“Naravi in otrokom je treba dati priložnost, da humano preživijo!”

Konec avgusta bo popotnik Ashley Don Trevor Dry iz Nove Zelandije dopolnil 19 let in bo že osmi mesec na poti po Evropi. Po novem letu je prvič krenil z rodnega otočja - od “tam spodaj”, kot pravimo tudi tej državi na južni polobli -, na pot v Evropo in zatem še dlje v svet. Sledi notranjemu klicu po raziskovanju življenja in zlasti klicu pomagati drugim; tistim, ki zaradi nevednosti, neznanja in revščine ne zmorejo sami poskrbeti zase v nerazvitih državah - otroci, sirote. Z njimi želi prostovoljno delati in jih učiti veščin preživetja. V srcu neguje tudi spoštovanje do narave, za katero je prepričan, da bi ji vsakdo moral pomagati, saj jo bo sicer človeštvo z grobimi posegi povsem uničilo.

Čeprav še mlad, je Ashley Don Trevor Dry goreč zagovornik biodinamične sonaravne pridelave hrane za samooskrbo in za kooperante. Tak slog življenja mu je utrdil prepričanje v vegetarijanstvo, čeprav ne ortodoksno - poleg sadja in zelenjave uživa tudi jajca, ribe in mleko, a spoštuje vsa živa bitja in skuša z njimi živeti v harmoniji, zato (načeloma) ne uživa mesa.

Z nahrbtnikom v svet

Med popotovanjem se je za nekaj dni ustavil v Kopru. Potuje z nahrbtnikom, težkim približno 40 kilogramov. Takega popotnika v angleščini imenujejo backpacker. S seboj ima najnujnejše potrebščine, tudi majhen šotor in spalno vrečo. Za vez s svetom ima prenosnik in mobilni telefon. S seboj tovori tudi gumijaste škornje za delo na kmetijah, kjer se ustavi, ko potrebujejo prostovoljce, ki delajo za hrano in streho nad glavo.

Njegov kratkoročni cilj je Bolgarija, natančneje prostovoljno delo z otroki v eni od sirotišnic, dolgoročnejši cilj pa je Indija, kjer bi kot prostovoljec delal z otroki, ki živijo na cesti. Želi jim pomagati pridobiti temeljno znanje o skrbi za osnovno higieno, o zbiranju deževnice za pitje in o osnovah samooskrbe, tako da bi si lahko sami pridelovali najnujnejše za preživetje. “Morda vsaj mango ali kakšno podobno rastlino, ki lahko omili lakoto,” verjame v svoje cilje. “Najbrž je slišati naivno; morda zaradi moje mladosti, a iskreno verjamem, da se z majhnimi koraki da veliko postoriti za preživetje in ne škodovati okolju. Tako skušam ves čas živeti tudi sam in sem v teh dobrih sedmih mesecih veliko časa prebil na kmetijah v sklopu mednarodnega združenja biodinamičnih kmetovalcev in prostovoljcev, imenovanih WWOOF, ki ima mrežo po vsem svetu, tudi v večini evropskih držav,” razkriva Ashley.

Zase pravi, da je tipičen Novozelandec. “Torej sem 'kiwi', kot nam pravijo drugi,” se zasmeje. Njegove korenine segajo po eni liniji do staroselcev - Maorov, po drugi pa do Ircev, Švedov in Nizozemcev. Vse to je zajeto v potezah obraza s širokim nosom, v modri barvi oči in pšenični barvi las. Ima tri imena, drugo in tretje je podedoval po dedih. “Že od nekdaj me zanima zgodovina človeštva, nastanek in razvoj civilizacij in tudi to je pripomoglo k želji potovati in obiskati del držav, zibelk starih kultur, ki so jih zaznamovali Kelti, Iliri, Rimljani ... In spoznati druge sodobne kulture, saj prihajam iz majhnega delčka sveta, kjer smo dokaj samozadostni, zato morda tudi bolj ozki ...”

Ghandijevski klic

Želja po spoznavanju drugih kultur je zaznamovala tudi njegov dolgoročnejši cilj, Indijo: “Tam je veliko različnih kultur in religij, ki se prepletajo ali butajo druga ob drugo. Veliko je antropoloških posebnosti in vplivov ter veliko ekstremov med bogastvom in revščino in z njo boja za preživetje ter vsega hudega, kot posledice tega boja. Ne le, da bi to rad videl in spoznal, čutim, da bi lahko postal droben kamenček v mozaiku prizadevanj, da bi bilo vsaj nekaj takšnih ekstremov manj ... Če bi mi uspelo revščine in smrti rešiti vsaj eno otroško življenje, bi se počutil bolj izpolnjen.”

