“Na obrobju so rane morda še hujše”

Ko ga vprašaš, ali je res najlepši italijanski novinar, brez zadrege odgovori, da se strinja. A ko govori o drugih, je veliko bolj kritičen, neizprosen. Tommaso Cerno, ki so ga prejšnji mesec imenovali za odgovornega urednika videmskega dnevnika Il Messaggero Veneto, je v Italiji znan obraz. Redno gostuje v televizijskih oddajah kot politični izvedenec. A z njim se lahko pogovarjaš še o marsičem. Tudi o njegovem zavzemanju za pravice gejev in lezbijk.

> Kot novinar tednika Espresso ste več let živeli v Rimu. Ali italijansko politiko dojemate drugače, odkar ste se preselili v Videm?

“Niti najmanj. Rane italijanske politike so povsod enake. Na obrobju so morda še hujše kot v Rimu.”

> Toda živeli ste v stiku z rimskimi palačami. Zdi se, da tamkajšnjim politikom ni veliko mar za težave državljanov ...

“Nisem bil v stiku z rimskimi palačami, saj sem se ukvarjal z razkrivanjem slabih praks na raznih področjih, v raznih podjetjih ... Kar dobiš slabega v Rimu, dobiš tudi drugod. Morda v še hujši obliki.”

> Toda politiki v Rimu bi morali sprejemati ključne odločitve, zdi pa se, da se v glavnem ukvarjajo s strankarskimi sporčki, ki so sami sebi namen.

“Ponavljam: Rim je v marsičem boljši od italijanskega obrobja. Bolje bi bilo, ko bi bila italijanska država urejena še bolj centralistično. Največji škandali zadnjih let se namreč niso rodili v rimskih palačah, ampak v Lombardiji, Piemontu in drugih deželah. Spremljali smo razkritja o tem, kako so deželni svetniki javni denar uporabljali za lastne potrebe. Roberto Cota (nekdanji guverner Piemonta, op. nov.) je recimo kupoval zelene spodnjice po svojem okusu ... Skratka, dežele so največja težava italijanske države.”

> V Italiji bi mnogi ukinili pokrajine. Bi vi tudi dežele?

“Ukinil bi samo dežele. Pokrajine v primerjavi z drugimi inštitucijami predstavljajo najmanjši strošek. In prav zaradi tega so se politiki lotili pokrajin, ker jih je najlažje ukiniti. Dežel, ki so res gromozansko potratne, pa se nihče ne dotakne. To je absurd: ukinili bi pokrajine, čeprav je pokrajinska razdelitev Italije nekaj čisto naravnega. Vse je namreč urejeno po pokrajinskem ključu: sodišča delujejo na pokrajinski ravni, prefekture tudi, avtomoto zveze prav tako, pa še trgovinske zbornice in še marsikaj. Dežele pa so kot umetna tvorba nastale v sedemdesetih letih in se balastno povečale skozi devetdeseta.”

> Ni morda prav tako hudo tudi to, da politična konfrontacija v Rimu sloni zgolj na nekih plehkih polemikah med strankami in strankarskimi strujami? Se vam ne zdi, da bi morali v Rimu bolj vsebinsko razpravljati o nelahkem položaju države?

“Vsebinskih razprav ni, to je dejstvo. Ampak ne pozabite, politike izvoli ljudstvo. In v Italiji ni področja, kjer bi spremljali vsebinske razprave. Poglejte, iz Zveze industrijcev že trideset let ne dobimo nobene izvirne zamisli. Edini, ki v Italiji še nekaj počnejo, so župani. So mali junaki, ker jim država odjeda denar, oni pa še naprej zagotavljajo vse tiste ključne storitve, za katere so pristojne občine. Ni čudnega, da so župani najbolj priljubljeni. In ni čudnega, da je bil zdajšnji italijanski premier še donedavna župan.”

> Ime česa je Matteo Renzi?

