“Urednik je vse, od birokrata in psihiatra do lovca na tiskarske škrate”

Zdravko Duša, leta 1950 rojen v Čiginju na Tolminskem, ne slovi zgolj kot mojstrski prevajalec Henryja in Arthurja Millerja, Mameta, Pinterja, Sheparda, Tennesseeja Williamsa, Vonneguta, Sarah Kane in mnogih drugih, marveč tudi kot “legendarni, tako rekoč kultni predstavnik izumirajoče vrste urednikov”, kakor beremo v utemeljitvi Schwentnerjeve nagrade. Sveže upokojeni Duša jo je na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu prejel za “inovativni angažma v slovenskem založništvu”.

Zdravko Duša: “Ko sem program zagovarjal na redakciji in ko so me spraševali, zakaj izdati to ali ono, sem rad poudaril, da gozd sestavljajo tako drevesa kakor podrast. Dobra založba goji oboje!”  Foto: Andraž Gombač
Zdravko Duša: “Ko sem program zagovarjal na redakciji in ko so me spraševali, zakaj izdati to ali ono, sem rad poudaril, da gozd sestavljajo tako drevesa kakor podrast. Dobra založba goji oboje!”  Foto: Andraž Gombač

> Ste za Schwentnerjevo nagrado prejeli veliko čestitk?

“Več, kot sem pričakoval. Številnost čestitk je seveda medijski refleks. Ljudje na televiziji vidijo, da si dobil nagrado, hitro pograbijo prenosni telefon in že pošljejo sporočilce. Je pa potem manj ljudi, kot sem računal, prišlo na afterparty dva dni zatem. Jasno, ker so že poslali sms-je! To je današnja komunikacija.”

> Urednik na Cankarjevi založbi ste postali v drugačnih časih, leta 1987, drži?

“1986 ali 1987, bi moral preveriti.”

> Je bilo takrat uredniško delo bistveno drugačno od današnjega?

“Redakcija je bila bolj homogena. V primerjavi z drugimi deli firme, na primer s prodajo in trženjem, je imela več moči kakor danes. In veliko več smo razpravljali o knjigah, ki smo jih nameravali izdati. Najbrž tudi zato, ker nas je bilo več, zadnja leta pa se je literarna redakcija skrčila name in na pogodbeno zaposlenega Andreja Blatnika.”

> V času, ko ste začenjali, je kultura imela tudi pomembnejšo vlogo v družbi, navsezadnje tudi pri osamosvajanju Slovenije.

“Malo je znano, da je bila glavna založnica Nove revije tedaj prav Cankarjeva založba, kjer je bil urednik Tone Pavček. Z Jašo Zlobcem na čelu pa je bila na neki način tudi prav v intelektualnem jedru tedanje opozicije. Malo pred mojim prihodom je Janez Stanič izdal knjigo o Albancih, kar je bilo prav tako drzno dejanje. Skratka, Cankarjeva založba je prebijala dopustne meje. Prvo uredniško izkušnjo pa sem imel z urejanjem zbirke Rob pri koprski založbi Lipa. To mesto mi je odstopil Jaša Zlobec, ki ga je takrat polno zaposlovalo urednikovanje na Cankarjevi založbi. Na Lipi sem sodeloval z direktorjem Jožetom A. Hočevarjem, a sva se že na začetku zapletla v konflikt, ki je zaznamoval tudi najino poznejše sodelovanje. Hotel sem izdati zbirko kratkih zgodb Franja Frančiča, med katerimi je bila tudi zgodba o Italijanu, ki je bil neke vrste žrtev povojnega eksodusa. Hočevar je predlagal, naj zgodbo izločim, češ da jo bodo Italijani zlorabili, a sem se upiral in nagajal. Ker sem verjel, da imam prav.”

> Vam je kaj žal, da je Lipa potem tako žalostna propadla?

“Mi je. Morda sem nekoliko tudi sam kriv ... Lipo je namreč kupila Cankarjeva založba in pozneje, ko je sama prehajala pod Mladinsko knjigo, so sklenili novi lastniki koprsko založbo prodati. Ni bila draga, nekaj deset- ali stotisoč evrov, in v pogovorih z enim od znancev, ki je obvladoval večjo firmo, je dokaj resno padla ideja, da mi jo kupi. Potem je nekoliko podvomil, a če zdaj pomislim, bi jo najbrž dobil, če bi še malo positnaril.”

