“Tega sveta ni mogoče spremeniti brez prelivanja krvi”

Ob dogovorjeni uri tiho sedi v drugem nadstropju Slovenskega stalnega gledališča Trst, v garderobi, že v modri srajci, tak, kakršen bo kmalu stopil pred gledalce in jih nagovoril kot Cankarjev Jerman.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

Radko Polič - Rac, eden največjih gledaliških in filmskih igralcev, se ujezi, če mu kdo reče legenda. Saj je vendar še živ! In še kako - v ljubljanski Drami, kjer nastopa tudi po upokojitvi, igra v Pandurjevi predstavi Rihard III. + II. in v zelo odmevni Boris, Milena, Radko, ki jo je dramatik in režiser Dušan Jovanović zasnoval na ljubezenskem trikotniku, v katerega se je zapletel z Racem in Mileno Zupančič.

Rac te dni v vsej svoji veličini blesti tudi v tržaški uprizoritvi Cankarjeve klasike Hlapci, radikalni priredbi osrednjega slovenskega dramskega besedila, pod katero se je podpisal Milan Marković Matis in jo režiral Sebastijan Horvat.

> Že večkrat ste povedali, da med predstavo ne vidite občinstva. Tokrat pa je drugače - gledate ga in ga celo nagovarjate.

“Res je, tak je že koncept predstave. Od samega začetka imam stik z gledalci, povabim jih na oder, kjer je zanje pripravljena tribuna. Nad njo je velik napis HLAPCI. Najprej ga niti nisem opazil, na premieri pa mi je neki gledalec rekel, da ne gre na tribuno, češ da je tam gori mesto za hlapce. Rekel sem mu, da napis ni namenjen njemu, ampak drugim, pravim hlapcem. Potem je le šel.”

> Kdo so hlapci? Mi vsi?

“Mi vsi. Eni manj, drugi bolj. Čez nekaj let bo stota obletnica predpremiere Hlapcev, ki so jih prvič igrali prav v Trstu. Zanimivo, v Ljubljani jih niso hoteli. Še bolj zanimivo je, da je Cankarjev junak že takrat Slovencem rekel: 'Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje.' Se je v sto letih kaj spremenilo?”

> Nič. In to je srhljivo.

“Srhljivo je! Še bolj srhljivo je, da niti čez sto let ne bo nič drugače. Drugače bo le to, da Slovencev ne bo več. O tem sem pa stoodstotno prepričan.”

> Res?!

“Res. Preprosto asimilirali se bomo. Kakor zdaj kaže, je Slovencem popolnoma vseeno, ali imamo svojo državo ali je nimamo. Zadnjič sem poslušal Bučarja, ki je govoril, da smo se očitno prezgodaj osamosvojili, saj ne vemo, kaj bi sami s sabo, kaj bi s svojo državo. Kar je zelo hudo. Kaj pa Slovenca danes sploh še zanima? Samo še jaz, jaz, jaz. In kako preživeti v tem neoliberalizmu ali imperializmu ali kaj vem čem. Ko smo se osamosvajali, sem na ves glas tulil, zdaj pa že pet, šest let ne dajem intervjujev. Ta je izjema. Čez mejo kakega še dam, a še takrat zelo premislim. V Sloveniji pa sem utihnil. Nisem utihnil, ker bi se česa bal, ampak ker preprosto ne vem, komu govorim, ali to sploh kdo bere, ali je komu sploh do tega, da bi slišali še kak drug glas, ne samo svojega, ki govori: denar, denar, denar, sveta vladar. Pri nas očitno obstaja samo še šport, kar je zelo bedno. Zadnje čase slišim, da so športniki največji promotorji Slovenije. Nimajo pa jajc, da bi sestopili s podija za zmagovalce, kadar jim izobesijo slovaško zastavo ali zaigrajo kdove katero himno. Nisem še doživel, da bi na tak način pokazali svojo pokončno držo. Če bi se kaj takega zgodilo meni, bi šel dol in rekel: oprostite, pod to zastavo in ob tej himni ne bom stal na podiju!”

> Kako da to pravite prav vi, ki tako radi poudarite, da na prvo mesto ne postavljate narodnosti?

