“Namesto v realizmu smo se izgubili v vesolju pričakovanj”

Slavko Gaber, doktor znanosti, se kot univerzitetni profesor ukvarja tudi z novimi tipi ekonomije. “Če ne bomo prerazporedili mezdnega dela in bomo tisoče izobraženih mladih držali zunaj trga dela, se bo sistem prej ko slej sesul vase,” pravi. A Slovenija je danes polna brezposelnih izobražencev tudi zato, ker je on kot minister za šolstvo odprl vrata fakultet vsem, ki so želeli študirati. Raziskave so jasne, zavrača očitek, bolj kot si izobražen, več “šans” imaš v življenju. Slavko Gaber, tesen sodelavec Janeza Drnovška, danes politiko opazuje z očmi sociologa. Kdor primerja Cerarja in Drnovška, se po njegovem moti, res pa je, da so bili takrat drugačni časi. “Takrat smo vsi, tudi državljani, verjeli, da delamo državo.”

Dr. Slavko Gaber Foto: Žiga Živulovic Jr.
Dr. Slavko Gaber Foto: Žiga Živulovic Jr.

> “Namesto, da bi rasla profesionalnost politike, rastejo upanja v odrešitelja.” To ste rekli leta 2011. Kam smo prišli do danes s temi upanji v odrešitelja?

“Vmes smo izvolili še enega. Ko smo se v krogu kolegov nazadnje pogovarjali o tem, mi je eden od njih rekel, da smo kot nacija zreli za to, da odtečemo še kak krog iskanja odrešitelja. Seveda to ni dobro za to nacijo in ta prostor, je pa verjetno dejstvo.”

> Volilna baza torej v teh iskanjih še ni padla na trda tla?

“Nismo se še ustalili, še vedno se iščemo.”

Iščemo popolneže

> Kaj nas je pripeljalo do tega, da se iščemo in ne zaupamo sedanjim politikom?

“Precej mešana kombinacija razlogov. Eden je, da se politični razred ni uspel konsolidirati. Preprosto nimamo resne profesionalne politike, tisti, ki so dolgo v politiki, pa dajejo ogromno pobud za to, da ljudje iščejo kaj drugačnega. Drugi del razlogov je bolj zapleten, v bistvu pa gre za to, da se nam je uspelo po osamosvojitvi precej hitro razvijati, vzporedno s tem je rasel standard, zdelo se je, da bo mogoče iti vsako leto višje, da bo bolje, bolj uspešno. To nas je napeljalo na idejo, da za nas ni nič zadosti dobro.”

“Nasedamo nekompetentnosti na eni in populizmu na drugi strani.”

> Še vedno, kljub krizi vztraja ta občutek?

“Ta želja se je naselila v nas in zdaj je tu. Ne pusti se kar odpraviti. Imam občutek, da bolj ali manj iščemo popolneže in smo konstantno razočarani. Zdaj tudi Miro Cerar ni popoln, pa tako 'dobrega očeta ima in tudi on je bil tako v redu …'. V tej zgodbi se vrtimo na različnih ravneh. Namesto večje količine realizma smo se izgubili v vesolju pričakovanj, ki niso bila nikjer uresničena in tudi pri nas ne bodo. Dokler se bomo iskali v teh poljih, bomo izgubljali.”

> Koliko je primerno politiku tolerirati to, da ni popoln? Do politikov moramo biti strogi in imeti visoka pričakovanja …

“Zdi se mi, da mešamo dvoje. Zelo slabo kontroliramo strokovnost teh ljudi - to, ali se res spoznajo na stvari, zaradi katerih so prišli - na drugi strani pa toliko bolj verjamemo, da so brez napak, moralno perfektni, brez slabe misli, brez kančka egoizma. In to kljub temu, da vemo, da tudi sami nismo brez napak. Kako nas potem lahko čudi, ko ugotovimo napake tudi pri njih? Občutek imam, da se pri izbiri politikov lovimo med prevelikimi pričakovanji in premajhno strogostjo in zahtevnostjo glede njihove strokovnosti. Tudi očitno kompetentni predsednik države nam ni bil po godu in smo se odločili za nekoga, ki zdaj maturantke nagovarja kot 'miške'.”

> Javnomnenjske raziskave kažejo, da predsedniku republike izjave o miškah niso zmanjšale priljubljenosti.

“To zgolj potrjuje to, kar pravim. Nasedamo nekompetentnosti na eni in populizmu na drugi strani. Ko sem robno spremljal reakcije predsednikove ekipe, je bilo vidno, da so na očiten faux pas, ki ni vreden predsednika, reagirali z obiski, ki so sledili in so nas skušali prepričati, da so, če je že bilo kaj 'neprav', v tem videli problem samo zateženci in zateženke, saj so predvsem ženske opozorile, da to ni primerno naslavljanje maturantk. Ne čudi me torej, da je šlo vse tako mirno mimo.”

> Je to normalen globalen proces amerikanizacije politike, ali se samo pri nas dogaja nekaj čudnega?

“To je precej pogost pojav, mi ga pa jemljemo z veliko žlico. Preprosto se zdi, da nismo sposobni razlikovati. Najverjetneje ni treba vprašati, ali je kaka razlika med Drnovškom, Pahorjem in Janšo. Če tu ne vidiš razlik, si politično slep, in mi smo tozadevno bolj ali manj politično slepi.”

Prevelika obljuba

> Kaj pa razlike med Janezom Drnovškom in Mirom Cerarjem. Ali niso volilci iskali vzporednic med njima?

“Na ravni upanja morda, na ravni načina dela pa se danes zdi, da te vzporednice niso našli, ako so jo iskali. Treba pa je biti 'fer' in povedati še nekaj drugega: takrat je bil drugačen čas. Prostor je pričakoval in zahteval spremembe. Imeli smo to srečo, da se je na mestu predsednika vlade našel človek, ki je bil sposoben, z neko drugo formacijo - dr. Drnovšek je bil pred tem že predsednik zahtevne države v zelo neprijaznih časih - na sebi lasten način je okrog sebe zbrati ekipo ljudi, ki so bili pripravljeni delati brez nastopaštev in iskanj poceni slave. Bil je to drug čas. V tistem času smo imeli srečo, da smo vsi skupaj verjeli, da delamo državo in za državo. Vsi skupaj - tudi državljanke in državljani.”

> Se je torej Cerar znašel v težkem času, kar se tiče pričakovanj javnosti, medijev, ekipe, ki mu je morda zrasla čez glavo …?

“Zdi se, da si je skupaj z ekipo naložil breme, ki jih presega. K temu je tlakoval pot tudi sam. V politiki je tako, da vsaj deloma žanješ, kar si sejal. Na abstraktni ravni je obljubljal prelom z vsem pred njim. Sedaj žanje nemožnost takšnega preloma. Bil je prevelika obljuba, še posebej prevelika za čas v katerem se je odločil za vstop v politiko. Ima zelo zahtevno in strukturirano nasprotno ekipo, ki je postala del negativne strukture tega prostora. Sam jo razumem kot janšizem - rjavo-črna kombinacija prevladujočega dela Cerkve in SDS janšizma. Spoprijeti se s to zmesjo in svetovno krizo, to zahteva več kot obljube o novi politiki.”

“To je tisti pristop k edukaciji, ki verjame, da če vse ljudi naredimo dnevno uporabne po sistemu delanja profita, ki ga bo potem pobrala majhna peščica in ga držala na Kajmanskih otokih, potem smo rešili svet.”

> Je to edina nasprotna ekipa, ki jo ima Cerar? Pri privatizaciji se bolj kažejo notranja koalicijska nasprotja …

“To je nekaj, kar ni novo. Koalicijska nasprotja so vseskozi prisotna in zdaj so prišla tako daleč … Drnovškove ekipe niso privatizirale, pod njim tudi ni bil mogoč Mercator, Laško in podobni podvigi. Pri Drnovšku se ne bi bilo mogoče v kabinetu predsednika vlade dogovoriti za kravje kupčije po sistemu: ti meni Delo jaz, tebi Mercator. Če bi kdo prišel samo z idejo česa takega, bi to pomenilo konec njegovega političnega sobivanja s predsednikom vlade. Zdaj je bolj ali manj vse dovoljeno: skoraj so sodišča kriva ali pa policija, če ugotovijo, da ta kasta ljudi dela kaj narobe.”

> Kako vidite politiko čez nekaj let?

“Resnici na ljubo, ne vem. Dosti je odvisno od nas, ki volimo. Če se bomo ob volitvah vprašali, ali stranke, ki prihajajo kot ponudba na naslednjih volitvah, lahko vodijo resorje, vlado ..., potem je mogoče, da bodo postopoma tudi stranke reagirale in poskusile počasi pripeljale ljudi, ki se spoznajo na delo, ne pa takih, ki bi radi bili pet dni ministri ali ministrice. Če pa bomo tudi naslednjič iskali novega mesijo, pa se bomo še naprej igrali s prihodnostjo teh prostorov. Zdi se mi, da potrebujemo kompetentne, pragmatične ljudi, ki hkrati zmorejo misliti onstran obstoječega. In še nekaj: potrebovali bodo tudi smelost zameriti se nam, ko smo malenkostni.”

> Združeni levici javnomnenjske raziskave kažejo, da še nikoli ni bila tako visoko. Je ZL del rešitve?

“V enem delu so lahko del rešitve, vendar z dodatkom: če bodo dojeli, da je treba iti na naslednje volitve tudi z močno okrepljeno ekipo in s premislekom o realnostih poklicne politike. Če pa se bodo odločili staviti na nove 'popolnosti', pa bo temu sledila prozaičnost še ene 'velike pomote in razočaranja.”

> Lahko iz tega razumem, da trenutno znotraj sebe nimajo dovolj močnih kadrov?

“Premalo jih poznam. Med njimi je nekaj mladih, perspektivnih ljudi, bojim pa se, da je treba še kaj narediti na tem, da bi bila njihova prizadevanja strukturirana in domišljena. Lahko da se motim, če se, in je tam ekipa, ki je pripravljena, da bo kar vskočila, sem toliko bolj zadovoljen. Pri sestavljanju ekipe je treba imeti veliko potrpljenja, spretnosti in kar velik del sreče. Mislim, da je bil Drnovšek dobra kombinacija vsega tega: pameti, izkušenj, pragmatičnosti, orientiranosti stran od hitre in poceni retorike, ki je tudi pri novi levici vidim kar nekaj. Kar nekaj je praznega nastopaštva, ki se dobro sliši, ko skušaš to uresničiti, pa se izkaže za precej bolj zahtevno. To je lekcija, ki jo ponavlja cela Slovenija. Sicer pa vsekakor bolje oni kot kaka črno-rjava rešitev z Doba in nadškofije, ki je druga možna izbira. Seveda pa ostaja odprto še vprašanje kaj se bo izcimilo iz obstoječe vladne ekipe, saj so tam tudi ljudje, ki so kompetentni, in tudi SMC ni brez potenciala.”

Šolstvo brez koncepta

> Kakšen koncept vlade prepoznavate za področje šolstva?

“Leta 2011, ko so naročili in pripravili Belo knjigo, sem zadnjič verjel, da bodo poskušali s premislekom narediti naslednji korak v razvoju šolstva v Sloveniji. Danes smo leta 2015 in razen tega, da razmetavamo figure po prostoru, ne delamo ničesar, ob tem pa še zmanjšujemo količino sredstev, ki so namenjena izobraževanju. V proračunu za šolstvo je par sto milijonov evrov manj, kot jih je bilo pred več kot desetletjem, mi pa pričakujemo, da bo vse odlično delovalo. Sam se sprašujem kako to, da se sistem še ni zrušil vase. Bojim se, da je na številnih točkah to sesutje vase nevarno blizu.”

“Ne trdim, da ni mogoče bolje zvezati izobraževanja in gospodarstva, ima pa ta logika več kot očitne meje.”

> Katere točke so to?

“Kjer sediva, je ena od teh točk. Visoko šolstvo funkcionira tako nedomišljeno, kar zadeva naslednje stopnje razvoja, in tako podhranjeno, kar zadeva finance, da naj nikogar ne čudi, če se bodo začele tukaj dogajati neverjetne stvari. Drugo področje na katerem so šli zelo daleč, je eksperimentiranje z domnevnim premikanjem sredstev za osnovne in srednje šole na druge postavke. Zdaj poslušam, da bomo dali v vojsko pomembno več denarja ... Skratka država tava zdaj v eno in potem v drugo kotanjo: brez koncepta smo - to je moj pogled. Pred časi je družba in z njo država imela fokus. Vedeli smo, kam gremo in kaj hočemo, danes pa imamo težave takoj, ko hočemo iti naprej od tega, da naj bo boljše. To ni koncept. Vzporedno s tem smo na mednarodni ravni prišli do robov določenega tipa racionalnosti. Družbe, katerih glavni regulativni moment je mezdno delo in profit, udarjajo ob lastne meje in nikdar več ne bodo zares obvladovale tega sveta. Resen izziv za Evropo in za nas je, ali smo sposobni konceptualizirati nekaj, kar bo šlo onstran stanja, v katerem smo. Če na primer ne bomo prerazporedili mezdnega dela in bomo tisoče izobraženih mladih držali zunaj trga dela, se bo sistem prej ko slej sesul vase. In takrat se bomo čudili, ko sem nam bo zgodilo, kar se je pred leti že dogajalo v Parizu, ko so gorela predmestja ... Čudili se bomo, ko se nam bo dogajalo to, kar se dogaja v Španiji, Grčiji ... Za iskanje rešitev, ki bi šle onkraj sedanjih konceptov, rabimo resne voditelje in močne ekipe.”

> V letih, ko ste bili vi minister, se je zelo povečevalo število gimnazijcev in študentov, zdaj pa so ti izobraženi ljudje brez služb. Očitek bi lahko letel tudi na vas.

“Raziskave na tem področju so zelo jasne: še manj 'šans', da se znajdejo v življenju, da dobijo službo, imajo tisti, ki imajo manj izobrazbe. Spomnim se, kako trde spoprijeme smo imeli in koliko psovanja je bilo na naš račun, ko smo ustavili dodatno vpisovanje na družboslovje, ekonomijo in podobno, ker se nam je zdelo, da je tega preveč. Ampak ko danes pogledamo, vidimo, da je zaposljivost teh, za katere pravite, da imajo težave z zaposlitvijo, višja kot zaposljivost tistih, ki imajo samo elementarno poklicno izobrazbo. Jaz bi kaj drugega danes naredil drugače, medtem ko bi odpiranje vrat večjemu številu mladih do višje, bolj zahtevne stopnje izobrazbe ohranil. Ali bi bilo potrebno v času, ko je bil višek konjunkture, paziti in misliti, kako bo, ko bomo šli čez obdobje, ko bo drugače, in ali bi bilo treba že takrat razmišljati o tem, da bi ob tej ekonomiji razvijati še kako drugo, to so zame prava vprašanja. Mi tako daleč, priznam, nismo videli. Takrat nikjer v svetu o tem niso resno govorili, je pa zdaj že šesto leto globoke krize, v kateri je očitno, da je treba iskati rešitve tudi onstran sedanjega sistema. Na tem področju povsod v Evropi počnemo premalo. V enem od izobraževalnih projektu smo se ukvarjali z vprašanjem šole, dela in časa brezposelnosti. Strnjeno rečeno: pospešeno bi bilo potrebno pripraviti projekt skrajšanja delovnega časa, razpoložljivo mezdno delo prerazporediti in ljudem omogočiti, da v večji meri in ne le prek trga poskrbijo zase in drug za drugega. Rifkin bi predlagal razvijanje hibridnih ekonomij.”

> Na predstavitvah ministric smo poslušali, da je treba izobraževanje povezati z gospodarstvom in ga narediti uporabno. Kako to komentirate in ali doslej ni bilo takšnega izobraževanja?

“V tem vidim precejšnjo stopnjo pomanjkanja konceptualnega razmisleka. Seveda pa to ni redka teza; lahko jo najdete tudi v komunikejih Evropske unije. To je tisti pristop k edukaciji, ki si ne upa misliti meja sveta, v katerem živimo. To je pristop k edukaciji, ki verjame, da če vse ljudi naredimo dnevno uporabne po sistemu produkcije profita, ki ga bo potem pobrala peščica in ga držala na Kajmanskih otokih, bomo rešili svet. Priporočam, da mislimo širše. Ne trdim, da ni mogoče bolje zvezati izobraževanja in gospodarstva, ima pa ta logika več kot očitne meje. Ko pridemo do tega, da je potrebno vse podrediti gospodarstvu, je potrebno povezati na primer tudi teologijo in gospodarstvo, filozofijo z železarstvom. To je absurdno, kot je absurdno tudi tiščanje podjetništva v začetne razrede osnovne šole. Povezujmo torej tam, kjer je to mogoče, a zavedati se moramo, da potrebujemo tudi izobrazbo, ki omogoča ljudem, da razumejo svet, v katerem smo. Potrebujemo izobrazbo, s katero bo sposoben nekdo v svetu naravoslovja in tehnike narediti naslednji korak k razvoju baterije, ki bo prestavila električni avto v polje običajne rabe. Ob tehnološko-tehničnih inovacijah potrebujemo tudi pomembne socialne inovacije.”

> Kot raziskovalec se ukvarjate z vplivom socialnega okolja, materialnih dejavnikov na to, kakšne rezultate bodo v šoli dosegli otroci. Ali je gospodarska kriza že vplivala na to, kakšno bo znanje in nadaljnje življenjske možnosti otrok, ki zdaj hodijo v šolo?

“Ne razpolagam s študijo, ki bi mi to potrdila, a na osnovi študij, ki nastajajo po svetu že desetletja, je skoraj mogoče napovedati, da bodo skozi krizo slabše prišli šibkejši. To je čas, za katerega Stiglitz pravi, da v njem še bolj kot vsi, trpijo najšibkejši.”

Prihaja čas “sodelovalnih skupnosti”

> Kako so se obnesle časovne banke, ki ste jih ustanovili pred nekaj leti?

“Za študente so se obnesle zelo v redu; predlagali so njihovo ustanovite, jih tudi zagnali. Je pa potrebno priznati, da danes od tega živi le časovna banka v Šentjurju. Zanimivo je, zakaj ne. Ta tip razmisleka se ni prijel v točki, ali sem pripravljen komu omogočiti, da nekaj neredi zame, ni pa bilo problema v točki pripravljenosti ponuditi delo. Ko smo preverili, kdo je vključen v časovno banko, se je pokazalo, da smo delo ponujali predvsem ljudje iz srednjega razreda. Isti pa nismo bili pripravljeni sprejeti uslug od drugih.”

“Najverjetneje ni treba vprašati, ali je kaka razlika med Drnovškom, Pahorjem in Janšo. Če tu ne vidiš razlik, si politično slep, in mi smo tozadevno bolj ali manj politično slepi.”

> Kaj nam to pove?

Zdi se, da sporoča globoko strukturo naše racionalnosti: jaz lahko plačam, zmorem in še več, tudi drugim lahko kaj ponudim. Ta logika se je povezala še s pregovorno zaprtostjo slovenskih domov, v katere naj ne bi prihajali drugi ljudje. V času Pahorjeve vlade se je na omenjeno naložila še grožnja, da bi bila časovna banke, ki je normalno sprejeta v več kot 50 državah, v Sloveniji delo na črno. Kombinacija vsega naštetega nam je vzela veter iz jader. A to je bil prvi poskus, ne pa zadnji. Prepričan sem, da se bo časovna banka vrnila in da njen čas še prihaja. Prihaja čas vzporednih ekonomij.”

> A kaj se da trenutno narediti s to mentaliteto, ki ste jo zdaj opisali?

“Ni druge, kot da delamo vztrajno. Tudi v Sloveniji se že premika. Tako na primer najdete organiziran prevzem hrane, ki po koncu dneva ostane v trgovinah. Hrano prevzamejo prostovoljci in omogočijo, da do nje pridejo ljudje, ki jo potrebujejo še isti večer. Počasi se premika tudi pri izmenjavi oblačil, ki jim nič ne manjka in smo jih metali v smeti. Začenja se premik v precej ključni točki: ne mislimo več le o lastništvu, ampak začenjamo skrbeti za omogočanje dostopa do dobrin različnih vrst. V to bi bilo treba vlagati napore, tudi del sredstev, da bi počasi vzpostavljali navajenost na sodelovanje. Ena od idej, ki jo negujemo na Pedagoški fakulteti, je, da bi šole ob tem, ko morajo ostati predvsem institucije pridobivanja omike in znanja, okrepili tudi kot središča skupnosti. Središča, v katerih bi se lahko vršile omenjene izmenjave, in točke, ki bi lahko ponudile prostor za druženje mlajših in starejših ter odpirale skupni premislek o tem, kaj pomeni skupno dobro. Kombinacija različnih idej bi, če bi jih morda podprlo še ministrstvo za delo in občine, lahko počasi pomagala v življenje elementom vzporedne ekonomije. Ta ne bi nadomestila tržne ekonomije, ampak bi tržni ekonomiji vzela del prostora, krati pa ji omogočila lažje življenje. Jeremy Rifkin in Elinor Ostrom o tem govorita kot o sodelovalnih skupnostih. Govorita o hibridni ekonomiji, kjer ni vse državno ali pa vse privatno, ampak se tržna ekonomija prepleta s sodelovalno ekonomijo, v katerih so na delu opore. V sodelovalni ekonomiji šteje tudi to, da sem naredil nekaj dobrega za skupnost, in ne le to, koliko sem za svoje delo dobil v evrih.”

JANA KREBELJ


Najbolj brano