“Ne samo, da nas je razumel, tudi govoril je po naše”

Milko Matičetov je širši javnosti znan zlasti po pravljicah iz Rezije. Kot eden naših vodilnih etnologov in slovstvenih folkoristov pa nam je ob smrti konec lanskega leta zapustil še veliko več. Neprecenljiv je zlasti njegov pristni poklon slovenščini, ki nas najbolj od vsega opredeljuje kot samosvoj narod z bogato kulturno zgodovino.

Odpri galerijo

“K izvodu svojega članka S škržadi od Korinta do Istre in k Vipavi - Soči - Nadiži, ki mi ga je podaril, mi je dedek Milko napisal posvetilo z željo, da bi tudi jaz spoštoval naravo, kakor je njega tega naučil njegov ded Matija,” pravi Marko Matičetov. Očitno je nanj poleg te prenesel tudi ljubezen do materne besede, saj je Marko do svojega 30. leta izdal že tri pesniške zbirke. “Rad se zgledujem po njem, saj njegov jezik bogatijo duhovitost, pristnost besed in svežina. Uporabljal je način izražanja, ki ni pogosto v rabi, a je živ, ljudski in neizumetničen. Tudi na stara leta je bil znan po doslednosti glede pravopisa, naglasa in rabe tujk: mojo lupino od pomaranče je popravil v olupek, Štanjél je zgolj Štánjel, Udine pa Viden, kot je v rabi med našimi tamkajšnjimi rojaki,” še pravi Marko, ki živi in dela v Piranu.

Druženje s Ščekom in Pahorjem

Milko Matičetov se je rodil leta 1919 v Koprivi na Krasu. Kot nezakonski sin je sprva imel mamin priimek Zega, nato je po očimu dobil priimek Ukmar, fašisti so mu ime in priimek poitalijančili v Bogomilo Omari. Pri desetih letih se je vpisal na klasično gimnazijo v Kopru, leto kasneje se je prepisal v njegovemu slovenskemu poreklu prijaznejšo škofijsko gimnazijo v Gorici. Tu je spoznal Virgila Ščeka in Iva Juvančiča, ki sta ga navdušila za domačo slovstveno folkloro. Že pri petnajstih letih je z drugimi primorskimi intelektualci, kot sta bila Boris Pahor in Stanko Vuk, zbiral, urejal in objavljal ilegalne knjižne liste: Skrivni dijaški list, Gmajno, Pisanice, Brinjevke, Tihe besede, Mladiko ... K zbiranju ljudskega slovstva je pritegnil tudi mnogo sošolcev po Primorski.

Con calma partizan

Po maturi je v letih 1938-1943 na univerzi v Padovi študiral arheologijo ter nato še moderno in klasično filologijo s poudarkom na slavistiki, ki je bila tu, odmaknjena od konfliktne mejne Julijske krajine, manj na udaru fašistov. Domov je dva- do trikrat na leto kolesaril. Za pot, dolgo 210 kilometrov, je potreboval skoraj pol dneva.

V času vojne je bil kot italijanski vojak vpoklican na mejo s Francijo, kar je izkoristil za učenje francoščine ter zbiranje prvih folklornih zapisov na terenu. Isto je počel tudi v Dalmaciji, kamor so ga poslali kot tolmača in kjer je ostal do kapitulacije Italije. Konec bojev je dočakal kot partizan prekomorec, kjer je v tankovski enoti urejal list Jeklena pest. Soborci se spominjajo, da je vsakršno delo opravljal s strastjo, vendar mirno, con calma, kakor pravijo v italijanščini. Čeprav ves potopljen v delo, da je bilo videti, kakor bi pozabil na okolico, pa je bilo ves čas pozoren na vse, tako da so ga soborci imeli za nekakšen detektor nevarnosti.

“Milko še piše,” so rekli in vedeli, da jim še nič ne preti.