> Spet smo v času nesrečnega trgovanja z založbami. Najbrž ni naključje, da ste se upokojili prav v času, ko ni najbolj jasno, kaj bo z založbo Mladinska knjiga ...

“To je bila ena od spodbud za upokojitev, ni bila pa glavna. Človek nekega dne pač začuti, da je na določenem področju prišel do konca, da je zapolnil vse ...”

> Mislite, da ste že dosegli vrh?

“Najbrž sem ga. Čeprav ni rečeno, da se ne bom lotil še kakega založniškega projekta. A za slovo se človek odloči, ko mu je tako objektivno kakor subjektivno jasno, da je bolje, če ga ni več tam.”

> Vas na založbi niso skušali pregovoriti, da ostanete?

“Ne.”

> Kakšno vzdušje danes vlada na Mladinski knjigi?

“Mislim, da je v redu. Hujše stvari so šle mimo. Konec devetdesetih let in v začetku novega tisočletja se je Mladinska knjiga zgledovala po velikih modernih podjetjih. Hotela je postati čim večja, čim več pokupiti, se razširiti, kamor je le mogoče. Naredili so temu primeren poslovni model, bolj podjetniški od prejšnjih. Odločanje se je skoncentriralo na vrh, kjer so odločali, kako in kaj, uredniški korpus pa naenkrat ni bil več tako odločujoč. To je ta perverzni bančno-podjetniški model, ko mendžement prevzame vse v svoje roke in si domišlja, da lahko počne, kar hoče. Da so glavni oni, ne pa tisti, ki ustvarjajo - torej delavci oziroma, v našem primeru, uredniki. Temu se prilagodi struktura firme in potem jo je, tudi ko se ekonomsko sesuje, zelo težko prečistiti. Mladinske knjige še niso.”

> Širila se je tudi na Balkan ...

“Saj, ob mariborskih Zvonovih jo je spodkopalo prav to.”

> Pa vendar nihče ne odgovarja.

“Nakupi so bili legitimni in legalni. Kar se pa malverzacij okrog Zvonov tiče, je svoje reklo sodišče.”

> V založniškem poslu se je marsikaj spremenilo. Slišati je tudi, da knjižni urednik ni več tak gospod, kakor je bil nekdaj.

“Knjižnih urednikov je bilo včasih veliko manj. Množenje založb je najbrž precej pripomoglo k pavperizaciji tega poklica. Po drugi strani pa je pomembno, kaj založba dojema kot svoje poslanstvo. Od tega je potem odvisen urednikov status ... saj je mišljeno to, ne? Ker drugače ni nič gosposkega v tem delu: urednik je vse, od birokrata in psihiatra do lovca na tiskarske škrate.”

> Vas je kdaj mikalo, da bi prestopili na katero od novih, v marsikaterem pogledu prožnejših založb, denimo na Študentsko založbo, Modrijan, Sanje ...?

“Bil sem celo v resnih dogovorih z eno. Ko je leta 2004 Mladinska knjiga prevzela Cankarjevo založbo, sem bil v hudi krizi. Čutil sem, da se je moja vloga preveč predrugačila, na neki način razvrednotila. Bil sem na tem, da grem drugam, a sem potem cviknil, kaj vem. Oni me je nekaj mesecev čakal, potem pa se je naveličal.”

> Ste tako omahovali tudi, ko vas je Jaša Zlobec pred skoraj tremi desetletji povabil na Cankarjevo založbo?

“Ne, takrat sem šel pa takoj! Srečen sem bil.”

> Zakaj?

“Ker mi v reklamah ni bilo fajn. Tisto ni prijetno okolje.”

> A ste se odlično obnesli. Ste že kaj siti tega, da vas poznamo tudi kot avtorja sloganov “Slovenija, moja dežela” in “zgodba o uspehu” ?

“Ja, sem, sem. Edini slogan, ki ga imam še zmeraj rad, je tisti o soli.”

