“Podpiram idejo zadrge, ki jo imajo Francozi že pol stoletja”

Zoran Predin je z mladimi glasbeniki ponovno obudil Lačnega Franza, skupino, v kateri je deloval v osemdesetih. Zagovarja vodstvo Sazasa. Trdi, da navkljub dolgoletnim namigovanjem, da nekaj smrdi, še vedno ni nobenih dokazov o nezakonitem delovanju. Lani je na športni tekmi udaril sodnika in za to plačal drago in vzgojno kazen. Kot pravi pa ga pri vsem najbolj boli, ker je s tem prizadel svojo družino. Pojasnjuje, da že dlje časa ni več član Kučanovega Foruma 21 in da je tja zašel zaradi naivnega idealizma. Pri njem doma obožujejo Luko Meseca. Predin je prepričan, da “fant obeta”.

> Bi lahko ponovno vstajenje Lačnega Franza primerjali z vnovičnim združenjem Guns N' Roses, ko je Axl Rose vzel oziroma obdržal ime in okoli sebe zbral nove glasbenike? Zaradi tega so mu številni zamerili, da ime GN'R zlorablja zato, da lahko še naprej prodaja svojo glasbo pod to blagovno znamko. Kje vidite stičišča med vašo zgodbo in Axlovo zgodbo oziroma kje jih ni?

“Jabolka in hruške. Približno deset let sem premleval, na kakšen način bi lahko stari in novi fani Lačnega Franza spet v živo uživali ob pesmih, ki so se ohranile skozi več generacij rockerske publike. To je bilo skoraj vsakodnevno vprašanje oboževalcev različnih starosti iz cele regije nekdanje države. Nihče od članov prvotne zasedbe ni ostal v glasbi. Fantje živijo od svojih služb in poklicev. Vendar to ni bil edini problem. Večji je bil v tem, da komadi starega dobrega Lačnega Franza potrebujejo mladostniško energijo, da lahko stari hiti zazvenijo na način, kot si ga zaslužijo. Tu sem imel srečo. Jure Golobič, kitarist Anavrina, mi je pomagal najti današnjo ekipo, ki je uspešno prepričala tudi najbolj skeptične stare fane, da železni repertoar zveni tako kot v zlatih osemdesetih. Nekatere pesmi še bolje. Lačni Franz je zopet mlad. Očarali smo Hrvaško, Srbijo in Bosno. Zdaj je na vrsti Slovenija. Nad našim obstojem in koncerti se zmrdujejo redki ljubosumni zlonamerneži in dežurni nergači, še preden so nas sploh slišali. Axl je hruška. Lačni Franz smo jabolko.”

> A vendarle se zdi, da splošna javnost lažje odpusti pevcu, ki reformira skupino, kot da bi bilo obratno. Če glas ostane isti, je na prvo žogo manj očitna razlika. Menjave pevcev, četudi je vsa celotna zasedba ostala ista, se v zgodovini rokenrola niso izkazale za uspešne. Čeprav je to večina naredila iz obupa in nostalgije, ker je frontman, denimo, že pred leti umrl ... Kako razmišljate o tem? Da bi se, recimo, nekdanji člani Lačnega Franza združili in namesto vas postavili novega pevca, nov glas.

“To se je tudi zgodilo. Nekdanji člani so takoj po začetku moje samostojne kariere v devetdesetih sami posneli album z naslovom V peni sprememb in za mikrofon povabili nekaj mojih znanih kolegov. Vlada Kreslina na primer, kar se mi je zdelo še posebej zanimivo. Vzdržal sem se kakršnihkoli komentarjev in fantom nisem prav nič zameril. Zasebno smo ostali prijatelji. Zadeva ni upravičila pričakovanj in večina sodelujočih jo je z veseljem pometla pod preprogo. Prav ne spomnim se, da bi v medijih zasledil dušebrižniško zmrdovanje ali celo kakšno zamero proti obglavljenemu bendu.”

