“Primož Trubar je bil noro pogumen!”

Obraz Kozme Ahačiča v blago osvetljeni sobani zažari, že petič, šestič v zadnjih dvajsetih minutah. “Kako sem se počutil, ko sem izvedel, da so odkrili odlično ohranjen izvod Cerkovne ordninge?” se nasmehne.

Odpri galerijo

“Kakor otrok, ki je dobil igračo, po kateri je hrepenel že od nekdaj. Kaj takega doživiš samo enkrat v življenju.” Izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge so v Memmingenu na Nemškem našli lani, tako rekoč na predvečer njene 450-letnice. Dragocena knjiga jubilej slavi v domovini; do 4. oktobra je na ogled v prvem nadstropju Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani.

Trubarjev Cerkveni red, kakor danes imenujemo tole dragoceno knjigo, natisnjeno leta 1564, ima divjo zgodovino. Za edinim nepoškodovanim izvodom, leta 1894 najdenim v Kraljevski javni knjižnici v Dresdnu, je vsaka sled izginila med zavezniškim bombardiranjem Nemčije februarja 1945. Vendar ni nujno, da je knjiga zgorela med ruševinami, pravi dr. Kozma Ahačič, avtor razstave v NUK-u in poznavalec slovenske protestantike. “Morda so jo Rusi odpeljali s sabo. Odpeljali so kar precejšnje fonde raznih knjižnic, vendar o tem ni nobene evidence. Čim bi bila evidenca, bi morali kakšne stvari vračati.”

Leta 1971 so še en izvod Cerkovne ordninge našli v Vatikanski apostolski knjižnici, kjer ga še zmeraj hranijo, a še zdaleč ni popoln, saj so ga načele miši in vlaga. Veliko bolje je ohranjen lani najdeni memmingenski izvod. Natisnjen je bil pozneje kakor vatikanski, so odkrili poznavalci - tiskar je napako v besedi KKuliku, kakor je zapisana v vatikanskem izvodu, do natisa memmingenskega že popravil v Kuliku.

Pa je memmingenski knjižni izvod res pristen? Odgovor na to vprašanje so zaupali našemu sogovorniku. Decembra lani je odpotoval v Memmingen, ki ga od Ljubljane loči debelih pet ur vožnje, in knjigo natančno pregledal. “Da gre za avtentično novo najdbo, je bilo mogoče sklepati že prej, zgolj na podlagi prepisov, ki jih v vatikanskem izvodu ni,” pripoveduje. “Takšne stare slovenščine si nihče ne bi mogel izmisliti.”

Srečno naključje

Ohranjeni izvod občudujemo po zaslugi srečnega naključja. “Našli so ga zaradi zanimivih platnic,” prikima Ahačič. Ulricha D. Oppitza, raziskovalca fragmentov iz srednjeveških rokopisov in inkunabul, je lani v memmingenskem mestnem arhivu vzradostila knjiga, zvezana s pomočjo lista iz dela Johana Balba Catholicon iz leta 1460.

Ko je Oppitz prelistal najdbo, je v njej uzrl čuden jezik. Tudi taki knjižni molji, ki se najbolje počutijo med gorami zaprašenega papirja, včasih odgovor najdejo za računalnikom. Oppitz je v spletni brskalnik vtipkal “Cerkovna ordninga” in že bral zapis o faksimilu te knjige. “Pravilno je sklepal, da knjiga ne more biti nepomembna, če so izdal njen faksimile,” pravi Ahačič. “No, in kmalu je prišel do nas.”

Cerkovno ordningo bi lahko našli že prej, saj je bila v tamkajšnjem mestnem arhivu zabeležena. “Evidentirali so jo najbrž že pred stoletji,” pravi Ahačič, “težava je le v tem, da zraven niso pripisali imena avtorja. Po najdbi Cerkovne ordninge sem katalog prelistal še sam in z njegovo pomočjo našel še štiri izvode različnih protestantskih knjig, ki nam doslej niso bili znani. Seveda, možno je, da med tovrstnim brskanjem marsikaj najdeš, a nihče noče dajati denarja raziskovalcem, ki bi potovali po Nemčiji in takole na slepo brskali za knjigami.”

Zamere, zamude, nakar še prepoved

Kozma Ahačič obiskovalcem, ki jih vodi po razstavi, vselej pove, da cerkveni redi niso izum 16. stoletja. Poznalo jih je že zgodnje krščanstvo. “Zatem so zatonili, v 16. stoletju pa so protestanti uvedli tako imenovane male in velike cerkvene rede,” pojasni. Mali so urejali posamezna področja, na primer zakonske zadeve, šolstvo in beračenje, veliki, med katere sodi tudi Cerkovna ordninga, pa različna poglavja cerkvenega in verskega življenja. Njihov nepogrešljivi del so poglavja o temeljnih resnicah vere, o organizacijski strukturi in pristojnostih cerkvenih gremijev, o bogoslužju pri evharistiji, krstu, pogrebih, spovedi. Pomemben segment predstavljajo določila o šolah in učiteljih.

