“Tu bom ostala. Za vedno in do konca. Kosova ne dam.”

“Ne zavzemamo nobene strani in ne delamo razlik glede na narodnost. Niti jih ne sodimo, ampak skušamo razumeti in pomagati, da bo nekoč stanje dovolj zrelo, da bodo mednarodne sile zapustile Kosovo,” pove podpoveljnik Srečko Matovič, ki vodi center za koordinacijo skupin za povezovanje. Dan vojaka na Kosovu res ne vključuje borbe v jarkih, a je vloga slovenskih vojakov tam še posebej pomembna zaradi poznavanja jezika, zgodovine in kulture Balkana. Z njihovo pomočjo smo spoznavali kosovski vsakdan.

Iz srbskih hiš albansko prebivalstvo pobira zidake in si gradi svoje hiše. Nekaznovano. Foto: Petra Mezinec
Iz srbskih hiš albansko prebivalstvo pobira zidake in si gradi svoje hiše. Nekaznovano. Foto: Petra Mezinec

Kosovo je dežela, kjer mora imeti naključni obiskovalec res srečo, da zagleda državno zastavo. Namesto nje se bohoti albanski orel na rdeči podlagi. Poleg albanske običajno vihra ameriška zastava, v Prištini pa stoji edini kip Billa Clintona (oziroma Bila Klintona) na svetu. Na Kosovu ni nič nenavadnega, če na novih avtocestah vidiš kravo ali pa celo otroke, ki kar tam čez uberejo pot v šolo. Na cestah boste prej kot avtomobil s kosovsko registracijo zagledali volve, BMW-je in “mečke” tistih severnih držav, kjer se bolje živi in več zasluži. Poletje je čas, ko se zdomci vrnejo domov in prikazujejo iluzijo “auslendrskega” življenja.

Kosovo je država, kjer se ne ve natančno, koliko ljudi živi in kakšne narodnosti so; srbsko prebivalstvo namreč vse od razglasitve samostojnosti Kosova zavrača vse popise prebivalstva. Kosovo je država, kjer je za vzdrževanje miru še vedno potrebna prisotnost mednarodnih sil. Trenutno je na Kosovu prisotnih približno 5000 vojakov Nata. Med drugim tudi 308 vojakinj in vojakov Slovenske vojske. Sredi misije je trenutno 31. Slovenski kontingent kosovskih sil (31. SVNKON KFOR). 80 pripadnikov je prvič na misiji, ostali so povratniki z bogatimi izkušnjami. Tja so prišli pred tremi meseci, misijo pa zaključujejo oktobra, ko bo na delo prišel že 32. kontingent.

Od leta 1999 se je delo vojakov na Kosovu bistveno spremenilo. “Do sedaj smo bili na tej misiji srečni, saj nam ni bilo treba še vojaško posredovati,” pojasni eden od vojakov. Vendar se lahko stanje že hitro spremeni, vedo povedati tisti, ki Kosovo dobro poznajo. Govorice o umiku vojakov iz leta 2008 razglašene države hitro poniknejo, ko nenadoma zopet zavre med prebivalci.

Aretacija Haradinaja ni vplivala na Slovence

Poveljnik slovenskega kontingenta podpolkovnik Boštjan Močnik pri odgovorih ostaja previden: “Ocena stanja na Kosovu je taka, da bo KFOR tu še ostal. Ne bi se rad spuščal v ugibanja, kaj se zgodi, če naenkrat iz države umakneš vse vojake. Kot vojak lahko rečem, da si želim, da bi bila situacija taka, kot v vseh ostalih državah.” Je pa KFOR šele tretji v vrsti po pristojnostih, prvi odgovor je Kosovska policija, drugi pa Eulex. Izjema je samostan v Dečanih, ki ga ščitijo mednarodne sile.

Naloge kontingentov se z leti spreminjajo, kar pa ne pomeni nižje stopnje usposobljenosti. “Vojaki se obnašajo glede na vire ogrožanja. Danes je Kosovo na ravni, kjer glavno nalogo igrajo skupine za povezovanje. Zanjo velja nizka stopnja osebne zaščite. To se je gotovo spremenilo v zadnjih osmih letih,” pojasnjuje Močnik, s katerim smo se pogovarjali v bazi Villaggio Italia v Peči, kjer je nastanjena glavnina slovenske vojske.

