“V Angliji sem bil prvič človek”

Med 2. svetovno vojno in po njej, v letih 1939-1948, je bilo v Veliki Britaniji 1026 ujetniških taborišč s 400.000 ujetniki nemško-italijanskih vojaških sil, o čemer je Angležinja Sophie Jackson pisala v knjigi Churchillovi nepričakovani gostje (Churchill's unexpected guests), ustanova English Heritage pa je izvedla obsežno raziskavo vseh ujetniških taborišč.

Vloga vojnih ujetnikov ni spregledana. Opravljali so vitalno pomembna dela za zavezniško Veliko Britanijo. Delali so na poljih, v gozdovih, v industriji ter obnavljali uničene domove. Eden izmed teh ujetnikov je bil tudi Edvard Trobec iz Križa na Krasu.

Preden je vojni ujetnik Edvard Trobec priplul v Veliko Britanijo, je moral v italijanski vojaški suknji prestati severnoafriško bojišče.

Boj za preživetje

Rodil se je decembra 1922 v Velikem Dolu na Krasu. Velika družina, v kateri je bilo deset bratov in sester, je živela težko življenje in se preživljala s skromno kmetijo. Zločin nad slovenskim jezikom, ki ga je na Primorskem zagrešil fašizem, je zaznamoval tudi Edvarda, ki priznava, da se je pisati slovensko naučil šele po drugi svetovni vojni. Prve čevlje si je prislužil s pomočjo pri melioraciji na eni od kmetij, pri sedemnajstih letih pa je odšel v Trst, kjer je delal v rastlinjakih z rožami in zelenjavo. Uresničitev želje, da bi si po šestih mesecih pridobil meščanske pravice, sta mu preprečila karabinjerja, ki sta ga pregnala domov. Doma se je preživljal z izdelavo karbidnih luči in popravljanjem luknjastih bakrenih kotlov, ki so skuhali ničkoliko porcij polente.

Brez besed proti libijskemu bojišču

Po mobilizaciji v italijansko vojsko januarja 1942 so ga namestili v kasarni Giuseppe Passalacqua v mestecu Tortona v Piemontu. “Prvi smo tja prišli iz vojnega odseka Trst. To je bilo za nas zelo pozitivno. Med seboj smo govorili slovensko in Italijani so nas gledali bolj postrani, niso pa si upali priti k nam krast, kot so to počeli drugje.” Ko so začeli prihajati tudi možje iz južne Italije, je Edvarda močno presenetila njihova nepismenost. Enota je bila mobilizirana za odhod v Rusijo, toda Edvarda in druge slovenske može so izločili in jih napotili v Neapelj. “Na vlaku smo bili vsi Slovenci resni in mirni. Vsi smo bili tiho. Bili smo stari komaj dvajset let, pa tako modri. Vedeli smo, da gremo na bojišče v Afriko.”

Iz Neaplja so z dvema ladjama odpluli proti Libiji. Pred pristankom v Bengaziju so v pristanišču zagledali tri potopljene ladje, po katerih so se izkrcali na kopno. Sprva so se urili v puščavskem pesku: “Imeli smo 37-milimetrski top, in z njim smo streljali na star poškodovan ameriški tank. Ampak tiste naše krogle so samo letele levo ali desno in niso prebile oklepa. Top je tehtal 450 kilogramov in je bil prirejen tako, da bi ga morala vleči mula, ampak tam nismo mogli imeti mul. Kaj pa naj bi jedle - pesek? Tako smo se sami martrali in vlekli top po pesku. Na koncu so nas inštruktorji učili, naj streljamo pred tank, da bi se krogla odbila in da bi tank zadela spodaj, kjer je bolj ranljiv, ampak to je bilo težko. Če je bil pesek, se je krogla zarila vanj. Angleži so imeli vozila, s katerimi so lahko hitro vozili po Sahari, mi pa nismo imeli niti vozila, s katerim bi vlekli tiste topove.”

Zasuti s puščavskim peskom

Poleg spopadov v puščavi, ki so sami po sebi neizprosni, je bilo “najhujše takrat, ko je pihal puščavski veter in se je videlo sonce kot skozi meglo - rdeče. Veter je povsod nanesel pesek. Italijani so imeli mitraljeze fiat in bredo. Breda v pesku ni delala, ker je bila preveč precizna, fiat se je bolje obnesel. Pesek je bil vsepovsod. Ko so kuhali na prostem, je prišel v hrano, zato iz kotla niso globoko zajemali, ker bi na dnu zajeli pesek. Da smo se zaščitili pred vročino, smo skopali luknje v pesek in jih pokrili s šotorskimi krili in noter spali. Ampak kadar je začel pihati ghibli, je pesek nanesel na šotorska krila in vse skupaj se je udrlo na nas. Izpod peska smo lezli kot ščurki. Zdaj se smejim, ampak takrat je bilo hudo.”