V NUK-u so na ogled postavljeni tudi drugi slovenski redi iz Trubarjevega časa, denimo šolski, pa tudi vrsta Trubarjevih del, ki jih hrani NUK. “Koliko jih je?” se Ahačič ozre po sobani in že stopa vzdolž vitrin. “Enajst, dvanajst,” šteje, “trinajst, štirinajst. Skratka, zelo lepa zbirka.” Nekateri izvodi so tudi poškodovani in restavrirani, pa celo nerazrezani, še v tiskarskih polah. “Tako so v tistem času prevažali knjige,” pojasni Ahačič. “Zvezal jih je šele prodajalec.”

Nekatere knjige so imele lepšo, druge gršo usodo. Če bi Cerkovna ordninga prej in ne ravno nesrečnega leta 1564, bi se ji gotovo bolje pisalo, pravi Ahačič.Dotlej je namreč vladal deželni knez Ferdinand I., kajpada katolik, ki pa je bil hkrati cesar, zaradi česar se ni utegnil ukvarjati z vsem. “Trubar je računal, da bo Ferdinand I. malo zamižal in pristal na to, da je Cerkovna ordninga nekako zasebno delo. A tiskanje se je zavleklo, ker so proti Trubarju začeli rovariti njegovi sodelavci iz protestantske cerkve. Na primer Matija Klombner, ki je leto prej izdal knjigo Ene duhovne pejsni. Ta knjiga je grozljivo slabo narejena, v njej pa so objavljene tudi nekatere Trubarjeve pesmi. Trubar je knjigo v Ljubljani ostro kritiziral, s čimer si je nakopal hudo Klombnerjevo zamero. Nanizalo se je več takih zapletov, zaradi katerih se je izid Cerkovne ordninge vse bolj zamikal.”

25. julija 1564, ko je Trubar kot superintendent kranjske luteranske cerkve v Ljubljani že pričakoval skorajšnji izid svoje knjige, je deželnoknežjo oblast na Kranjskem in v drugih deželah Notranje Avstrije prevzel Ferdinandov tretji sin Karel. Novi, katoliški veri predani nadvojvoda je moral v poznejših letih zaradi turške nevarnosti luteranom precej popuščati, a v prvem letu vladanja je bil posebno glede Cerkvenega reda neomajen: 6. septembra 1564 je prepovedal nadaljnje tiskanje knjige, 15. decembra 1564 pa ukazal zapleniti knjižne izvode in Trubarja izgnati iz notranjeavstrijskih dežel.

Prav njegov ukaz je najpomembnejši dokument na tokratni razstavi v NUK-u, pripoveduje Kozma Ahačič. “Zakaj je tale Trubarjeva knjiga tako vznemirjala oblasti? Z današnjega vidika seveda sklepamo, da je bil cerkveni red izključno cerkvena stvar, a v tistem času so bili vsi cerkveni redi zgolj v pristojnosti deželnega kneza, torej posvetne oblasti. Če si takšen red izdal brez dovoljenja deželnega kneza, kakor je storil Trubar, je bilo to približno tako, kakor če bi danes v knjižni obliki izdal zakonodajo in rekel: odslej naj velja tale! Primož Trubar si je torej privoščil pogumno dejanje. Še več, bil je noro pogumen!” se razvname Ahačič, vendar šepetaje, da bi ne motil drugih obiskovalcev razstave. In še tiše pristavi: “Je pa Trubar gotovo pričakoval, da bo Cerkovna ordninga prepovedana. A kljub temu so jo pripeljali v Ljubljano. Zaplenjena je bila, takoj ko je zanjo izvedel deželni knez. Verjetno je uničenju ubežalo kar nekaj izvodov, saj sta se ohranili dve pismi - v prvem je omenjeno, da je bila Cerkovna ordninga natisnjena v štiristo izvodih, v drugem pa piše, da so v Ljubljano pripeljali tristo izvodov. Torej je velika verjetnost, da določena količina ni prišla v Ljubljano, ker so pričakovali uničenje naklade.”

Kljub prepovedim nadvojvode Karla in dokončnemu umiku Trubarja na Württemberško leta 1565 je Cerkveni red deloma ostal v rabi, beremo na enem od razstavnih plakatov. Uporabljali so ga predvsem predikanti, pa ne samo na Kranjskem, ampak tudi v slovensko govorečih delih Koroške in Štajerske. Slovenski cerkveni red je presegal deželne okvire Kranjske, kar je bil že od začetka Trubarjev namen. Njegovo uporabo na Koroškem potrjuje Trubarjevo napotilo “služabnikom te prave Cerkve Božje” leta 1575, na Goriškem pa seznam jeseni 1597 v Devinu sežganih “prepovedanih in heretičnih knjig”, med njimi tudi Cerkovne ordninge. Po verskih koncesijah ter sporazumu in smernicah, sprejetih leta 1578 v Brucku na Muri, pa so se notranjeavstrijski deželni stanovi odločili, naj na celotnem ozemlju Notranje Avstrije stopi v veljavo red Nemca Davida Chytraeusa.