Na Slovence so na Kosovu še posebej navezani, poudarja podpolkovnik. Na slabše odnose ni vplivalo niti prijetje kosovskega politika Ramuša Haradinaja. “Za Kosovo je značilna dolgo zgodovinska navezanost na Slovenijo. To se danes še čuti, zato ta aretacija na nas ni prav nič vplivala. Mogoče smo na ta račun slišali kako šalo,” pove Močnik.

Pozitiven odnos ljudi opazimo tudi sami. “Dobri so Slovenci,” je komentar številnih ljudi, ki jih srečamo po poti. Ker razumejo razmere na Kosovu, zgodovino, predvsem pa so dragoceni zaradi poznavanja jezika, izvemo. “Ravno pred kratkim sem odšel na teren z Italijanom. Pogovarjala sva se z enim Srbom. Nato sem kolegavprašal: “Pa ti veš, kaj je imel narisano na majici? Veš, kdo je ta z očali, brado in kapo?” Odgovoril mi je, da nima pojma. Pa to je bil vendar Draža Mihajlović,” se posmeje eden vojakov.

Posredovanje med ljudmi in oblastmi

Čeprav neposredni nevarnosti ta skupina vojakov še ni bila izpostavljena, se neprestano urijo. Eno od takih vaj - njena posebnost je bila prisotnost helikopterjev - smo si imeli na Kosovu priložnost tudi ogledati.

Zaplet je čisto preprost. Na letališču, kjer ima KFOR svoje postajališče, se pojavijo protestniki, ki zahtevajo, da gredo vojaki domov, češ, da so na njihovi zemlji. Izzivanje se prične, vojaki pa morajo nato odgovoriti oziroma vaditi svoje obnašanje v primeru neredov. “Vaja je odlično uspela. V praksi bi lahko tako znanje uporabili pri demonstracijah. Najprej smo posredovali z enoto za nadzor množic, za tem pa so se nam pridružila vozila, da smo lahko izvajali svoje naloge,” je pojasnil nadporočnik Damijan Špelič, namestnik poveljnika KILO čete. “Najpomembneje je, da vojaki ostanejo mirni in ne nasedajo provokacijam,” je še povedal Špelič. Slovenski vojaki so razdeljeni v različne enote KFOR in so nastanjeni na različnih koncih Kosova, med drugim tudi v Prištini in Novem Selu. Slovenska vojska zagotavlja šest od skupaj 28 skupin za spremljanje in povezavo ali t. i. LMT skupin.

Ena od teh skupin je LMT Gračanica, ki deluje pod vodstvom stotnice Anice Flajnik: “Gračanico pokrivamo dve leti. Gre za občino z večinskim srbskim prebivalstvom. Predvsem skušamo povezovati osebe z institucijami.” Občina Gračanica, v kateri živi 23.000 ljudi, je ena od desetih (od skupno 38) občin na Kosovu z večinskim srbskim prebivalstvom. Razmerje je razvidno tudi iz srbskih zastav na ulicah. Tja se vedno znova selijo Srbi z vsega Kosova, ker se tam počutijo bolj varne. “Mnogi od njih že leta živijo v zabojnikih in v slabih razmerah. Večkrat jih obiščemo in se z njimi pogovorimo,” pojasni Flajnikova.

Po Bruseljskem sporazumu naj bi bilo teh deset občin priznanih kot srbske in bi se lahko oblikovale v zvezo srbskih občin. Zaradi manjšega števila prebivalstva imajo precej manj sredstev iz državnega proračuna kot albanske. Na pomoč jim vsako leto priskoči srbska matica, ki po nekaterih ocenah na Kosovo letno pošlje 300 milijonov evrov pomoči.

Gračanica, simbol srbstva na Kosovu

V občini Gračanica stoji tudi eden od simbolov srbstva in pravoslavne vere na Kosovu, samostan iz 14. stoletja. Cerkev Gračanica je zgradil legendarni kralj Milutin. Oblike s petimi kupolami naj bi se domislil neke noči, ko se je zbudil na hribu Glasnovnik in zagledal pet oblakov. Na istem mestu je že v 4. stoletju stala prva krščanska bazilika na tem območju.