Iz Omari postane Matičetov

Nejevoljen zaradi potujčenega priimka - “V omari pa res ne bom,” je kasneje komentiral - se je ob koncu vojne, ko so doma v Koprivi, ki je tedaj spadala pod zavezniško cono A, popisovali prebivalstvo in izdajali osebne izkaznice, dal vpisati kot Milko Matičetov, in to novost so podedovali tudi potomci. Samosvoj priimek je povzel po dedu, kamnoseku Matiji, po katerem se je hiši na koncu vasi z letnico 1884 in kraticami MZ na vhodu, reklo Pri Matičetovih.

Mama mu je zgodaj umrla, zato je vse življenje z ljubeznijo ohranjal spomin na dedka in babico, ki jima je po takratnih navadah rekel oče in mati. Medtem ko ga je prvi uvajal v skrivnosti narave, mu je ona dala posebno doto. Nekoč naj bi jo namreč kot najstnik vprašal, kaj mu bo zapustila, in odgovorila mu je, da bodo to orehova skrinja in vsi hribi in doline, kar jih je od Žekanca do Čavna, vzpetin, ki zamejujeta pogled iz Koprive v svet.

Kariero je zgradil v Ljubljani

Po vojni se je ustalil v Ljubljani. Najprej je služboval kot kustos v Etnografskem muzeju. Tu je bila ena njegovih pridobitev zadnja še ohranjena čupa, ki jo je leta 1948 našel v Nabrežini. Od leta 1952 do upokojitve leta 1985 je delal na Inštitutu za slovensko narodopisje (ISN) pri SAZU. Tu je osnoval Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi in ga stalno bogatil z evidenco in prepisi objav, z novimi zapisi in zvočnimi posnetki. Pod okriljem ISN je leta 1955 doktoriral s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek. V letih med 1975 in 1985 je bil predstojnik inštituta ter sočasno soustanovitelj in urednik njegovega zbornika Traditiones.

V času službovanja je bil večkrat tudi predsednik Društva slovenskih etnologov, zaslužen je tudi za vzpostavitev narodopisne skupnosti Alpes orientales. Že v pokoju je bil v letu 1995 izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in leta 2001 za njenega rednega člana. “Ker je rad delal na terenu, je v pisarniškem delu trpel, poleg tega je bil nočna ptica, ki je doma delal dolgo v noč, zato včasih zjutraj ni bil najbolj zbran na sestankih kolegija,” se ga spominja Mirko Ramovš, ki ga je nasledil pri vodenju ISN. “Čas je bil zanj relativen pojem, po drugi strani pa je bil zelo temeljit pri delu, saj je o temi, ki jo je obdeloval, moral najprej vse prebrati in si razjasniti do takrat zbrana dejstva. Kljub temu, da je ogromno vedel, pa mnogo stvari, ki jih je načrtoval, ni nikoli izšlo, ker je bil preveč pedanten,” pravi Ramovš.

“Kljub uporabi tehnike, kot je na primer avto, pa je proti koncu zaostajal, saj na primer ni uporabljal računalnika. Zato pa je ogromno fotokopiral. Na kseroks, kot je rekel, nas je včasih dnevno pošiljal tudi desetkrat, saj je popravke, ki jih je delal po starem, na roko, izpeljal s striženjem in lepljenjem. Sestra Sonča se je včasih pohecala, da mu je delo striženje, ne pisanje,” se prigod še iz študentskih let, ko je stanoval pri dedku v Ljubljani, spominja Marko.

Slovenci na obrobju kot izziv

Poklicno se je posvečal predvsem zbiranju in primerjalnemu raziskovanju slovenskega ljudskega slovstva in verovanja, zlasti pripovedništva. Kot zgled pri zbiranju gradiva mu je služila Finska ter njena geografsko-zgodovinska metoda, ki jo je v nadaljnjih letih na Slovenskem sam dodobra utemeljil. Čeprav je raziskoval celotni slovenski etnični prostor, je bil največkrat na terenu v obrobnih slovenskih pokrajinah, kot so Posočje, Ter, Rezija, slovenska Istra, Kras, Zgornjesavska dolina, Koroška, Prekmurje in Porabje.

