“Narod, ki nima svoje zemlje, umre”

Hočeš vedeti, kaj se trenutno dogaja s Slovenci v Italiji, in dobiš vtis, da vse poti vodijo k županu občine Repentabor. Marko Pisani je v ponedeljek po telefonu takoj pristal na pogovor. Predlagal je srečanje v torek po kosilu, čeprav je vedel, da bo to še ena obveznost v napornem dnevu. Jutro je namreč zaznamovalo novo mučno pogajanje za slovenske pravice.

Marko Pisani, župan občine Repentabor: “Mi smo dali na mizo celo vrsto alternativnih 
predlogov. Predlagali smo, da bi se povezale vse občine, kjer živijo Slovenci, kar bi bilo pametno 
iz več vidikov. Ker gre za obmejne občine, bi se na primer lažje prijavljali na evropske razpise. 
Predlagali smo tudi, da bi nastala medobčinska unija štirih slovenskih občin na Tržaškem in 
treh slovenskih občin na Goriškem. A niso nas poslušali.” Foto: Peter Verč
Marko Pisani, župan občine Repentabor: “Mi smo dali na mizo celo vrsto alternativnih predlogov. Predlagali smo, da bi se povezale vse občine, kjer živijo Slovenci, kar bi bilo pametno iz več vidikov. Ker gre za obmejne občine, bi se na primer lažje prijavljali na evropske razpise. Predlagali smo tudi, da bi nastala medobčinska unija štirih slovenskih občin na Tržaškem in treh slovenskih občin na Goriškem. A niso nas poslušali.” Foto: Peter Verč

Tržaški kras je avgustovsko miren in nem. Tudi pred stavbo z napisom županstvo ni avtov. Občina Repentabor ima svoj sedež na cesti med Colom in Repnom. Tu bi te dni moralo biti zelo živahno zaradi največjega slovenskega etnografskega praznika v Italiji. A Kraška ohcet je letos odpadla.

Poroka ni karneval

V Repnu in okoliških vaseh letos ni petdnevnega norenja, veseljačenja in slovesnega sprevoda skoraj tisoč narodnih noš ob pravi poroki v cerkvici na Tabru.

Razlaga Marka Pisanija, zakaj je letos odpadel veliki praznik, je jedrnata: “Če ni para, Kraške ohceti ni.” Po skoraj 50 letih se je zgodilo, da se na razpis prirediteljev ni prijavil noben par. Kraška ohcet je sicer že enkrat odpadla, in sicer sredi sedemdesetih let. A tokratna odpoved prireditve je veliko bolj odmevala. Nekdo bi ob tem morda celo pomislil, da je pač Slovencev vedno manj, že premalo za Kraško ohcet vsaki dve leti. “Ne, ne,” takoj pomiri Pisani. “To je posledica splošnega upada porok. Tudi civilnih je vedno manj. Malo zaradi tega, ker je poroka strošek, malo zaradi tega, ker se je v družbi zmanjšal pomen poroke.”

Repentabrski župan ni nikoli resno vzel predloga, da bi se na Kraški ohceti poročil istospolni par. Tudi tega, da bi se kak poročeni par za hec znova poročil, noče slišati. “Vse te možnosti smo takoj črtali. Kraška ohcet bi s tem izgubila svoj pomen. Postala bi karneval, mi pa gradimo na tem, da ohcet obdrži svojo pristnost in tradicijo. Tudi zato vedno skrbimo, da so noše urejene.”

Ker zavzeto brani tradicijo in poroko, se zdi, da bi praviloma uglajeni Pisani spadal med konservativce. A ob tem namigu se nasmehne, sklene roke in poskrbi za presenečenje: “Sebe uvrščam med demokratične anarhiste ...” Umolkne. “Če vam to kaj pomeni,” se potem skoraj opraviči, ker verjame v utopijo.

Anarhist na čelu stranke

“To je utopično, seveda. Vedno spoštujem poglede vseh - če so utemeljeni - in puščam posameznikom veliko svobodo odločanja. A ker živimo v skupnosti, neka pravila morajo obstajati. Moramo se jim podrediti. Hočeš nočeš, moraš.”

Po tej Pisanijevi razlagi se zdi, da je res, kar so govorili v Trstu, in sicer da je v sredinski stranki Slovenska skupnost zapihal nov veter. Zadnjih dvajset let je tržaški odbor te narodne stranke vodil prekaljeni odvetnik in zaverovan katoličan Peter Močnik. A letos ga je na strankinem kongresu preglasoval ravno repentabrski župan. Močniku to ni bilo všeč, toda te zgodbe Pisani niti ne omeni.

“Želim si, da bi bila ta stranka odprta za vse Slovence,” predstavi svoj pogled na prihodnost edine slovenske stranke v Italiji. “Lahko se tudi preimenujemo in spremenimo strukturo. V stranki naj bodo ljudje z različnimi pogledi. Je pa ključno, da se vsi strinjamo, da je treba negovati naš jezik in utrjevati prisotnost na naši zemlji. Slovenci moramo upravljati svoje ozemlje. Vsak narod, ki nima zemlje, umre - kaj šele manjšina! Poglejte, kaj se je zgodilo s tistimi manjšinami v Trstu, ki niso imele svoje zemlje. Ostale so le še na ravni vzorca.”

Pisani pri tem misli na tržaške Grke in Srbe. O njihovi navzočnosti zdaj pričajo v glavnem le še stare, ugledne palače. Pisani noče, da bi se s Slovenci ponovila enaka zgodba. Zato se mu zdi ključno, da Slovenci v Italiji zavarujejo svojo avtonomijo. A prav ta je zdaj na udaru.

Pasti slabe racionalizacije

Začelo se je lani. Deželna vlada je pripravila načrt, po katerem bi občine delovale bolj učinkovito in manj potratno. Deželni svet je ta predlog uzakonil tik pred koncem leta. Novi zakon določa, da se morajo občine med sabo povezati in sodelovati. Navidezno zdravorazumsko načelo, ki pa skriva mnogo pasti. Na tnalu so tudi manjšinske pravice.

“Združitev dveh občin pri nas ni tako enostavna stvar, kot je morda v Sloveniji,” opozori Pisani. Med urejenimi kupi papirjev v svojem uradu na hitro obnovi, kaj se je zgodilo v prejšnjem letu. Po tem, ko je italijanska vlada spisala zakon za racionalizacijo stroškov na ravni lokalne samouprave, jo je vlada dežele Furlanije Julijske krajine hotela posnemati. “A medtem, ko državni zakon dopušča možnost izbire med združitvami in konvencijami, v naše deželi tega ni. Vse občine smo prisiljene v združitev. Po podatkih, ki so jih objavili po novem letu, se je večina italijanskih občin odločila za konvencije, kar pomeni, da se občine dogovorijo med sabo za nudenje določenih storitev. Ta oblika je stroškovno in organizacijsko manj zahtevna. Naša dežela pa je vsilila unije občin.”

Član deželne vlade Paolo Panontin je pripravil načrt, po katerem se bo 216 občin v deželi Furlaniji Julijski povezalo v 18 enot. Njihovo uradno ime je Unione territoriale intercomunale, kar bi lahko prevedli kot Medobčinsko območno združenje ali bolj enostavno Zveza občin. Pisani uporablja enobesedno oznako unija.

“Vsi župani se strinjamo, da je treba racionalizirati stroške in izboljšati storitve, a unije, kot ji je začrtala deželna vlada, ne bodo privedle do tega,” trdi repentabrski župan. Po njegovem mnenju se z nastankom medobčinskih zvez množijo birokratski zapleti. A Pisanija in druge župane občin, kjer prevladuje slovensko prebivalstvo, skrbi narodnostni vidik. Norme, ki ščitijo pravice slovenske manjšine, so zdaj na prepihu.

Moti jih slovenščina

Pisani ponudi konkreten primer: “Ko se občan v naši občini obrne na anagrafski ali tehnični urad, ima pravico, da dobi vse, kar želi, v slovenščini. A z nastankom te unije bodo naši občani morali v Trst, in sicer v urade, kjer ni ljudi, ki bi govorili slovensko.”

Deželna vlada si je zamislila t. i. Julijsko unijo, v kateri po Pisanijevem mnenju vlada “velikansko nesorazmerje”. Majhne občine, kot so Repentabor, Zgonik ali Milje, se morajo povezati s Trstom, ki ima več kot 200.000 prebivalcev. Težava je v tem, da bo unije vodil svet županov. V njem so glasovi porazdeljeni po številu prebivalcev. “Trst ima petnajst glasov, vse ostale občine skupaj deset,” razloži Pisani. Župan Trsta bo torej imel več odločevalne moči kot vsi župani ostalih petih občin (Devin-Nabrežina, Dolina, Milje, Repentabor in Zgonik). Preveliko težo v glasovih bodo sicer omejili z določilom, da se morajo z nekaterimi sklepi strinjati župani vsaj štirih občin. A prav vsega, pravi Marko Pisani, ni mogoče urediti tako, da bodo zaščiteni manjšinski interesi.

Župani šestih občin na Tržaškem se te dni večkrat dobivajo. Tudi v torek zjutraj so se, le nekaj ur pred tem, ko je Pisani spregovoril za Primorske novice. “Ni dobro,” je strnjeno povzel zadnje dogajanje. Ko gre za slovenske pravice, se je treba pogajati ob vsakem koraku.

Zatika se že pri tem, ali bo statut Julijske unije dvojezičen. Vsi pravijo, da je tako prav, a tržaški župan Roberto Cosolini se boji, kaj bodo rekli v Trstu. Ponavlja se že znana zgodba. “V Trstu je transverzalen odpor do tega, da bi bil statut preveč naklonjen Slovencem. Ta odpor gre od levice do desnice. Žal mnogi še vedno gledajo na Slovenca kot na sovražnika.”

Kot nož v hrbet

Kako se bo končala ta zgodba, bo znano v naslednjih tednih. A Pisani je precej zaskrbljen in predvsem razočaran. Zakon, ki vsiljuje združevanje občin, je pripravila deželna vlada, ki je po usmeritvi levosredinska. K zmagi koalicije je odločilne glasove prispevala prav Slovenska skupnost. Zdaj pa se zdi, da so zavezniki Slovencev njihovi rablji. Vsaj tako razlaga repentabrski župan.

“Mi smo dali na mizo celo vrsto alternativnih predlogov. Predlagali smo, da bi se povezale vse občine, kjer živijo Slovenci, kar bi bilo pametno iz več vidikov. Ker gre za obmejne občine, bi se na primer lažje prijavljali na evropske razpise. Predlagali smo tudi, da bi nastala medobčinska unija štirih slovenskih občin na Tržaškem in treh slovenskih občin na Goriškem. A niso nas poslušali.”

Predsednica deželne vlade Debora Serrachiani se je po besedah Marka Pisanija požvižgala na zahteve slovenske manjšine. Zato je repentabrski župan razočaran in zaskrbljen. Kot pravi, če izgubiš avtonomijo pri upravljanju ozemlja, je to začetek konca.

Pisani omeni nedavno predavanje Iva Jevnikarja na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah. “Dejal je, da je manjšina brez političnega delovanja samo še folklora. Strinjam se, a dodam, da mora biti politično delovanje tudi samostojno, kar pomeni, da sam upravljaš svoj prostor,” je prepričan Pisani.

A Debora Serrachiani je ravnala po svoje. Njena vlada si je vzela veliko svobodo odločanja. Vendar to najbrž ni tista oblika demokratične anarhije, ki jo zagovarja repentabrski župan. PETER VERČ


Najbolj brano