“Nebo nad Slovenijo je vedno bolj temno”

Observatorij na Golovcu, kamor astronom Herman Mikuž hodi v službo in kjer smo ga pred dnevi tudi ujeli za pogovor, je nenavaden kraj. Pravzaprav le nekaj korakov od mestnega središča, a hkrati pogreznjen v naravo in tišino. Golovec že dolgo ni več dobra točka za opazovanje zvezdnatega neba.

A je z astronomsko knjižnico in učnim teleskopom kraj, kjer rastejo novi astronomi ter hkrati mesto, na katerega se stekajo zaznave teleskopov z vsega sveta. Globalna digitalna mreža in drugi dosežki skokovitega tehnološkega napredka so opazovanju zvezd morda vzeli nekaj romantike, a so odprli nova raziskovalna obzorja. In čeprav človek vesolje opazuje s satelitov zunaj zemeljske atmosfere, je vloga majhnih observatorijev, kakršen je tisti pri Črnem Vrhu nad Idrijo, ki ga je Mikuž v prostem času zasnoval s sodelavci, še vedno pomembna.

> Pogled skozi teleskop je, predvsem za mladega človeka, vznemirljiva izkušnja. Se spomnite svojega prvega?

“Začel sem seveda brez teleskopa. To je bilo konec šestdesetih, začetek sedemdesetih let. Pritegnile so me zvezde na nočnem nebu. Takrat ni bilo na razpolago toliko literature kot danes, ampak sem kljub temu uspel dobiti zvezdno karto in se seznanil z osnovami orientacije na nebu ter spoznal ozvezdja in kdaj se kaj vidi. Takrat sem se tudi začel ukvarjati s fotografijo in naredil prve posnetke nočnega neba, ki so bili, v primerjavi z današnjimi, nekaj zelo preprostega. Ampak večina stvari se začne tako, skromno. Če te področje res zanima, pa napreduješ. Prvi teleskop sem si naredil v prvem letniku gimnazije, to je bilo leta 1971. Podjetje Vega je takrat pri nas začelo ponujati optične komplete. Za razmeroma malo denarja je bilo moč kupiti zrcalo s premerom 14 centimetrov, torej optični del teleskopa, vse ostalo sem naredil sam. V reviji Proteus so izhajali načrti in po njih sem sestavil dva teleskopa, ki sem ju imel kar nekaj časa. Nista bila zelo kakovostna, ampak za začetek sta zadostovala.”

> Se strinjate s tezo, da je astronomija najstarejša znanstvena veda?

“Ne vem, če je najstarejša, a je gotovo med najstarejšimi. Človeka je od nekdaj zanimalo, kaj je tam zgoraj na nebu. To dokazujejo tudi zapisi, ki so ostali od najstarejših civilizacij.”

> Koliko je astronomija kot znanstvena veda danes prisotna in vitalna, kolikšno zanimanje vlada zanjo?

“Astronomija pritegne kar veliko mladih ljudi. Število študentov je v zadnjem času v porastu. Vedeti pa je treba, da je študij astronomije v osnovi študij fizike. Morda je zato kakšen študent tudi razočaran. Ampak najprej sta matematična in fizikalna osnova, šele nato pridejo na vrsto specialni predmeti, kot so astronomska opazovanja ali fizika zvezd in galaksij.”

> Koliko k popularizaciji astronomije pripomorejo društva, krožki in druge ljubiteljske dejavnosti?

“Precej. Te dejavnosti so se v zadnjih 25 letih zelo razmahnile. V Sloveniji imamo danes približno 20 astronomskih društev. Zelo pomembna je tudi astronomska revija Spika, prva in edina tovrstna pri nas, ki izhaja od leta 1993. To je izredno kakovostna publikacija, ki prinaša tako strokovne kot poljudne članke in veliko navodil za astronomska opazovanja. Astronomi amaterji se veliko družijo in srečujejo: vsako leto, denimo, prirejajo tako imenovane Messierjeve maratone - običajno okrog jesenskega ali pomladnega enakonočja. Maratoni so poimenovani po francoskem astronomu iz 18. stoletja, ki je izdelal enega najbolj priljubljenih katalogov megličastih objektov na nebu. Udeleženci skušajo na nebu najti vse objekte iz Messierjevega kataloga in komisija oceni, kdo je bil najbolj uspešen. Takšni dogodki zelo dvigajo priljubljenost astronomije.”

