“Največji šov je bil njegov lastni pogreb. Škoda, ker ga ni doživel”

Josip Broz Tito je bil nadarjen in častihlepen človek, ljubitelj razkošja, žensk in lagodnega življenja. “Titov največji šov je bil njegov pogreb. Škoda, da ga ni mogel doživeti, ker bi ob njem užival,” značaj in življenjski slog nekdanjega jugoslovanskega predsednika odstira zgodovinar dr. Jože Pirjevec.

Potreben je bil splet naključij, nadarjenosti in častihlepnosti, da je Josip Broz (1892-1980) že zgodaj obrnil hrbet usodi revnega ključavničarja iz Kumrovca. V svet omike je prvič stopil v strogi podoficirski šoli habsburške vojske, ko je bil med prvo svetovno vojno ranjen, pa se je v ruskem ujetništvu celo naučil igranja na klavir.

Bil je oseba po meri NKVD

Takratna ruska izkušnja ga je zbližala z boljševiki in po vrnitvi v Jugoslavijo v začetku 20. let prejšnjega stoletja je začel graditi kariero znotraj Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Kmalu je postal funkcionar, ki si v delavnicah ni več mazal rok. V ilegali naj bi si izkušnje nabiral tudi v intimni sferi neke dunajske grofice, ki naj bi imela rada mlade revolucionarje, je na predavanju Neznani Tito publiki v Ljubljani razkril Jože Pirjevec. Tisti del znanja, ki mu rečemo intelektualna širina, je imel priložnost črpati kot agent Kominterne. Kominterna, čeprav povsem podrejena Stalinu in sovjetski tajni policiji NKVD, je namreč združevala mnoge intelektualce.

Nobenega dvoma ni, da je Tito zgledno sodeloval z NKVD. Pirjevec dokazov o tem, da je Tito v svojih moskovskih časih koga osebno spravil v nemilost, sicer ni našel, a če Tito ne bi bil na pravi valovni dolžini s tajno policijo, leta 1937 gotovo ne bi dobil priložnosti, da postane generalni sekretar KPJ. Uradne biografije pravijo, da je po prihodu v Moskvo v tridesetih letih najprej za nekaj tednov odpotoval v nek sanatorij. “Zelo verjetno je, da so ga poslali v Lubijanko (zloglasni zapor NKVD op. a.), saj so ga morali 'pretipati', ali je primeren za sodelovanje s tajnimi službami,” pravi Pirjevec.

V tančico skrivnosti ostaja zavita tudi njegova dejavnost v Španiji, ko je tam izbruhnila španska državljanska vojna. Tito svoje španske epizode ni nikoli potrdil.

Večja skrb za dvorce kot za Sremsko fronto

Pravo politično priložnost mu je ponudila druga svetovna vojna, v kateri se je izkazal kot tisti, ki je znal organizirati NOB. “Tito se je zavedal, da ne gre graditi na jugoslovanskem patriotizmu, saj jugoslovanskega patriotizma ni bilo. Zaradi tega je povezal NOB s socialno idejo. To pa ni bilo všeč Stalinu, ker se je bal zameriti zaveznikom in ni hotel, da bi mislili, da hoče izrabiti vojno za širjenje revolucije,” na prve znake razdora med Stalinom in Titom pokaže Pirjevec.

Tito že med vojno ni skrival, da mu godi razkošje in da si želi zgraditi kult lastne osebnosti. Tudi ko se je kot vodja odporniškega gibanja skrival po raznih votlinah, je to počel s slogom. Randolph Churchill, ki se je s Titom srečal leta 1944, je očetu Winstonu pisal, da je Titova pisarna vsa prepeta s padalsko svilo, zaradi česar bolj spominja na ljubezensko gnezdo luksuzne kurtizane kot pa na urad gverilskega voditelja.

Ko so partizani konec oktobra 1944 prišli v Beograd, se je Tito takoj naselil v palači kneza Pavla, a tam nato ni živel. Prestrašilo naj bi ga sporočilo, ki ga je dobil, ko je v palači priredil ples. Na listku, ki je bil pomešan med druga voščila, naj bi pisalo: “Kako se človek počuti v tuji hiši?”

Titovo življenje na veliki nogi je šlo v nos tudi Rusom, ki so mu proti koncu vojne očitali, da se bolj zanima za obnovo dvorcev kot za Sremsko fronto.

Nekdanjega jugoslovanskega voditelja si je najlažje priklicati v spomin oblečenega v težke maršalske uniforme, ovešene z mnogimi našitki in odlikovanji. Izbira teh zlasti poleti vročih in nepraktičnih oblačil ni bila le stvar njegovega okusa, pojasnjuje Pirjevec: “V uniforme se je oblačil, ker mu je bilo to všeč in ker se je vživel v psihologijo jugoslovanskih narodov, ki so hoteli občudovati vladarja.”

Zakonska postelja kot Waterloo

“Tito je ljubil ženske,” je v enem od svojih zadnjih intervjujev rekla njegova četrta in zadnja žena Jovanka Broz. Njegova prva žena je bila Pelagija Belousova, s katero se je poročil še v času, ko je bil ruski ujetnik. Bilo ji je komaj kakih 15 let, ko je stopila z njim zakon. Rodilo naj bi se jima pet otrok, a preživel je le Žarko. S Pelagijo sta se pozneje razšla in vrnila se je v Moskvo. O drugi ženi Nemki Elzi Johani König je znan predvsem njen žalostni konec. Josip Broz se je z njo spoznal v Moskvi v letih, ko je bil agent Kominterne. Komaj dva dni po poroki naj bi ga poslali za dve leti v tujino, Elza pa je ostala v Moskvi, kjer so jo leta 1937 po krivem obsodili, da je gestapovska špijonka in jo ubili.

Istega leta se je Josip Broz v Parizu spoznal s Slovenko judovskega rodu Herto Haas, se z njo poročil, a jo že leta 1941, tik preden se jima je rodil sin Aleksander, začel varati s svojo partizansko tajnico Davorjanko Paunović - Zdenko. “Zdenka je bila izjemno nevrotična. Vsi so jo sovražili, a Tito je bil zelo zaljubljen vanjo,” pravi Pirjevec. Titovi bližnji sodelavci menda niso mogli verjeti, kako je mogoče, da ga je omrežila ženska s tako neznosnim značajem, in so na posebnem partijskem sestanku zahtevali, naj jo zapusti. A brez nje, je pojasnil, ni mogel živeti. Usoda je medtem ubirala svojo; Zdenka je kmalu podlegla tuberkulozi.

Tudi Jovanka Budisavljević je začela kot Titova pomočnica. Od njega mlajša kar 32 let, elegantna in lepa, je po petih letih zveze leta 1952 postala njegova žena in se, tako Pirjevec, “spremenila v zmaja”. Vlogi prve dame ni bila dorasla. Prihajala je iz skromne družine, za seboj je imela le štiri razrede osnovne šole in dvotedenski tečaj lepega obnašanja. Odvaditi naj bi jo bilo treba tudi tega, da se pri mizi ne spodobi polizati noža. Ko se je poročila, je postala zelo agresivna, svojo psihično šibkost pa je kompenzirala s hrano. V zakonu z Jovanko je bil Tito pravzaprav tragična osebnost ali, kot je zapisal Dobrica Ćosić: “Tito je bil Napoleon, čigar Waterloo je bila njegova zakonska postelja.”

Politiko je obrnil sebi v prid

Na drugih življenjskih frontah je stvari znal obrniti sebi v prid. Že pred drugo svetovno vojno, takoj po prihodu v vrh KPJ, se je tudi na krut način znebil vseh starih partijcev in se obdal s svojimi mladimi somišljeniki, med katerimi so bili Aleksander Ranković, Milovan Đilas, Koča Popović, Moša Pijade, Ivan Maček, Edvard Kardelj ... Trdne tovariške vezi so trajale le do konca vojne; po njej so tudi njegovi sodelavci želeli nasititi svoje apetite po slavi, vplivu, privilegijih in funkcijah. Začela se je doba zarot znotraj partijske vrhuške ...

V mednarodni politiki je Tito nase pokazal leta 1948, ko se je uprl Stalinu. Spor z Informbirojem je bil prva razpoka v partijskem monolitu. Jugoslovanski režim, ki je takrat postal še bolj obseden z iskanjem notranjih sovražnikov v vseh plasteh družbe, se je takrat začel naslanjati na Zahod. Zahodni voditelji so takoj po izbruhu spora naredili vse, da so nečimrnega Tita, ki je iskal lastno pot v socializem, obdržali nad gladino, predvsem pa zunaj sovjetskega vpliva. Brez izdatne finančne in materialne pomoči - ZDA so Jugoslaviji pošiljale žito še vse do leta 1964 - Titov režim morda sploh ne bi preživel.

Ko je Stalin leta 1953 umrl, je odvisnost Jugoslavije od zahodne pomoči nekoliko popustila in v začetku 60. let je z ustanovitvijo gibanja neuvrščenih začel iskati zavezništva v tretjem svetu. V dobi bratenja z afriškimi, azijskimi in južnoameriškimi državami je Tito doživljal prave zvezdniške trenutke tudi na mednarodnem parketu. Ljubitelj lova (tudi na eksotične živali), potovanj in razkošnega življenja je v druženjih s tako rekoč vsemi svetovnimi voditelji lahko potešil svojo lakoto po občudovanju. Hkrati je s svojim obratom k ljudem v nerazvitem svetu odgovoril na njihovo potrebo po sprejetosti. “Tito je šel v te dežele kot prvi belec, ki je na temnopoltega človeka gledal kot na sebi enakega,” moralno težo gibanja neuvrščenih izpostavlja Jože Pirjevec. “Tretji svet je najbolj bleščeča stvar v njegovi politični karieri, kajti že takrat je odkril resnico, ki drži še danes: problem sveta ni odnos med vzhodom in zahodom, ampak odnos med bogatim severom in revnim jugom. Tito je bil prvi, ki je to razumel.”

JANA KREBELJ

---