“Tudi gozdar je lahko gej!”

Če verjamemo javnomnenjskim raziskavam, homoseksualca za soseda ne bi imela približno tretjina Slovencev. Vendar odstotek počasi upada, torej je biti gej, lezbijka, biseksualec ali transseksualec vse bolj OK, so ugotavljali na okrogli mizi v Kopru.

Je pa res tudi, da se v času krize družba vrača h konservativnim vrednotam, so opozorili pred prihajajočim dnevom človekovih pravic, ki ga svet obhaja 10. decembra. Resor za socialo in študentsko problematiko ŠOUP ga je v sodelovanju s Primorskim svetovalnim središčem prejšnji teden v prepolni Mavrični sobi koprske restavracije Labirint pozdravil z živahno razpravo Gej O.K.

“Biti gej, lezbijka, transseksualec, transseksualka, biseksualec, biseksualka, queer, torej karkoli, kar odstopa od normativov, ki vladajo v današnji družbi, ni lahko, je pa danes verjetno lažje kakor pred desetimi, petnajstimi, dvajsetimi leti,” je uvodoma dejal povezovalec Marko Gavriloski. “Kaj pomeni biti gej v današnji družbi, kjer vladajo določeni predsodki, stereotipi o 'drugačnih', naj bodo to homoseksualci, Romi, migranti, tujci, kdorkoli?”

Skrinjico, polno tovrstnih vprašanj, je odprl tudi glasbenik Omar Naber, ko se je nedavno v videospotu za pesem Sladek strup poljubil z moškim. “Tega nisem storil, ker bi bil homoseksualec ali da bi provociral, ampak ker podpiram gejevsko skupnost,” pravi. In pristavi, da so ga nekoliko razočarali poslušalci, ki se sprašujejo, ali je s tem priznal svoje gejevstvo, namesto da bi si postavljali pomembnejša vprašanja.

Če bi bil gej, bi brez težav priznal, da sem, poudarja. Kar v Sloveniji sploh ni samoumevno. “Komplekse, ki jih imamo, poznajo tudi drugi majhni narodi,” pravi. “Prijatelji z Irskega in iz Belgije mi pripovedujejo o podobnih rečeh. V kakem Londonu, kjer živi štirinajst milijonov ljudi, pa zaradi tega nimajo težav.”

Kako je biti deklarirani gej v Sloveniji, je pričal Miha Kavčič, ki je nedavno zaslovel kot tekmovalec v tako imenovanem resničnostnem šovu: “Ta vloga mi trenutno zelo ustreza. Zmeraj sem rad izstopal in si prizadeval, da bi prišel v medijski prostor in pokazal, kakšen sem. Sem zelo odprt, s prijatelji se veliko pogovarjam o spolnosti, brez zadržkov. K sreči imam okrog sebe take ljudi. Rad se pogovarjam tudi s heteroseksualci, ki jih zanima, kako seksamo geji. Vse jim pojasnim, zakaj pa ne. Ugotavljam tudi, da veliko ljudi ne pozna gejevske kulture. Ne vedo, kako živimo, kako delujemo, kam hodimo žurat ...”

Za svojo najpomembnejšo nalogo ima razbijanje tabujev: “Ne lotevam se jih samo s svojo naklonjenostjo do najrazličnejših seksualnih praks, ampak tudi z ekstravagantnim oblačenjem, ki mi je blizu. Zelo rad imam obuvala z visokimi petami. Obleke so tu, da bi jih nosili, ne pa da jih ločujemo v moški in ženski oddelek. Navsezadnje je moje telo samo moje, in nanj lahko dam, kar hočem.”

Zmerljivke na ulici mu ne morejo več pokvariti dneva, kakor so mu ga lahko pred kakim desetletjem, ga pa zato toliko bolj prizadene nestrpnost, če nanjo naleti pri izobražencih, kjer je ne pričakuje.

