“Nemčija bi lahko ustavila vojno”
7. Val
28. 06. 2014, 07.00
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 08.41
Sir Max Hastings je na zgodovinskem festivalu eStoria v Gorici prejel nagrado za svoje delo Katastrofa 1914: Evropa gre v vojno.
Zdi se, da je novinarja, vojnega dopisnika in zgodovinarja Maxa Hastingsa vojna spremljala celo življenje. Njegov oče je bil novinar in vojni dopisnik, mati pa je bila nekaj časa urednica revije Harper's Bazaar.
Max Hastings je študij na Oxfordu po prvem letu zamenjal z novinarstvom. Širši britanski javnosti je postal poznan kot vojni dopisnik in dopisnik iz tujine. Od konca 60-ih pa vse do začetka 80-ih let je poročal iz enajstih vojnih kriznih žarišč po vseh svetu, med drugim tudi iz Biafre, Severne Irske, Falklandskih otokov in Vietnama, ter iz šestdesetih držav. Pozneje bil urednik The Daily Telegrapha, kasneje pa še Evening Standarda. Novinarsko kariero opisuje v dveh knjigah, napisal pa je še 21 del, povezanih z zgodovino; najraje se loteva 2. svetovne vojne.
Očeta in druge moške svoje družine je poslušal, kako so govorili o veliki vojni, ki je sam ni doživel; rodil se je 28. decembra 1945. “Zdelo se mi je, da je vojna nekaj imenitnega, avantura, častna in nepredstavljiva izkušnja. Ugotovil sem, da to ni res,” pravi nagrajenec. Najbolj si je zapomnil besede pripadnika norveškega osvobodilnega gibanja: “Vojna prinese dogodke, ki res vznemirijo duha. Del prave narave vojne so človeške tragedije in žrtvovanje. Zlih dejanj ni mogoče odkupiti s slavo.” Verjame, da se je treba boriti, ampak pri tem “nikoli ne smemo pozabiti prave narave vojne”.
Vstop v vojno nujen
Hastings je letošnji dobitnik nagrade Friuladria, ki jo na festivalu eStoria podeljujejo za poseben prispevek na področju zgodovinopisja. Nagrado si je prislužil z v slovenščino sicer neprevedeno knjigo Katastrofa 1914: Evropa gre v vojno, v kateri zagovarja za britansko javnost kontroverzne teme in ugotovitve.
“V naši državi je prva svetovna vojna razumljena kot slaba, druga svetovna vojna pa kot dobra vojna. Zato je veliko polemik o tem, ali je bil vstop države v vojno sploh prava odločitev ali ne,” pojasni Hastings, ki zagovarja tezo, da Velika Britanija leta 1914 ni imela nobene druge možnosti. Velika Britanija ni mogla dovoliti zmage Nemčiji. Ne le v drugi, ampak tudi v prvi vojni.
“Ne primerjam cesarjeve in Hitlerjeve Nemčije. Dejstvo je, da je bila Hitlerjeva veliko hujša. Obe pa sta predstavljali grožnjo za prevlado v Evropi,” pravi Hastings, ki ocenjuje, da predvsem mladi v Veliki Britaniji ne odobravajo te odločitve: “Mladi verjamejo, da noben razlog ne more upravičiti tolikšnega števila žrtev. Mislim, da bi jih morali prepričati, da je bil vstop Velike Britanije upravičen in nujno potreben.”
Zaskrbljen je zaradi mlajše generacije: “Moja otroka, ki imata sicer dobro izobrazbo, skorajda ne bereta več knjig. Vendar pa se moramo za ohranitev in preučevanja zgodovine boriti. Tolikokrat izrečen kliše popolnoma velja: brez poznavanja zgodovine si ne moramo obetati lepše prihodnosti.”
Kritičen je tudi do politikov: “Šolali so se na zelo dragih šolah, vendar so se največ zgodovine druge svetovne vojne naučili iz serije Rowana Atkinsona Črni gad. Tako vsaj delujejo v debatah.”
Leto 1914: trd oreh
“Obdobje pred prvo svetovno je verjetno eno zahtevnejših v zgodovinopisju. Veliko je interpretacij, zato tudi ne trdim, da je moja prava,” poudarja Hastings. “Danes vsi verjamemo, da se je vojne treba za vsako ceno izogniti. Pred sto leti so vsi evropski narodi verjeli, da je vojna popolnoma sprejemljivo sredstvo mednarodne politike.”
