“Kdor verjame v naključja, ta je, no, ta je Slovenec”

Robert Golob, dolgoletni direktor družbe GEN-i, je morda v javnosti najbolj prepoznaven kot mož, ki prodaja poceni elektriko in plin. Doktor elektrotehnike in oče treh otrok si pri 47 letih še vedno ni povsem ostrigel las in trdno verjame v prihodnost brez ogljičnih virov energije. A prisega tudi na podjetniško miselnost in na logiko dobička. Pravi, da hoče biti predsednik domače krajevne skupnosti, a noče biti predsednik vlade ali evropski komisar. Kljub temu ostaja energetik z eno nogo v politiki, predvsem zato, ker energetika in politika “hodita vštric”.

> Je velika škoda, da Slovenija na koncu vendarle ni dobila podpredsednika evropske komisije za energetsko unijo?

“Žal da. V resnici se niti ne zavedamo, kako veliko priložnost je izgubila Slovenija. Prav podpredsednik evropske komisije za energetsko unijo bo namreč oseba, ki bo v prihodnjih letih ključno vplivala na urejanje odnosov na relaciji Evropska unija-Rusija. Zato je to mesto geostrateško izjemno zanimivo in zato je zanj potekal tako vroč spopad. Pa ne med posameznimi imeni, temveč med dvema blokoma EU članic. Na koncu je zmagal protirusko usmerjen blok, mi pa smo bili stranska škoda.”

> Ste politični zaveznik Alenke Bratušek. Je bil to tudi vaš poraz?

“Bila je velikanska priložnost, o kateri smo si nekateri drznili sanjati, dokler nas ni evropska resničnost postavila na trdna tla. Ponesrečen nastop Alenke Bratušek je bil le alibi za to, da je to mesto na koncu zasedel pravi človek z jasnimi, nič kaj prijaznimi stališči do Rusije. Zato ne gre za nikogaršnji poraz, gotovo pa sem bil sam, tako kot večina slovenskih energetikov, na koncu kar precej razočaran. Smo pa tudi Slovenci sami veliko pripomogli k temu, da smo položaj izgubili, saj smo zaradi antipatije do Alenke Bratušek povsem spregledali pomembnost priložnosti, ki se nam ponuja.”

> Je energetika ravno toliko geopolitično kot ekonomsko vprašanje?

“Ne v vseh državah v enaki meri. V Sloveniji se geopolitične razsežnosti komaj zavedamo, pri večjih državah pa je v zadnjih 40 letih energetika najpomembnejše geopolitično vprašanje. Če poenostavim, njihova vojska gre tja, kjer imajo velesile energetske interese.”

> Verjamete, da bo dogovor o dobavi ruskega plina preko Ukrajine zdržal?

“V tej zgodbi in njenem medijskem prikazu je bilo ogromno polresnic in manipulacij. Sporazum ni čisto nič posebnega. To je preprost ekonomski dogovor med Ukrajino in Rusijo o poravnavi dolgov in ceni dobavljenega plina. EU se je v ta spor vpletla zaradi geopolitike, ne pa zato, ker bi bila neposredno ogrožena. Torišče energetskega spopada sta bila Ukrajina in to, kdo bo skrbel za ukrajinsko energetsko in ekonomsko neodvisnost.”

> Rekli ste, da gredo vojske tja, kjer imajo velesile svoje energetske interese. Je to moč aplicirati tudi na spor v Ukrajini?

“Nedvomno. Čeprav so zadeve nekoliko bolj kompleksne. Rusi delujejo po podobni logiki, kot so Srbi v nekdanji Jugoslaviji: logiki varovanja ozemlja, kjer živijo Rusi. Zahodnjaki, predvsem Američani, pa gledajo na geostrateške interese. Ni naključje, da je sin ameriškega podpredsednika zelo dolgo zaposlen na vodilni poziciji v Ukrajini v pomembnem energetskem podjetju. Tako kot ni naključje, da je na koncu podpredsednik komisije za energetsko unijo postal ravno komisar iz Slovaške. Kdor v teh zgodbah verjame v naključja, ta je, no, ta je Slovenec.”

> Bo torej Evropejce zeblo?

“Ne. V resnici kljub bombastičnem poročanju niti v eni sekundi ni bila ogrožena oskrba nobene od EU držav. Pa se je o tem toliko pisalo, kot da bi bili brez plina vsaj pol zime. To je dokaz več, da je medijski prostor podaljšek geopolitične igre velikih sil.”

> Torej tudi Slovencev ne bo zeblo, čeprav nimamo svojih plinohramov?

