“Metode bergoglio ne razume niti Vatikan”

Če bo zmagal v Rimu in spremenil rimsko kurijo, potem bo tudi v svetu zmagala njegova linija in bo mogoče reči, da poti nazaj ni več. Tako o papežu Frančišku pravi Mojca Širok, dopisnica javne RTV iz Rima in Vatikana. Na knjižne police je pravkar prišla njena nova knjiga Od Benedikta do Frančiška. Dogajanje v vrhu Rimskokatoliške cerkve spremlja od blizu, a da bi napisala knjigo, je morala odpotovati daleč, v papeževo rodno Argentino. Metode bergoglio namreč iz Vatikana ni mogoče razumeti, saj je ne razume niti Vatikan.

“Knjiga je nastala iz prve roke, na terenu. Moj namen je bil, da bo dostopna čim širšemu krogu bralcev,” o knjižnem delu, svojem tretjem, pravi Mojca Širok. Ker je ostala edina dopisnica slovenskih medijev v Rimu in Vatikanu, je to, da slovenski javnosti še bolj približa tamkajšnje dogajanje, čutila kot svojo dolžnost. Kmalu je ugotovila, da knjiga, če jo bo oprla le na gradivo, ki ji sicer ostaja pri pripravi novinarskih prispevkov, ne bo popolna. Po odgovore, kdo je novi papež, je morala še v Argentino.

> Ko smo bili že prepričani, da se spremembe v Cerkvi ne zgodijo čez noč, se je zgodil Frančišek in postavil stvari na glavo. Vendar, ali so spremembe, ki jih uvaja, navidezne ali globlje?

“Na to vprašanje po mojem za zdaj še ne moremo odgovoriti. Frančišek je po izvolitvi naredil nekaj zelo radikalnih potez, ki so jih poznavalci pripisali predvsem njegovemu značaju, njegovi osebnosti. Takoj smo začeli govoriti o revoluciji, ker je zavrnil nekatere osnovne elemente, ki definirajo papeško funkcijo. Ne bi posebej poudarjala železnega križa, črnih čevljev, dejstva, da je plačal račun v hotelu, kjer je bival med konklavom … Prva zares radikalna poteza, ki je nakazala morebitne vsebinske spremembe, je bila odločitev, da se ne preseli v apostolsko palačo, kjer živijo papeži, in ostane v domu Svete Marte. Ta poteza, zaradi katere so se stresli mnogi tudi v Vatikanu, je bila po mojem prvo znamenje, da se spremembe ne bodo ustavile le pri videzu. V začetku je presenetil z dinamiko, zunanjo podobo. Jaz pravim, da je spremenil obraz Cerkve. Papež je prvi obraz Cerkve, ker je vodja te institucije. Od Benedikta do Frančiška je bila sprememba na obrazu res velika.”

Revolucionar je za zdaj Benedikt XVI.

> Knjigo ste podnaslovili Revolucija v Rimskokatoliški cerkvi . Kdo je naredil revolucijo, Benedikt XVI. ali Frančišek?

“Revolucijo je za zdaj naredil Benedikt XVI. Njegov odstop je bil revolucionaren, ker bo imel posledice, ki jih danes še ne moremo napovedati. Pripeljal je do tega, da zdaj govorimo o novi podobi Cerkve. Brez Benedikta ne bi bilo niti Frančiška. S svojim odstopom je tako stresel Cerkev, da se je ozrla na konec sveta in izbrala argentinskega jezuita s trdo disciplino in pastoralnim pristopom, ki ga v Evropi pri visokih cerkvenih dostojanstvenikih ne srečamo pogosto. Ta pristop ni le posledica značaja, ampak tudi drugačnega načina cerkvenega obnašanja v južni Ameriki in v tretjem svetu. Tam Cerkve kot dvora niso nikoli poznali. Dvor smo poznali v Evropi, kjer je imela Cerkev stoletja tudi posvetno oblast. Frančišek je za zdaj ustanovil zelo veliko komisij, ki mu bodo pomagale pri reformi Cerkve; kardinalsko komisijo, ki mu bo pomagala pri reformi kurije, komisijo za reformo vatikanske banke, komisijo za prenovo gospodarskih in finančnih struktur Cerkve, skupino, ki bo določala način boja proti pedofiliji v Cerkvi ... Za zdaj imamo celo vrsto komisij, za katere ne vemo natančno, kaj delajo, ker tega v Vatikanu natančno ne povedo. Mislim, da te komisije do sedaj niso rodile česa posebnega. Kolikor smo dojeli, je njihova naloga, da analizirajo situacijo in predlagajo spremembe, o katerih bo potem odločil papež.”

