“Nočem, da otrok v mrzli kleti šiva kavbojke zame”

Moderni človek pušča svet, ki ga naseljuje in uporablja, za sabo v bistveno slabšem stanju, kot ga je dobil. Zato bi se moral opravičiti, je prepričana profesorica matematike dr. Karin Cvetko Vah. Iz jeze in razočaranja nad svetom, v katerem živimo, je napisala Opravičilo človeka - drobno knjižico, ki jo nekateri že primerjajo z znamenito Dvignite se! Stephana Hessla. V njej ponuja bralcu razmislek o stanju današnje družbe in poziva k spremembam. In k odgovornosti. “Moramo se razjeziti in zahtevati, da nam povrnejo možnost delati dobro!” je odločna.

Karin Cvetko Vah: “Tako kot na jogurtovih lončkih piše, koliko maščobe vsebujejo, ali na kozmetiki, da ni bila testirana na živalih, tako bi moralo na oblačilih pisati, da pri njihovem nastanku ni bila uporabljena otroška delovna sila, oziroma ali da Foto: Rado Lipovec
Karin Cvetko Vah: “Tako kot na jogurtovih lončkih piše, koliko maščobe vsebujejo, ali na kozmetiki, da ni bila testirana na živalih, tako bi moralo na oblačilih pisati, da pri njihovem nastanku ni bila uporabljena otroška delovna sila, oziroma ali da Foto: Rado Lipovec

“Karin Cvetko Vah je premišljevalka o položaju človeka v sodobnem času. Pred vsakega od nas postavlja vprašanje odgovornosti. In to tako, da tej odgovornosti ne moreš uiti,” je avtorico knjižice Opravičilo človeka (Založba Sanje, 2014, zbirka Aktivni državljan), ki je bila gostja drugega slovenističnega večera v Kopru, predstavila slavistka Jasna Čebron.

Doktorica matematike in pisateljica Karin Cvetko Vah velja za eno najbolj aktualno angažiranih avtoric v sodobni Sloveniji. Za svoj prvi literarni prispevek - zgodbo z naslovom Deček ob reki je leta 2013 na natečaju za najboljšo kratko zgodbo Založništva tržaškega tiska prejela posebno nagrado komisije. Zgodba je skupaj z drugimi izbranimi zgodbami izšla v knjigi Po koncu začetek (2013). Odmevni romaneskni prvenec Razmerja v ogledalu (Ekslibris, 2013), s katerim je vzbudila pozornost literarne javnosti, je podpisala z dekliškim priimkom Rasmussen. Kot doktorica matematičnih znanosti je zaposlena na Univerzi v Ljubljani. Pri svojem delu se ukvarja z raziskovalno matematiko in poučevanjem študentov. Njeno glavno vodilo je iskanje resnice - tako v matematiki kot tudi literaturi in življenju nasploh.

Večer je prejšnjo sredo pripravila Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem v sodelovanju s koprskim Kulturnim klubom - Club culturale. “Njen esej vzbuja v bralcu občutek, da ni zavarovan. Ne moreš se skriti za danes tako zelo pogosto frazo, da 'so krivi drugi', niti za tako pogosto opravičilo, 'za kaj vse sem jaz prikrajšan'. Pisateljica bralcu pove, za kaj vse bi se človek moral opravičiti,” je poudarila Čebronova.

Začutiti moramo odgovornost

Esejistično besedilo je nastajalo v kontekstu vstajniškega gibanja - četudi se nanj eksplicitno ne naslanja - in izraženih potreb javnosti po družbeni refleksiji, njegov namen pa je artikulacija akumuliranega nezadovoljstva. Kaj je v mladi profesorici matematike vzbudilo potrebo, da modernemu človeku postavi ogledalo ter od njega zahteva, da preseka molk in apatičnost?

“Ko smo dnevno bombardirani z grozljivimi informacijami, ko vidimo vse te trpeče podobe, slišimo vse te zgodbe, naj bo to Sirija, Irak, Palestina ali kateri drug del sveta ... Kot zahodnjak čutiš neko odgovornost, čutiš, da gre tem ljudem slabo zato, ker ima nekdo na drugem koncu sveta določene interese, in hkrati se zaveš, da smo vsi kot potrošniki ujeti v neko verigo, ki poganja ves ta mehanizem ... Vse to me je napeljalo k pisanju,” je pojasnila Karin Cvetko Vah. “Želim si, da bi ljudje začutili to odgovornost, ki bi potem sprožila neko akcijo, neko delovanje,” je še dodala.

