Od kod Primorcem “rečeste”?

Na svetu ni jezika, ki bi bil povsem samozadosten in neodvisen od jezikov v soseščini. Vsak si je moral kdaj izposoditi kaj malega ali velikega. Seveda pri sosedu! Povečini si je izprosil ali kradoma odnesel tisto, česar ni premogel sam v svoji slovnični zakladnici, a včasih tudi tisto, kar ni bilo nič boljše od besed, ki jih je že imel. Ta odprtost jezika proti drugim je razumljiva, saj izvira iz njegove temeljne dolžnosti, ki zahteva, da nas povezuje in nam omogoča medsebojno sporazumevanje.

Od kod Primorcem “rečeste”?

To vprašanje si želi pojasniti bralka Marina, ki živi v Ljubljani, a je primorskih korenin. Jezi jo, ker Ljubljančani zavijejo oči, ko se zmoti in reče rečeste namesto rečete, in ji rečejo: a ja, Primorka! Takole piše:

“Zakaj Primorec vpraša: a imaste, čujeste, ne slišiste? Kar uide mi z jezika ta naš 'ste', ker vsi moji na Primorskem uporabljajo obrazilo 'ste', ki ga v Ljubljani ni. Pojasnite, od kod Primorcem 'rečeste' namesto 'rečete'. Mnogi bralci vam bomo hvaležni za odgovor. Vaša zvesta bralka Marina.”

Ker je pri glagolu v drugi osebi množine pravilno obrazilo samo -te (ne -ste), bo na Marinino vprašanje najbolje odgovoriti tako, da pogledamo v zgodovino našega jezika in poiščemo tisti zakon, ki je Primorcem ustvaril nepravilno obrazilo -ste. Ta zakon je preprost. Pravi, da se soglasniški skupini dt in tt spremenita v st. Primer: nedoločnik plesti (sedanjik pletem, samostalnik pletenina) je nastal iz starejšega nedoločnika plet-ti. Ali: nedoločnik gosti (sedanjik godem, samostalnik godec) je nastal iz starejšega nedoločnika god-ti.

Ko so soglasniki d in t ter t in t zadeli drug ob drugega, se je v hitrem izgovoru med njimi zaslišal sičnik s in se mednje tudi vrinil: godti se je slišalo kot godsti, pletti pa kot pletsti. Današnji obliki gosti in plesti sta nastali tako, da sta se soglasniški skupini dst in tst poenostavili v st. Prav tu je izvir primorskega obrazila -ste namesto pravilnega -te.

Nekateri glagoli imajo na koncu korena soglasnik d ali t. Taki so na primer glagoli, ki jim pravimo brezpriponski: dam (iz dadm; d se pokaže v starejši 3. osebi množine: daó ali dadé), vem (iz vedm), jem (iz jedm) in grem (iz gredm). V 2. osebi množine imajo ti glagoli oblike: daste (iz dadte), veste (iz vedte), jeste (iz jedte) in greste (iz gredte). Pri vseh se pokaže “obrazilo” -ste. Primorska narečja so to obrazilo prenesla na vse glagole v drugi osebi množine sedanjega časa. Utemeljitev za ta prenos so našla v drugi osebi množine pomožnika biti, ki se glasi “ste” (npr. vi ste).

Gorenjščina je šla v nasprotno smer: obrazilo -te je prenesla tudi na brezpriponske glagole: dam, vem, jem in grem. Zato Gorenjci in Gorenjke govorijo: vete (namesto veste), grete (namesto greste), bote (namesto boste), date (namesto daste), jete (namesto jeste).

V knjižnem jeziku je posplošeno obrazilo -te; “obrazilo” -ste je dovoljeno samo pri brezpriponskih glagolih : daste, veste, greste, jeste.

Če Ljubljančani prijazni Marini nagajajo: no ja, Primorka, ko se ji zareče rečeste, naj jim ponagaja tudi ona: no ja, Gorenjci, kadar se sprašujejo: A vete? A grete? Itd.

Tako so naravnani svet, narava in družba. Nihče ni popolnoma svoboden, neodvisen in samozadosten, vsakdo mora upoštevati soseda; vsi smo soodvisni, nihče ne more napredovati brez sočloveka. Smo kot vagoni vlaka: kadar se premakne eden, se premakne tudi drugi, tretji, vsi.