> Je tako, kot sicer velja v politiki, da ustanoviš komisijo, če nočeš nečesa razčistiti?

“Občutek je že tak. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Pri vatikanski banki smo bili julija precej razočarani, ko so objavili predloge, ki jih je v letu dni pripravila komisija. Težave z vatikansko banko so bile med tistimi, za katere je Benedikt rekel, da nima več moči za ukvarjanje z njimi. A tresla se je gora, rodila se je miš. Razen tega, da so nam povedali, kdo bo novi predsednik uprave, da bo Vatikan odslej imel tudi finančnega oziroma bančnega ministra in da bo banka poslej razdeljena na hranilnico, ki bo opravljala osnovno dejavnost, in na investicijsko dejavnost, nismo izvedeli ničesar drugega. Ne vem, če je bil Frančiškov namen, da se nič ne naredi, ampak do zdaj nismo videli velikih sprememb.”

> Tudi pedofiliji se morava posvetiti. Je to, kar je bilo doslej narejenega v Cerkvi, dovolj?

“Kar koli bodo naredili v Cerkvi, kateri koli papež, to ne bo nikoli dovolj, zaradi tega ker je breme - ne le zločina samega, ampak sistematičnega prikrivanja zločina in zločincev - preveliko. Madeža tega drugega zločina ne bodo nikoli oprali, naj naredijo karkoli.”

> So mehanizmi za preprečevanje tega zločina v prihodnje zdaj učinkoviti?

“Seveda, in to je velika zasluga Benedikta XVI. To pri Benediktu XVI. pozabljamo, ker so bile negativne plati in negativna medijska podoba tako močne, da smo spregledali, kaj je pomembnega naredil. Bil je prvi, ki je pripeljal revizorje v vatikanske finančne institucije, in bil je prvi, ki se je resno soočil z vprašanjem pedofilije v Cerkvi. O tem pod Janezom Pavlom II. ni bilo govora.”

> O Janezu Pavlu II. se je ustvarila tako pozitivna podoba, da je ostajalo prikrito vse, kar je bilo negativnega.

“Ne samo, da so prikrivali, pod Janezom Pavlom II. so dejansko ščitili zločince, za katere je bilo jasno, da so zločinci. Za Marciala Maciela Degollada (ustanovitelj vplivne kongregacije Kristusova legija, ki je razuzdano živel, spolno in psihično zlorabljal semeniščnike in imel otroke z več ženskami, op. a.) se je vedelo desetletja. Ena prvih stvari, ki jih je naredil Benedikt, je bila, da ga je povsem odstranil.”

Metoda bergoglio

> V pontifikatu papeža Frančiška so velika pričakovanja usmerjena tudi v spremembe cerkvenega nauka.

“Nekateri zdaj pričakujejo, da bo papež kar spremenil stališča do celibata, splava, evtanazije, istospolnih partnerjev, neporočenih parov in tako naprej. To je ena od napak, ki jih tudi mediji delamo, ko govorimo o Frančišku. Tu se ne more nič spremeniti, in to je dejstvo. Papež pravi, da je katekizem jasen. So stvari, ki jih ne more spremeniti in jih ne namerava spreminjati. Kar lahko spremeni, je pastoralni pristop do določenih družbenih skupin, ki jih je Cerkev doslej bodisi zanikala bodisi zapostavljala. Ena najodmevnejših so homoseksualci. Frančišku velikokrat očitajo tudi, da ne pove jasno, kaj misli.”

> Je to del njegove politike?

“Mislim, da je del strategije. Če bi morala z metaforo opisati, imam občutek, da vrže kamen v mlako in potem skrije roko za hrbet.”

> Čaka odziv?