> Širša javnost pa se običajno odzove na nenavadne dogodke na nebu …

“Drži. Denimo na meteorske roje, kakršni so bili pred dnevi Perzeidi. Ali na nedavno navidezno srečanje Venere in Jupitra, pri čemer je bila na istem delu neba tudi Luna. Govorimo o navideznem srečanju, ker ti objekti dejansko v vesolju niso bili ravno blizu. Nenavadni astronomski pojavi pritegnejo ljudi. Zvečer, ko se stemni, na nebu vidijo nekaj zanimivega in pogosto tudi kličejo sem v observatorij ter sprašujejo, kaj je to.”

> Kaj pa vas po desetletjih opazovanja neba še pritegne in navduši?

“Vsak dan prevajam besedilo k astronomski sliki dneva. To je Nasin projekt z 20-letno tradicijo. Vsak dan objavijo lepo astronomsko fotografijo s strokovnim komentarjem. To razlago, napisano v poljudni obliki, prevajam v slovenščino že kar precej let. In kljub temu, da so to novice na poljudni ravni, jih z zanimanjem preberem, ker je dejansko vedno kaj novega. Drugače me zanima vse, kar se zgodi na področju astronomije.”

Kaj je spremenilo astronomijo?

> Če se malo pogovoriva o sodobni astronomiji v luči razvoja tehnologije. Kaj je tisto, kar je najbolj spremenilo astronomijo? Je to digitalizacija in dostopnost podatkov iz velikih teleskopov ali morda opazovanje neba, ki sega zunaj optičnega spektra?

“Oboje. Po eni strani veliki narodi veliko investirajo v izgradnjo vse večjih teleskopov. Ti teleskopi imajo sodobne detektorje, ki so neprimerno bolj zmogljivi kot denimo prej fotografske emulzije. Ključni so veliki teleskopi, nova tehnologija zajemanja, torej digitalizacija, in zelo zmogljivi detektorji. Pa tudi to, da so teleskopi na najboljših lokacijah na Zemlji, v puščavah, kakršna je čilenska, ali na Kanarskih otokih, kjer so teleskopi 2500 metrov nad morjem in je skoraj ves čas jasno nebo. Zelo pomembna so še opazovanja iz umetnih satelitov. Ti so izven Zemljine atmosfere in jih ta ne moti več, kar pomeni, da delujejo na optimalni ravni. Tak primer so Hubblov teleskop, ki opazuje v vidnem spektru, pa še cel kup satelitov, ki so specializirani za opazovanje v drugih delih spektra. Satelit Swift ima, denimo, posebne detektorje za zaznavanje gama žarkov iz vesolja, obstajajo sateliti za zaznavanje infrardečega sevanja, človek torej opazuje cel elektromagnetni spekter. Teleskopi, ki opazujejo zunaj vidnega pasu, so tudi na zemeljskem površju. Najbolj znan je sistem radijskih teleskopov Alma v Čilu. Razvoj tehnologije je zelo hiter in količina podatkov je vedno večja, kar pa pomeni tudi, da se je treba zelo potruditi za njihovo obdelavo.”

> Ko govorimo teleskopih: je ravno dobri stari Hubble tisti, ki je največ ljudi navdušil za podobe oddaljenih kotičkov vesolja?

“Vsem, tudi znanstvenikom, je Hubble odprl povsem nove dimenzije, saj je bil tako zmogljiv, da so znanstveniki lahko neposredno, tako rekoč v živo, spremljali nekatere pojave, denimo nastajanje zvezd, rojevanje novih planetov, razpad kometa, eksplozijo supernove in če celo vrsto stvari.”

> Ste pogledali fotografije s Plutona?

“Sem si malo pogledal, ja. Misija New horizons (nova obzorja) je nasploh zanimiva misija. Sonda, ki je sredi julija šla mimo Plutona in njegove največje lune Haron, bo nadaljevala svojo pot. Videti teh nekaj posnetkov, ki so prispeli na Zemljo, je zelo impresivno in presenetljivo, ker astronomi nismo imeli pojma, kaj tam pričakovati. Izkazalo se je, da je ta bivši deveti planet v marsičem nekaj posebnega. Očitno je površje pokrito z vodnim ledom, odkrili pa so celo, da ima ozračje, najbrž iz metana oziroma njegovih derivatov, kar je verjetno razlog, da površina v barvah, kot bi jih videli s prostim očesom, zgleda nekoliko rdečkasto, podobno odtenkom, ki smo jih vajeni pri Marsu.”

