“Ni res, da je umetnost večna”

Priznajmo, da so nas pri oblikovanju naše skupne zavesti vedno zanimale prelomnice. Iz starega v srednji vek, iz srednjega v novi vek, iz 19. stoletja v moderni svet. Kurator letošnjega mednarodnega festivala medijskih umetnosti Pixxelpoint Igor Štromajer meni, da je danes tudi tak prelomni čas, ko umetnost lahko mirno odmre. Zato zagovarja ne-umetnost, non-art. Samo še danes si jo lahko ogledate v Mestni galeriji Nova Gorica.

Igor Štromajer je tudi sam intermedijski umetnik. Ko so ga poklicali za kuratorja Pixxelpointa, se je, ker tega še nikoli ni počel, oklical za para-kuratorja ter si tako privoščil veliko več kot pravi kurator. Ko je vabil sodelujoče na festival, jih je spodbujal, naj se razgledajo po studiu, kjer bodo zagotovo našli kakšen kos, ki ni umetnost. Tudi sam se že leta ukvarja z ne-umetnostjo. Je pristaš Deleuzovega slogana “Make love, not art”, ki ga ponosno nosi okoli vratu, da mu na ogrlici teče kot napis v digitalni obliki. Ta čas živi v Frankfurtu in svoja načela zagovarja pogumno in prijazno, vsekakor sproščeno.

> Ste zadovoljni s tem, kar so avtorji poslali na razstavo na podlagi vašega zelo “spodobnega” povabila?

“Če povem pošteno, se nisem ukvarjal s tem, ali je to, kar so mi umetniki poslali, dobro ali slabo. Načelno sem sprejel, kar so poslali. Če so kaj predlagali, sem jih vzpodbujal, da je vse to prava smer. V nobenem primeru jim nisem nasprotoval, tudi če mi osebno predlog ni bil všeč.”

> Nam ne-umetnost pove več o umetnosti kot umetnost sama?

“Ja, ker je ne-umetnost pogled od zunaj. Danes raziskujemo vesolje, letimo s sondami in na ta način spoznavamo svoj planet, svoje osončje, svoj dom. Letimo nekam daleč, da bi od zunaj pogledali, kakšni smo. Da, na ta način lahko izvemo več kakor z brskanjem po zemlji, kjer smo že tako ali tako veliko prebrskali. O sami umetnosti govorimo že stoletja, dinamika v razvoju zgodovine umetnosti je burna, tudi nismo prvi, ki bi pogledali od zunaj. Vsekakor je ključno, da vsake toliko časa izstopimo, stopimo na drugo stran, in pomembno je, da to storimo danes. Ta druga stran je lahko neudobna, zmuzljiva, dolgočasna, morda niti ni zanimiva, a važno je, da svoj pogled prestavimo tja in pogledamo, kako je umetnost videti z druge strani meje.”

> Ostanimo zunaj in se torej vprašajmo: kaj je narobe s sodobno umetnostjo?

“Tu sta dva procesa, ki potekata hkrati, in oba sta zanimiva. Prvi je ta, da se je sodobna umetnost zaprla sama vase in je postala zelo obzidano področje, ki nima stika z resničnostjo. Znotraj nje potekajo procesi, ki se jih lahko udeležujejo samo posvečeni, torej del elite, ki sledi proceduram, ki jih sodobna umetnost vzpostavlja. Sodobna umetnost je stanje, ki s samim dogajanjem okoli sebe nima neposredne povezave. Tako postane dolgočasna, zaprta, akademska in nezanimiva. S tem sicer ni nič narobe, kje pa piše, da bi umetnost morala biti za vse? Tudi druga področja, s katerimi se ukvarjamo, niso za vse. Jaz, na primer, ne vem veliko o avtomobilskem motorju. Drugi proces, nasproten prvemu, pa je ta, da sodobna umetnost z digitalizacijo postaja vse bolj ljudska. Zdaj, ko imamo vsi dostop do hitrih rešitev, računalnikov, mobilnih telefonov, instagramov, twitterjev, kjer hitro lahko nekaj ustvarimo, veliko ljudi sodeluje pri ustvarjanju podob. To je digitalna ljudska umetnost, folk art. Ta umetnost se je demokratizirala do te mere, da se je spustila z elitnega območja na vsakdanjo raven in je strogo realistična. Ne govorim o kakovosti. Nova ljudska umetnost je tako realistična kot še nobena doslej, to pa zato, ker ni ločena od življenja, in to se mi zdi dobro.”

> Tu se postavlja vprašanje kakovosti, umetniškega užitka obiskovalca, gledalca, poslušalca.