Zoran Predin se je rodil leta 1958 v Mariboru. Je eden od tistih Štajercev, ki so za svoj drugi dom vzeli Ljubljano. Predin velja za enega od najprepoznavnejših in najplodovitejših glasbenikov v Sloveniji in tudi v nekdanji Jugoslaviji. Na Hrvaškem ga redno intervjujajo in vabijo v televizijske oddaje, tam ima tudi dobro obiskane koncerte. Te dni je z mladimi glasbeniki ponovno obudil Lačnega Franza, skupino, v kateri je deloval v osemdesetih. Je avtor številnih zimzelenih hitov - tudi kot samostojni izvajalec oziroma kantavtor. V začetku devetdesetih je javno podprl politično stranko LDS, pred državnozborskimi volitvami leta 2011 pa je bil v krogu javnih osebnosti, ki so izrekle podporo kandidaturi Zorana Jankovića, aktualnega ljubljanskega župana. Ob uvrstitvi Slovenije na evropsko nogometno prvenstvo leta 2000 na Nizozemskem in v Belgiji je z Vladom Kreslinom in Petrom Lovšinom napisal navijaško himno Slovenija gre naprej, kasneje pa tudi himno evropskega prvenstva v košarki leta 2013, ki je potekalo v Sloveniji. Zaradi svojega zagovarjanja vodstva Sazasa ga je velikokrat kritiziral nasprotni tabor. Nazadnje se je v nemilosti medijev znašel zaradi udarca, ki ga je lani namenil sodniku na športni tekmi. Poleg javnega linča ga je doletela tudi denarna kazen, zaradi neljubega dogodka pa je nekaj tednov kasneje odpovedal tudi koncert. Prah se je polegel, Predin pa je obudil Lačnega Franza, ki ga poganja nova energija, saj ga je oživil z mladimi glasbeniki. Še to: če se sprašujete o večnem vprašanju, Predin je bolj za Rolling Stonese kot za Beatle. IK

Himno je težko napisati

> Kaj se je zgodilo s triom Za vedno IN, kjer ste moči združili s Petrom Lovšinom in Vladom Kreslinom? Začelo se je z nogometno himno Slovenija gre naprej ... Ohranjate stike, kako se razumete, tako na umetniški, pa tudi na zasebni ravni?

“Mi trije smo prijatelji že 35 let. Ustvarjamo glasbo različnih žanrov, druži pa nas kantavtorstvo in sorodna estetika do lepote in hedonizma. Naša karavana gre naprej, ne glede na neupravičeno zavist in jezo naših vsakokratnih medijskih grobarjev. Občasno se združimo in nastopimo skupaj.”

> Šport naj bil nekakšen antipod umetnosti, pa vseeno se veliko umetnikov zateka k navijaštvu. Kako gresta pri vas skupaj roknerol in športno navijanje? V glasbi naj se ne bi tekmovalo, čeprav tudi se, v športu pa je to esenca, kljub temu, da tolažilni rek pravi, da je bolj kot zmagovati pomembno sodelovati ...

“Res je. Šport in glasba sta slučajna sopotnika. Veselje ob zmagah in solze ob porazih potrebujejo pesmi, ki so neke vrste ventil pregrete duše. Navijaške himne so zaradi najrazličnejših razlogov običajno izbrane in prevzete pesmi, ki v sebi nosijo neki skupni imenovalec večje skupine športnih navdušencev. Najbolj tipično je sporočilo dokaj povprečne popevke You'll Never Walk Alone, himne navijačev angleškega Liverpoola, ki jih združuje v obljubi, da ne bodo v življenju nikoli več sami, če bodo navijači Liverpoola. Himno je pravzaprav skoraj nemogoče napisati. Naša Slovenija gre naprej je uspela predvsem zaradi iskrenosti in spontanosti, s katero smo našli skupni imenovalec navijaških src takratne generacije. Takratni nogometni uspehi, ki so podirali meje in nas postavili na zemljevid sveta, so bili naša skupna katarza, najboljša promocija naše mlade državnosti, ki si je tudi z našo pesmijo dvigala samozavest. Takrat smo bili res ponosni Slovenci, brez nacionalizma, odprtih src na krilih odličnega nogometa takratne reprezentance. Takrat je Slovenija res šla naprej. Potem so nas nagnali in zamenjali. Nismo bili več prave barve.”