“Pusti, da se razvname neka razprava. Klasičen primer je bila sinoda o družini, ki bo naslednje leto sprejemala odločitve. Tudi mediji so napačno poročali, ko so rekli, da je Frančiškova linija na sinodi poražena. Ni res, saj on ni nikjer govoril o tem, o čem naj sinoda odloča. Rekel je samo, naj škofje o tem razpravljajo, naj bo razprava odkrita in živa.”

> Ali ni to pozitivno? Škofje bi morali že po koncilu pred 50 leti dobiti večjo vlogo.

“Seveda je pozitivno. Zanj je pozitivno, ker natančno ve, da s svojim načinom dela - jaz ga imenujem metoda bergoglio - sproža tudi veliko kritik in negativnih odzivov predvsem znotraj Cerkve. Mislim, da je presodil, da več pridobi, če dela, kot dela, in sprejme nase vse te negativne kritike, kot če postopa drugače. Pri Frančišku se vidi - in to pravijo vsi, ki so ga že prej poznali -, da ni pričakoval izvolitve. V Rim je šel s povratno vozovnico, kar so mi potrdili vsi v Argentini. Izvolitev je vzel nase, sprejel je klic, kot ga je, ko je postal duhovnik. Vsi pravijo, da se je osvobodil, sprostil, prišel na točko, kjer ni nad njim nikogar drugega kot Bog. Ljudje, ki so ga poznali v Argentini, so mi rekli, da je bil velikokrat precej nesrečen, ker je videl stvari v Cerkvi, s katerimi se ni strinjal in bi jih rad spremenil, a ni mogel ukrepati, ker je bil samo nadškof neke nadškofije. Hierarhija v Cerkvi je zakon, brez katerega ta institucija ne bi mogla obstajati. Frančišek je jezuit, jezuitska formacija traja 14 let. Disciplina in popolna podrejenost papežu sta osnova njihovega duhovnega življenja in identitete. Do izvolitve je vsako odločitev sprejel in se ji podredil, zdaj pa ima občutek, da je tam, kjer lahko naredi, kar hoče.”

> Več sogovornikov v knjigi vam je reklo, da se je spremenilo njegovo obnašanje, odkar je postal papež.

“Njegova podoba v argentinski javnosti ni bila taka, kot jo poznamo danes. Na splošno ljudje povedo, da je imel vedno mrk obraz, da je bil vedno v sporu z vlado, vedno zadržan, nič kaj prisoten v javnem življenju. Tisti, ki so ga poznali pobliže, duhovniki v barakarskih naseljih, njegovi najožji sodelavci, družina, pa pravijo, da je to, kar danes vidimo, pravi on in da je tak, kot ga danes vidimo, tudi v zasebnem življenju. Nekdo mi je celo rekel, da so se smejali, krohotali, zelo je bil duhovit. Ko je odprl vrata, da bo šel ven, pa je bilo, kot da bi mu črna maska padla na obraz.”

Papeževi medeni tedni

> Eden od duhovnikov v barakarskem naselju v Argentini vam je rekel, da ne iščite vzorca v njegovem delovanju, ker nima vzorca. To verjetno zdaj povzroča glavobole tistim, ki z njim sodelujejo v Vatikanu.

“V meni je bilo kar malo privoščljivega užitka, ko sem ugotovila, da tisti ljudje, ki so me obravnavali kot novinarko nepomembnega medija iz nepomembne države in se v času Benedikta vzvišeno obnašali do mene, zdaj nimajo odgovora na moja vprašanja, ker odgovorov niti sami ne poznajo. Sami ne razumejo tega papeža. Zato sem se tudi odločila, da bom šla v Argentino, kajti knjiga brez tega ne bi bila popolna. Čim omeniš Frančiška, moraš razložiti, za kaj gre pri metodi bergoglio, in te metode ne moreš razumeti, saj je ne razume niti Vatikan. Tudi tisti, ki so navdušeni nad papežem, so velikokrat v zadregi.”

> Je znotraj Cerkve več navdušenja nad njim ali več neodobravanja?

“Mislim, da prevladuje pozitivno. Zunaj Vatikana je to jasno. Zunaj kurije je Frančišek nedvomno 'Bog', kar je dvorezen meč, ki ga svet polaga na njegova ostarela ramena. Živimo v svetu, ki ima veliko težav. Vsi imamo občutek, da nam nekaj manjka in smo prikrajšani za tisto, kar nam pripada, zato v vsakem, ki nas navdihuje, vidimo rešitelja, ki nam bo na tak ali drugačen način izboljšal življenje. Ne vem sicer, kako bi to storil papež Frančišek, zato se bojim, da bo tudi njegovih medenih tednov z javnostjo konec.”