“Ko umetnost tako demokratiziramo, kakor jo zdaj, tedaj med obiskovalcem, gledalcem, poslušalcem na eni strani in avtorjem, ustvarjalcem, umetnikom na drugi strani ni več razlike. Umetnik ni več nekdo, ki drugemu nekaj sporoča, ampak gre za večplastno komunikacijo med vsemi udeleženci. Pa še nekaj je pri tem zanimivo - umetnost ni od vekomaj, nastala je v določenem obdobju in se razvila od religioznih ritualov do civilne oblike. Če je nekoč nastala, se mi zdi normalno, da v določenem obdobju po naravni poti tudi izgine. Ker ni nujna za preživetje. Poznam veliko ljudi, ki normalno, kakovostno, zadovoljno živijo brez umetnosti, vse te elemente, ki jih daje umetnost, dobijo po drugih kanalih, recimo s pomočjo zabave, televizije. Ni res, da je umetnost večna. Lahko po naravni poti tudi odmre.”

> Ne-umetnost ni le vaša domislica, veliko drugih razmišlja podobno. Je to nekakšno gibanje?

“Sam o tem razmišljam več let, ob tem sem srečal mnogo umetniških projektov, ki se ukvarjajo z ne-umetnostjo. Danes je polje umetnosti tako zelo odprto, da omogoča vse te razne pristope. Začetki segajo zelo daleč, niso se začeli z Warholom, ki je sebe kot avtorja izvzel iz umetniške produkcije, vsekakor pa moramo omeniti Johna Cagea s skladbo tišine 4'33''. Umetnost mora reagirati, to je v njeni naravi, na kontekst, mora reagirati na dogajanje okoli sebe.”

> To pa je aktivna pozicija!

“Seveda, in to je ključno. Pasivne pozicije smo že preigrali v prejšnjem stoletju, danes živimo v času, ko potrebujemo aktiven pristop k vprašanju ne-umetnosti. Vprašanje ne-umetnosti je namreč vedno vprašanje razmerja med umetnostjo in življenjem, med umetnim, artificielnim in vsakdanjim. Izdelati ne-umetnost ni tako lahko, saj veste, umetnik ima to čudno potrebo po ustvarjalnosti, raziskovanju, in to je treba kanalizirati tako, da umetnost ne nastane. Zapleten proces, ki hkrati zahteva veliko poguma.”

> Je to upor proti umetnostnemu sistemu?

“V devetdesetih letih je skupina umetnikov ugotovila, da je internet tista platforma, na kateri lahko umetnost predstavljajo izven umetnostnih, galerijskih sistemov. Pa se ni obnesla. Tisti umetniki, ki so to takrat počeli, so danes zelo veseli, da so v galeriji. Tu nastopi element nečimrnosti, ki je tako zelo vezana na umetnika. Mislim, da bo zelo dobro, če bomo prišli do točke, ko bo človek izvzet iz procesa ustvarjanja in distribuiranja umetnosti. To pomeni, da bi stroji, algoritmi sami proizvajali umetnost za druge stroje. To je ena od oblik, kako umetnost lahko preživi.”

> Ste eden od prvoborcev spletne umetnosti. Danes govorimo o post-internetni umetnosti. Bi ju lahko opredelili?

“To je spet nekakšno gibanje, ki še ni definirano, tudi predstavniki imajo še težave pri skupni definiciji, gre pa za zelo zanimivo reč. Ko je internet nastajal in v začetku devetdesetih prišel v naše domove, je bil zanimiva platforma, ki seveda ni bila ustvarjena za umetnost, pač pa za vojaške, informacijske, komunikacijske namene. Umetnost pa ima to lastnost, da vsak medij preizkusi, če je uporaben zanjo. V devetdesetih je veljalo, da je internet svobodno področje, kjer vsak lahko počne, kar hoče, in kjer ni nadzora. Vzdušje je bilo pozitivno. Danes je povsem drugače, internet je skomercializiran, v lasti nekaj privatnih korporacij, svobode ni več, namesto tega vlada popoln nadzor. Umetniki zato počasi zapuščajo internet, pravijo, da je potrebno stopiti v prostor, a s seboj jemljejo elemente interneta. Ko danes govorimo o post internetni umetnosti, v bistvu govorimo o klasičnem kiparstvu in slikarstvu. Le da se na slikah ne pojavi lepo dekle, ampak 'spikslane' podobe, logotipi. Danes post- internetni umetniki uporabljajo komercialne podobe, da jih predstavijo v umetniškem kontekstu. To gre dobro skupaj s francosko levičarsko teoretsko usmeritvijo, ki se imenuje akceleracionizem oziroma pospeševalništvo. Ta pravi, da če si iskreno želimo propada kapitalizma, ni dovolj, da se upiramo, temveč moramo sodelovati v njegovih procesih, mu pomagati čim prej propasti. Nalagati premog v kotel lokomotive kapitalizma zato, da se bodo kolesa čim hitreje vrtela, zlomila in lokomotiva se bo uničila. Takrat bomo lahko končno naredili družbo, kot jo bomo hoteli.”

KLAVDIJA FIGELJ

---