“Merodajni krogi nočejo vojne brez vzroka, brez dokazov, da je Srbija res sokriva ...”

Na današnji dan pred sto leti so v župnijski cerkvi v Artstettnu (danes v avstrijski deželi Spodnja Avstrija) k večnemu počitku položili trupli prestolonaslednika nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove žene vojvodinje Sofije. Krsti z njunimi posmrtnimi ostanki sta do Dunaja potovali skozi naše kraje.

Množično so se od rajnkih poslovili v Trstu, iz tedanjega časopisja pa izvemo na primer tudi to, da so vlak s pokojnikoma ob progi pozdravljali domačini iz Košane in Slavine. Bil je to čas velike žalosti, negotovosti, velikih protisrbskih demonstracij in prvih pozivov, naj se Avstrija Srbiji maščuje z vojno. In čas, ko v vojno še nihče ni verjel ... Posmrtni ostanki nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove žene Sofije, vojvodinje Hohenberg, so iz Sarajeva na Dunaj potovali štiri dni; najprej z vlakom do dalmatinske obale, nato z vojaško ladjo do Trsta in naprej po južni železnici na Dunaj.

V Trstu se je žrtvama atentata poklonilo 150.000 ljudi

Vojaška ladja se je v Trstu zasidrala 2. julija ponoči, zjutraj pa so posmrtne ostanke prenesli na pomol San Carlo, kjer so se pokojnikoma poklonili predstavniki državnih in občinskih oblasti, dijaki, uradniki, predstavniki društev. Blagoslove in molitve je vodil koprski in tržaški škof Andrej Karlin. Po ocenah Slovenca, osrednjega konservativnega časopisa, ki je izhajal na Kranjskem, se je sprevoda, ki se je vil od pomola do kolodvora v Trstu, udeležilo 150.000 ljudi. “Vse trgovine ter javni lokali so bili zaprti. Mesto je bilo ovito v črno in gotovo ni bilo niti ene hiše brez črne zastave. Južni kolodvor je bil popolnoma prekrit s črnimi tapetami.” Liberalni dnevnik Slovenski narod je svojemu bralstvu na Kranjskem poročal, da so “po celem Trstu zvonili zvonovi”. Vojna mornarica je trupli na kopno predala ob topovskih salvah. V sprevodu od pristanišča do kolodvora, kjer je čakal dvorni vlak z mrtvaškim vagonom, opremljenim kot kapelica, je pred krstama peljalo tudi sedem vozov, naloženih z venci.

Na vlak, ki je peljal trupli cesarskega para, so ob železnici čakali prebivalci številnih slovenskih krajev. V občini Košana, takrat prvi občini na kranjskem ozemlju, ki jo je prečkal vlak, so rajnkima izkazali “najdostojnejšo čast”, poroča Slovenec. Ob železnici nad Dolnjo Košano se je zbrala šolska mladina z učiteljstvom in šolsko zastavo, zavito v pajčolan, Košansko pevsko društvo z zastavo, predstavniki še nekaterih katoliških organizacij, zastopniki občinskega odbora in mnogo občanov. “Ko je pripeljal dvorni vlak mimo, je vse občinstvo klečalo in ihtelo, zastave pa so s priklanjanjem izročale zadnje pozdrave Nj. e. kr. Visokosti in njegovi soprogi. Jokajoča se je razšla velika množica po odhodu vlaka. Po Košani vihrajo žalne zastave, ljudstvo pa je potrto.” Vlak so ob progi pričakali tudi prebivalci Gornje Košane. “Na križpotu - na Grubencah - blizo Prestranka” so zadnjo čast umorjenemu prestolonasledniku in njegovi ženi izkazali domačini iz Slavine, v Postojni pa se je na kolodvoru “zbrala duhovščina in uradništvo vseh branž, prostovoljci in precej ljudstva. Na uradnih poslopjih so visele črne zastave”.

Vlak je imel postanek v Ljubljani. “Vse ceste ob tiru južne železnice so bile polne ljubljanskega prebivalstva”, ki je prišlo v žalnih oblekah tiho pozdravit prestolonaslednika, izvemo iz Slovenskega naroda. Med nekajminutnim postankom v Ljubljani je trupli blagoslovil škof Anton Bonaventura Jeglič, sožalje so izrekli najvišji predstavniki mesta na čelu z županom Ivanom Tavčarjem, na vlak pa so Ljubljančani pridali še pet vencev.

“Zofka, Zofka, ostani pri otrocih!”

Tudi Dunaj je bil le enodnevni postanek na poslednji poti umorjenega para. Končni cilj je bil kraj Artstetten, kjer je Franc Ferdinand štiri leta pred smrtjo dal zgraditi družinsko grobnico. Zaradi prenizkega rodu vojvodinje Sofije (bila je češka grofica iz družine Chotek) pokojnika namreč nista imela pravice biti pokopana v cesarski grobnici. Tudi v Artstettnu je pogreb potekal le v najožjem krogu družine.

Kot jima leta 1914 ni pripadal pogreb na najvišji ravni, jima leta 1900 ni pripadala niti poroka s posebnimi častmi, njuni trije otroci, ob atentatu stari 13, 12 in deset let, pa so bili izločeni iz vrste za prestol. A bila je to poroka iz ljubezni in po sarajevskem atentatu se medijski svet ni branil romantičnih opisov njune predanosti in zvestobe do skupne smrti.

Čeprav naj bi dunajski dvor že nekaj tednov pred prestolonaslednikovo potjo v Sarajevo prejemal opozorila, da je potovanje prenevarno in lahko pride do atentata, Franc Ferdinand obiska vojaških vaj v Bosni ni odpovedal, Sofija pa naj bi - tako Slovenec - prav zaradi svaril o nevarnost menila, da je njeno mesto še toliko bolj ob možu. Ko je 28. junija nekaj po enajsti uri dopoldne Gavrilo Princip v Sofijo in Franca Ferdinanda izstrelil usodna naboja, naj bi bile prestolonaslednikove zadnje besede: “Zofka, Zofka, ostani pri otrocih!”

Dva atentata

Bolj kot zadnje besede je o atentatu zanesljivo to, da je pod streli prva padla vojvodinja, ki jo je krogla zadela v trebuh, kako sekundo za njo pa je Gavrilo Princip ustrelil še nadvojvodo. Sofija je umrla takoj, Franc Ferdinand, ki mu je krogla prebila žilo dovodnico, pa naj bi bil živel še kake četrt ure.

Zanesljivo je tudi to, da je bil dan, ko sta med obiskom vojaških vaj v Bosni visoka gosta obiskala še sarajevske mestne oblasti, kaotičen. Že pred prihodom k občinskemu vodstvu je ob 10. uri 21-letni Nedeljko Čabrinović iz Trebinja na prestolonaslednikov avtomobil vrgel bombo. Ta je ranila dva člana spremstva, ki sta se peljala v avtomobilu za prestolonaslednikom, ter kakih 20 ljudi, ki so bili ob poti. Po prvem poskusu atentata naj bi pri nadaljevanju obiska vztrajal le še Franc Ferdinand, Sofija in spremstvo naj bi hoteli takoj odpovedati vse načrtovane ceremonije. Zmagala je prestolonaslednikova volja, kar je omogočilo, da je čez dobro uro na svoj račun prišel še Princip. A tudi če Principu ne bi uspelo, naj bi imeli atentatorji pripravljeno vsaj še eno bombo, s katero bi poskusili še v tretje.

Iskra je takoj zanetila požar

Ker sta bila tako Čabrinović kot Princip po rodu Srba, so takoj po atentatu sledile racije proti srbskemu prebivalstvu Sarajeva. “Policija je izvršila popoldne mnogo hišnih preiskav ter aretirala mnogo Srbov, zlasti tudi žene in dekleta,” je o popoldanskem dogajanju poročal Slovenski narod. Sum, da za atentatom stoji kar ves srbski narod, je takoj zanetil nemire med prebivalstvom. “Tekom včerajšnjega dneva je bilo opustošenih in demoliranih preko 200 srbskih trgovin, gostilen, hotelov in kavaren,” je o pogromu, ki so ga nad Srbi v Sarajevu dan po atentatu naredili muslimani in Hrvati, poročal časnik. Divjanje je trajalo več dni, preselilo pa se je tudi v druga bosanska mesta, v Zagreb in na Dunaj.

Na Dunaju so večdnevni protisrbski protesti dosegli vrelišče na dan, ko se je mesto poslavljalo od posmrtnih ostankov cesarskega para, preden so te odpeljali v Artstetten. Zvečer se je pred srbskim veleposlaništvom zbralo več tisoč protestnikov, ki so že zahtevali vojno proti Srbiji.

O tedanjih napetostih med narodi zgovorno priča tudi zlet Sokolstva, ki je v Brnu potekal prav v dneh atentata. Zbralo se je kakih 7000 telovadcev, a ko se je na Vidov dan okrog štirih popoldne po vsem cesarstvu razvedelo za atentat, je bila prireditev takoj prekinjena. “Ko so se srbski in ruski Sokoli vrnili v svoje hotele, je prišel k njim policijski uradnik in jim ukazal, da morajo brez odlašanja zapustiti Brno,” poroča liberalni Slovenski narod. Ta časnik je bil zelo kritičen do pogroma nad Srbi, ne da bi obstajali dokazi o vpletenosti srbskih oblasti v atentat. Veliko vladarjev je bilo že umorjenih, “a nikdar in nikjer se ni delalo ves narod odgovornim za dejanja posameznikov, nikdar in nikjer se še ni zgodilo, da bi se bilo tako dejanje maščevalo z ubijanjem, roparstvom in tatvinami na nedolžnih ljudeh, kakor se je zdaj zgodilo v Bosni,” so bili zgroženi pri Slovenskem narodu; v tistih vročih dneh se avtorji pod svoje komentarje niso podpisovali.

“Kakšna kultura je to?”

Medtem so v katoliškem časopisu Slovenec, čigar vodilo je bilo Vse za vero, dom, cesarja!, nadaljevali z nekompromisnim izražanjem vdanosti Avstriji, hkrati pa izražali skrb zaradi hujskanja nemških časopisov proti Slovencem. Nemški listi, ki so izhajali na slovenskem ozemlju, so namreč trdili, da so Slovenci zaradi slovanskega porekla takisto del srbskega problema. “Grozni sarajevski zločin, ki je zavil vso Avstrijo v brezmejno žalost, je kakor blisk razsvetlil nevarno in strupeno ozračje, ki ga je zadnja leta ustvarila v južnih slovanskih deželah velesrbska propaganda,” so se na nerede v Bosni odzvali pri Slovencu.

Naključje je hotelo, da je stranka SLS, ki je vplivala na ta časnik, ravno za 5. julij sklicala shod, na katerem bi počastili 500. obletnico ustoličenja zadnjega slovenskega kneza. Zaradi atentata so namen prireditve spremenili in na manifestaciji dali “duška ogorčenju nad podlim atentatom”. Kranjski deželni glavar Ivan Šuštaršič je na tem shodu poudaril, da je Franc Ferdinand moral pasti, ker je hotel srečo Jugoslovanov. Deželni glavar je ostro nastopil proti velikosrbski ideji: “Kakšna kultura je to! Kultura bomb, kultura revolverjev, kultura umora! Mi se zahvaljujemo za to kulturo, mi imamo svoje kulturno središče v Avstriji in ne rabimo nobene druge kulture.”

Prve dni po atentatu so iz tujine v Avstro-Ogrsko prihajali izrazi sožalja, tuji vladarji pa so za ubiti cesarski par v svojih državah obhajali maše zadušnice. V tujem tisku, ki ga je povzemal tudi slovenski, so se začeli kazati obrisi poznejših vojnih zavezništev. Nemški časopisi so niti domnevne zarote vlekli v Rusijo, francoski tisk se je postavil na stran Srbov in bil zaskrbljen zaradi “agresivne tendence”, ki jo je v odnosu do te države kazala Avstrija. V francoskem časopisu Echo de Paris so dva dni po sarajevskem atentatu pisali o posledicah dogodka: “1. Resno poslabšanje razmerja med Avstrijo in Srbijo ter tesnejše zveze med Srbijo in Rusijo, 2. V Avstro-ogrski preganjalna politika (pač ne proti lojalnim Slovanom!), 3. Nemiri v Bosni, 4. Avstrija bo še bolj sledila politiki Nemčije (pač ni nujno).” Analizo francoskega časopisa je bralstvu na Kranjskem prenesel časopis Slovenec.

Slovenski narod: “Gonja na vojno se je izjalovila”

Pred tem, da je sarajevski atentat v hipu poglobil obstoječa nasprotja med državami in narodi, si že dan po atentatu nihče ni mogel zatiskati oči, a ločnica med mirom in popolnim uničenjem se je v tedanjem času vseeno še vedno zdela jasno začrtana. Teden dni po atentatu je tako časnik Slovenski narod ugotavljal, da je nemško in madžarsko časopisje “z vsemi sredstvi delalo za vojno”. Svoje naloge ni opravila niti država, ki je kljub tisočem orožnikov, policistov in detektivov pustila, da so neredi zlasti v Sarajevu trajali še več dni po atentatu, so bili kritični pri časniku. Avstrija je tako omogočila, “da je vsa Evropa ogrožena in da se je med Srbi in Avstrijo obstoječe nasprotje silno poglobilo”. A kljub temu pri Slovenskem narodu v vojno niso verjeli. Preiskava teče dalje in dokazov, da je bila v ozadju res srbska zarota, ni, je zapisal komentator. “Nihče ne ve, kaj bo preiskava dognala, a toliko je danes že gotovo, da se je uprizorjena gonja na vojno proti Srbiji izjalovila,” je nadaljeval. “Merodajni krogi nočejo vojne brez vzroka, brez dokazov, da je Srbija res sokriva na storjenem atentatu, ker pač vedo, da bi taka vojna povzročila evropske komplikacije. Za zdaj je konec gonje in ta ni prinesla pričakovanega rezultata. Mednarodni krogi se niso dali zapeljati v prenagljene korake, ki bi znali monarhijo zaplesti v največjo vojno, in narodi so jim zato hvaležni.”

JANA KREBELJ

---