“Res je, najprej sem človek. A zmeraj, kadar sem bil v tujini, sem povedal, da sem iz Slovenije, in po potrebi sem pojasnil še, da je to del Jugoslavije. Hodil sem po vsem svetu, gostovali smo na vseh mogočih koncih in dobro promovirali Slovenijo. Kolege, ki so rekli samo, da so iz Jugoslavije, sem vprašal, zakaj zamolčijo, da so iz Slovenije. Mi je pa zelo jasno, kaj je sledilo čemu: najprej sem bil človek, zatem sem od matere in očeta dobil ime, šele potem pride na vrsto nacionalnost. Kaj pa sploh je to? A sem jaz kriv, da sem se tu rodil? Je to dobro ali slabo? Je popolnoma vseeno! Nekaj časa sem se celo hecal, da sem iz Hongkonga. Ampak to sem govoril zelo resno. In zelo resno so se mi čudili. Kaj pa vem, meni je res vseeno, odkod je kdo. Ta naš planet je majhen, je kroglica, ki je iz vesolja videti kakor lepa modra frnikola. Če greš iz osončja, je že pikica ... Kaj je to proti neskončnosti?”

> Vam narodnost tako malo pomeni tudi, ker ste odraščali v Beogradu in Berlinu?

“Nekaj bo na tem. Že pred koncem vojne je naša družina z letališča v Črnomlju odletela na Krk, od tam smo z ladjo odpluli v Split, iz Splita smo šli v Beograd, kjer smo bili krajši čas, potem pa je bil moj oče imenovan za predstavnika vojne misije v Berlinu. Zatem smo se spet vrnili v Beograd. Šele kot dijak drugega razreda gimnazije sem prišel v Slovenijo. Bil sem zelo odprt, zato me je presenetil prvi stik s slovenskimi vrstniki. Stepli smo se. Veste, slovensko sem razumel, a ker sem osnovno šolo obiskoval v Beogradu, Berlinu in spet Beogradu, sem govoril slabo slovenščino. Doma smo govorili neko čudno slovensko-srbsko latovščino. Ko sem šel po prihodu v Slovenijo prvič na dvorišče, sem govoril srbsko, pa so mi takoj rekli, naj se vrnem, odkoder sem prišel. Nisem mogel dojeti, kaj sem naredil narobe. Zelo dobro se spomnim besed, ki so priletele vame: 'Tukaj je Slovenija.' En tak čuden otroški nacionalizem.”

> In ste vzkipeli?

“Oreng smo se stepli.”

> Tudi v gledališču ste znali ponoreti, a ne? Polde Bibič opisuje, kako ste v nemirnega in motečega gledalca zalučali čevelj.

“Ni bil nemiren in moteč, bil je gledalec, ki se mu je fučkalo. Eden od gimnazijcev, ki so jih tistega dne pripeljali na predstavo. Svoji druščini je hotel pokazati, da je frajer. Na glas je nekaj govoril. Ni komentiral dogajanja na odru, ampak se preprosto zajebaval. Razjezilo me je, ker sem opazil, da vidi, kako se v meni kopiči jeza. Goltal sem, goltal, v nekem trenutku pa sem si čisto mirno razvezal čevelj, ga zagrabil in zalučal. A poba je bil pripravljen, hitro se je sklonil, tako da sem zadel za njim sedečega in nič slutečega. Se je pa zgodilo tudi, da sem prekinil predstavo.”

> To je bil najbrž škandal.

“Za koga?”

> Za gledališko hišo.

“Ne bi rekel. Niti na odgovornost me niso klicali. Dogajale so se hude stvari, med neko predstavo so v eni od lož imeli prav žurko. Nekajkrat sem se ustavil, tiho gledal proti njihovi loži, vendar sporočilo ni zaleglo. Potem sem rekel: 'Veste, kaj. Jaz grem tudi na pirček. Dobro se imejte, čau, čau! Grem čez cesto, v Šumi. Če pa ima kdo od vas toliko jajc, naj pride za mano, bom še njemu plačal pirček.' Prišlo jih je osem! Eden od njih je zdaj igralec.”

> Res?!