> “Sol je morje, ki ni moglo nazaj na nebo.”

“Tako. To je najlepši dosežek moje reklamarske kariere.”

> Ste zaradi reklam nekoč dejali, da ste eden najbolje plačanih slovenskih piscev, saj dobite tudi po tisoč mark za besedo?

“No, malček sem manipuliral. Ampak če ti za slogan iz treh besed nakažejo tri tisoč mark, se lahko považiš, ne?!”

> Si še izmišljujete slogane?

“A veste, da je to težak posel? Še dobivam naročila, ampak za to moraš biti mlad. Zdaj mi ne gre več tako. Eden zadnjih sloganov, s katerim sem zadovoljen, je Bližji knjigi. To je akcija, pri kateri sem z veseljem sodeloval.”

> Dobro, v založništvo ste šli, ker ste se nasitili reklam. Kaj pa prevajanje? Vas ni imelo, da bi bili profesionalni prevajalec?

“Ne. Imam pa srečo, da živim v času, kjer se mi ni treba dokončno zasidrati. To je čas različnih medijev in raznih možnosti. Če jih znaš povezati, svoje izkušnje z določenega področja uporabiti drugje ... Uživam, kadar lahko uporabim čim več svojih izkušenj, kakor denimo pri lanski stoletnici Borisa Pahorja in pri prireditvah na svoji domačiji v Volčah.”

> Kako ste se ujeli s Pahorjem? Prihajata namreč iz precej različnih svetov.

“Hja, ujela ... Izpeljali smo nekaj lepih projektov, ne vem pa, koliko sva se ujela. Pahor je samosvoj. Začelo se je, ko smo na založbi ugotavljali, da je ponatis njegove Nekropole uspešen. In potem je prišla tista oddaja, Pahorjevo gostovanje pri Fabiu Faziu, v italijanski televizijski oddaji Che tempo che fa ... Ko sem pisatelja obiskoval in se z njim pogovarjal, kaj bi ponatisnili, sem vse bolj spoznaval, da to velja graditi. Na firmi sem predlagal, da bi izdali še kaj več. Predsednik uprave Peter Tomšič je odločilno prispeval k prebijanju zidu ...”

> Primorec, pač.

“Seveda, on je razumel, za kaj gre. Zadeve so šle naprej, zraven smo povabili Tatjano Rojc ... Takšno delo mi je zanimivo tudi, ker je Pahor nepredvidljiv. In fascinanten. Vsak obisk pri njem je zame posebno doživetje.”

> Pa vendar Pahor ne pozabi, da Ljubljane nekoč ni tako zanimal.

“Eh, dvomim, da Ljubljana sploh kaj razmišlja o tem, kaj jo zanima in kaj ne. Ljubljane nikoli kaj prida ni zanimal niti Slavoj Žižek. Žal.”

> Zdaj, ob vaši upokojitvi in prejetju Schwentnerjeve nagrade, veliko beremo o projektih, ki so vam uspeli - na noge ste postavili zbirke Najst, Dediščina, Čas misli, knjižne hvalnice temu in onemu, sodelovali ste pri velikih zbirkah XX. stoletje in Moderni klasiki ... Česa pa vam ni uspelo izpeljati, katerega neizpeljanega projekta vam je žal?

“Huh ... Prav gotovo mi je žal, da je pri prehodu Cankarjeve založbe pod Mladinsko knjigo potonila zbirka Dediščina. Zelo lepo se je prijela, pa so jo vseeno ukinili. Česa drugega pa se niti ne spomnim. Zakaj bi se človek obremenjeval s stvarmi, ki mu niso uspele? Bolje je, da jih pozabi.”

> Knjigo katerega avtorja vaša založba izda, ne da bi omahovala?

“Knjigo Brine Svit, Ferija Lainščka, Borisa Pahorja, tudi Svetlane Makarovič, ki sicer objavlja pri Mladinski knjigi. Še kakšen bi se našel. Pa niti drugim se ne odrečemo kar tako hitro. Če posvojiš določenega avtorja, moraš ob njem stati tudi, kadar ni najboljši. Ustvarjalni ciklus ima vzpone in padce, to je jasno. Ne delam si iluzij, da je večina programa, ki sem ga oblikoval, vrhunskega. Večinoma je povprečen. Mora pa biti korektno narejen, konsistenten. Ko sem ga zagovarjal na redakciji in ko so me spraševali, zakaj izdati to ali ono, sem rad poudaril, da gozd sestavljajo tako drevesa kakor podrast. Dobra založba goji oboje!”