Zaradi izrednega pomena je cerkev od leta 2006 uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine, notranjost pa krasijo dobro ohranjene freske. Med bolj zanimive sodi umetnina v kupoli, kjer tradicionalno svoje mesto zavzema podoba Kristusa Pantokratorja. “Poglejte na strop, to želim, da si ogledate. Prednekaj leti so se Kristusove oči pričele temniti, kot da bi bile solze. Sprva smo mislili, da je vlaga ali pa da gre za umazanijo. Restavratorji so skušali očistiti, pa ni šlo. A zakaj prav na očeh, zakaj ne na drugih delih obraza?” se sprašuje BobanTodorović iz Turistične organizacije Gračanica. Cerkev postaja vse bolj priljubljena, letno jo obišče 20.000 ljudi iz vsega sveta.

Želim živeti blizu svojih otrok

Vloge LMT skupin na Kosovu se med seboj razlikujejo. V Vučitrnu deluje šestčlanska skupina s stotnikom Benjaminom Škrinjarjem na čelu. Na območju, ki ga pokrivajo, so tudi štiri srbske enklave. Eno od njih smo obiskali. Vasica Gojbulja je danes skorajda zapuščena, a iz hiš je mogoče razbrati, da je bilo tu nekoč precej bolj živahno. Zdaj v njej živi le še 200 ljudi. Vaško šolo je leta 1999 obiskovalo skoraj 70 učencev, danes pa le še devet.

Na poti v vas na eni od hiš opazimo izobešeno albansko zastavo. Policija še vedno raziskuje, kdo je lastnik, medtem pa je zastava še vedno na strehi. “Provokacija. Niso obesili kosovske zastave, temveč albansko. Sprašujem se, kaj vse nas še čaka,” pojasni Branislav Kostič, vodja enklave. Je učitelj v tamkajšnji šoli. Pričaka nas z majico, na kateri sta natisnjeni slovenska in srbska zastava. Govori počasi, s pogledom usmerjenim nekam daleč, vajenim vsega in kot da ga nič ne more presenetiti: “Veste, ko sem bil mlajši, so mi vsi govorili, da sem videti mlad za svoja leta. Zdaj jih imam 55 let in sem starec.”

Mladi se iz Gojbulja izseljujejo. Tam dela zanje ni. Res je sicer, da 60 odstotno brezposelnost na Kosovem občutijo tudi Albanci in ne le manjšine. “Obnašamo se v skladu s kosovsko zakonodajo. Avto imam registriran na Kosovu, imam kosovsko osebno izkaznico,” pove Kostić. Albanci lahko pridobijo lastništvo nad hišo, čeprav v določenem trenutku nimajo denarja, službe so za mlade srbske izobražence pobožne sanje, na uradnih dokumentih uporabljajo popačeno srbščino, nad čemer se Srbi seveda pritožujejo. Njegova zgodba je zgodba Srbov na Kosovem. “Moja najstarejša hči je šolanje zaključila pred dvema letoma in še vedno išče službo. Sin še študira, vendar tudi zanj verjetno tu ne bo dela. Najmlajša pa je še v šoli,” pripoveduje Kostić. Kje bodo živeli v prihodnosti, ne ve. “Rad bi le živel v njihovi bližini. Danes je pri nas težko najti hiše, kjer živi skupaj več generacij. Ne, nočem živeti z njimi, ampak v njihovi bližini,” čustveno pojasni vodja enklave.

Kosovo je enakopravno

V bližnjem Vučitrnu nam povedo nekoliko drugačno zgodbo. “Vučitrn je bilo pomembno strateško mesto. Tu je zid, nekatere raziskave pravijo, da je to ostanek trdnjave še iz rimskega časa,” ponosno pripoveduje vodja kulturnega centra in profesor likovne umetnosti Enver Dubovci in pokaže na visok star zid v središču mesta. Na eni strani ulice, po katerih hodimo, zaslišimo glasbo, ki prihaja s poročnega slavja, vse bolj se približujemo eni od številnih mošej. Okolico starega zidu so uredili v razstavni prostor. Pa res lahko razstavljajo vsi, tako Albanci kot tudi Srbi, zastavim nekoliko provokativno vprašanje. “Seveda, lahko. To, da nimajo svobode, je le njihova propaganda.”