> Je ta misija nekakšna rehabilitacija ponižanega Plutona?

“V znanstvenih krogih takšne stvari ne igrajo prav posebne vloge. Ampak Američani so bili res malo razočarani, ko so Pluton, ki ga je leta 1930 odkril njihov sodržavljan, proglasili za pritlikavi planet in ga s tem na nek način degradirali. Sonda, ki so jo proti Plutonu poslali pred desetimi leti, je relativno hitro dosegla svoj prvi cilj. Zdaj bo verjetno obiskala še kak drug pritlikavi planet v tako imenovanem Kuiperjevem pasu, torej območju zunaj orbite zadnjega planeta, Neptuna. Tudi večina fotografij Plutona še ni bila poslanih na Zemljo, saj je podatkov veliko, prenos pa zaradi velikanske razdalje zelo počasen. To pomeni, da nas v tem in delu naslednjega leta čaka še mnogo zanimivega.”

> Vas kot astronoma bolj zanima, kaj je tam zunaj ali kako vse skupaj deluje? Kajti astronomija išče odgovor na obe vprašanji …

“Oboje, seveda. Kaj je tam in kako deluje”.

> Kar veliko se v zadnjem času govori o iskanju Zemlji podobnih planetov. Je misel na to, da bomo našli življenje na drugih planetih, nekaj romantičnega, mitičnega, ali je to resen znanstveni cilj?

“To je morda tisti končni, oddaljeni cilj. Da bi prav kmalu odkrili življenje, pa ni najbolj realno. Gre bolj za iskanje planetov, kjer so podobni pogoji kot na Zemlji. Z današnjo opazovalno tehnologijo to lahko počnemo, tako z zemeljskega površja kot s satelitov. Satelit Kepler se, denimo, ukvarja izključno z iskanjem tako imenovanih eksoplanetov, torej planetov, ki krožijo okrog drugih zvezd v naši Galaksiji. Do sedaj so jih našli že nekaj sto in raziskave se nadaljujejo. Zdaj so že toliko napredovale, da lahko ugotavljamo tudi, koliko je planet oddaljen od zvezde, njegovo maso, s spektroskopijo celo sestavo atmosfere, kar nas najbolj zanima. Iščemo planete, ki imajo podobne značilnosti kot Zemlja, ker vemo, da se je tu razvilo življenje.”

> Čeprav je predpostavka, da lahko življenje nastane le v takšnih pogojih, morda celo napačna …

“Seveda. Ni izključeno, da obstajajo oblike življenja, ki funkcionirajo v drugačnih pogojih. Tudi na Zemlji so primitivne oblike živih bitij, večinoma bakterije, ki preživijo v nenavadnih okoliščinah, na primer hudi vročini ali mrazu. Verjetno bodo odkrili še veliko zanimivega.”

Opazovanje na daljavo

> Zakaj ste postavili observatorij na Črnem vrhu?

“To je pravzaprav osebna zgodba. Doma sem iz Črnega vrha nad Idrijo. Po koncu srednje šole sem tam začel z nekoliko bolj resnimi opazovanji in iskal sem primerno lokacijo za ta opazovanja v bližini svojega kraja. To ne pomeni, da je Črni vrh, če gledamo globalno, posebej dobra opazovalna lokacija, predvsem zato, ker imamo tu preveč oblačnih dni. Ampak s funkcionalnega stališča je bila lokacija izbrana tako, da je bila primerna. Za evropske razmere imamo solidno količino jasnih noči, od 120 do 150 na leto, tako da je moč opravljati tudi bolj resna opazovanja. Nebo je veliko temnejše kot v Ljubljani. Leta 1985 je bil observatorij zgrajen in leta 2001 popolnoma prenovljen. Naslednje leto smo montirali nov, 60-centimetrski teleskop. Ta teleskop zdaj uporabljamo vsako jasno noč in smo z njim izvedli veliko novih odkritij. Poudariti moram, da je to timsko delo, člani skupine imamo večinoma naravoslovno izobrazbo, vendar delamo v svojem prostem času in seveda brezplačno.”

> Torej vestno spremljate vremensko napoved?