> Je v založniškem zaodrju precej lobiranja? Ali uredniki pogosto skušate na svoj breg premamiti dobre avtorje, ki objavljajo drugje?

“Tega nisem počel, ni v moji naturi, poznam pa nekaj primerov, ko so kolegi to počeli. Kaj pa vem, mogoče dober založnik to celo mora početi.”

> Še pogosteje mora zavrniti pisca. Je ustvarjalcu težko reči, da mu ne boste izdali knjige?

“Ni fajn. Ampak z leti ugotoviš, da je to normalen del posla.”

> A se marsikateremu piscu ne zdi tako normalen.

“Seveda ne. Nekateri mislijo, da jim objava pripada že zaradi statusa, do katerega so prilezli z leti, drugi so preprosto preveč zaverovani vase, tretji pa zganjajo nasilje načrtno in se sploh ne sprašujejo o vrednosti svojega dela. Prepričani so, da jim bo uspelo kakor na drugih področjih v življenju - če bodo zelo vztrajali in sitnarili. Seveda ni nujno, da urednik zmeraj pravilno presodi, a k sreči je založb veliko. Ponudnikom sem zmeraj rekel: daj, poskusi še kje drugje! Po svetu pisci doživijo po trideset, štirideset, petdeset zavrnitev, preden jim uspe. Pomislite, na Slovenskem vsako leto izide tristo, štiristo pesniških zbirk!”

> Uredniku je na tako majhnem prostoru najbrž težko tudi, ker ima z leti med književniki vse več prijateljev in znancev. Kaj storiti, ko jih je več kakor prostih mest v programu?

“Saj zato pravim, da se počasi začneš spraševati, ali si še primeren za uredniško mesto. Bolje je, da se stari umaknemo novim, mlajšim, ki bodo neobremenjeni in bodo stvari vodili po svoje. Je pa seveda dobro, da se zavedajo, kam so prišli. Spomnim se, kako je šlo skozme, ko sem prišel na Cankarjevo založbo: jebenti, pa saj to sta na noge postavila Cene Vipotnik in Tone Pavček! Čutil sem veliko odgovornost do njune dediščine.”

> Kako to, da je Cankarjeva založba letos pozabila na 100. obletnico rojstva svojega ustanovitelja, pesnika Ceneta Vipotnika?

“Uf, res je!”

> Vipotniku posvečeno jubilejno zbirko je izdala manjša založba Ama.

“To je velika napaka Cankarjeve založbe. Tudi jaz bi se, čeprav odhajam, moral spomniti. K sreči česa podobnega ni doživel vsaj Tone Pavček. Zmeraj mi je bilo jasno, da je naš avtor.”

> Svoja leta na založbi je opisal v knjigi Hiša Cankarjeve zaveze .

“Res je. In ko sem ob njegovi osemdesetletnici slišal, da pripravlja novo pesniško zbirko, sem mu jo izpulil. To boš pa ja izdal pri nas, saj si naš, sem mu rekel. In tik preden sem se upokojil, smo se z njegovo hčerjo Sašo in Matjažem Kmeclom in z Mladinsko dogovorili še, da bo tudi Pavčkovo zbrano delo izšlo pri Cankarjevi založbi.”

> Tudi sami ste si privoščili nekaj krajših izletov v leposlovje ...

“Zelo malo.”

> Ampak vaša igra Jaslice , naslovljena tudi Maternity Row ...

“Eh, kaj pa je tisto? Mala drama, dramolet.”

> Bila pa je kar uspešna.

“No, to že.”

> Kaj vas je takrat, konec sedemdesetih let, napeljalo k pisanju te igre?

“Čas sem imel. (smeh) Delal sem v naročniškem oddelku na Delu, med petindvajsetimi babami, in hodil sem na Poljanski nasip, v psihiatrično bolnišnico, ker sem se hotel rešiti vojaščine.”