Sprva, še pod fašizmom, je objavljal pod psevdonimi, kot so Vane Bilič, Vane Orel, Jape Kruh, Japek, kasneje pa pod pravim imenom. Njegov opus obsega več kot 320 znanstvenih in strokovnih razprav, esejev, člankov, ocen in poročil, ki jih je sam ali v soavtorstvu napisal v slovenščini, italijanščini, nemščini in srbohrvaščini. V narodopisju velja danes za enega največjih strokovnjakov v mednarodnem merilu. Izjemna je zlasti njegova zbirka slovenskih pripovedi. Sprva, ko še ni imel magnetofona, jih je zapisoval, od konca petdesetih let pa snemal. Kot dober poznavalec Karla Štreklja je sodeloval tudi pri novi izdaji Štrekljevih ljudskih pesmi, ki pa do danes še ni izšla. “Zamislili smo si jo kot dopolnitev z novim gradivom in melodijami. Milko je bil pri tem zadolžen za pesmi Lepa Vida in Kralj Matjaž. Bil je res temeljit, saj je pregledal vse možne vire in našel številne različice,” pravi Ramovš.

Rezija je jezikovni eldorado

V zanj prelomnem letu 1962 so se mu s pomočjo rimskih kolegov odprla vrata v Rezijo. Tam se je z domačini pridno lotil dela. Obvladal je tako furlanščino kakor italijanščino, ki so ju Rezijani ob sosedstvu obeh narodov množično vključili v svojo govorico. Preučil je tudi zgodovinske in geografske značilnosti, zaradi katerih so tamkajšnji domačini ohranili mnogo arhaičnih slovanskih besed ter ostankov koroškega slovenskega dialekta, ki nakazujejo, da so na ta jezikovni otok davno tega prišli s Koroškega.

Najprej se je priučil vseh štirih rezijanskih govorov, ki na razdalji desetih kilometrov ustrezajo štirim pred 200 leti ukinjenim rezijanskim občinam: Bili, Njivi, Osojam in Solbici. Ugotovil je, da je po bogastvu in lepoti rezijanske pesmi mogoče postaviti ob rob samo “pravice”, kakor oni pravijo pravljicam. Matičetov jih je v Reziji nabral več kot tri tisoč in s tem ovrgel prenagljeno sodbo poljskega raziskovalca Jana Baudouina de Courtenaya iz leta 1876, češ: “Pesmi Rezijanov so večinoma brez vsebine in - prav tako kot njih pravljice - ne pomenijo nič posebnega.” Prišel je nasprotno do zaključka, da po številčnosti in živahnosti rezijansko prozno izročilo na slovenskem etničnem ozemlju nima primere, vsebinsko in kakovostno pa je prenekatera rezijanska pravljica, povedka in legenda enkratni, klasični vložek v evropsko in svetovno pripovedno zakladnico.

Prijetne spomine na Rezijo ima tudi njegov sin Matej, ki je bil s starši in sestro Zarjo tam večkrat. “Leta 1964 smo bili tako pri njih deset dni. S tamkajšnjimi vrstniki smo se razumeli, jaz sem govoril po naše in oni po njihovo. Najbolj mi je ostal v spominu Rino Chinese, s kateim smo skupaj pasli krave. Bil je slep in je kasneje postal znan kantavtor,” se spominja Matej Matičetov, ki danes živi v Krkavčah.

Častni občan Rezije

Lepe spomine na pokojnega akademika ima tudi Luigia Negro, Rezijanka iz Solbice, predsednica kulturnega društva Rozejanski Dum. Ker se knjižne slovenščine ni nikoli učila v šoli, se je je priučila šele zadnja leta, saj se zaveda, da bo tako najlaže ohranila tudi lastni rezijanski govor, katerega raba pa žal med Rezijani postopoma umira. “Moj prvi spomin nanj sega v sedemdeseta leta, ko sem hodila v srednjo šolo in je prišel predavat o Reziji in naši kulturi. Lepo presenečenje je bilo. Ne samo, da nas je razumel, tudi govoril je po naše. Poznala sem njegovo delo, saj se je pogovarjal tudi z mojo babo (babico, op. a.) Jelano in teto Ano Karnelavo,” pravi Negrova, ki je tudi predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze za Videmsko pokrajino. Poudarja tudi, da je Matičetov sodeloval na mednarodnem simpoziju, ki ga je občina Rezija organizirala leta 1991 na temo pisave in slovnice za rezijansko narečje, zato ne preseneča, da mu je občina v letu 1994 soglasno podelila naziv častni občan. “Osebno sem ga bolje spoznala v letu 2008, ko sem imela z njim intervju za naše glasilo Naš Glas / La nostra voce. Za ohranitev našega jezikovnega bogastva in vse ostale zasluge smo mu neizmerno hvaležni,” še pravi.