“Matteo Renzi je župan. Vodil je mesto, ki je bilo v renesansi najpomembnejše mesto v Evropi. V Firencah so nastale banke, v Firencah se je rodil italijanski jezik ... Marsikaj izvira iz Firenc. Matteo Renzi se je kot župan tega izjemnega mesta neizbežno povzpel na vrh italijanske politike. Ljudje so bili namreč siti te druge republike, kjer so cveteli edinole davki in stroški za vzdrževanje politične kaste. Temu je tudi botroval vzpon Petih zvezd. Grillovo gibanje je že pri 25 odstotkov glasov, italijanski politologi pa sprenedavo razlagajo, da gre za marginalen pojav. Ne politologi ne novinarji se ne zavedajo sprememb v državi. Živijo v svojem svetu, za svoje analize pa se poslužujejo instrumentarija, ki je zastarel, neuporaben.”

> Donedavna so bili v italijanski politiki tudi ljudje zelo stari. Zdaj se zdi, da so vsaj politični voditelji mlajši.

“Konec osemdesetih je bil premier Giovanni Goria star nekaj več kot štirideset let, predsednik republike jih je ob izvolitvi imel nekaj več kot petdeset in tudi takratni papež je bil razmeroma mlad. Torej ni res, da smo v Italiji sredi neke pomladitve. Bili smo že na boljšem, šli smo na slabše, zdaj se kvečjemu počasi vračamo na raven osemdesetih let, ko se je končala prva republika. Potem je nastopila druga republika, z njo pa tudi ves ta velik balast, o katerem sem govoril prej.”

> Ni se pa nikoli spremenila vidna vloga sindikata CGIL. Koliko je ta še velik in koliko je še vpliven? Sprašujem, ker sta ta čas tako v Sloveniji kot v Italiji vladi sprti s sindikati.

“CGIL danes šteje šest milijonov članov, a ni to, kar je bil nekoč. Ni več homogena organizacija. V sindikatu namreč uspešno deluje notranja opozicija. To so delavci v kovinski industriji, ki imajo svojo organizacijo FIOM. A to ni edina težava največjega sindikata. CGIL je žrtev komunikacijskih tehnik, ki so se uveljavile v italijanski politiki. Matteo Renzi vse ozmerja, da so stari. In tudi o sindikatu CGIL pravi, da je usedlina preteklih časov. To je pač raven konfrontacije v italijanski politiki. Način komuniciranja je tak, da je vse poenostavljeno. CGIL izpade kot starinska organizacija, pa čeprav je vladi predlagala napreden način sklepanja pogodb v javnem sektorju. Tega pa nihče ne reče; tema je preveč kompleksna in predlog se ne ujema s stereotipom, ki ga skuša uveljaviti Renzijev marketing.”

> Kako pa se je spremenil diskurz o pravicah istospolnih?

“Nič novega. Homoseksualci večinoma ne skrivajo več svojega nagnjenja, v javnosti laže priznajo, kaj so, toda to nima učinka na mišljenje drugih.”

> Ampak v Evropi mnoge države spreminjajo zakonodajo. Mar ni posledično tudi Italija prisiljena razpravljati o tem?

“Sprememba zakonodaje ne vpliva na predsodke. Ti ostajajo taki, kot so bili. A v nekaterih pogledih je stanje še slabše. Ko se začne razprava o istospolnih zvezah, slišimo vse mogoče argumente. Nekateri celo krivijo geje, da je tradicionalna družina v krizi. Razumete? Homoseksualci naj bi bili krivi za težave tradicionalne družine ... Zato pravim, da smo morda celo na slabšem, saj homoseksualce danes tudi obtožujejo po krivem. To se pred 60 leti ni dogajalo.”

> V italijanski javnosti je veliko odmeval obisk nekdanjega levičarskega parlamentarca in znanega transseksualca Vladimirja Luxurie v vili Silvia Berlusconija. Kako ocenjujete ta obisk?

“Berlusconi je v svoji vili imel pisan spekter gostov, z Luxurio je le še dopolnil paleto.”

> Mar ni imel ta obisk pomembne simbolične vrednosti?

“Simboličen je bil le za Berlusconija. Njemu je koristil.”

> Zakaj?

“To je stvar politične računice. Vlada Mattea Renzija sloni tudi na glasovih strančiče Angelina Alfana, ki je bil donedavna Berlusconijev sodelavec. Na naslednjih volitvah bo med Alfanom in Berlusconijem velika konkurenca za glasove na desnici. Berlusconiju se trenutno ne splača iti na volitve. Zato si nikakor ne želi, da bi padla vlada. A prav Alfano je tisti, ki lahko izsili padec vlade. In prav pravice istospolnih so edina tema, zaradi katere bi Alfano in Renzi lahko prišla navzkriž. No, ker se Berlusconi trenutno boji volitev, je nalašč povabil Luxurio domov. S tem je v bistvu poslal sporočilo Alfanu: 'Glej, če se odločiš, da zaradi gejev zapustiš vlado, ji bom že jaz podaljšal življenje s svojimi glasovi.'”