“Delo je organizirano tako, da imamo pet operaterjev, nekateri smo dežurni dvakrat, nekateri enkrat na teden. Kdor je dežuren, je dolžan spremljati vremensko dogajanje in če je napovedano lepo vreme, mora biti pripravljen na to, da začne z opazovanji. Zvečer odpre streho, pripravi teleskop, pripravi objekte, ki naj bi jih snemali, in če je vse v redu ter je noč jasna, požene snemanje, ki traja do jutranje zarje. Sistem je zgrajen tako, da se zjutraj teleskopi in streha samodejno pospravijo in se izključijo vse naprave, steče pa obdelava posnetkov, ki poteka avtomatizirano, s programi, ki so jih napisali člani skupine. S to programsko opremo analiziramo slike, kar traja uro ali dve, in potem operater pogleda tiste zanimive posnetke, na katerih bi lahko bili kandidati za nove objekte: nov asteroid, nov komet, supernova, nova spremenljiva zvezda in tako naprej.”

> V nasprotju s časom, ko ste bili gimnazijec, vam torej ni treba bedeti na tistem griču?

“Današnja tehnologija omogoča, da ponoči niti ne hodimo na observatorij, ampak vse operacije izvajamo daljinsko, preko internetne povezave.”

> Omenili ste nove objekte? Koliko se jih je nabralo?

“Odkrili smo dva kometa in 24 takoimenovanih NEO asteroidov. Te še posebej iščemo in spremljamo, ker gre za posebno populacijo asteroidov, ki se na svoji poti okrog Sonca močno približajo Zemlji in so zaradi tega potencialno nevarni. Če bi se takšen asteroid zaletel v Zemljo, bi bile lahko posledice hude, včasih samo lokalne, lahko pa tudi globalne. Čeprav se te globalne katastrofe dogajajo in so se Zemlji že zgodile, se to dogaja na dolgi časovni skali, se pravi v razmaku sto tisočih, milijonov let in morebitna zaskrbljenost najbrž ni potrebna. Je pa smiselno te objekte redno spremljati, ker so precej nepredvidljivi. Poleg asteroidov na observatoriju odkrivamo tudi oddaljene eksplozije v vesolju, kot so supernove (doslej odkritih 19) in optične zasije izbruhov gama žarkov. Slednje v povezavi z Nasinim satelitom SWIFT, ki jih zaznava neposredno in takoj po odkritju observatorijem na Zemlji pošlje podatke o njihovi legi na nebu.”

> Običajna teorija zarote je, da bi človeštvu za asteroid, ki bi trčil v Zemljo, ne povedali do zadnjega trenutka. Je to sploh mogoče, glede na to, da je na svetu na stotine teleskopov, tudi zasebnih, ki bi lahko zaznali takšno telo?

“Ni nemogoče, da ga ne bi videli. Letos spomladi smo posneli asteroid, ki so ga sredi dneva po našem času odkrili Američani iz Arizone in smo ga tisti večer posneli tudi mi. Ampak z veliko težavo, ker je bil zelo blizu Zemlje - njegovo navidezno gibanje na nebu je bilo namreč zelo hitro. Kolega Jure Skvarč ga je vseeno uspel posneti in na podlagi opazovanj so uspeli določiti približen tir. To je bil primer, ko ne bi mogli storiti kaj veliko, tudi če bi odkrili, da bo asteroid trčil v planet. To bi se namreč zgodilo le nekaj ur po odkritju. Da asteroida ne bi odkrili ali bi ga videli prepozno, je torej povsem realni scenarij.”

> Kaj v tem primeru pomeni beseda “blizu”?

“Asteroid, o katerem govorimo, je bil konkretno 100.000 kilometrov od Zemlje, to je le četrtina razdalje do Lune. Je pa res, da so to večinoma majhni objekti, ta konkretno je imel premer približno pet metrov in če bi vstopil v atmosfero, bi ga razneslo. Meteor, ki ga na nebu vidimo kot zvezdni utrinek, je velik kot zrno peska. Petmetrski kamen naredi že udarni val in na zemeljskem površju povzroči eksplozijo, kot denimo pred časom v Rusiji, ko so pokale šipe in so bili ljudje ranjeni.”

> Povejte nam kaj o vaših dveh kometih.

“Prvega je odkril Stane Matičič, ki je član naše skupine že od začetka, in sicer avgusta 2008. Drugega je aprila 2010 odkril Jan Vales, Idrijčan, ki je bil v tistem času še študent fizike. Po pravilih mednarodne astronomske zveze dobi komet ime po odkritelju. Najprej je številka, ki pove, kdaj je bil odkrit, nato pa ime odkritelja. Imamo torej kometa Matičič in Vales in to sta do zdaj edina kometa, odkrita iz Slovenije.”