Edvarda so 17. julija 1942 zajeli Angleži v prvi bitki za El Alamein. “Angleži so takoj za fronto imeli kopalnico. Skopali smo se in vsi smo se morali obriti. Naše uniforme, ki so bile bolj revne, so zažgali in nam dali nove.” Odpeljali so ga v Aleksandrijo v Egiptu. “Ko smo se vozili od El Alameina v Aleksandrijo, nas je stražil Indijec. Ko smo prihajali proti Aleksandriji in je videl, da ne bo potreboval rezervne vode za hlajenje motorja v kamionu, je rekel, naj spijemo tisto vodo. Piti so hiteli samo tisti, ki so bili zraven kant z vodo, in ko je videl, da voda ni bila pravično razdeljena, je stopil iz kabine, vzel kozarec in nam po vrsti delil vodo toliko časa, dokler je ni zmanjkalo. Tako smo vsi lahko pili. Takrat sem videl, da so lahko tudi druge barve ljudje dobri in pošteni.”

V Aleksandrijo je prišel slovensko govoreči predstavnik jugoslovanske kraljeve vojske, ki je spraševal po ujetnikih iz okolice Trsta in Reke ter dejal, da se bo čez nekaj dni ponovno vrnil. Toda medtem so Angleži že zbirali delovno silo. Ujetnike, med njimi tudi Edvarda, so po dvomesečni plovbi okoli afriške celine in postankih v Južni Afriki in na Slonokoščeni obali pripeljali na Škotsko.

Škotski zeleni travniki in tržaški “lahko noč”

“Iz pristanišča so nas peljali na železniško postajo, in tam so bili vagoni s tapiciranimi in vzmetenimi sedeži. Mislil sem si, da niso za nas. Pa so bili! Tisti vagoni so čakali nas, ujetnike, in nas odpeljali do mesta Perth. Bil sem srečen, ko sem prišel na Škotsko, ker sem videl zelenje in obdelane njive. Videl sem veliko krompirja, tudi žito je bilo, in sem si mislil: 'Tu bom lahko jedel.' Prvič v življenju sem imel dovolj kruha.” Edvard je bil dodeljen v ujetniško taborišče št. 63 blizu mesta Perth: “Taborišče so sestavljale lesene barake, ampak so bile dobro izolirane in pozimi dobro ogrevane. Imeli smo kopalnice in stranišča in toplo vodo, česar v Italiji ni bilo. In to moram pripomniti: še preden so šle izplake v potok, so šle skozi čistilno napravo!” Edvard je najprej opravljal kmečka dela in dela v gozdu. Ker se je hitro naučil nekaj angleških besed, je navodila za delo prevajal ujetnikom Italijanom.

Po kapitulaciji Italije so jih Angleži razdelili v dva tabora, glede na to, ali so se opredelili za fašiste ali za sodelavce zaveznikov. Edvard poudarja, da se jih je zelo malo opredelilo za fašiste. Kot sodelavca so ga preoblekli v zeleno uniformo z napisom Italy in ga premestili v vojašnico v kraju Selby, kjer so bili že nastanjeni angleški vojaki in kjer so popravljali električne stroje za vojaške potrebe. Edvardovo delo je bilo čiščenje ter natovarjanje in raztovarjanje materiala. “Tam smo se prehranjevali kot angleški vojaki. Angleški vojaki so imeli že tiste čase hrano na izbiro kot v samopostrežnih restavracijah. S pladnjem je prišel v kuhinjo, vzel si je, kar je želel, se usedel k mizi, pojedel in odšel. To se mi je zdelo enkratno. Česa takega nisem dotlej ne videl ne doživel.”

V vojašnici je imel priložnost poslušati Radio Trst: “Bil sem srečen, samo da sem slišal slovensko besedo. Poslušal sem do enajste ure, dokler se ni napovedovalec poslovil z 'lahko noč'. Če ste v tujini, čutite močno ljubezen do svojega jezika, do svoje domovine.” V prostem času je obiskal London, ker je želel doživeti vožnjo s podzemno železnico. Po vojni bi lahko ostal v Angliji, toda vse njeno obilje ni premagalo Edvardovega hrepenenja po domovini. V Liverpoolu se je vkrcal na ladjo in domov prispel junija, ko so zorele češnje. Še danes pravi: “Anglije ne bom nikoli pozabil, ker so z nami ravnali zelo lepo. Tam sem bil prvič človek.”IRENA URŠIČ

---