“Res. Prišli so in rekli, da sem obljubil pir. V redu, sem rekel, take spoštujem. Plačal sem jim pir, pogovarjali smo se, povedali so, da jih je sram. Ja, nekaj časa je bilo res hudo, po ložah je bilo steklenic, da je bilo groza.”

> Smete povedati, kdo je tale nekdanji razposajeni gimnazijec in današnji igralec?

“Pustiva ga pri miru! Zanimivo, šele čez čas mi je povedal, da je bil 'med tistimi'. 'Lepo,' sem rekel, 'ampak upam, da te nisem jaz s svojim dejanjem potegnil v gledališče.' Me je pomiril. Je rekel, da nisem kriv.”

> Tudi pri Hlapcih sodelujete povečini z mladimi.

“Tak je že koncept, celotna ekipa je zelo mlada, nekateri so čisto na začetku svojih karier.”

> Kako ste se ujeli z njimi?

“Zelo dobro ...”

> Delajo drugače kakor vi?

“Mladi imajo svoje poglede na ta svet. Mogoče so malo 'zašmirani'. Pa naj mi ne zamerijo tega izraza. Ne upajo si izražati, kar nosijo v sebi. To me zmeraj moti, zato sem vsakega malo pošpikal, mu rekel, naj dela iz sebe, ne iz vloge. Vloga bo že prišla - najprej bodi ti! Očitno so taki časi, da si ne upajo izpovedati svojih misli, svojega nazora, svoje filozofije in - kar je pri našem poklicu najpomembnejše - samih sebe. Če bi bil profesor na akademiji, kar pa nisem in tudi nisem hotel biti, bi študente vzgajal tako, da bi najprej zgradili sebe kot osebnost. Biti moraš v srži dogajanja, vsrkavati vse, kar je okrog tebe, zgraditi svojo osebnost, prek katere potem lahko počneš, kar hočeš.”

> In si kakor Rac v Hlapcih - žariš.

“Ne vem, ali žarim ali ne žarim. Ko dobim vlogo, vedno startam iz nule, kakor pravim. Rojevam otroka, ga učim hoditi, učim govoriti, učim misliti - in ko začne misliti, je vloga narejena.”

> Ste pričakovali, da boste še kdaj Jerman?

“Moram priznati, da ne. Seba, kakor kličem Sebastijana Horvata, me je poklical in mi povedal, da si želi pri predstavi v Trstu sodelovati z mano. Rekel sem: 'Joj, veš, meni se ne ljubi več toliko potovati ...' Pa je rekel: 'Tole boš sigurno vzel. Delal bom Hlapce!' Sem rekel: 'Oprosti, ampak kaj pa naj jaz pri teh letih počnem v Hlapcih? Naj bi igral nadučitelja ali koga?' 'Ne,' je rekel, 'Jermana.' Nekaj časa sem bil tiho. 'Kaj je zdaj, Rac, si ugasnil ali kaj?' me je vprašal. 'Nisem,' sem mu rekel, 'ti si sebe ugasnil. Kakega Jermana naj igram?! Ne vidim se v tej vlogi.' Povedal mi je, da ima zelo dobro idejo, da bosta dva Jermana - mlad in star.”

> Ga niste vprašali, kdo bo igral starega?

“Ha! No, prišel je, prinesel nekakšno predlogo, sinopsis, načrt. Ideja mi je bila že v osnovi zelo všeč. A to je bila šele prva roka. Ogromno teksta je bilo dopisanega in bil sem zelo nesramno skeptičen, ker se mi zdi popravljanje, dopisovanje Cankarja zelo problematično. Imeli smo veliko sestankov, tudi z Markovićem. On je dopisal nekatere stvari, ki so bile totalno ... problematične, da ne uporabim kake druge besede. Vprašal sem ga, ali je nor, ali sploh pozna Cankarja, Slovenijo in mene, da si upa pisati te reči. Vsi so bili zelo nesrečni, tudi Sebastijan, ki sem mu rekel, da tako preprosto ne bo šlo. V vlogo je bilo vpisano veliko nečesa, kar naj bi bilo moje življenje, a Marković ne pozna mojega življenja. Ne gre, sem rekel, kaj ima moje življenje sploh opraviti s Cankarjem in Jermanom? Besedilo se je zatem veliko spreminjalo, bilo je sedem ali osem dodatnih verzij. Na koncu nisem podpisal teksta, obveljalo je, da je to Sebastijanova in Markovićeva priredba, a približno polovica teksta je moje razmišljanje.”