Največji onesnaževalec v Evropi

Naloge LMT skupin so v Vučitrnu povezane s srbskimi enklavami in z zagotavljanjem splošne varnosti. “Poleti, denimo, je ena naših nalog zagotavljanje varnosti v zapuščeni tovarni. V cisternah je ostal amoniak. Če se ne hladi, lahko eksplodira. Poleg tega skrbimo tudi za varnost vode,” pove Škrinjar in pokaže na potok Sitnica, ki je poln smeti in cevi, s pomočjo katerih prebivalci namakajo okoliške njive. Državnih organov, ki bi skrbeli za nadzor, ni. Onesnaženost je na Kosovu velika težava. “Pohvalijo” se lahko s še enim evropskim rekordom. Termoelektrarna Obilič, ki proizvaja več kot 95 odstotkov električne energije, je največji onesnaževalec v Evropi. “Pred leti je prišla iz Nemčije donacija filtrov, s katerim bi zmanjšali izpust strupenih snovi, a so izginili v Albanijo,” pove dober poznavalec razmer na Kosovem, podpolkovnik Srečko Matovič, vodja Oddelka za koordinacijo dela skupin za povezavo in nadzor LMT skupin. Stanje na Kosovu se sicer počasi, a vztrajno izboljšuje. Manj je odpadkov, ceste pospešeno gradijo, pred leti so dobili prenovljeno sodobno letališče, našteva Matovič. Težave na Kosovu kljub vsemu ostajajo visoka stopnja brezposelnosti, trgovina z drogo in organi ter kriminal.

Eni si želijo proč, drugi nočejo oditi

Le nekaj kilometrov iz Obiliča obiščemo pravoslavno cerkev v Babinem Mostu. Od tam je razgled na Kosovo polje in prav tam naj bi knez Lazar junija leta 1389 načrtoval znamenito bitko. Ob obeleževanju 600. obletnice bitke na Kosovem polju so postavili velik spomenik, ki ga še vedno varujejo vojaki.

Neprimerljivo manj poznano pa je obeležje, ki so ga ob isti obletnici postavili v Babinem mostu. “Ob tej kamniti mizi in na tem stolu, prestolu, je knez Lazar načrtoval bitko,” pojasnita Jovana Našpalić in Aleksandra Kuzmanović. Prva študira ekonomijo v Beogradu, druga pa medicino v Kosovski Mitrovici. “Beograd, Evropa. Ne vem. Proč s Kosova. Saj tu ni za mlade ničesar, ne da se živeti,” pove prva. Ko enako vprašanje zastavim Aleksandri, pričakujem podoben odgovor, je ta, sicer sramežljiva punca, odločna: “Tu bom ostala. Za vedno in do konca. Jaz svojega Kosova ne dam.”

Aleksandra je ena od tistih redkih mladih, ki noče oditi, zato jo kljub prisotnosti mednarodnih sil v najboljšem primeru čaka negotova, v najslabšem pa nevarna prihodnost. Po drugi svetovni vojni je bilo razmerje med albanskim in srbskim prebivalstvom 45:55 v korist Srbov, konec devetdesetih let je na Kosovu živelo le še 15 odstotkov Srbov, danes pa sta ostala dva odstotka srbskega prebivalstva.

Nihče ne ve, koliko jih je s Kosova tako ali drugače izginilo od leta 1999. Pokrajina Kosova pa govori o spremenjeni etični podobi tega ozemlja. Zapuščena pokopališča, hiše in vasi govorijo svojo tragično zgodbo, za katero pa se zdi, da mednarodna skupnost, medtem ko ob obletnicah v Srebrenici in Auschwitzu glasno ponavlja “Nikoli več”, nima posluha.

Mogoče bo več posluha za vse Branislave, Bobane, Aleksandre in Jovane potem, ko bo ustanovljeno mednarodno sodišče za vojne zločine na Kosovu. Če bo takrat tam sploh še kdo, ki bo znal zgodbe o življenju Srbov na Kosovu povedati. PETRA MEZINEC


Najbolj brano