> Tako odkritje je najbrž vznemirljivo.

“Gotovo, predvsem za tistega, ki odkrije novo telo. Komet Vales ima eliptično tirnico in se periodično vrača k Soncu, za komet Matičič sicer trenutno tega še ne vemo, ampak kaže, da ni periodičen oziroma so periode dolge tisočletja, kar pomeni, da ga mi ne bomo več videli. Seveda so poleg kometov v vesolju še drugi zanimivi objekti, ki jih opazujemo ter o njih poročamo. Vse to objavljamo v mednarodnih publikacijah in smo v astronomskih krogih sorazmerno poznan observatorij. Na Črnem vrhu tudi redno snemamo vse svetlejše komete. Imamo svoj arhiv posnetkov, ki je eden največjih na svetu in vsebuje posnetke kometov za skoraj trideset let nazaj. S fotografijami tudi oskrbujemo tako astronome, ki se za komete zanimajo z znanstvenega stališča, kot urednike in publiciste.”

Nebo se je poboljšalo

> Še pred desetimi leti je bil pojem svetlobnega onesnaževanja nekaj, ob čemer so ljudje zmajali z glavo in zavili z očmi. Se vam zdi, da se je v zadnjem obdobju zavest o tem precej dvignila?

“In ne samo to. Najprej smo si prizadevali ljudi seznaniti s tem. Pojasniti, da je to škodljivo za človeka in okolje ter konec koncev za naš žep, ker plačujemo za nekaj, kar nam ne koristi. Slovenija je bila leta 2007 edina država na svetu, ki je sprejela uredbo o mejnih vrednosti svetlobnega onesnaževanja okolja za svoje celotno ozemlje. Od takrat so se stvari drastično spremenile, v veliki meri na bolje. Slovenija je do danes zamenjala skoraj vso zunanjo razsvetljavo. Luči, ki so svetile navzgor v nebo, kar pomeni veliko izgubo energije, smo nadomestili s popolnoma zasenčenimi svetilkami, ki svetijo samo navzdol in nimajo emisije nad vodoravnico. Svetloba, ki je šla navzgor, v nebo, je povzročala največ preglavic astronomom. To se je spremenilo in tudi meritve, ki jih izvajamo na Črnem vrhu, kažejo na to, da se je nebo poboljšalo. Zgodil se je torej velik napredek v tem smislu, ostaja pa nerešen problem, da še kar naprej nameščamo novo razsvetljavo. Nikoli nam ni dovolj. Postavljamo sicer zasenčene luči, ampak v veliko primerih na lokacijah, kjer to sploh ne bi bilo potrebno in zgolj zato, ker je to nekaterim donosen posel. Ljudje se še vedno premalo zavedajo, da vsa ta infrastruktura stane in jo je treba vzdrževati ter da ti stroški bremenijo davkoplačevalce. Ali ne bi bilo bolje imeti višjo plačo ali si privoščiti kaj bolj koristnega, kot pa nenehno plačevati za stvar, ki je dejansko ne potrebujemo?”

> Še pred 50 ali 100 leti je bilo za večino ljudi na Zemlji nočno zvezdnato nebo nekaj povsem samoumevnega, nekaj, kar jih je nenehno spremljalo. Zdaj je za vedno večji delež ljudi zvezdnato nebo nekaj redkega, za nekatere pa celo nekaj, česar nikoli ne doživijo. Kako to spremeni človekovo dojemanje, sebe, sveta in širjave, ki ga obkroža?

“Današnji človek je v veliki meri odtujen od narave in ga ta zanima le s stališča lastnih koristi. Preveč se ukvarjamo z napravami, tehnologijami in premalo časa posvečamo reševanju problemov. Nesmiselno je viseti na računalniku 24 ur na dan - stroj bi moral omogočiti, da delaš bolje ali več, počneš smiselne stvari. Zdaj pa stroje v veliki meri uporabljamo za to, da zapravljamo čas, da obrnemo pozornost na nepomembne stvari. Medtem pa se pomembni problemi samo kopičijo in nihče jih ne rešuje. Način delovanja bo najbrž treba spremeniti, ker to ne vodi nikamor.” VESNA HUMAR

---