“Morda se bo nekega dne beli človek zavedal zla, ki ga je povzročil svetu, ki si ga je brezsramno prisvojil, pokleknil pred ljudmi, ki jih je zasužnjil, pred otroki, ki jim je ukradel otroštvo, in pred živalmi, ki jih je popredmetil. Tedaj se bo do kraja osramočen opravičil nebu in zemlji, možem in ženam, otrokom in živalim, iz njegovega očesa bo kanila prva solza in za njo se bodo usule druge, ki bodo začele prav počasi izpirati njegov greh. A do tega dne je še zelo daleč in morda so to le sanje globoko užaloščenega otroka, ki neutolažljivo joče na rečnem bregu.” Tako zgodbico o otroku, ki je hodil in se čudil - napisala jo je namesto predgovora h knjigi -, zaključi Karin Cvetko Vah.

Ko nam je mar, se oglasi vest

“Ko pomislim na številne deprivilegirane skupine po svetu, ko pomislim na krivice in zlo, ki dnevno zadevajo pripadnike teh skupin zgolj zato, ker so, kar so, ne morem drugače, kakor da občutim globoko žalost. Še zlasti ker se zavedam, da je to zlo povečini banalno in povsem nepotrebno ter bi se mu bilo moč izogniti,” pravi avtorica v svoji knjigi. Razlogov, da tega ne storimo, pa ne gre iskati v pomanjkanju moči ali znanja, temveč v tem “da nam preprosto ni mar”, opozarja.

Prst pri tem usmerja v družbo kot celoto, zlasti pa v njen vplivni, privilegiran del. “Dokler se krivice dogajajo drugim, nas ne bolijo in lahko se pretvarjamo, da jih ne vidimo, da ne vemo zanje in da ne poznamo rešitve,” je ogorčena. A s pasivno ravnodušnostjo postanemo enaki ubogljivim izvajalcem ukazov v koncentracijskih taboriščih, opozarja.

Prepričana je, da ozaveščeni sodobni človek nujno občuti krivdo in slabo vest, ko se sooči s kopico gorja, ki ga v imenu skupin, ki jim pripada tudi sam, povzročajo ekonomske in politične elite. “Občutek prebujene slabe vesti poraja odgovornost, ki terja ukrepanje,” pojasnjuje Karin Cvetko Vah.

Kritično, mestoma radikalno besedilo eseja Opravičilo človeka načenja ključna vprašanja današnje dobe in osvetljuje krivice, ki smo jim vsakodnevno priča v svetu, v katerem živimo.

Upor je nujen in mogoč

Toda ko želi posameznik preiti k ravnanju, se neobhodno sooči z apatijo okolice in občutkom nemoči. “Dejstvo je, da otroke vzgajamo tako, da v njih že od malega ubijamo empatijo,” je opozorila. A ozaveščen človek kmalu spozna, da je ukrepati morda res težko, da pa je neukrepanje povsem nesprejemljivo. “Naslov knjižice je resda Opravičilo človeka, a poanta ni v opravičevanju kot takem, temveč predvsem v razčlenitvi razlogov, zakaj je opravičilo potrebno, in posledično v aktivaciji jeze,” razkriva avtorica. Jeze, ki mora kulminirati in voditi v odpor, h kakršnemu poziva nedavno preminuli velikan boja za človekove pravice Stephan Hessel v svojem znamenitem delu Dvignite se!; jeze, ki ni nič drugega kot prebujenje. “Kajti če se nehamo slepiti in odpremo oči, moramo priznati, da je upor nujen in edino možen. Prebujenje torej ne more biti pasivno, ampak je v svojem bistvu nujno aktivno. Moramo se razjeziti in zahtevati, da nam povrnejo možnost delati dobro! Svet moramo vrniti vsem njegovim prebivalcem,” je odločna Karin Cvetko Vah.

Intelektualec je odgovoren tudi za tisto, česar ne stori

Opravičilo človeka je v eseju razdeljeno na več poglavij, ki obravnavajo posamezne deprivilegirane skupine, od brezposelnih, mladih, bolnih, pa vse do živali. Vahova najprej terja opravičilo intelektualca: ker biti intelektualec, kot pravi, po eni strani implicira zavedanje situacije - za intelektualca bi bilo nespodobno izgovarjati se, da ni opazil, kaj se dogaja -, po drugi strani pa se sme in mora od intelektualca zahtevati popolno odgovornost za vse, kar stori, kakor tudi in predvsem za vse tisto, česar ne stori.