> Opravljivke v igri ste torej zasnovali na svojih sodelavkah?

“Tisto opravljanje je najbolj vsakdanja artikulacija stisk in nesmisla. Tudi kadar smo ujeti v krog banalnosti, živimo in izražamo isto bivanjsko grozo, isto mitsko veličino, isto človeškost.”

> Ste pa z igro vznemirili igralke Drame, ki so se ji uprle, nakar jo je Vinko Möderndorfer uprizoril v Gleju. Zakaj niste nadaljevali uspešne dramske kariere?

“Eh, če bi čutil, da jo moram, bi jo. O stvareh, ki jih ni, nima smisla debatirati.”

> Pa vendar ste pred nekaj leti izdali še otroško knjigo Kje so doma dobri možje .

“Ta je pa nastala po pomoti. Napisal naj bi članek za Cicibana, v katerem naj bi razmišljal o Miklavžu, dedku Mrazu in Božičku. Nastala je ta zgodbica, nakar so mi punce pri Cicibanu povedale, da si mojega prispevka niso zamislile tako. Irena Matko Lukan je zgodbico vseeno pokazala uredniku Andreju Ilcu. Všeč mu je bila, pa jo je izdal.”

> Boste objavili še kako svojo knjigo?

“A res mislite, da je treba pisati?”

> Če človek zna, je najbrž dobro, da to počne.

“Ni dovolj, da zna všečno obračati besede - pomembno je, da ima kaj povedati.”

> Kar strašljivo je, koliko knjig danes izdajo slovenske založbe. Bralec lovi sapo, ne more slediti vsemu. Včasih se mu zazdi, da več Slovencev piše, kakor pa bere.

“Se strinjam. Res je zanimivo, kako malo ljudi bere in koliko jih je prepričanih, da zmorejo napisati knjigo. Še največ jih poskuša, ko pridejo v zrela leta in začutijo, da morajo nekaj pustiti za sabo - in da je to prav knjiga. Ljudje smo tako narejeni, da se v nas nabirajo zgodbe. In pride dan, ko se zaveste, da je toliko zgodb naokoli, za vašo pa nihče ne ve. Pa tako je zanimiva! Tako je dobra! ... Pisanje, pripovedovanje skozi zapis, objava, je človekov boj proti samoti in pozabi. Redki pa pomislijo, koliko bralcev bodo dosegli.”

> Se boste tudi v pokoju ukvarjali z uredniškim in založniškim delom?

“Bom videl, ne vem še.”

> Ste že našli založnika za knjigo Marka Breclja?

“Ravno danes me je eden spet zavrnil. Tega resnično ne razumem. Most Gavrila Principa je knjiga, ki jo slovenska kultura mora dobiti! V njej bodo izšla besedila Brecljevih pesmi v slovenskem izvirniku in bosanskem prevodu, ob njih pa še avtorjevi zapisi o mehkoterorističnih in drugih akcijah. A založniki se bojijo del v nastajanju. Razumeti bi morali, da je avtorjev več vrst. Včasih nastajanje dela terja več potrpljenja, več dogovarjanja in razumevanja. Včasih je bolje tako, kakor pa da na mizo dobiš že dokončano, skrbno zapakirano knjigo, ki je en sam dolgčas.”

> Na svoji poti ste nabrali veliko izkušenj. Bi zdaj, ko ste vsaj formalno zaokrožili svoj uredniški opus, napisali spominsko knjigo o srečanjih z našimi književniki in bralca vpeljali v zakulisje?

“To ponudbo sem že dobil, pa sem jo zavrnil. Morda si še premislim. Razmišljam pa, da bi naredil literarni atlas Tolminske oziroma zgornjega Posočja. Z Dragom Jančarjem sem že dogovorjen, da za leto 2016 pripravim Tolminsko knjigo, ki jo bo izdala Slovenska matica. V njej bodo predstavljeni vsi relevantni avtorji, ki so popisovali Tolminsko, od Simona Rutarja, Ivana Preglja, Cirila Kosmača do Saše Vuge, Ivana Volariča Fea in tako naprej. Ker se bom že ukvarjal s tem, me mika, da bi naredil še literarni atlas svojih krajev.”