> Tudi predstava je deloma vaša osebna izpoved.

“Res je, deloma, vendar skozi Jermana, nikakor skozi Radka Poliča - Raca, sicer bi že nekje sredi predstave prišli do revolucije, in to krvave. Druge poti ni, tega sveta ni mogoče spremeniti brez prelivanja krvi. No, vztrajal sem tudi pri tem, da stari Jerman govori podobno kakor mladi, da se v našem besedilu približamo Cankarjevemu stavčnemu vzorcu. Trudili smo se, da gledalec ne bi opazil razlike med našim in Cankarjevim besedilom.”

> Pa vendar gledalec med presunljivim prizorom, v katerem Jerman pripoveduje, da je ostal sam, brez prijateljev, brez mame, ki mu je pravila, da je predober in da bo ostal sam ...

“... no, to je po mojem najboljši del. To je novo besedilo, a vse to - mati, prijatelji in tako naprej - je vzeto iz Cankarja.”

> Ampak gledalec začuti, da se mu tu izpoveduje Rac.

“Začuti. Ko govorim o materi in prijateljih, sem še zmeraj uglašen s Cankarjem, ampak res čisto oseben. V tem je veliko mojega osebnega čustvenega spomina. Rinem že v 73. leto in mame že dolgo ni več. Se je pa vsak dan spomnim, neverjetno. Vsako jutro, ko vstanem, rečem: 'Dobro jutro, mama, dobro jutro, ćale - tako smo klicali očeta -, dobro jutro, bratje, dobro jutro, sinovi, dobro jutro, žlahta, dobro jutro, prijatelji in kolegi.' To je moj prvi pozdrav. In podobno grem tudi spat, lahko noč voščim vsemu svetu, ki je bil, in svetu, ki je zdaj ...”

> In tako je samost znosnejša?

“Rad sem sam. Zmeraj sem bil samotar. Mogoče sem zgrešil poklic. Uživam v samoti, v svojih mislih in v svojem bivanju. Zelo veliko razmišljam, včasih na glas.”

> Se še umikate na svoj jadranski otoček, na Unije?

“Se, komaj čakam 1. april, da grem spet. Že dolgo nisem bil tam, ker sem veliko delal. In po vrnitvi me spet čaka naporno delo. Že za eno leto vnaprej vem, kaj bom delal. Če se bodo v Drami dogovorili, bom igral v Jančarjevem Galjotu, ki ga bo režiral Tomaž Pandur. Poklicali so me tudi iz Beograda, kjer naj bi nastopil v televizijskem filmu Mojster in Margareta, k sodelovanju pa me je povabil tudi Oliver Frljić, danes eden najbolj znanih, vročih in zame tudi najinteligentnejših režiserjev ne samo tega, marveč tudi širšega, evropskega prostora. Zdaj me kot direktor reškega gledališča HNK Ivana pl. Zajca vabi, da bi Kdo se boji Virginie Woolf? delal z Miro Furlan. Mislim, da je to Mirino maslo. Svojo prvo profesionalno vlogo je igrala z mano, v Marinkovićevi Gloriji, v Dubrovniku. Vidim nekakšen čuden krog, ki se zapira v mojem profesionalnem življenju ...”

> Z nastopom v Virginii Woolf bi se spet vrnili k vlogi Georgea, v kateri ste že blesteli.

“Ne samo to, Virginia Woolf je tudi moja edina režija - postavil sem jo na mariborski oder. In jo v Ljubljani igral. Moram priznati, da me zelo rajca spet nastopiti v njej. Začeli naj bi takoj po novem letu, vmes pa naj bi igral še v neki televizijski nadaljevanki. Prav ta teden naj bi se odločili, ali jo bodo snemali ali ne. Najraje bi jo pobrisal na Unije in se skril, da me vsaj nekaj časa nihče ne bi našel.”

> Se veliko ozirate na prehojeno pot?

“Niti ne. Doma nimam nobenega gradiva, nobenih fotografij, nobenih tekstov ... Tekst imam do trenutka, ko predstava ugasne, potem pa gre v smeti. Ampak res - prav v smeti!”

> To vas sprašujem, ker je v Hlapcih tudi ganljiv prizor, v katerem gledate prizor iz štiri desetletja starega filma, Pretnarjevega Idealista , v katerem ste upodobili Cankarjevega Martina Kačurja.

“Ha, moram priznati, da si Idealista nikoli nisem ogledal v celoti. Redkokateri film, v katerem sem nastopil, sem videl. Sebastijan je dolgo skrival, da bo v predstavo vključil tale posnetek. Nekako štirinajst dni pred premiero sem že odšel z vaje, a sem nekaj pozabil, zato sem se moral vrniti. Zagledal sem, da predvajajo prizor iz Idealista. 'Seba, kaj pa je zdaj to?!' sem se začudil. 'Saj vem, Rac, ponorel boš ...' Najprej mi ni bilo jasno, kaj naj bi tale posnetek počel v predstavi, na koncu pa se je vendarle vse nekako povezalo. Zdaj me ne moti, na začetku pa me je zelo. Sebastijan me je tudi spodbudil, naj med tem prizorom ne strmim v občinstvo, ampak naj dvignem pogled proti platnu in malo pogledam sebe kot Kačurja. No, v redu, to sem nekako požrl. Težko je pri teh letih gledati sebe takole mladega. Pa še nekaj patetike je v glasu tega mladega Kačurja ...”

> Nekakšna milina je.

“V redu, reciva ji patetična milina. Ampak me ne moti več, predstava je zdaj tako skvačkana, da je v njej prisotna neka, reciva tako, pristna patetika. Zlasti v tretjem dejanju. Je patos ...”

> ... pa nostalgija ...

“Pa nostalgija, tudi. V tem primeru mi ustreza, sicer pa zelo nasprotujem patosu. Ampak pri tej predstavi imam dobre občutke. Ko me kolegi sprašujejo, kakšna je predstava, v kateri igram, jim rečem, naj si jo kar sami pridejo ogledat, zdaj pa kar povem, da se mi to zdi najboljši Cankar, narejen v Sloveniji. Najboljši vseh časov.”

> Na premiero je prišlo tudi nekaj vaših starih znancev. Malce ste si privoščili Dušana Jovanovića in Mileno Zupančič. Je bil to nekakšen improviziran odmev predstave Boris, Milena, Radko ?

“A mislite na tisto, ko sem jima na koncu dal rože?”

> Pa z Jovanovićem ste si izmenjali nekaj besed in mu prinesli vode.

“Takšne eskapadice si z veseljem privoščim, če je v predstavi priložnost zanje. Najprej smo predstavo nameravali napraviti tako, da ne bi imel nikakršnega stika z občinstvom. Ampak ne gre. Ko ljudje hodijo na oder, jih moram pozdravljati, kar počnem deloma v vlogi Jermana, deloma pa kot Radko Polič - Rac. Na premieri sem rožo dal tudi bivšemu ministru za kulturo. In mu poslal poljubček. Ha! To so bonbončki, ki si jih nekateri ne upajo privoščiti, jaz pa si jih, če ne ogrožajo predstave.”

> Če so to bonbončki, kaj je potem predstava Boris, Milena, Radko ? Bonboniera?

“Joj, to je pa tako težka predstava! Ker je na trenutke videti lahkotna, vsi mislijo, da jo tudi mi odigramo z lahkoto, a je nikakor ne. In vsi mislijo, da igram sebe - daleč od tega! V meni od začetka do konca divja čustveni vihar, tornado, orkan. Ta predstava me ubija. Po njej ne spim. Preprosto ne morem, dokler se moja lastna čustva spet ne vrnejo na svoje položaje.”

> Je predstava tako naporna tudi, ker igrate z nekdanjo ženo?

“Ah, kje pa! Smo prijatelji. Saj v našem poklicu je normalno, da se ženijo, ločujejo in ponovno ženijo, nekateri celo z isto osebo! Na tej predstavi smo delali ogromno, neverjetne tri mesece smo imeli po dve vaji na dan. In sestavila se je šele nekako po desetih reprizah. Komaj takrat je dobila svoj ritem. Zelo rad jo igram, ampak zmeraj s tem čudnim zavedanjem, da bom potem čisto fuč. Nič ne pomaga. Sem se že posvetoval z zdravnikom, ki si je tudi sam ogledal predstavo. Dal mi je neke tablete, pa mi nič ne pomagajo. Po njih sem bil še bolj buden.”

> Je to po infarktu potemtakem tvegano početje?

“Čustveni šoki so zmeraj nevarni. Zmeraj me malce žgečka, ampak s svojim srcem sem sklenil dogovor: ti ne zajebavaj mene, pa tudi jaz ne bom tebe! Tu pa tam me malo zagrabi, ampak to je pač angina pektoris. Pa visok pritisk imam kdaj. Tudi pri Hlapcih je bilo hudo. Ampak tu je bilo hudo rojevanje. Predstava se kar ni in ni hotela sestaviti. Sestavila se je en dan pred premiero in v vsem svojem sijaju zablestela šele na premieri. V dnevih pred premiero sem bil ... ne samo skeptičen. Tulil sem, zahteval spremembe, še Sebastijan je na nekaterih delih zadnji hip posegel v predstavo ... Redko se zgodi, da se predstava sestavi tako pozno in tako zelo zablesti. Všeč mi je tudi, da ima na koncu zelo jasno in konkretno sporočilo: združimo se in bodimo enkrat skupaj. Ne govorim o povezovanju levice in desnice ali o čem podobnem, ampak o tem, da bodimo vsi mi skupaj.”

> To je strašen prizor. Gledalec vas gleda v hrbet ...

“Saj to smo hoteli. Lahko bi se obrnil h gledalcu, tulil vanj, ampak ne, vpijem v temo, v praznino. Ljudje, izgubili ste se, ni vas več! Z gledališko magijo lahko dosežemo, da govorim ljudem, ki sedijo za mano, pod napisom HLAPCI, njim, ki so svoje izgubljene duše pustili v temnem avditoriju. Na koncu jim pravim, da moramo biti skupaj in reči: nismo hlapci! In čisto na koncu je stavek, pri katerem sem vztrajal: če ne bomo sledili Cankarju, bomo pogubljeni. Neverjetno, vse odkar smo začeli vaditi v veliki dvorani, sem imel občutek, da je Cankar prisoten. Kadarkoli sem se obrnil v dvorano, sem ga videl na balkonu, kako se smehlja in kako mu je predstava vse bolj in bolj všeč. Na premieri pa je vstal ... Ah, to so neke vizije, ki si jih še moram pojasniti. Ko sem na koncu premiere rekel, da moramo slediti Cankarju, sicer bomo pogubljeni, je vstal, pokimal, se nasmehnil in odšel.”

> In ste bili zadovoljni?

“Nikoli nisem čisto zadovoljen. No, sem zadovoljen, prezadovoljen z delom, ki smo ga opravili, a nesramno besen na vaše kolege iz Ljubljane, Maribora in drugod, ki si niso prišli ogledat predstave. Vsaka pop poscanka ima več reklame! Zakaj ljudje, ki jim je teater blizu in ki vedo, da nima denarja za oglaševanje, predstavi ne naredijo reklame vsaj skozi intervjuje z ustvarjalci, z novinarskimi prispevki, kolumnami in podobnim? Nacionalna televizija je prišla pet minut pred premiero. Kaj pa naj počnemo tik pred premiero?! To je nespodobno, sem jim rekel, najprej si predstavo oglejte! S teatrom, kjer še lahko govorimo pravo slovensko besedo, bi vsi morali ravnati drugače. Se mi pa zdi, da bi tisti gori najraje videli, da se kar sami ukinemo.”

> Za konec - vam je teater več dal ali vzel?

“Veliko sem mu dal. In on mi je veliko vzel. Vzel mi je zasebno življenje, vzel mi je čas ... Ko sem imel 48 let, sem poleti prvič imel dva tedna premora, in dojel sem, da sicer sploh nimam počitnic. Nekega dne ugotoviš, da so otroci zrasli, ne da bi bil ti ob njih. Teater ti vzame čas. Ogromno časa. Naenkrat si star in se vprašaš: kje pa je moje življenje?”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano