“Tudi dobri ljudje so v politiki, so pa v manjšini”

Tadevž Ropert se v svojem knjižnem prvencu sprašuje: Zakaj bi sploh volil? Zakaj bi se zanimal za politiko? Zakaj je v politiki toliko korupcije? ... Domiselno analizira današnje politične razmere, predvsem pa ponuja konkretne predloge in alternativne rešitve.

Avtor v lucidnem razmisleku, združenem pod naslovom Koga naj volim? in izdanem pri založbi Sanje, opravi delo, primerljivo s tistim, ki so ga s proučevanjem t. i. primitivnih plemen in njihovih ritualov opravili antropologi v začetku 20. stoletja. Za razliko od njih Tadevž Ropert vlogo proučevanih domorodcev dodeli nam, državljanom sodobnih zahodnih družb, in ilustrira številne faze “demokratičnih” ritualov, s katerimi praviloma le na vsaka štiri leta - če vlada ne pade prej - možnost resnično demokratičnega odločanja prepuščamo klasičnim političnim strankam. Tadevž Ropert pojasnjuje, zakaj je tovrstno ravnanje povsem nezdružljivo s pojmom demokracije.

> Kako oziroma zakaj je dozorela odločitev, da napišete svoj knjižni prvenec?

“Menil sem, da iščemo zajce v napačnih grmih. Imel sem preprosto dovolj venomer istih interpretacij, ki se v medijih in javnosti najpogosteje pojavljajo kot razlage za negativne pojave v politiki. No, sicer menim, da zajce še zmeraj iščemo v napačnih grmih, a mi je sedaj za odtenek lažje, ko sem svoje poglede v knjižni obliki delil z drugimi.”

> Koliko je k temu prispeval vznik vstajništva v Mariboru?

“Bil je dodatna spodbuda. Knjigo sem sicer pričel pisati že prej.”

> Ali bi lahko vaše delo obravnavali kot neke vrste priročnik za politični delovanje?

“Bi lahko. A s pomembnim poudarkom, da gre za priročnik, namenjen običajnemu državljanu, ne pa, denimo, strankarskim svetovalcem.”

> V delu poudarjate, da v poplavi številnih priročnikov niste našli niti enega, ki bi se ukvarjal s problemom političnega delovanja za običajnega državljana. Ni to vsaj malce skrb zbujajoče?

“Gotovo je. Upam pa, da sem vsaj komu, ki čuti dolžnost postati aktivni državljan, odstranil kakšen trn s poti, ki vodi do tja.”

> Menite, da novi obrazi in nove stranke niso dovolj, da niso sposobni prinesti zadovoljivih sprememb?

“Da, tako menim, ker ključnih težav ne vidim v obrazih politikov in v imenih strank. To se mi zdijo napačne diagnoze, kar potrjuje čas. Spremembe so potrebne v načinu delovanja in organiziranja strank, in sicer takšne, da bi politične stranke postale demokratične v najžlahtnejšem pomenu te besede. Sedaj pa so tudi nove stranke narejene po istem kopitu kot stare.”

> Precej se ukvarjate s problemom moči na polju politike. Ali je moč nezdružljiva s politiko, z demokracijo?

“Moč je v medčloveških odnosih zmeraj prisotna, toda bistveno je, da smo nanjo pozorni in pazljivi pri konstrukciji postopkov in organizacij, tako da na ta način zmanjšamo negativne učinke moči. Še posebej to velja v politiki. Sedaj imamo marsikje organizacije oblikovane tako, da se različni negativni učinki množijo.”

> Ali bi bilo problem moči potrebno ustrezneje obravnavati ne zgolj kot fenomen avtoritarnih družbenih ureditev, temveč tudi kot značilnost tako imenovanih demokratičnih držav?

“Problem pretirane koncentracije moči v 'demokratičnih' državah je sicer pojav, ki ga je obravnavalo že več avtorjev, morda najodmevneje ameriški sociolog Wright Mills, ki je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja pisal o eliti moči v ZDA. Čeprav se mi zdi, da se večina ljudi zaveda tega dejstva, pa je vse premalo zanimanja za alternativne možnosti razporeditve moči in za poti do njihovega udejanjanja.”

> V knjigi trdite, da politiki z močjo izgubijo stik z resničnostjo, postanejo manj empatični, bolj agresivni, pohlepni, ostale ljudi vidijo le kot orodje ... Ali ni to precej nevaren psihološki portret politika?

“Ni sicer nujno, da moč vodi do teh negativnih učinkov, toda velikokrat pri mnogih ljudeh lahko, še posebej ob prisotnosti drugih dejavnikov. Z drugimi dejavniki mislim na organizacijo politične stranke, kakršne poznamo sedaj, kjer je pomembna lastnost za vzpon človeka po strankarski lestvici poslušnost. Ubogati moraš vrh, biti tiho ali sodelovati, kadar kakšen drug član stranke počne neetične reči. S pomočjo vsega tega pride do negativne selekcije.”

> Navajate besede Showa Desmonda, ki trdi, da politika spreminja dobre ljudi v slabe in slabe v slabše. Dobrih ljudi v politiki ni mogoče najti?

“Tudi dobri ljudje so v politiki, so pa v manjšini.”

> Kaj pa primerjave med psihopati in politiki?

“Vsekakor ni mogoče napraviti enačaja. Znano pa je, da je trenutni način delovanja politike, kot bi rekla klinična psihologinja dr. Martha Stout, odličen poligon za določeno vrsto psihopatov, če poenostavim. Odličen poligon pa je zato, ker po eni strani omogoča zadovoljevanje sle po moči, po drugi strani pa zahteva vrhunsko manipuliranje, laži, prelamljanje obljub, neusmiljenost in ob vsem tem kazanje nedolžnega obraza.”

> O resnični demokraciji torej v modernem svetu le težko govorimo?

“Tako je.”

> V svojem delu se vračate v antiko, k Aristotelu. Ali smo dejansko zgrešili smer razvoja oziroma nadgradnje demokracije kot take?

“Ne samo, da smo zgrešili smer, beseda demokracija je bila zaradi potencialne nevarnosti za elite 'ugrabljena' ter se je - in se še zmeraj - uporablja kot priročna nalepka za nedemokratične politične sisteme in stranke. Kakor pišem v knjigi, ima to, da se država razglaša za demokracijo, podobno zvezo z idejo demokracije, kot jo ima napis 'ugodne cene' na izložbi trgovine z dejansko ugodnostjo prodajanih izdelkov.”

> Pretresate tudi obdobje francoske buržoazne revolucije. Je ta že v temelju zgrešena?

“Ne trdim, da je v temelju zgrešena, prinesla je mnogo pozitivnih premikov, so pa v njej prevladale sile, ki so zagovarjale sorazmerno nedemokratično dojemanje demokracije in koncepta predstavništva, natančneje govorim o tako imenovanem nevezanem mandatu poslancev. To pa je bilo zgrešeno.”

> Torej še vedno ne moremo niti mimo krilatice “stranka, to sem jaz”?

“Ni nujno, da je tako. Če bi več ljudi prepoznalo slabosti tovrstnih strank, bi jih lahko organizirali tudi na drugačen, na neposredno demokratičen način, kjer bi imel možnost odločanja širši krog ljudi. Dokler pa večina bodisi voli klasične stranke bodisi ne gre na volitve, bo parafraza Ludvika XIV. dober opis stanja.”

> Ob branju vašega dela mi je na pamet prišla primerjava z deli prvih antropologov, ki so v začetku 20. stoletja proučevali tako imenovana primitivna plemena in njihove rituale. Nekaj podobnega velja za modernega državljana zahodnih družb, ki vsaka štiri leta obredno obišče volitve in tam odda svoj glas politični stranki. Tovrstni ritual lahko dojamemo kot edini dejanski fakt demokracije, s katerim pa posameznik prepusti celoto političnega odločanja neki višji sili - politični stranki. Državljan je tako na volitvah opravil svojo dolžnost in pravico. A tovrstno ravnanje bi težko označili za demokratično?

“Gotovo, če bi vzeli za primerjavo antične Atene ali pa razumevanje demokracije kot vladavine ljudstva, takšno ravnanje ni demokratično. Toda čeprav se strinjam, da so volitve danes resnično reducirane na raven rituala, to ni celotna resnica. Po drugi strani ostajajo edini vzvod, prek katerega imajo državljani dejansko možnost odločanja. Se pa to ročico uporablja zelo nedomiselno in posledično se ustvarja vtis, da je nepomembna. Mnogi volitve dojemajo lahkotno in zaničevalno. Kar bi moralo biti resnična tarča zgražanja in posmeha, so vsi drugi dnevi, ko volitev ni in ko nima običajen državljan v takšni 'demokraciji' nobenega vpliva.”

> Parlamentarna demokracija bi po vašem mnenju morala biti “passe”?

“Ne, pluralizem strank je po moje varovalni mehanizem pred še večjimi zlorabami.”

> Odločno pa se zavzemate za redefinicijo strankarskega delovanja in potrebo po neposrednem odločanju. Na kakšen način?

“Za razliko od sedanjih hierarhičnih klasičnih strank, kjer odločitve sprejema ozek krog vodilnih ljudi, poslanci pa glasujejo po njihovem nareku, pišem o neposredno demokratičnem tipu političnih strank, kjer bi vsi člani stranke tako odločali o parlamentarnih glasovanjih kakor tudi nizali predloge, poslanci pa bi bili le prenašalci volje članov strank. Na nek način pišem o demokratizaciji političnih strank.”

> Torej bi bilo za dejansko demokracijo nujno potrebno, da vsi odločamo o vsem?

“Tukaj bi bil rad natančen. Ne govorim o vsem in govorim o možnosti, ne prisili. Torej, za demokracijo bi bilo nujno, da imajo vsi volilni upravičenci možnost sodelovanja pri odločitvah, ki jih sprejemajo v državnem zboru. Govorim o možnosti odločanja o skupnih zadevah na način, ki ne bi kršil človekovih pravic. In to je konkretno možno, kot pravim, s spremembo političnih strank.”

> Kako bi to spravili v prakso?

“To bi bilo tehnično možno z uporabo interneta.”

> A vendar bi se ljudje, realno gledano, verjetno le s težavo množično odzvali tovrstnemu odločanju. Zoon politikon, kakor ga vidi Aristotel, je v današnjem času verjetno malce problematičen. Že preobremenjenost z delom za preživetje oziroma delovnik, ki traja osem in celo več ur, bi bil lahko za posameznika pri političnem odločanju ena osrednjih težav.

“Drži. Toda menim, da ta hip obstaja še vedno dovolj veliko ljudi, ki imajo ob delovnih obveznostih dovolj prostega časa. Se pa strinjam, da postaja takšen preboj vse težji, ker se delovniki raztegujejo v neskončnost.”

> Ali bi potencialno rešitev morebiti lahko nudil univerzalni temeljni dohodek, s katerim bi se kot dejansko svobodni državljani lahko posvetili (tudi) političnemu odločanju?

“To se mi zdi privlačna možnost.”

> Verjetno pa pri tem takoj naletimo na celo paleto različnih struktur, ki jim tovrstni predlogi niti najmanj niso blizu?

“Vsekakor, zato je ključna politična aktivnost državljanov.”

> Ali smo v Sloveniji (že) zreli za tovrstne spremembe?

“Sem pesimist. Političnim elitam je s svojim propagandnim cirkusom uspelo mnoge zaslepiti. Ljudje ne prepoznajo niti, da bi bilo zanje zelo koristno, če bi se izobrazili o resničnem delovanju politike in se bolj angažirali. Sedaj so žrtve in (so)storilci obenem.”

ROBI ŠABEC

---