> Kje se boste v pokoju več zadrževali: v Ljubljani ali na rodnem Tolminskem?

“Življenje je enostavnejše v Ljubljani. Ni govora, da bi bil pozimi v Volčah. Veliko laže je z radiatorji ogreti 40 kvadratnih metrov v Ljubljani kakor s pečjo veliko hišo na Tolminskem. Včasih sem mislil, da bom bolj ali manj samo v Volčah, zdaj pa nisem več tako prepričan. V društvu Myra Locatelli prav te dni snujem predlog naših dogodkov in prireditev ob 1000. obletnici prve pisne omembe Volč naslednje leto. To se mi zdi krasna priložnost za osvežitev zavedanja, kje smo. Tu imamo Mengore in Sv. Danijela, ki je prva krščanska cerkev v Posočju, kužno znamenje v Volčah, kasarno ... Tu se je zgostila zgodovina: kuga, tolminski kmečki punt, prva svetovna vojna, zavezniška okupacija ... Po drugi strani pa so kraji vse bolj razvrednoteni. Tik zraven Sv. Danijela je zbirališče odpadkov, na Čiginjskem polju pod Mengorami načrtujejo industrijsko cono ... Res ne vem, kaj nam je tega treba. Tisočletnica je priložnost, da vsaj ozavestimo kakovost prostora, na katerem živimo. Naslednje leto bo tudi desetletnica Lukatelc, ki jim pravim več kot fešta in manj kot festival. Zdi se mi, da so se kar lepo razvile.”

> Najbrž boste še naprej tudi prevajali drame, kar vam gre odlično od rok ...

“Dvomim, da bom še.”

> Zakaj?!

“Ker je moj čas mimo. Drame lahko še v stara leta prevajaš, če se lotevaš klasike, pri sodobnih avtorjih pa je drugače. Teater je organizem, ki ga soustvarja cel kup sodelavcev. Prevajalsko in verjetno tudi avtorsko delo je precej vezano na generacijo, ki ji pripadajo režiser, dramaturg, gledališki ravnatelj in drugi. Ne povezuje jih samo estetika, ampak tudi jezik. Vsakih deset, petnajst let se generacija zamenja. Na primer, za mano je prišla Tina Mahkota. Če ne drugo, prevajalcu slej ko prej zastari jezik, zato je prav, da se umakne mlajšim kolegom. Jezik se še posebej hitro stara prav v dramatiki.”

> Svežino svojega jezika lahko preverjate tudi pri najmlajši hčerki, najstnici.

“Res je, je sicer redkobesedna, a kadar kakšno zine, je zadetek! Vsi smo zastrupljeni z jezikom - najstarejša, Irena, je dobra prevajalka, Ana pa se je vsa posvetila pripovedovanje zgodb.”

> Torej so se vaših potomk prijeli dobri geni.

“Hja, kaj pa vem ...”

> Zakaj ste tako skromni? Nekateri književniki žalostno pravijo: toliko knjig smo zmeraj imeli doma, pa mojih otrok nič ne veselijo!

“Glejte, to, kar počnejo, je njihova integriteta in avtonomija. Ne bi o genih. Pa saj sem vesel, da smo si blizu. A potem veš tudi, kaj dajejo skoz, ker se s tem ukvarjajo. Na tihem sem si želel, da bi šli moji otroci poklicno v kaj konkretnejšega - v pravo, farmacijo, v kaj takega. Zdi se mi, da je svet literature tako hudičevo varljiv, vanj se zateče toliko ljudi ... Še tisti, ki se ga gredo zares ... Kaj pa vem, raje imam človeka, ki deluje na drugem področju, a ima rad knjigo, jo potrebuje, kakor pa marsikaterega literarnega kritika ali koga podobnega. Pri ljudeh, ki se profesionalno ukvarjajo s knjigami, zaznaš veliko cinizma, saj je to njihov posel, pri ljudeh, ki k nam prihajajo z drugih področij, pa resnično ljubezen do knjige. Taki bralci mojemu poslu dajejo smisel.” ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano