“Soča tudi danes vidi stvari, ki nas silijo k razmišljanju”

Ne majhne skupine prestrašenih, sovražnih in vase zaprtih ljudi, temveč 100.000 svobodnih meščanov, ki sodelujejo pri gradnji svojega kulturnega in ekonomskega uspeha. Ne oziraje se na mejo. Napredna, povezana, dinamična pokrajina, v kateri so dobrodošli vsi, ne glede na svojo narodnostno, rasno ali versko pripadnost. Tako Andrea Bellavite misli Goriško prihodnosti. Utopija? Morda, pravi, a če ne verjamemo v prihodnost, se zagotovo ne bo zgodila.

> Začniva pri vrhu. Se motim ali ste bili pred kratkim na Triglavu?

“Ja, pred mesecem dni. Ni bilo prvič, a tokrat sem šel sam in sem si lahko vzel ves dan časa. Bil je res lep vzpon.”

> Od kod ta ljubezen do gora in za hojo nasploh?

“Iz otroštva. Moji starši so bili veliki ljubitelji narave in na počitnice smo vedno šli v hribe. Še posebej po tem, ko smo se preselili v Gorico, kar se je zgodilo, ko sem bil star osem let. Vsako leto smo odhajali na kampiranje v Bovec. Torej ne le, da ljubim gore, temveč še posebej ljubim slovenske gore. V tem času sem se zaljubil tudi v reko, v Sočo, ki je postala nekakšna rdeča nit mojega življenja in sem na njenih bregovih doživel svoje najpomembnejše, najbolj usodne trenutke.”

Andrea Bellavite je eden najbolj prepoznavnih meščanov Gorice. Je duhovnik, ki je običajno pot župnika prekinil zaradi klica h konkretnemu družbenemu angažmaju. Ko je na lokalnih volitvah kandidiral za župana in za sto glasov zgrešil uvrstitev v drugi krog ter postal občinski svetnik, je o njem govorila vsa država. Cerkev ni bila navdušena in je grozila z izključitvijo, a se to vendarle ni zgodilo. Bellavite je ostal duhovnik, čeprav ne mašuje. Kruh si služi s svojim drugim poklicem in strastjo: pisanjem, ki ga spremlja že od nekdaj. Novinar, publicist in urednik je pred kratkim izdal monografijo o Soči. Njegov angažma pa se nadaljuje v nevladni organizaciji Forum, ki veliko pozornosti posveča trenutno najbolj pereči goriški temi: beguncem. “Še vedno zaupam v politiko. Demokracijo lahko rešimo le skozi prevrednotenje politike,” Bellavite odgovarja na vprašanje, ali bo še kandidiral: “Kaj bo leta 2017, ne vem. Kot Forum bomo vsekakor nastopili na volitvah. Naša idealna kandidatka za županjo pa bi bila ženska, ki bi imela vsaj malo političnih izkušenj, ki bi bila Slovenka ali vsaj znala slovensko. Upam, da jo bomo našli.” Bellavite ima veliko upanja, malo strahu pred naraščajočimi ekstremizmi in nasiljem ter predvsem trdno vero v povezano, tolerantno, napredno Goriško. Poleg tega ideala njegove raznovrstne življenjske in poklicne vloge povezuje še dvoje: pri vseh so njegovo orodje besede in njegova skrb ljudje.

> Torej po rodu niste Goričan?

“Ne, moj oče je iz Verone, moja mama pa iz Toskane.”

> Vam je to pomagalo? Lažje sprejemate raznolikost tega okolja, ker nimate družinskih predsodkov, prtljage iz preteklosti?

“Mislim, da ja. Ne jaz ne moji starši in bratje nismo mogli razumeti globokega nezaupanja do sveta onkraj meje. Veliko ljudi je bilo takrat ponosnih na to, da niso nikoli prečkali mejne črte. Še danes se najde kakšen, a jih je k sreči veliko manj. Moji starši so se morali celo zagovarjati v šoli. Ko sem v šolskem spisu pisal o svojih počitnicah v Bovcu, se je učitelj pri starših oglasil z vprašanjem, ali se jim zdi varno voditi otroke, ki so tako mladi, na drugo stran. Kar je smešno, ker je bila naša izkušnja vedno zelo dobra. Čutili smo se sprejeti in doma. Mojemu bratu, ki ljubi hojo še bolj kot jaz in se je podal na dolge peš poti po celem svetu, je bil prvi izziv hoja od izliva do izvira Soče v iskanju doživetij iz otroštva. Takrat je rekel, in to ugotovitev mu kradem, ker tudi jaz čutim tako, da slovenski narod v medčloveških odnosih izraža globoko nežnost.”

Reka, starejša od zgodovine

> Ste vedno dojemali Gorico kot italijansko, a hkrati slovensko in furlansko?

“Gorica je bila zame od vedno izjemno mesto prav zaradi tega soobstoja drugačnosti, združevanja različnosti. Tako sem razmišljal že kot otrok. Spomnim se, da sem kot osnovnošolec delal intervjuje z ženskami, ki so prihajale na tržnico prodajat gobe, da bi dokazal, kako smo en sam narod, zaznamovan prav s to specifičnostjo različnosti jezikov in kultur, ki pa lahko sobivajo. Vedno sem vedel, da je tako. V tem duhu in za ta cilj sem delal kot župnik, kot turistični delavec, kot novinar. Torej za to, da bi doumeli te kraje kot ozemlje, v katerem vsak ohrani svoje posebnosti, a se vendarle čuti del celote.”

> Ta raznolikost zaznamuje tudi vašo osebno zgodbo. Uspete biti hkrati več različnih stvari, ki se ne izločajo med seboj.

“Malo sem tudi ponosen na to, čeprav ni preprosto in je včasih precej naporno. Sem duhovnik, sem novinar, alpinist, socialni delavec, delal sem z duševno bolnimi in odvisniki od drog. Sem romar, popotnik. Sem vse to. Prednost takšnega življenja je, da človeku da precej širok pogled na svet. Slabost pa je v tem, da morda izgubiš svojo globljo identiteto. Ampak ali ni to težava vsakega sodobnega človeka?”

> Govoriva o Soči. Pravite, da ste jo vzljubili že kot otrok. Od kod zamisel za knjižno pripoved, ki je izšla pred kratkim in je morda malce podobna Donavi Claudia Magrisa?

“Hvala za primerjavo, ki pa seveda ne zdrži. Ko mi je urednik predlagal, naj napišem knjigo o Soči, sem seveda pomislil na Magrisa in hkrati še na drugega avtorja, ki mi je bližje, ker je Magris v svojem mojstrstvu nedosegljiv. To je Celso Macor, pisatelj iz Ločnika, velik mislec, graditelj mostov in tvorec miru, ki je prav tako napisal knjigo o Soči. Izbral sem 100 zanimivih točk ob reki, ki jih je izvrstni Massimo Crivellari fotografiral, jaz pa sem jih povezal z refleksijami, ki se dotikajo najrazličnejših področij, od geologije in geografije do zgodovine in aktualnih družbenih pojavov. Te zgodbe prikažejo Sočo, ne takšno, kot jo vidimo letos ob stoti obletnici soške fronte, ko se zdi, kot da bi bila Soča samo reka prve svetovne vojne, ampak kot reko s čudovito geološko zgodovino, ki spremlja človeka že od pradavnine. Človeka, ki je včasih gradil mostove, včasih pa jih je uničeval.”

> Je ta misel pomirjujoča? Živimo v delu sveta, ki je čudovit, a zaznamovan s konflikti. Lahko najdemo duševni mir v spoznanju, da je reka vedno tu?

“To vprašanje povzema bistvo moje knjige. Reka je. Ostaja in pomaga. Je priča dogodkom na svojih bregovih. Ti so včasih čudoviti. Na Soči so prekrasni mostovi: viseče brvi v Trenti, Napoleonov most v Kobaridu, Most na Soči, v skalo usidran most v Kanalu, svetovno znani železniški most v Solkanu, most v Pevmi, kjer je bil kot prvi v Gorici zgrajen pred 800 leti. V knjigi pišem o očarljivih zgodbah, o gorah, o cerkvah, denimo o Tonetu Kralju in njegovih čudovitih freskah, o kanujih in o turizmu. Včasih pa so dogodki dramatični. Denimo obe vojni, odporniško gibanje, osvobodilna fronta. Takšne so tudi sodobne zgodbe, na primer atentat v kraju Petovlje ob Soči (Peteano) v zagrajski občini, ko so neofašiti ubili in ranili več orožnikov. Ta bombna eksplozija je označila začetek tako imenovane črne strategije napetosti in je pomembna v sodobni italijanski zgodovini. V zadnjem času je takšna zgodba prisotnost beguncev na bregovih reke. Soča tudi danes vidi stvari, ki nas silijo k razmišljanju. In ko gledamo afganistanske in pakistanske begunce, se spet zdi, da se prav na Goriškem dogaja svetovna zgodovina. Podobno je bilo 1. maja 2004 na trgu med mestoma in še velikokrat prej, čeprav morda tega nismo opazili.”

> Dojemate Sočo, torej reko, v njenem slovenskem ali italijanskem slovničnem spolu? Je ženska ali moški?

“Reka je on, ona in tudi ono. V italijanščini je Soča, torej Isonzo, moškega spola. Moški element nas spominja na napor, pogum, pa tudi na vojno in nasilje. V slovenščini je reka ženskega spola. In to predstavlja sprejemanje, materinstvo, nežnost. Takoj pomislim na Trento, kjer je moški krivolovec, ki v želji, da bi našel meso, s katerim bo nahranil družino, beži pred avstrijskimi orožniki, ženska pa obdeluje zemljo, vzgaja otroke in ima potrpljenje počakati, da stvari zrastejo. Soča prikliče ti nujni in neizogibni dimenziji človeškega bitja. Ampak tako Soča kot Isonzo izhajata iz latinske besede Sontium, ki pa je srednjega spola. In tako se odpre nova dimenzija, ki presega moško in žensko, torej božanska, duhovna dimenzija, ki igra prav tako pomembno vlogo v zgodovini Soče. Vse od antičnih časov je bila reka božanstvo. Odkrili so oltarje, posvečene bogu Soča. Cela struga reke prinaša močne duhovne znake, ki so veliko starejši od krščanstva. Ta duhovnost objema ženski in moški princip.”

Prostovoljci so utrujeni

> Duhovna, socialna, na nek način filozofska je vaša metafora reke kot sprejemanja. Tudi pri upravljanju družbe, ste dejali v enem od intervjujev ob izidu monografije, je načelo sprejemanja edino, ki nas pripelje do morja.

“Če bi v Gorici, in ko rečem Gorica mislim na celotno ozemlje na obeh straneh nepomembne meje, razumeli to načelo sprejemanja, bi lahko postali srce Evrope, laboratorij miru in razumevanja. To bi lahko bili kraji, kjer bi se razvijala diplomacija, kamor bi sprti narodi prišli dosegat mirovne sporazume, prav sem, kjer so ljudje toliko trpeli zaradi vojne. Morda bi tu lahko izobraževali mlade, ki želijo sodelovati v misijah miru, tej novi zamisli, da bi na konflikta področja pošiljali ljudi brez pušk, oborožene le z inteligenco in diplomatskimi spretnostmi. Ampak najprej se moramo začeti medsebojno sprejemati ter nato začutiti, da smo del sveta. Ljudje, ki prihajajo k nam, bežijo od lakote, nasilja in preganjanja. In prihajalo jih bo vedno več, ker je svet vedno bolj negotov. Po napadu na svetovni trgovinski center so nekatere odločitve, po mojem mnenju usodno napačne, povzročile destabilizacijo sveta, še posebej Bližnjega vzhoda, a ne samo. Afrika je vedno revnejša. Pri takšnih razlikah bodo migracije vedno večje. Kaj lahko naredimo? Imamo samo dve možnosti. Prva je, da civiliziran svet mednarodni mafiji skuša iztrgati nadzor nad premikanjem ljudi. Kar vsekakor ni lahko, ampak je vredno poskusiti. Cilj je, da bi narodi in države, in ne temačne sile, nadzorovali migracijske tokove. Da bi torej Evropa razmišljala o sprejemanju. Če na ta globalni problem pogledamo skozi majhen lokalni primer: Nova Gorica in Gorica bi se lahko skupaj odločili za politiko sprejemanja in bi se vzpostavili kot mesti sprejemanja. Tretjina stanovanj v Gorici je praznih. Naš župan pravi, da je 90 beguncev za Gorico preveč. Sam mislim, da Gorica lahko sprejme vsaj 3500 ljudi, ampak treba je, seveda, razmišljati o vseh potrebah in posledicah: o namestitvi, o delu, o socialnih storitvah. To bi bila neverjetna priložnost za rast in razvoj tega ozemlja. Alternativa sprejemanju in nadzoru nad migracijskimi tokovi je stališče madžarskega premierja. Zgradimo šest metrov visok zid z oboroženimi vojaki na vrhu, bombardirajmo ladje, ki prihajajo. Ta reakcija je seveda nehumana in popolnoma nesprejemljiva, ampak konec koncev tudi neučinkovita. Tudi če potopimo tri ali štiri ladje, se tiste, ki prihajajo za njimi, ne bodo ustavile.”

> Ustavimo se pri besedi “buonismo”, ki bi jo lahko prevedli kot “naivna dobrosrčnost”. Desni ekstremisti, pa tudi nekateri politiki, ki se načeloma umeščajo v sredino, ponavljajo tezo, da se humanitarne organizacije ne soočajo s problemom migracij. Ali ni v tem neke vrste paradoks? Ker so humanitarne organizacije skupaj s Karitas, torej katoliško cerkvijo, edine, ki v zvezi s tem problemom sploh kaj naredijo?

“Na žalost je tako. Edini, ki trenutno zelo jasno in odločno govori o teh stvareh, je papež Frančišek, ki je rekel, da je zavračanje beguncev vojno dejanje. Osebno mislim, da bi se morala s temi izzivi ukvarjati država in lokalna skupnost in ne prostovoljci. Ampak kaj, če se zgodi, kar se je zgodilo v Gorici, ko se prihod nekaj deset ljudi dojema kot neobvladljiva kriza? Če brez strehe nad glavo ostane 150 ljudi? Prvi sem, ki bo trdil, da mora zanje poskrbeti župan mesta, ki je odgovoren za vsakega posameznika na območju svoje občine. A če tega ne naredi in je edina rešitev, ki jo ponuja, zahteva, naj gredo stran, ostanejo le prostovoljci. Prostovoljci tega dela ne opravljajo s prav ne vem kakšnim navdušenjem. Nista njihovo življenjsko poslanstvo in sreča, da vsak dan kuhajo, rešujejo težave in brezdomcem iščejo streho nad glavo. Ampak so ljudje. In zato dojemajo, da so te osebe, ki prihajajo k nam, preden so begunci ali migranti ali tujci, prav tako ljudje. Če smo kristjani, jih moramo imeti za naše brate in z njimi tudi tako ravnati. V Gorici v zadnjem letu in dveh mesecih edina pomoč prihaja od prostovoljcev in zasebnih humanitarnih ustanov. Uradne ustanove so povsem odpovedale.”

> Je simbol te politike odlok o prepovedi bivanja na prostem? Ki ljudi preganja iz parkov in z bregov reke, hkrati pa ne ponudi prav nobene rešitve?

“Odlok je pravilen v predpostavki in povsem napačen v zaključkih. Seveda ni primerno, da ljudje živijo ob Soči in v parkih. Manjka pa odgovor, kam naj gredo. Te uboge ljudi, ki že tako ali tako spijo pod milim nebom, ponoči zbujajo orožniki in policisti in jim povedo, včasih tudi sami v zadregi in z obžalovanjem, da odlok tam prepoveduje bivanje. Torej človek stisne svojo odejo in vrečko pod pazduho in se preselil 100 metrov stran, kjer ga čez dve uri spet zbudijo. Zgodil se je tudi nepredstavljivi škandal, da je pristojni odbornik, pri čemer besedo pristojni postavljam v narekovaje, kar dvakrat poslal komunalno podjetje, da pobere odeje, ki jih je tem revežem podarila Karitas, in celo njihove torbe in nahrbtnike ter jih pelje v sežigalnico kot odpadke. Mislim, da se v drugih delih Evrope tako skrajne stvari vendarle ne dogajajo.”

> Kaj bo z begunci pozimi?

“Dobro vprašanje. Župan Ettore Romoli pravi, naj gredo stran. Prefektura je nekoliko bolj odprta za druge rešitve. Moj predlog je nameščanje k zasebnikom. Veliko ljudi ima prazne nepremičnine in bi jih bili pripravljeni dati v najem. Razpršeno nameščanje reši veliko stvari. Če namestiš 200 oseb v kasarno, še posebej, če je ta v majhnem kraju, so seveda težave. Če pa namestiš skupine po pet ali šest oseb po različnih mestnih četrtih in krajih, je veliko lažje. V Krminu so tako našli streho 15 prosilcem za azil. Krajani so bili sprva proti, a že po štirih dneh so begunce sosedje začeli vabiti na večerjo, oni so nato za sosesko priredili tradicionalni afganistanski obed. Razumejo se med seboj, v trgovini so veseli, ker imajo 15 strank več. Ta primer v majhnem dokazuje, da pri takem načinu sprejemanja in nameščanja ne samo izginja nezaupljivost, temveč se ustvari tudi razvojna priložnost in to je bistvo. V sprejemanju je prihodnost. Gorica umira. Če greš zvečer po starem mestnem jedru, ne srečaš nikogar …”

> Razen mogoče kakšnega Pakistanca …

“V šali nekateri pravijo: zvečer takoj veš, kdaj srečaš Afganistanca ali Pakistanca in kdaj Italijana. Ker te prvi na ulici vedno pozdravijo. Ampak resno: reševanja problematike beguncev bi se morali lotiti na profesionalni ravni. To je bistveno. Prostovoljci so lahko pomembna in plemenita opora, ampak ne morejo nadomestiti profesionalnega pristopa. Lahko ustvarimo delovna mesta in razvojne priložnosti, lahko začnemo velik projekt kulturnega prepletanja in izmenjave, o katerem bo razmišljala vsa Evropa.”

> Prostovoljci se zdijo utrujeni.

“Zelo utrujeni. Delajo že od lanskega decembra. Na začetku sem jim pomagal, ampak je bilo zame preprosto pretežko. Te gospe že osem mesecev vsak dan kuhajo večerjo za 80, 100, 120 ljudi. In temu se pridružuje še občutek nemoči. Vsakič, ko se ti zdi, da si nekaj rešil, se težava vrne. Njihova utrujenost je bolj duševna kot telesna. Izhaja iz spoznanja, da se v vsem tem času ni spremenilo popolnoma nič, da je njihovo delo, ki bi moralo biti poziv ustanovam, klic prebujenja, postalo rutinsko mašenje lukenj. Tudi sam imam ta občutek. Prostovoljci s svojimi nečloveškimi napori prikrivajo neodzivnost in nesposobnost institucij in to je nekaj, česar nihče noče.”

Politika pasivnosti

> Imigracija je zelo praktičen in resničen problem. Ali prav s svojo otipljivostjo odstranjuje masko lažni levici in lažni desnici - namišljenim političnim teorijam? Begunci so, na primer, tema, ki je podrla tradicionalno zavezništvo med Cerkvijo in italijansko desno sredino in povzročila, da si je drznil sekretar Severnega zavezništva Matteo Salvini polemizirati s papežem.

“Gre za neke vrste paradoks. Do pred nekaj leti so bile župnije zelo žive, aktivne, socialne, v nekaterih pogledih celo levičarke, vrh Cerkve pa je bil konzervativen in nezaupljiv. Danes je obratno. Vse več visokih cerkvenih dostojanstvenikov ima zelo socialna stališča. Na čelu, kot rečeno, s papežem, ki se je s svojo encikliko vrstil med redke svetovne voditelje, ki danes sploh še govorijo o socialnih temah. Ljudje, ki hodijo k maši, pogosto tudi župniki, pa vse pogosteje izražajo nestrinjanje z naprednimi stališči papeža in cerkvenih dostojanstvenikov. Veliko katolikov je s Salvinijem. Na žalost ima ta prav, ko papeža pošilja poslušat svoje vernike. Del italijanske zagate je v tem, da ne obstaja več politična levica. Jedro težave pa je, da se stvari ne rešujejo. Imigracija je naš največji problem od konca druge svetovne vojne. Samo poglejmo strmo naraščajoče številke. A ni niti enega političnega programa, ne na regionalni ne na nacionalni ravni, ki bi se resno spopadel s tem problemom. Leva in desna sredina sta združeni v ignoriranju teme. Ekstremna desnica pa raste na strašen način prav na temelju sovražnosti do priseljencev, ki jo podpihujejo retorično spretni in brezvestni ljudje.”

> Se pojavov, kakršen je Casa Pound, moramo bati?

“Case Pound se moramo bati. Prvič se ekstremna desnica dviga iz nekega skoraj komičnega konteksta, povezanega z liki, kakršen je Silvio Berlusconi, ki so skrbeli le za svoje interese in niso imeli vizije razvoja družbe. Tu pa imamo socialno desnico, ki razume zadrege ljudi. Stoji ob strani državljanom, ki nimajo stanovanja, brezposelnim, revnim in v njihovem imenu zahteva, da postanejo prioriteta. Casa Pound je vedno bolj priljubljena, ker ljudje čutijo, da so člani organizacije prisotni in blizu. Nikoli ne smemo pozabiti, da je nacizem nacionalni socializem. In Casa Pound je na tej poti. Razumeli so, da desnica zmaga, ko se vzpostavi kot rešitev za naraščajoče ekonomske in socialne težave prebivalstva v času krize. Kdor je prišel na majsko manifestacijo v Gorici, se je ustrašil, ko je videl 2000 mladih ljudi, ki so korakali po vojaško in v popolni tišini. Žal vsa ta ikonografija svete italijanske zemlje in slavljenja junakov ni več folklora. To je desnica, ki se vzpostavlja kot realna alternativa demokraciji in svobodi. Res nas mora biti strah.”

VESNA HUMAR

---