“Radi bi živeli v svobodni Evropi”

Naključje je speljalo svoje niti tako, da smo se med begunci, ki v Trstu, v praznem silosu ob železniški postaji, čakajo, da sem jim odprejo vrata v boljšo prihodnost, znašli na dan največjega muslimanskega praznika kurban bajrama. V družbi slovenskih prostovoljcev smo prinesli hrano, odeje, nogavice in praznik naredili malo bolj slovesen. Na obisk so prišli tudi tisti, ki so kartonske stene nadomestili z betonskimi. In prišel je afganistanski imam ter opravil večerno molitev.

Odpri galerijo

Nihče drug se ni spomnil na begunce, ki so se pred meseci odpravili na težko pot proti svobodi. Imeli so srečo ter se izognili zaporam na madžarski meji. Videti je, da o ovirah, ki so se postavile na pot tisočim, ki bežijo pred vojno in stisko na Bližnjem vzhodu v Evropo, ne vedo ničesar. Vedo pa, da bi radi ostali v Evropi, si poiskali delo, nekateri tudi pripeljali svoje družine. In če bi se kdaj končal kaos, ki je zajel njihove rojstne kraje, bi se tudi vrnili: “Domovina je domovina,” pove Yousaf Khan iz Pakistana. Iz Velike Britanije so ga izselili, saj so oblasti odkrile, da dela na črno.

V Italiji je že šest mesecev, njegova prošnja za azil pa še ni prišla na vrsto pri pristojnih. Nekoč je pekel pice. Doma je pustil pet otrok, ki jih ni videl že pet let. Že pet let?! Ali se s svojo soprogo vsaj sliši po telefonu, ji lahko sporoči, kako mu gre? “Ne, tam kjer živi, ne seže telefonski signal,” nas z žalostjo v glasu pogleda v oči. Ne vrtamo naprej.

Kdaj se je prvi begunec zatekel v stari silos značilne avstro-ogrske arhitekture, ni prav znano. Novinarski kolegi iz Primorskega dnevnika njihove zgodbe spremljajo že nekaj mesecev, a možno je, da so jih tihotapci tja peljali že prej, preden je postala njihova prisotnost splošno znana. Navsezadnje so pred njimi tam stanovali brezdomci, in Tržačani so se že dolgo nazaj navadili na državo v državi, ki se je oblikovala za železniško postajo in v katero občasno pokuka samo policija. “Tržačani imajo do tega prostora distanco, zanje je nekaj oddaljenega, ločenega od mesta, in nihče zato ne povzdigne glasu. Tukaj nikogar ne motijo. Pa saj jih niti nimajo kam dat. Tukaj so,” odnos mesta do beguncev pojasni novinar Andrej Marušič. Begunci svoje prisotnosti ne skrivajo, in vendar jih nihče ne opazi. Medtem ko se nekateri igrajo na zapuščenem kamionu rdeče barve, ki se je tam znašel od kdo ve kje, prav blizu parkirajo avtobusi nemške, češke, danske registracije, iz katerih se na oglede mesta odpravljajo turisti. Dogajanje pri silosu sodi v nek drug film, ki ljudi očitno ne zanima.

Morda ni niti presenetljivo, da Tržačani ne opazijo približno 1200 ljudi, moških, žensk, otrok in družin, bodisi prosilcev za azil ali imetnikov tako želenega papirja, ki živijo v središču mesta ali na njegovem obrobju. Približno 50 ljudi so, denimo, naselili v stanovanja ob glavni mestni promenadi, Korzu Italija. Pa se nekako porazgubijo v multikulturnem Trstu in, kot zatrjujejo novinarji Primorskega dnevnika, ne motijo nikogar. In tako nikogar ne moti niti to, da več mesecev preživijo v človeka nevrednih razmerah.

Imam, ki je tisti dan opravil molitev, se nam je predstavil kot Niazai. Zapustil je Pakistan in v Evropo prišel pred šestimi meseci. V resnici ni pravi imam, vendar med svojimi muslimanskimi brati najbolje pozna sveto knjigo Koran. V domovini je delal kot krojač, imel je zasebno lekarno, kar v tujini ni nič nenavadnega, prav tako je sodeloval z Združenimi narodi pri razminiranju Afganistana.

Niazai je nekaj mesecev preživel v silosu. “V tem skladišču je življenje težko, vsepovsod so stenice, bolhe, ljudje trpijo za kožnimi boleznimi. Ni vode ni kopalnice ni odej. Diareja je nekaj običajnega. Ko sem se znašel na seznamu tistih, ki jim je bil odobren azil, sem bil zelo srečen,” pove naš sogovornik. Ko želimo izvrtati še kakšno podrobnost, zmanjka besed.

Najbolj zgovoren od vseh je Omid Hotak, mlad Afganistanec, nasmejan, ki se prikaže od nikoder in začne tekoče govoriti v hrvaščini. “Radi bi živeli v svobodni Evropi. Doma so talibani, s katerimi nočem sodelovati in jih ne podpiram. Zbežal sem, ko sem imel 16 let. Za pot prek Afganistana, Irana, Turčije, Grčije, Makedonije in Srbije do Hrvaške sem plačal 5000 evrov. Na hrvaškem sem živel štiri leta, zaljubil sem se, sedaj pa sem tukaj,” pove Omid in nejasno namigne, da sta se z dekletom razšla. Anwar iz Pakistana pritrdi, da so s talibani velike težave. “Hoteli so, da bi jim pomagal pri streljanju, bombardiranju. Tega nisem maral početi. Nisem bil več varen. V Trst sem prišel pred mesecem dni. Rad bi, da bi v Evropo prišla tudi moja družina,” nam pojasni Anwar.

V silosu je še nešteto zgodb, papir bi prenesel vse, le neznanje jezikov je velika težava v komunikaciji z begunci. Ko hodimo skozi stavbo, v katero z vseh strani udarja burja, ko opazujemo kartonske hišice, ki se zvijajo pod njenimi naleti, in si predstavljamo, da jih bo kmalu odpihnilo v zrak ter bodo bivališča postala povsem neuporabna, občudujemo skrb, s katero so obdali svoja začasna domovanja, jih oblepili in utrdili z žicami in še čim v nevednosti, kako kruta bo zima. Pred kartonskimi vrati so skrbno zloženi čevlji. Smeti pa so vsepovsod. Nikjer ni zabojnika, kamor bi jih lahko odnesli. Nikjer niti prenosnega stranišča. Izvemo, da na železniški postaji poskrbijo za osnovno higieno.

“Ti ljudje potrebujejo pomoč. Zanje resda skrbijo različne organizacije, a te pokajo po šivih. Moramo potrkati na vest vseh, ki bi jim lahko pomagali,” o tem, zakaj tudi sami niso med tistimi, ki beguncem obračajo hrbet, povedo slovenski prostovoljci Blanka Stibilj, Marko Gavriloski in Anja Avdič Batista.

ALENKA PENJAK

---