Ena tuja, ena domača

> Ste eden od redkih slovenskih glasbenikov, ki ga danes v državah nekdanje Jugoslavije še vedno poznajo. Še posebej na Hrvaškem in v Srbiji, kjer ste deležni tudi medijske izpostavljenosti. Zakaj menite, da mlajšim generacijam slovenskih glasbenikov balkanski trg oziroma trg nekdanje Jugoslavije ni naklonjen? Čez mejo se, denimo, ni uspelo prebiti niti največjim slovenskim bendom, kot sta Siddharta in Big Foot Mama. Po osamosvojitvi leta 1991, če ne štejemo Magnifica, ki je svojevrsten fenomen, ni bilo slovenskega glasbenika, ki bi si na tem področju ustvaril ime.

“Res je. V državah nekdanje Jugoslavije me imajo radi in redno obiskujejo moje koncerte. Lahko se brez lažne skromnosti pohvalim, da so se večino slovenščine, ki so se je naučili, naučili iz mojih besedil. Ne vem, zakaj imajo drugi bendi tam težave. Verjetno gre za sociološke in zgodovinske razloge. Ampak, to je vprašanje za sociologe in zgodovinarje. Vesel sem, da me imajo radi. Gre za vzajemno naklonjenost. Mogoče pa pri meni cenijo prav to, kar je doma spregledano. Pravzaprav je to vprašanje za mojo publiko v državah bivše skupnosti. Oni bi znali odgovoriti.”

> Prva predlagana novela novega medijskega zakona je redefinirala, kdo je slovenski glasbenik. Iz te označbe so tako izpadli tudi vsi, ki sicer ustvarjajo glasbo v Sloveniji, a je, denimo, ne ustvarjajo v slovenskem jeziku. Čeprav so veliko doprinesli k razvoju, prepoznavnosti in splošni kulturi. Naj omenim Laibach, Silence in Buldožer. Kdo je za vas slovenski glasbenik, kakšna je in kakšna bi morala biti njegova definicija?

“Predlagana definicija je bila preozka. Slovenski jezik je nedvomno ogrožen, ampak takšen način zaščite ga sam po sebi ne bo ohranil. Sam pišem avtorska besedila tudi v angleškem, francoskem in hrvaškem jeziku. Avtorjeva nacionalnost je za kakovost ustvarjalnosti pravzaprav nepomembna. Verjamem, da se lahko definicija primerno razširi in zajame večino posebnosti. Namen je bil dober, izpeljava pa nedvomno štorasta.”

> Naslednja pereča tema v glasbeni industriji pri nas so glasbene kvote oziroma zakon, ki bi radiem in televizijam določeval, kolikšen odstotek slovenske glasbe morajo vrteti in kdaj. Podpirate glasbene kvote?

“Glasbene urednike, ki aktivno spremljajo novo glasbeno produkcijo in poznajo staro, so zamenjale plejliste, ki poslovno ustrezajo lastnikom radijskih postaj. Zato podpiram idejo zadrge, ki jo že pol stoletja prakticirajo Francozi - se pravi ena tuja, ena domača skladba. Med domačimi pa mora biti pol skladb obvezno mlajših od treh let. Tako bi mladi bandi dobili četrtino programa. Radijske postaje si lahko kakovosten arhiv zagotovijo v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), kjer hranijo večino slovenske avtorske glasbe in tako zaprejo usta tistim, ki trdijo, da za zadrgo ni dovolj kakovostne domače glasbe.”