> Potemtakem trdite, da je Berlusconi največji zaveznik Mattea Renzija?

“Berlusconi ni Renzijev zaveznik, toda zaradi politične oportunosti je Renziju pripravljen priskočiti na pomoč z glasovi svojih parlamentarcev. To pa zato, ker bi bil v tem trenutku Berlusconijev izplen na volitvah slab.”

> Vaš dosežek v neki anketi pa je bil odličen. Neko društvo je pripravilo raziskavo, ki je pokazala, da ste po mnenju žensk najlepši italijanski novinar. Vam to prija?

“Seveda. Pa saj drugače ne bi moglo biti.”

> Kako prosim?

“Poglejte, kdo je v izboru. Ali poznate koga, ki bi bil lepši od mene?”

> Ženskam sta menda všeč novinar dnevnika Il Fatto Quotidiano Andrea Scanzi ali Massimo Giannini, ki se je z dnevnika Repubblica preselil na televizijo.

“Saj sta tudi tik za mano na tej lestvici. Nič ne rečem, oba sta lepa moška. Ampak poglejte Scanzija ...”

> V poročilu o tej raziskavi piše, da je on priljubljen zlasti med mlajšimi ženskami.

“No, če bi tudi jaz šel na televizijo v kavbojkah, kot jih nosi on, bi bil tudi jaz v očeh mladih lep moški.”

> Vrniva se k prvemu vprašanju. Iz Rima ste pred kratkim zaradi nove službe prišli v Videm. Kako se počutite v tem razmeroma majhnem mestu?

“Dobro. Vrnil sem se domov.”

> Kot odgovorni urednik dnevnika Messaggero Veneto ste v svojem prvem uvodniku kar precej vrstic namenili furlanski kulturi in furlanski identiteti. Ste Furlan?

“Saj sem rojen v Vidmu!”

> A eno ni nujno posledica drugega.

“Kdor je rojen v Vidmu, je Furlan. Seveda, tu so tudi psihopati, ki se ne čutijo Furlane. Jaz pa sem Furlan in pika. Že res, da sem dolga leta živel po raznih italijanskih mestih in da je po mojem mnenju najlepše mesto na svetu Neapelj, toda jaz sem Furlan.”

> Kako bi slovenskim bralcem pojasnili, kdo so Furlani?

“So ljudje, ki so ponosni na svojo identiteto in na svoj jezik. Dolgo so morali to svojo kulturno pripadnost prikrivati. So pa s kulturo in jezikom ohranili svojo identiteto.”

> V tem so si torej Furlani in Slovenci podobni.

“Slovenci imate svojo državo. To ni kar tako. Greste v palačo Združenih narodov in tam enakopravno razpravljate z Obamo. Furlani svoje države nimamo. Zato pa si prizadevamo za večjo avtonomijo. Kajti samo tako bomo lahko ohranili svoj jezik in kulturo.”

> Prva slovenska knjiga je nastala v 16. stoletju, slovenska država pa je nastala kar dolgo zatem. Jezik in kultura se očitna ohranita tudi brez lastne države.

“Vseeno sta furlanska in slovenska zgodba različni. Še donedavna nisi smel razglašati, da si Furlan. Poglejte, dnevnik, ki ga vodim, je nastal v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav izhaja v Vidmu, se imenuje Messaggero Veneto (Beneški glasnik, op. ur.). To priča o tem, da še sredi prejšnjega stoletja nisi smel povedati, da si Furlan.”

> Vaš priimek pa je morda slovenskega izvora.

“Moj priimek je brez dvoma slovanski. V vseh slovanskih jezik je to beseda za črno barvo. Priimek Cerno menda izvira iz Belorusije, s preseljevanjem narodov pa je prišel do nas. A ne samo do Vidma. Iz Albanije preko morja je prišel do juga Italije. Zato boste tudi v Kampaniji in v Basilicati srečali ljudi s tem priimkom.”

PETER VERČ

---