“Spoštujem geje, ki se ne skrivajo,” pravi. “Vem, da je to marsikomu težko, zlasti gejem iz bolj odročnih krajev, kjer imaš sosede, ki te bodo preganjali z vilami, če se boš izjasnil. Me pa zelo prizadene, če vidim geje, ki nenehno hodijo žurat na gejevske kraje in ki so v gejevskih zvezah, potem pa slišim, da svoje gejevstvo še skrivajo, da s tem niso seznanili niti svojcev ... Vem, da je težko, zlasti za najstnike, vem, da mnogi starši tega nočejo sprejeti, a če se skrivaš, samo še zaviraš neizbežni proces.”

Pozorni opazovalci pri različnih manjšinah opažajo enak proces, opozarja aktivist za pravice istospolno usmerjenih Mitja Blažič: “Naj gre za Italijane, Rome, geje, temnopolte, kogarkoli, povsod vidimo enako. Najprej, pripadnika manjšine večina nekako ne spusti k sebi. Na primer, Romov ne spustijo v bližino, češ da kradejo, so umazani in tako naprej. Nočejo jim prodati hiše, nočejo jim dati službe, odrinejo jih na rob. Tam, na robu, se manjšina znajde, oblikuje določene preživetvene mehanizme. Kako naj preživijo Romi? Jasno, tako da kradejo! Kako naj sicer preživijo, ko pa ne morejo dobiti službe in hiše, si urediti življenja? In kaj se potem zgodi? Večina vzklikne: evo, saj smo vedeli, kradejo! Tako se ujameš v začaran krog, kakršnega poznamo tudi v LGBT manjšinah.”

Množino uporablja, ker pod oznako LGBT vedri celo morje različnih subkultur in identitet. Že med geji so velike razlike, pravi Blažič in sebe primerja z vitkim Kavčičem: “Niso vsi geji taki kot on. Jaz na primer spadam v medvedjo subkulturo. Kot vidite, smo to taki debeli kosmati tipi, ki se oblačimo kot gozdarji ali šoferji. Borimo se proti body fašizmu in trdimo, da ni idealno samo telo, kakršno ima Miha. Ni pravi gej samo, kdor se obnaša malo feminizirano, kakor se Miha. Tudi gozdar je lahko gej! Med mojimi prijatelji geji so vodja gradbišča, kmet, ki goji ovce, računalničar, vrtnar, medicinski brat, mehanik ...”

Ko je šel Miha Kavčič v Kmetijo, vsi geji še zdaleč niso bili navdušeni, pravi Blažič. Nekateri so nergali, češ da bo zdaj široka javnost vse geje imela za poženščene in ekstravagantne. “A dobro je, da debatiramo o tem tudi znotraj naše skupnosti,” pravi Blažič in dodaja, da so celo geji včasih homofobni: “Mnogi v medvedji skupnosti nočejo imeti ničesar s feminiziranimi geji. Uf, kako se kregamo! Na nekem povabilu na žur medvedje skupnosti v Beogradu je pisalo, da je feminiziranim gejem vstop prepovedan. Ponorel sem, zahteval, da to zbrišejo, sicer jih bom prijavil. Opomnil sem jih, da je naša subkultura nastala kot odpor proti body fašizmu. Kako si lahko izključujoč, če pa se boriš proti izključevanju?! In so te besede umaknili.”

Vrstijo se številni trki subkultur. “Queerovski del ne prenese nas, homokonzerv,” nadaljuje Blažič, “češ da se borimo za pravico do preživelih, represivnih institucij, kot je na primer poroka. Poroko moramo odpraviti, pravijo, in urediti druge, bolj inkluzivne, manj ponižujoče, manj represivne institucije. Nekateri v LGBT skupnosti so zdaj zelo jezni, ker so se vsa naša prizadevanja osredotočila na zakon o partnerski skupnosti.”