Po njegovem je zmotno prepričanje, da je bila Srbija kriva za izbruh vojne. “Ni nobenega dokaza, da bi srbska vlada vedela za atentat na Franza Ferdinanda. Ravno tako ni nobenega dokaza, da bi ruski diplomati vedeli, kaj se bo zgodilo v Sarajevu. Nobena država ne nosi vse krivde za štiriletno morijo, vseeno pa sem prepričan, da je imela Nemčija s cesarjem na čelu možnost vojno zaustaviti,” predstavi eno bolj kontroverznih tem in utemelji: “Če nemški cesar julija 1914 ne bi dal avstro-ogrskemu cesarju zelene luči za napad na Srbijo, vojne ne bi bilo. Mogoče bi do nje prišlo čez nekaj let, vsekakor pa ne čez nekaj mesecev.”
Ne strinja se niti z napadom Avstro-Ogrske na Srbijo. “Ne verjamem, da je bila do napada popolnoma upravičena. Poleg tega so vedeli, kako močno je s Srbijo povezana Rusija in da bo to nujno pomenilo tudi izzivanje ruskega carja,” še doda Hastings.
Podobno nesposobna
Max Hastings ne razume naglice, s katero se je Nemčija zagnala v vojno. Nemci so bili takrat gospodarsko, tehnološko in kulturno nekaj desetletij pred ostalo Evropo: “Če ne bi izzvali vojne, bi v Evropi prevladali čez dvajset let na popolnoma miroljuben način. Brez izstreljenega naboja. To je ironija Nemčije. Imela je le eno napako, in sicer disfunkcionalno vlado. V tem pogledu je bila nazadnjaška, na vseh ostalih pa je bila izredno napredna.”
Da zgodovina ni ena sama in da je odvisna tako od naroda kakor od zgodovinarjevega pogleda, pa dokazuje tudi njegovo mnenje o vstopu Italije v prvo svetovno vojno: “Prepričan sem, da je bil vstop Italije leta 1915 norost. Takrat se je že vedelo, kakšna je narava te vojne. Cena, za katero se je udeležila vojne, to je pridobitev majhnega dela avstro-ogrskega imperija, je bila smešno nizka.”
Meni, da je skorajda nemogoče določiti najslabšega poveljnika v prvi svetovni vojni, saj so bili večinoma slabi, najslabši v vsej vojaški zgodovini. “Vendar verjetno vseeno zmaga Luigi Cadorna,” pravi Hastings. Ob vprašanju, kakšno je njegovo mnenje o Svetozarju Borojeviću, ki mu veliko zgodovinarjev, tudi britanskih, priznava izvirne taktične prijeme in je še zdaj predmet preučevanj na vojaških akademijah, pa zamahne z roko in odgovori, da je bil Borojević dober tekmec Cadorni, kar zadeva poveljniške sposobnosti.
Od kriznih žarišč do urednikovanja
Na vprašanje, ali sta zgodovina in novinarstvo povezana, se Hastings najprej posmeje, nato pa odgovori: “Novinarji zgodovinarjem zavidajo kredibilnost, zgodovinarji pa novinarjem, ker več zaslužijo. Vsako leto preberem na stotine knjig, ki jih napišejo akademiki, in moram reči, da je velika večina med njimi zelo dolgočasnih. Mislim, da bi se lahko naučili od novinarjev, da zanimivo napisana knjiga še ni slaba in da ni nič narobe, če bralci uživajo.”
V njegovih delih o vojnah se vedno pojavi tudi vprašanje o civilnem prebivalstvu. “Ugotovil sem, da vojna ni le zgodba o vojakih in častnikih, ampak tudi o navadnih ljudeh. O tisočih ljudi, ki niso nikoli izstrelili enega samega naboja. Njihova usoda je ravno tako pomembna kot usoda vojakov in častnikov,” utemeljuje.
Ljudje ga v zadnjem času veliko sprašujejo, ali lahko sedanje razmere v Ukrajini primerjamo z geopolitičnim stanjem pred sto leti. “Ne,” odgovarja. “Zelo neverjetno se mi zdi, da bi svet videl podobno vojno. Zahod nima zadostnega števila vojakov za veliko vojno. Kar pa ne pomeni, da ne bo kup manjših spopadov in nesoglasij. Putin ne predstavlja grožnje svetovnemu miru. Vedeti moramo, da je v zadnjih desetletjih postal gospodarski dejavnik veliko pomembnejši kot kdajkoli prej. Vsekakor bolj kot vojaški.”
PETRA MEZINEC