> Pred kratkim so se v oddaji Epilog na Pop TV temeljito lotili Sazasa oziroma njegovega vodstva in poslovanja. Med omenjenimi ste bili tudi vi oziroma vaša soproga, katere podjetje je eno od prejemnic nakazil (Sazas, Stroka). V preteklosti ste bili velik zagovornik Sazasa oziroma njegovega vodenja. Kako danes gledate na to, se je vaše mnenje kaj spremenilo in ali se vam zdi, da je njegovo poslovanje dovolj transparentno oziroma tako brezmadežno, kot trdijo tisti, ki sedijo v njegovih najvišjih organih?

“Nekateri mediji dolgujejo avtorjem veliko denarja iz naslova avtorske zaščite. Zato v izogib plačilu neprestano organizirajo neargumentirane škandale in obtožbe, ki populistično hujskajo javnost proti avtorjem. Verjamem, da bi davčna uprava in druge državne ustanove že zdavnaj razhajkale Sazas, če bi tam res kršili zakone. Sazas je s strani države najbolj nadzorovano društvo v Evropi. Oddaja Epilog je bila samo še en prozoren poskus neargumentirane diskreditacije društva in posameznikov, ki pa jo je večina publike hitro spregledala. Mojo omembo v tej oddaji je revija Mladina opisala kot udarec pod pas. Moja soproga je magistra menedžmenta neprofitnih dejavnosti in je bila kot strokovnjakinja na tem področju s strani Sazasa naprošena za sodelovanje. Delo, ki ga je opravila, je bilo plačano po dogovoru in v skladu z zakoni in predpisi. Zlonamerno špekuliranje, češ da gre za nekaj neupravičenega ali celo nezakonitega, je pač formula, ki se je mediji, dolžniki iz naslova uporabe avtorskih pravic, najraje poslužujejo. Svojo publiko so si vzgojili tako, da takšnim klopotcem naseda. Nikoli nisem nekritično branil Sazasa, vedno le avtorje, ki živimo samo od glasbe, ki je pravzaprav naš edini kruh. O samem delovanju društva vem toliko kot vi. Navkljub dolgoletnim namigovanjem, da nekaj smrdi, še vedno ni nobenih dokazov o nezakonitem delovanju. Pod krinko transparentnosti se skriva samo poniglava radovednost koliko kdo zasluži. Ne gre za proračunski denar, ampak za zasebno lastnino. Država s podelitvijo koncesije pridobi pravico kontrole poslovanja. In to nedvomno tudi zelo strogo počne. Vse ostalo so najrazličnejše oblike izogibanja plačevanja avtorskih pravic.”

“Pri nas doma smo fani Luke Mesca”

> Bili ste tudi član Foruma 21. Vas še zanima politika? V preteklosti ste se, denimo, povezovali s stranko LDS in tudi ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem. Ali danes simpatizirate s katero od strank? Kako blizu so vam ideje Združene levice, ki je nekako po dolgem času prinesla nov veter v slovenski politični prostor?

“Politika me nikoli ni zanimala. Gre samo za nekaj v medije organizirano plasiranih in tempirano ponavljanih laži in izmišljotin. Nisem bil član niti ZSMS (Zveze socialistične mladine Slovenije), kaj šele partije. Pa me dežurni internetni sledilci vedno znova zmerjajo s komunajzerjem. Nikoli se nisem povezoval z nobeno stranko. Ljubljanskega župana sem podprl predvsem zaradi osebnosti, ki jih spoštujem in občudujem iz tiste ekipe - Spomenka Hribar, Mojmir Sepe, Svetlana Makarović -, pa tudi zato, ker je bil takrat edini, ki je lahko mobiliziral obupano in zaspano levico. Že dalj časa nisem več član Foruma 21. Tja sem zašel zaradi naivnega idealizma. Ni mi žal, naučil sem se veliko dobrega, ampak potem sem moral zaradi zdravstvenih težav zapustiti društvo. Pri nas doma smo fani Luke Mesca. Fant obeta.”