Prvo, namenjeno ženski

Ena zanimivejših posebnosti memmingenskega izvoda Cerkovne ordninge so rokopisni dostavki, s katerimi je neznana roka popravila nekaj molitev, tako da so bile namesto za več vernikov primerne za eno samo žensko, bržkone plemkinjo. “Skoraj povsem prepričani smo, da so ti dostavki iz 16. ali začetka 17. stoletja. Če to drži, gre obenem za prvo slovensko besedilo, namenjeno ženski,” pravi Ahačič.

Zanimive so tudi korenine Cerkovne ordninge. Trubar jo je sestavil iz delov petih tedanjih cerkvenih redov: württemberškega, mecklenburškega, hallškega, branderburško-nürnberškega, kurbranderburškega in obrednika Veita Dietricha, takšnile kompilaciji pa je na več mestih dodal svoje krajše dostavke, pojasnila in robne naslove, ponekod tudi daljše dodatke, kjer je na podlagi podobnih nemških besedil oblikoval svoje izvirno besedilo.

Trubarjev avtorski delež predstavlja petnajst odstotkov Cerkovne ordninge. In kakšen se nam naš veliki protestant kaže v temle deležu? “Kaže se nam tak, kakršen je dejansko bil: bojevit, razgledan in zelo odločen. In vizionarski,” pravi Ahačič. “Trubar je daleč najbolj priznaval avtoriteto Svetega pisma. Bil je predan vernik, napisal je stvari, v katere je res verjel. Prizadeval si je, da bi odrešil čim več ljudi. V tistem času so vsi z Martinom Lutrom na čelu verjeli, da se bliža konec sveta in da se mora zato čim več ljudi spreobrniti v pravo vero.”

Ne moremo je odkupiti

Cerkovna ordninga bo že čez nekaj dni nagovorila tudi današnjega Slovenca. Pri ZRC SAZU bo izšel “prevod” Trubarjeve knjige v sodobno slovenščino, za katerega sta poskrbela Ahačič in Vinko Ošlak.

Dragocena 450 let stara knjiga pa bo prav kmalu odpotovala nazaj na Nemško. Vendar ne smemo biti žalostni. Nasprotno, veseli bodimo, da smo si jo sploh lahko izposodili. “To smo zelo težko dosegli,” prikima Ahačič. “Država Slovenija se je zelo potrudila, še posebej pa se je izkazal minister za kulturo Uroš Grilc. Če se on ne bi tako zavzel, knjiga letos, torej ob okrogli obletnici svojega izida, ne bi bila med nami.”

V knjižnici se morajo strogo držati zahtev posojevalca: poskrbeti so morali za ustrezne razmere, zagotoviti primerne vitrine, v restavratorski delavnici so morali izdelati podstavke, na katerih so knjige lahko odprte, ne da bi se poškodovale ... “Za Cerkovno ordningo, ki smo jo dobili šele dva dneva pred odprtjem razstave, pa so morali čez noč izdelati primerno stojalo,” pojasnjuje Ahačič. “Doslej v NUK-u še nisem postavljal razstave, in reči moram, da si nisem predstavljal, koliko dela je s tem.”

Previdno potipamo, ali je sploh mogoče strokovno oceniti, koliko je memmingenska Cerkovna ordninga vredna. “Je mogoče, je,” živahno prikima Ahačič. “Če knjiga ne bi imela simbolne vrednosti, bi bila vredna od 40.000 do 60.000 evrov. Čim prodajalec ve, da ima knjiga simbolno vrednost, pa cena skokovito narašča, kakor na avkciji.”

Pa so kaj potipali, ali bi bilo Cerkovno ordningo vendarle mogoče odkupiti. “Smo, a to žal ne bo mogoče iz več vzrokov. Slovenija bi nekako že zbrala denar, a jasno ni že lastništvo knjige. Mestni arhiv v Memmingenu jo je zavezan hraniti in varovati, vendar ni njen lastnik. Ah, to je zapleteno vprašanje ...”

V Memmingenu knjiga žal ne bo javno razstavljena, kakor je te dni v Ljubljani. Spet jo bodo shranili na varno. “Glede na to, kako je ohranjena, lahko verjamemo, da bodo zanjo dobro skrbeli,” se nasmehne Ahačič. “Če si jo bo kakšen raziskovalec želel ogledati in mu ne bo zadoščala elektronska različica, bo gotovo brez večjih težav prišel do nje. Vsekakor laže kakor do drugega danes znanega izvoda, saj v Vatikansko knjižnico ne spustijo vsakogar.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---