Nujo oditi v svet je torej sprožila želja dati priložnost neukim, da spoznajo, da lahko že z majhnimi izboljšavami preživijo (denimo z večjo skrbjo za higieno in s posaditvijo rastlin za prehrano). “Nimajo kaj izgubiti! Le priložnost jim je treba dati! K priložnosti pa lahko vsakdo kaj pripomore!” verjame. “Ob tem bi rad preizkusil tudi sebe, da vidim, kaj vse lahko storim sam. Vem, da sveta ne morem spremeniti. Lahko pa se potrudim delati dobro in koristno po vzoru Matere Tereze in mojega velikega vzornika Gandhija, ki je pognal svetovno humanistično gibanje.”

Ashley Dry verjame, da je treba dobro iskati pri vseh in vsakomur in ga spodbujati: “Naravi in otrokom sveta je treba dati priložnost, da humano preživijo. Le tako bosta planet in človeštvo obstala!” Do tega spoznanja je prišel tudi s pomočjo prebiranja zgodovinske literature in svetovnega spleta: “Želja početi nekaj humanega mi niti spati ni dala. Ko sem mami povedal, kaj bi rad počel, sva se sporekla. Pričakovala je, da si bom našel neko službo in se ustalil blizu doma. Nato jo je začelo skrbeti, da bom tistih nekaj prihrankov zapravil in se niti ne bom mogel vrniti domov. Ko pa sva se pogovarjala in sem ji pojasnil, kako bi rad udejanjil svoje želje, je to počasi sprejela, čeprav ji je bilo izjemno hudo, saj sem šel prvič v svet,” opisuje odhod zdoma januarja letos.

“Sprejela je tudi to, da navsezadnje še niti ne vem, kje bom v življenju ostal - ali v Indiji ali morda kje v Južni Ameriki. Seveda se bom vmes vračal na Novo Zelandijo na obisk, a za zdaj ne razmišljam, da bi se tja za stalno vrnil. Šel bom tja, kjer bom začutil, da me potrebujejo in da lahko kaj dam tistemu okolju.”

Sonaravno kmetijstvo in nizanje izkušenj

Z Nove Zelandije je najprej krenil na Irsko. O tej državi ni vedel kaj dosti, vedel pa je, da želi postati del mreže WWOOF in že pred prihodom si je priskrbel naslove kmetij, ki delujejo po teh načelih in pravilih. ”Postal sem prostovoljec in sem bil navdušen, kaj vse in kako se da pridelati na naraven način, v sozvočju z naravo. Znanje in izkušnje ob delu sem z zanimanjem sprejemal in jih razširil, ko sem se ustavil na podobnih kmetijah na Škotskem, v Franciji, spoznaval zanimive ljudi in, seveda, krepko delal, kar je pripomoglo k novim izkušnjam.” Tudi tistim, ko je moral veliko prepešačiti in lačen ostati v divjini, v gozdu razpeti šotor in prespati ob vseh neznanih zvokih noči in v mrazu.

Za nekaj dni se je ustavil še v Parizu, a izkušnja velemesta ni bila posebna. ”Padel sem v drugi svet - v sodobno civilizacijo in v draginjo. Ko doživiš eno za drugim delo na zemlji, poljedelska opravila, pripravo organskih naravnih gnojil, molžo mleka, izdelavo sira, strojenje kož ..., nato pa blišč velemesta, vse to gledaš z drugačnimi očmi. V Parizu sem spoznal več tujcev, tudi Novozelandcev, a ti stiki so bili drugačni, pomešani z novimi izkušnjami. Velemesto, kakršnih na Novi Zelandiji ni, me ni navdušilo, zato sem odšel na jug Francije, na eno izmed kmetij WWOOF. In tam novo presenečenje: območje ima staro graščino, kjer prebivajo kmečka družina in prostovoljci. Še nikoli prej nisem videl graščine! Fascinirala me je tovrstna gradnja, ki stoletja kljubuje času. Kakšna razlika z Novo Zelandijo, kjer so hiše v povprečju slabe, materiali preprosti, nobene izolacije ni ...”

Na potovanju se je nekaj zatem, v eni izmed lovskih koč v kraju Pont de Vitrac, soočil še z eno izkušnjo - s klanjem živali. “Pretreslo me je, zelo sem trpel, čeprav so bili lastniki izredno prijazni ... Ne le, da je bilo to zame nekaj novega in se ne sklada z mojim pogledom na svet in z mojo filozofijo; delo je bilo grozljivo. Odirati ubite živali, meso natirati s soljo in prenašati na hrbtu ...”

Pomlad mu bo ostala v spominu tudi po srečanju s strupenimi živalmi, z mladimi kačami na eni od kmetij. “Na Novi Zelandiji nimamo strupenih živali, ki bi ogrožale ljudi. O tem so me takoj podučili, pa tudi posebne rokavice so mi dali. Vendar je občutek strašljiv - prenašati mlade strupenjače s kmetije v divjino.” Ob teh spominih mu je še vedno nelagodno. Obenem je pomlad zaznamovalo potovanje po Španiji, zanj doslej najlepši izkušnji: “Spoznal sem izjemno prijetne mlade ljudi, ponudili so mi streho nad glavo, skupaj smo bili v Barceloni in Madridu. Tem ljudem lahko rečem prijatelji, pestri druščini Kitajcev, Bolgarke, Urugvajca, Španke in Italijanov.”

World Wide Opportunities on Organic Farms je mednarodno združenje, ki deluje po svetu - v Afriki, Ameriki, Aziji in Evropi. Njihov slogan je: “Misli lokalno, deluj globalno!” V Evropi je mreža takšnih kmetij razpredena v Avstriji, Bolgariji, Belgiji, na Češkem, Danskem, v Estoniji, Franciji, Nemčiji, Grčiji, na Madžarskem, Irskem, v Italiji, Litvi, Moldaviji, na Nizozemskem, Norveškem, Poljskem, Portugalskem, v Romuniji, Srbiji, Španiji, na Švedskem, v Švici, Franciji, Turčiji in v Združenem kraljestvu. Slovenije na tem zemljevidu mrež še ni.

Svetovna mreža povezuje 355 ekoloških kmetij in 55 držav. Kmetija običajno obsega kmečko hišo, hlev, prostor za prostovoljce (če sobe niso zajete v glavni hiši), senik, ogrado za vrtnarjenje, pašnik ... Uporabljajo ekološki način pridelave hrane in ročno obdelovanje. Tudi ljudje na takšnih kmetijah spoštujejo in ohranjajo ekološki način življenja. Prostovoljci delajo od štiri do šest ur na dan. Ostanejo lahko nekaj dni ali nekaj tednov. Kmetije jim nudijo brezplačno streho nad glavo in hrano. Učijo se organske pridelave zelenjave, gradnje ekoloških stavb, izdelave opeke iz blata, skrbijo za živali, vrtnarijo, skrbijo za ohranjanje narave, pridelujejo naravne sokove in vino. Naučijo jih vzgoje avtohtonih semen in rastlin, pridelave volne in oblačil iz naravnih ekoloških materialov, pridelave komposta, sonaravnega vrtnarjenje, pridelave mleka, izdelave naravnih mlečnih izdelkov in avtohtonih vrst sirov, peke avtohtonih naravnih vrst kruha ... Poglavitni cilj takšnih kmetij je samooskrba, viške pridelkov pa prodajajo kooperantom in zadrugam.

Kratka slovenska izkušnja

Iz Francije je vzel pot pod noge v Italijo in nato v Slovenijo, v Koper, kjer je prebil nekaj dni. Od tam je krenil proti Ljubljani in naprej proti Zagrebu. Ob slovesu v Kopru še ni vedel, kam in kako dalje. Vedel je le, da mora zapustiti Slovenijo, saj mora izven držav schengena: “Moja viza za bivanje v območju držav schengena se izteka, zato odhajam na Hrvaško. Rad bi obiskal še Bosno in Hercegovino, pa Srbijo. Balkan z islamskimi vplivi me je fasciniral ob prebiranju zgodovine in rad bi doživel ta preplet kultur. Nato pa v Bolgarijo, če me bodo želeli sprejeti v kakšni otroški sirotišnici kot prostovoljca. Ostal bom, dokler bom čutil, da sem koristen. Nato pa ... Indija je eden mojih notranjih klicev.”

Kakšen vtis je dobil o Sloveniji? Prevzel ga je Koper, staro mestno jedro s trdno zgrajenimi starimi hišami in ozkimi uličicami: “Tu povsod diha zgodovina! Žal so ob glavnih ulicah hiše bolj urejene, v kakšni stranski pa naletiš na ruševine. Škoda! Ko bi v moji domovini imeli takšne stavbe! Pa živahno je, veliko se dogaja. Je to res samo poleti? Ljudje so zelo prijazni, skoraj vsak zna vsaj malo angleško, če želiš kakšno informacijo. Morje je izjemno toplo, pri nas je zelo mrzlo. Tudi vaša hrana, kolikor sem jo v gostoljubju uspel okusiti, je zelo dobra in veliko začimb uporabljate ... No, kljub mojemu vegetarijanstvu sem prisiljen tu in tam okusiti tudi kaj mesnega. Tako sem med drugim jedel tudi čevapčiče ... zelo težka beseda zame,” se je zasmejal. “Saj so okusni! Le da jaz raje posegam po zelenjavi in peperonata (joj, spet tako težka beseda!) je bila odlična! Tudi tisto krompirjevo jed (njoke - op. a.) sem prvič jedel. Rad bi se še kdaj vrnil v Slovenijo. Morda se bom res.”

JASNA ARKO

---