> Mimo incidenta, ki vam je prinesel ime Zoki Balboa, skoraj ne moreva. Zaradi udarca, ki ste ga na tekmi zadali sodniku, ste nato kasneje odpovedali celo koncert. Kako ste se soočali s tem in s strastmi, ne samo vašimi, temveč tudi strastmi tistih, ki so se zaradi dogodka nato spravljali na vas, verbalno in javno? Je vaše ime, kot ime glasbenika, zaradi tega utrpelo kakšno škodo? Je nepopravljiva ali ... ?

“To je bila velika neumnost, za katero sem se takoj opravičil. K sreči sodnika nisem poškodoval, saj ga moj zamah ni dosegel. Zelo me je prizadelo poročanje, češ da sem ga napadel hinavsko, za hrbtom. Sodnik me je videl, se obrnil in se udarcu pravočasno ognil. Sprejel sem vlogo dežurnega krivca in začelo se je vsesplošno zmerjanje, tako na ulici kot tudi v medijih. Zelo sem prizadel svojo družino in to me najbolj boli. Kazen je bila zelo draga in vzgojna. Sem pa spoznal, kdo je v resnici moj prijatelj. Upam, da je ta kost s tem oglodana do konca.”

> Ali kaj spremljate mlado glasbeno sceno? Ste zadnje čase opazili kakšne bende, izvajalce, katerih koncerte ste si ogledali, kupili ploščo, jih tako ali drugače podrpli, omenili, predlagali kateremu od producentov ... ? Kje menite, da je prihodnost nove, sveže slovenske glasbene scene, rokenrola?

>“Pred leti, ko sem bil res zelo prisoten v medijih, sem na glas opozoril na dejstvo, da je večina prostora v njih namenjena samo določenim všečnim izvajalcem in žanrom. Takrat nisem ostal samo pri besedah, ampak sem sam na lastne stroške in s pomočjo redkih sponzorjev več let zapored v Križankah organiziral koncerte z naslovom Globoka grla, na katerih so se predstavljali odlični mladi glasbeniki in bandi, ki so bili medijsko zapostavljeni. Organiziral sem tiskovne konference in vsako leto predstavil drugačno glasbeno zvrst, od rockerjev do kantavtorjev. Danes so mi všeč Anavrin, Go in Hulahop.”

> Koliko imate stikov z vašima sinovoma in kako se kaj ujamete v pogledu na umetnost? Andrej je novinar in pisatelj, Rok je vizualni umetnik, ki je med drugim posnel že dva lyric videa za Rolling Stonese ... Vas kdaj pokličeta za nasvet? Ste Roka morda vprašali, ali boste lahko nekega dne segli v roko Micku Jaggerju in Keithu Richardsu? Ali ste bolj za Beatle?

“Zelo sem ponosen na oba. Andrej je odličen pisatelj in pravkar piše super scenarije, Rok pa nadaljuje sodelovanje s Stonesi in s svojim animiranim filmom One Of A Kind osvaja festivale po celem svetu. Oba sta dragocena svetovalca, saj sodobnost poznata bistveno bolje od mene. Ne vem, če se bom kdaj pogovarjal z Jaggerjem ali Richardsom, sem pa prepričan, da se Rok bo. Tudi Beatle imam rad, ampak odkar sem muzikant, sem bolj za Stonese.”

> Za konec še to. Kateri koncert in album sta vam za vedno ostala v spominu? Od drugih, seveda. Lahko gre za tuje ali domače glasbenike, nekoč v preteklosti, iz mladih let, ali danes ...

“Koncert Bryana Ferrya v Gradcu na promocijski turneji albuma As Time Goes By. To je bilo popolno doživetje.”

IZAK KOŠIR

---