Po porazu družinskega zakona na referendumu Blažič in njegovi soborci veliko stavijo na zakon o partnerski skupnosti. “To je poseben zakon, ni del družinskega zakonika. Ureja samo partnerska razmerja med osebami istega spola,” pojasnjuje. Če bo zakon obveljal, bosta partnerska in nesklenjena partnerska skupnost enakopravni zakonski oziroma zunajzakonski zvezi, z dvema izjemama: “Ljudje v partnerski skupnosti ne bodo upravičeni do skupnega postopka posvojitve otroka, ženske v takšni partnerski skupnosti pa ne do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Ta zakon je bil v javni obravnavi, zdaj gre na vlado, potem v parlament ... A kdor je pričakoval, da ta zakon ne bo naletel na nasprotovanje in kdor je Strehovcu in drugim verjel, da nimajo nič proti enakopravnosti gejev in lezbijk, ampak da jih motijo zlasti posvojitve, je bil naiven. Kakor sem bil jaz.”

V tovrstnih razpravah zmeraj znova poslušamo, da homoseksualnost ni normalna in naravna. “Ampak kdo je postavil te norme? Kaj je normalno in kaj naravno?” se sprašuje Naber. “Vsi obrazi naše eksistence so normalni in naravni! Kar se nam zdi normalno in naravno, so nam vcepili. Ampak raje pravim: živi in pusti živeti! Zakaj bi se kdorkoli sploh spuščal v kogarkoli, pa naj bo še tako drugačen?”

Razumljivo je, da mnogi v slehernem odklonu vidijo nenaravnost in nenormalnost, mirneje odgovarja Blažič: “Večina si je ustvarila norme, ki ustrezajo večini. Norme je že davno tega ustvarila bela moška heteroseksualna manjšina, držali pa naj bi se jih vsi. A danes moramo normo oblikovati tako, da vključuje tudi najrazličnejše manjšine, s spoštovanjem do človekovih pravic in raznolikosti. Normo ustvarjamo ljudje, ni dana od boga. To smo v zgodovini menda ja ugotovili.”

Človekove pravice morajo biti na vrhu, nad vsem drugim. Zato Blažiču oprostitev trojice, ki ga je pred petimi leti fizično napadla pred ljubljanskim lokalom Cafe Open, ne pušča prav nič grenkega priokusa. Nasilne mladce so na prvi stopnji obsodili, odsedeli so svojo kazen in Blažiču plačali odškodnino, a vrhovno sodišče je zatem, upoštevaje odločbo ustavnega sodišča, ugotovilo, da se pravnomočna sodba opira na nedovoljen dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic. “Policija je namreč na eni od bakel, ki so jih ti mladci metali, našla DNK, ki ga je že imela v svoji bazi. To je dovoljeval zakon o policiji,” pripoveduje Blažič. “Kasneje pa se je na ustavnem sodišču izkazalo, da je policija hranila DNK mladoletne osebe, ki prej ni bila obsojena, kar je protiustavno, saj gre za kršitev temeljnih človekovih pravic. Ker je bil ta dokaz protiustaven, ga niso smeli uporabiti v kazenskem postopku. In ker so na njem sloneli vsi drugi dokazi, je po teoriji 'sadov zastrupljenega drevesa' padel celoten kazenski postopek, pa čeprav so storilci svoje dejanje že priznali.”

Mnogi v koprski Mavrični sobi so vzdihnili in pričeli jezno mrmrati, vendar jim Blažič ni pritegnil: “Tako je tudi prav. Ni pomembno, da je kazenski postopek padel, pomembno je, da smo zaščitili, kar je naša temeljna vrednota - človekove pravice. Že res, v tem primeru smo zaščitili človekove pravice napadalca, a zmagal je princip, ki ga branimo. Pomembno je sporočilo: tudi ti imaš človekove pravice, ki ti jih nihče ne sme kršiti.” ANDRAŽ GOMBAČ

---