To pravilo se uresničuje tudi v jezikih. Drug od drugega so odvisni, saj vsi prikazujejo isto človekovo in naravno stvarnost, življenje in okolje, ki so spet odvisni od gospodarskega, kulturnega, političnega in splošnega napredka družbe. V tem napredku se rodijo novi pojmi in besede, nova rekla, nov jezikovni način izražanja, nov slog. A ne v vseh jezikih istočasno, ampak najprej v tistih, kjer ljudje razvijejo novosti, ustvarijo nove izdelke, odkrijejo in iznajdejo kaj novega. To se skorajda praviloma zgodi najprej pri večjih, bogatejših in bolje organiziranih narodih. Zato si morajo zamudniški in manjši, manj premožni narodi ta nova poimenovanja izposoditi in prilagoditi vsak svojemu jeziku.

O izposojanju besed, ki potujejo iz jezika v jezik z novimi proizvodi, pojmi, izdelki in pridelki, v slovenski javnosti veljata dve skrajnostni in izključujoči se načeli - kot se medsebojno izničuje marsikaj med nami, kar se ne bi smelo, saj je zmerom najbolj prava srednja pot. Prvi, strogi kakor bog na sodni dan, zahtevajo, naj bo naš jezik čist in samostojen, brez navlake tujk in brez tujih rekel, fraz in pritrdilnic, kot je vsepovsod ponavljani OK, okej. Drugi, popustljivi in spravljivi kot naše vlade ob ukazih bruseljskih uradnikov, so mnenja, naj slovenski jezik od drugod sprejme vsako tujko in vse, kar je novega, modernega in modnega, tako da bomo tudi v jeziku “demokratični”, sodobni in moderni.

Ker življenje zmerom ubere srednjo pot - ker če je ne, gre domala vse narobe kot pri nas -, je bil tudi naš jezik toliko razsoden, da je vprašanje tujk razrešil modro: sprejete so le tiste, ki so nujne (slovnica nam jih našteje kar precej). Ni pa še uredil vprašanja, kako ustrezno ponaševati tuja rekla, pregovore, duhovite prispodobe in podobno. Na to nas je opozorila bralka Nika iz Šmihela, ki je zapisala:

“Z veseljem prebiram vašo rubriko, in zastavila bi vam naslednje vprašanje: Kaj menite o vedno bolj uveljavljajočem se označevanju preteklih obdobij oziroma let. Vedno pogosteje ljudje namesto 'pred tremi leti' rečejo 'tri leta nazaj'. Ali je to sprejemljivo v knjižnem jeziku?

Napišite, prosim, tudi kaj o tem, da Slovenci zelo grdo prevajamo navodila iz angleškega jezika. Na avtomatskih blagajnah v Mercatorju npr. 'gospa' na avtomatski blagajni vztrajno ponavlja: 'Vzemite vašo kartico (ang. take your card). Ja čigavo pa naj vzame, če ne svoje? Takih primerov je zelo veliko. Srečujem jih v prevodih filmov, pri avtomatskih blagajnah, v prevodih raznih navodil itd. Hvala za vaš odziv in lep pozdrav. Nika.”

Nika ima izostren posluh za jezik. Opazila je dandanašnje suženjske prevode iz prevladujočih zahodnoevropskih jezikov, kot na primer: še enkrat več, ne pije vode, ne drži vode in podobno. Namesto “tri leta nazaj” se po naše pravilno reče “pred tremi leti”. In namesto da bi napačno rekli “vzemite vašo kartico”, rečemo “vzemite svojo kartico”. Prislov “nazaj” pomeni premikanje v kako smer, kar ni tisto, kar pomeni predlog pred: pred tremi leti.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske. si

Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si).

Drage bralke in enako dragi bralci, iztekla se je zadnja od Minut v tem poletnem času. Zahvaljujem se vam za vaše plodno sodelovanje pri njihovem nastajanju od lanskega decembra do letošnjega junija. Prisrčno vas pozdravljam. JOŽE HOČEVAR

---