“Rasizem je bil, je in bo.”

Posrečen čas in posrečen kraj. Pri prvem je pomagalo naključje, pri drugem hvalevredna namera prirediteljev. Ti so se namreč odločili, da bodo novo številko Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo (ČKZ) predstavili v Narodnem domu v Trstu, kjer se je leta 1920 silno pokazalo to, o čemer je v torek tekla beseda.

“Ko smo se pred meseci odločili, da bomo številko posvetili rasizmu, si niti približno nismo predstavljali, da bo ta tema postala tako aktualna,” je povedal moderator torkovega srečanja Erik Valenčič, ki je tudi sourednik tokratne številke ČKZ. Nedavno odpuščeni novinar RTV Slovenija se je pri tem navezal na trenutno protibegunsko retoriko. A razpravljalci so kasneje pretresli še mnoge druge pojavne oblike nestrpnosti tako v Sloveniji kot drugod.

Nove maske rasizma

Sourednica Mojca Pajnik je ocenila, da je rasizem povezan z vzponom neoliberalizma. Thatcherizem, ki je ošibil državo in javni sektor, je ustvaril podlago za regeneracijo rasizma. Ta je v preteklosti slonel na prepričanju, da smo na svetu razdeljeni med boljše in inferiorne rase, danes pa se je po besedah Pajnikove rasizem “kulturaliziral”. Pojavlja se v obliki spolne nestrpnosti ali zavračanja nekaterih življenjskih slogov. “Rasizem množi svoje maske, pod katerimi se skriva,” je ponazorila predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Jože Pirjevec je opozoril, da se vsa človeška bitja bojijo drugačnosti. Zato Jezus Kristus ni zaman pozval, naj ljubimo svojega bližnjega kot samega sebe, saj je neke vrste rasizem prirojen vsakomur. “Rasizem je bil, je in bo,” je pribil tržaški zgodovinar. “Vprašanje je, kako ga je treba zajeziti.” Pirjevec obžaluje, da sta padec berlinskega zidu in propad Sovjetske zveze hočeš nočeš izničila idejo solidarnosti in dovolila vzpon njenega nasprotja.

Nikolai Jeffs pa je ocenil, da rasizem ni naravni fenomen, ampak zgodovinski in družbeni pojav, ki je nastal kot posledica kolonializma in trgovine s sužnji. Predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru je potem pomahal z izvodom ČKZ in dejal, da lahko o rasizmu pišemo kopico teoretskih tekstov, a to ne bo pomagalo, če ljudje - pri tem je Jeffs pokazal na Valenčiča -izgubljajo službo zaradi svojih stališč.

Paradoksi nestrpnosti

Egon Pelikan je na kratko predstavil svoj prispevek v ČKZ. V njem je zgodovinar s FHŠ v Kopru proučil zanimiv pojav slovenskega antisemitizma. Ta je nastal in se širi, kljub temu da je bila judovska skupnost v Sloveniji vedno razmeroma maloštevilna.

Veronika Bajt, ki je proučila ekstremistično skupino Tukaj je Slovenija, je zatem obrazložila, da se nestrpnost do drugih začne širiti z napačno zastavljenim domoljubjem. Ta se pri desničarskih skupinah večkrat razvije v sovražni in homofobni diskurz. Predvsem mladi, ki nimajo prihodnosti, se hitro pustijo prepričati, da so za njihov neperspektiven položaj krivi drugi: begunci, geji, lezbijke ...

Erik Valenčič je k temu dodal, da so ekstremistične skupine pri svojem delovanju in nastopanju zelo protislovne. Navedel je primer slovenskih nacistov, ki istočasno pozivajo Slovence k obrambi pred sovražnikom in na svojo spletno stran zapišejo, da hočejo zmago velikega nemškega naroda. Neka druga slovenska desničarska skupina, ki bi branila slovensko zemljo, pa je na svojo prireditev povabila italijanski bend, ki poje o italijanskosti Istre. “Kognitivna disonanca je huda stvar, a tu smo že na ravni paranormalnega,” je ocenil Valenčič.