> Kaj bi lahko prekinilo njegove medene tedne s širšo katoliško javnostjo?

“Velika preizkušnja bo sinoda o družini prihodnje leto, saj je prebudil velika pričakovanja po spremembah. V katoliški skupnosti je ogromno ločenih parov, ki jim projekt skupnega življenja oziroma zakrament zakona ni uspel. Ti ljudje zdaj ne smejo sprejemati zakramenta obhajila, zaradi česar mnogi zelo trpijo. Mnogi so se zaradi tega od Cerkve oddaljili, ker se jim zdi, da jih ta ne razume. Nekdo mi je dal primer: če bi Hitler slučajno preživel vojno, bil v dosmrtnem zaporu in se tam pokesal, bi dobil pokoro in bi lahko šel k obhajilu, nekdo, ki je v dobri veri stopil na skupno življenjsko pot, potem pa mu zakona ni uspelo obdržati, pa do smrti ne sme več prejemati obhajila. V javnosti se je hote ali nehote izoblikovalo pričakovanje, da bo sinoda prinesla drastične spremembe na tem področju, ampak po mojem jih ne bo. To je pokazala že delovna sinoda. Razprava je bila burna, zagovorniki odprtosti so bili glasni in njihova stališča so odmevala, ampak na koncu se je izkazalo, da so bili tisti, ki zagovarjajo tradicijo in ki menijo, da bi bile spremembe nepotrebne, v večini. Če na koncu tu ne bo prišlo do spremembe, bodo tudi o Frančišku številni, ki so ga do zdaj z vsem srcem podpirali, spremenili mnenje.”

Lev ali desen?

> Kako bi Frančiška umestili v koncepte levega in desnega, liberalnega in konservativnega?

“To sem tudi jaz spraševala v Argentini, in nihče mi ni odgovoril z eno besedo. Po svoji notranji usmeritvi je zaradi okolja, iz katerega izhaja, verjetno bližje stališčem, ki jih v evropskem svetu zagovarjajo levičarske družbene skupine. Če imaš revščino na dosegu roke in si čuteč človek, je po mojem popolnoma logično, da boš razvil občutek za pravičnost.”

> Če bi bil kot papež drugačen, bi verjetno zatajil svoje ljudi iz Argentine.

“Kar počne, je skladno z evangelijsko resnico. Filozofi in teologi se pregovarjajo, ali je marksizem prevzel evangelijsko resnico, ampak to so splošno življenjski pojmi, na katerih temeljijo človeške vrednote že stoletja. Socialna pravičnost, bratstvo med ljudmi ... Tega si niso izmislili ne levi ne desni, to so temelji civilizacije. Ali je to levo ali desno, je neprimerno označevaje. Če pa govoriva o konservativnosti in naprednosti, pa bi rekla, da glede cerkvenega nauka ostaja trdno zasidran v tem, kar je, kar so korenine in temelji katekizma Rimskokatoliške cerkve. Naprednejšo od svojih predhodnikov je v tem, da odpravlja značilnosti dvora. Izhaja iz okolja, kjer Cerkve kot dvora niso poznali, zaradi tega mu je ta koncept tuj.”

> Ali s svojim delovanjem ustvarja normo, od katere v prihodnosti ne bom več mogoče narediti koraka nazaj?

“Odvisno od tega, kako dolgo bo pontifikat trajal in kaj bo prinesel. V knjigi mi je več sogovornikov reklo, da Frančišek lahko zmaga v svetu, če bo zmagal v mestu. Če bo zmagal v Rimu in spremenil rimsko kurijo, potem bo tudi v svetu zmagala njegova linija in bo mogoče reči, da poti nazaj ni več. Po mojem na določenih področjih poti nazaj ne bo, je pa vse odvisno od tega, kako se bo ta pontifikat končal. Če ne bo pustil velikih sledi, lahko naslednji papež reče 'to je bil osebni slog mojega velikega predhodnika, moj slog je pa drugačen'.”

JANA KREBELJ

---