Rožice in zverinice iz Rezije

Medtem ko je Rezijanom skoraj enako pomembno Matičetovo delo Resia: bibliografia ragionata (1927-1979) iz leta 1981, kjer je ob izčrpnih opombah povzel naslove knjig in drugih publikacij, ki govorijo o Reziji, ga večina ostalih Slovencev pozna po zbirki ljudskih liričnih pesmi Rožice iz Rezije iz leta 1972. Še bolj znan je po zbirki pravljic Zverinice iz Rezije, izdani v letu 1973 ter ponatisnjeni in s CD-jem pospremljeni v letu 2010. S to knjigo je Slovencem najbolj približal skrivnostno dolino pod Kaninom. Po Zverinicah, ki v rezijanščini pomenijo gozdne živali, so v letu 1976 posneli nekaj animiranih filmov, kjer nastopajo tudi zvita lisica, vedno lačni volk, naivni zajček ter neotesana grdinica.

“Moji nečaki, ki imajo danes več kot 50 let, kot tudi njihovi otroci, še vedno radi berejo iz te knjige, ki nam jo je Milko podaril. Najbolj se razživijo ob zgodbi, ki ima poanto 'ta bolan ta zdravga nese',” pravi Anica Furlan Plazar iz Koprive.

Pri utemeljitvi, zakaj so pravljice dandanes še aktualne, je strokovnejša dr. Marija Stanonik, Matičetova nekdanja sodelavka na ISN: “Pravljice nikakor niso kaj otročjega - otroškega pač. Z zapleti in razpleti so sad domišljije, vendar iz njih spoznavamo tudi življenje in mišljenje davne preteklosti. Danes so namenjene izključno razvedrilu, le vzgojitelji in učitelji jih jemljejo resno pri vcepljanju temeljnih etičnih vrednot otrokom. Po strukturi so praviloma najumetelnejša forma slovstvene folklore. Kar je v literaturi roman, je v slovstveni folklori pravljica.”

Njegova rojstna hiša v Koprivi bi lahko postala muzej

Akademik Milko Matičetov, ki je za svoje zasluge prejel številna domača in tuja priznanja, med drugim v letu 2002 Štrekljevo nagrado, je po svojem bogatem in razgibanem življenju širše pomemben tudi z drugimi deli. Z ženo Vido sta v letu 1986 tako prevedla iz italijanščine Ljubezenska pisma Stanka Vuka. Medtem ko je bil žal manj uspešen pri utemeljitvi zgodovinske rabe pojma škržad namesto stržat in bedenice namesto narcise, je dosegel vsaj to, da je za Slovence brinovka spet postala brinjevka.

“S sodelovanjem Mateja Šeklija in študentov pripravljamo zbirko njegovega ostalega rezijanskega gradiva,” napoveduje Stanonikova.

“Novo življenje bi Koprivci, ki se ponašamo tudi z Branko Jurco in ostalimi pomembneži, radi dali tudi njegovi rojstni hiši. Z idealno lego in zgodovinsko pomembnostjo bi lahko postala muzejček, ki bi k nam privabil turiste,” pravi Marjeta Malešič, etnologinja iz Koprive.

Dedku, ki si je vedno, ne glede na vreme ali razpoloženje, optimistično prepeval Na planincah sončece sije, pa je svojevrstni spomenik že postavil vnuk Marko, ki mu je pred leti napisal pesem, haiku:

“Moj dedek in škržad,

oba veselo pojeta,

sončeče sije.”

BOGDAN MACAROL

---