Na protislovja so opozorili tudi tisti, ki so se oglasili iz občinstva. Stojan Spetič je na primer opozoril, da je Evropa v težavah že pri 150.000 beguncih, medtem ko jih v malem Libanonu živi 2,500.000. “Papež Frančišek je pozval vsako župnijo, naj sprejme begunce. Kaj ti, ki govorijo o nevarnosti islamizacije Evrope, sploh poslušajo svojega papeža,” se je vprašal Spetič.

Capuder, Cerar, Pavček ...

Torkova razprava se je sicer stalno vračala k aktualni temi povečanega vala beguncev iz Afrike in Azije. Pirjevec je zgrožen, ker Evropska unija nič ne reče svoji članici Madžarski, ki bi si zaradi svojega obnašanja zaslužila izključitev iz evropske skupnosti. Zato je tržaški zgodovinar pohvalil držo Angele Merkel in pozval, naj njen odprt odnos do migrantov zahtevamo tudi od slovenskih politikov. A žal, je še dodal Pirjevec, se tudi med Slovenci širi nehumanost. Pri tem je prebral misel Andreja Capudra, ki je v tedniku Demokracija zapisal, da so begunci islamski osvajalci. “To je zapisal velik intelektualec, prevajalec Božanske komedije, veleposlanik v Rimu in Parizu,” se čudi Pirjevec.

Nikolai Jeffs se je strinjal, da se na Slovenskem nestrpnost pojavlja tudi na neslutenih mestih. Pri tem je ponudil primer pravljice Toneta PavčkaJuri Muri v Afriki. “Slovenske otroke že v vrtcu učimo, da prijateljstvo med Slovenci in Afričani ni možno.”

Mojca Pajnik je dodala, da se nestrpnost do tujcev pojavlja v vseh političnih taborih. Ko gre za odnos do beguncev, so vse stranke del “ekstremnega centra”. Primer tega pojava je nedavni nastop slovenskega premierja Mira Cerarja na skupščini Združenih narodov. “Cerar je najprej govoril o človekovih pravicah, a takoj potem je začel uporabljati izraze, kot so 'integracijska kapaciteta',” se je hudovala Pajnikova. Ta se obenem ne strinja s Pirjevcem, da bi bilo treba Angelo Merkel jemati za zgled, saj nemška kanclerka nastopa makiavelistično oziroma “merkelistično”, kar se je že nekajkrat pokazalo z njenimi unilateralnimi potezami, na primer pri odnosu do Grčije.

Grenke ugotovitve

Vsi so se potemtakem strinjali, da se rasizem pojavlja tudi v navidezno pluralnih in demokratičnih okoljih. “Znotraj demokracije je mogoče biti fašist, ne da bi te sodno preganjali,” je prepričana Pajnikova. Egon Pelikan je spomnil, da se je fašizem hitro začel pojavljati tudi med antifašisti: “Alžirci so 8. maja 1945 zahtevali od Francije točno to, kar so si Francozi priborili od Nemcev. A namesto svobode so imeli Alžirci 45.000 pobitih ljudi.”

Zato so se vsi razpravljalci strinjali, da noben demokratičen sistem ne zagotavlja odprave rasizma. Edina obramba pred nestrpnostjo je potemtakem znanje. Ljudi je treba informirati. Pri osveščanju imajo glavno vlogo intelektualci, profesorji in tudi novinarji, pri čemer Pelikan svetuje izogibanje “cenenim patetikam”.

Erik Valenčič pa je srečanje v Trstu - mestu, kjer se še vedno pojavlja nestrpnost do Slovencev - sklenil s temi besedami: “Ne smemo biti apatični, moramo biti aktivni. Ne mi Slovenci, ampak mi antifašisti.”

A iz občinstva, ki je napolnilo otroško čitalnico Narodne in študijske knjižnice, so se že pred tem pojavil nekateri pomisleki. Šolnica Darja Betocchi se je na primer vprašala, zakaj v dvorani ne vidi svojih dijakov. Še drugi so ugotovili, da so v dvorani navzoči samo tisti, ki se že itak strinjajo med sabo. Tržačanka Odinea Zupin, ki se je predstavila kot utopična komunistka, je pri tem ponudila anekdoto: njeni prijatelji si ne upajo neposredno pomagati brezdomcem, zato obleke in druge darove nosijo k njej, češ “nesi jim ti, mi se bojimo bolezni”. In teh, ki se bojijo, v torek prav tako ni bilo na spregled.

PETER VERČ

---