“Če so intelektualci možgani družbe, potem je njihova dolžnost, da družbi nudijo razmislek, vpogled in refleksijo. Izogniti se klicu odgovornosti je hinavsko in strahopetno dejanje,” poudarja. Žal pa so prav intelektualci odgovorni za velik delež povzročenega gorja, opozarja. Kdo si je izmislil orožje za množilno uničevanje; kdo je izumil bojne strupe; čigava je metodologija, na kateri slonijo poskusi na živalih; kdo je razvil pesticide, s katerimi zastrupljamo hrano, se sprašuje Vahova. Četudi je res, da je znanstvenik zavezan predvsem resnici, Vahova meni, da je dolžan zavzeti stališče do temeljnih družbenih vprašanj, med katera vsekakor sodijo splošna ureditev družbe, ravnanje z okoljem in človekove pravice.

Potrošnik je novi kolonizator

Karin Cvetko Vah v svoji knjigi terja tudi opravičilo belca, oziroma privilegiranega bogatega zahodnega človeka, ki je v današnjem času predvsem potrošnik. In potrošnik je novi kolonizator, opozarja avtorica. “Tekstilna podjetja, denimo, ki imajo sedež v Evropi in v katerih veljajo zelo strogi standardi delavskih pravic, brez sramu zamižijo, ko na drugem koncu sveta v proizvodnji izkoriščajo otroško delovno silo. Pomemben jim je samo dobiček,” ne more razumeti Vahova. “A jaz nočem, da otrok v mrzli kleti šiva kavbojke zame,” je odločna. “Toda - ali imam danes sploh možnost izbire?” se sprašuje. Kako dobro potrošniki sploh poznamo to verigo, v katero smo ujeti? Kako naj vemo, da pri proizvodnji hrane, oblačil, kozmetike, bele tehnike in vsega ostalega, kar pač kupimo, niso bile kršene pravice? Otrokom, delavcem nasploh, živalim ...

V odgovor je ponudila rešitev: “Tako kot na jogurtovih lončkih piše, koliko maščobe vsebujejo, ali na kozmetiki, da ni bila testirana na živalih, tako bi moralo na oblačilih pisati, da pri njihovem nastanku ni bila uporabljena otroška delovna sila, oziroma ali da niso bile kršene osnovne človekove pravice. Osveščeni potrošnik bi tako imel možnost izbire.”

Kombinacija empatije in odgovornosti

V poglavju, ki ga je naslovila Opravičilo zaposlenega, Vahova opozori na problem brezposelnih: “Stvari stojijo na glavi in jih moramo postaviti spet na noge. Ne smemo izhajati iz števila delovnih mest, ki jih narekuje trg, temveč iz števila ljudi, ki potrebujejo zaposlitev in so upravičeni, da jih prepoznamo kot koristne člane družbe.” Skrbi jo zlasti za mlade. “Z družbo, ki ne ve, kam z mladimi, ko odrastejo, je nekaj temeljito narobe. Z družbo, ne z mladimi. Delovna mesta niso tu zato, ker jih potrebuje trg, temveč zato, ker so del družbene ureditve - družba pa smo ljudje,” pravi.

V knjižici posebno pozornost nameni še opravičilu odraslega, opravičilu zdravega, opravičilu ženski in moškemu ter nazadnje opravičilu človeka neljudem - naravi kot taki ter rastlinam in zlasti živalim. “Če se že opravičujemo drug drugemu, vsekakor upravičeno, saj si brutalno kršimo osnovne pravice, je še toliko pomembneje in na mestu, da se opravičimo tem drugim, katerih pravice v nepredstavljivih razsežnostih teptamo še z večjo temeljitostjo in silovitostjo,” svoj poziv utemeljuje Vahova, velika borka za pravice živali. Del prihodka od prodaje knjižice namenja zavetišču za živali v Horjulu. “Nad živalmi vsakodnevno izvajamo genocide, pri čemer tega ne počnemo iz nagona po preživetju, temveč iz gole pogoltnosti, podkrepljene z aroganco, s katero svojo krutost racionaliziramo in navidez opravičujemo.”

In dokler bodo obstajale farme za intenzivno živinorejo in farmacevtski laboratoriji, v katerih izvajajo poskuse na živalih, se bodo ponavljala tudi koncentracijska taborišča, Vahova parafrazira Tolstoja, ki je dejal, da bodo ljudje umirali na bojiščih, dokler bodo obstajale klavnice. “Mislim, da nas je mojster ruske književnosti pripeljal do samega bistva. Odgovor je v empatiji. Ali bolje, v kombinaciji empatije in odgovornosti,” poudarja Karin Cvetko Vah.

PETRA VIDRIH


Najbolj brano