško glasbo, da ne govorimo o Etiopiji, o etiopskem jazzu ... Človeku se ponujajo neverjetne stvari! Škoda, da je življenje samo eno in da ni dovolj časa za vse. Paziti moraš tudi, da te zanimive stvari ne potegnejo predaleč. Je nevarno, da čisto odbluziš.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---