“Ne. Prvič zato, ker smo vsi dobavitelji dolžni zakupiti plinohrame drugje v Evropi, do njih pa imamo prost dostop. In drugič zato, ker ne samo, da so plinohrami še vedno polni, temveč so na trgu taki viški plina, da so tudi terminali za utekočinjeni zemeljski plin manj kot tridesetodstotno izkoriščeni. Evropa ima plina več kot dovolj.”

> So tudi sporni plinski terminali v Jadranu z ekonomskega stališča nesmiselni?

“Odgovoril bom drugače. Pred dnevi je EU razdelila sveženj denarja za evropske projekte. Del je dala tudi za plinski terminal v Jadranu, natančneje na Krku. Reakcija Hrvaške je bila zelo razumna. Sporočili so: lepo, da nam namenjate denar, a gradili bomo le, če in ko bo interes zasebnega investitorja, tega pa trenutno ni. Iz tega je jasna tudi manipulacija javnosti. Plina je dovolj in preveč, cene so nizke in padajo. Če bi plina primanjkovalo, kot se ponekod skuša prikazati, bi se investitorji kar tepli za hrvaško lokacijo.”

> Bi lahko rekli, da je Gen-I prebudil zavest potrošnikov o možnosti svobodne izbire elektro distributerja? In menite, da konkurenčni trg električne energije v Sloveniji dejansko obstaja?

“Gen-I je ne le prebudil zavest, ampak je v resnici ustvaril delujoč trg tako elektrike kot plina. Nič ne pretiravam, če rečem, da brez Gen-I trga ne bi bilo. Cene, ki bi jih slovenski odjemalci plačevali, pa bi bile spet med najvišjimi v Evropi. Saj se vsi še spomnimo zgodb o cenah zemeljskega plina. Tako da je odgovor glede delujočega trga zelo jasen: da, seveda obstaja konkurenčen in dinamičen trg za električno energijo. Posebej pri industrijskih porabnikih je dinamičnost zelo velika. Skoraj ni industrijskega odjemalca, ki še ni nikoli zamenjal ponudnika. Gospodinjstva so nekoliko bolj konzervativna, vendar pa tistih sedemdeset odstotkov gospodinjstev in malih podjetnikov, ki niso še nikoli zamenjali dobavitelja, vsako sekundo izgublja denar. Vsi dobavitelji se borijo, da bi obdržali svoje stranke, zato z ugodnejšimi paketi nagradijo tiste, ki so aktivni. Zaspana večina pa plačuje cene, ki so precej višje od tistih na trgu.”

> Veljate za zasebno konkurenco, hkrati pa ste neposredno in posredno pravzaprav podjetje v večinski državni lasti. Ali ni to nekoliko nenavadno?

“Naš konkurent na Primorskem, to je E3, podobno velja tudi za druge distributerje, ima 80 odstotkov javnega in dobrih 20 zasebnega lastništva. Polovica naše družbe je v lastni Gen energije, ki je v celoti državna, polovica pa v lastni javne delniške družbe Petrol. Če seštejemo matematično, ima država posredno 70-odstotni, ne sicer upravljalski, ampak kapitalski delež. A razlika med nami in našim konkurentom ni v teh nekaj odstotkih, temveč v kulturi podjetja. Elektro Primorska in posledično E3 je nastala kot državni monopolist s posebnim poslanstvom in še danes ne more iz tega vzorca. Mi smo nastali kot zasebno start-up podjetje, v katerega se je kasneje vključeval veliki kapital in ga danes tudi povsem obvladuje, a še vedno temeljimo na klasični podjetniški miselnosti. Ne gre za spopad lastniških modelov, ampak antagonizem poslovnih modelov”

> Elektro distributerji, so imeli, denimo, velike stroške zaradi odprave posledic žleda. Kako se ta škoda pozna Gen-Iju, ki ni upravljalec, ampak uporabnik omrežja. Se sploh?

“Gen-I ni bil neposredno prizadet zaradi žledoloma, razen s tem, da je pri določenih odjemalcih prišlo do izpada odjema. To energijo, ki smo jo kupili zanje, smo pač morali prodati drugje. Distributerji so bili res prizadeti, a so se izjemno dobro odzvali in si s tega vidika zaslužijo vse pohvale.”

> Ampak ali ne bi bilo logično, da bi upravljalec omrežja del škode prevalil na vas kot uporabnika tega omrežja?

“Tako se morda zdi na prvi pogled. Vendar pa moramo ločiti med vzdrževanjem omrežja in dobavo same energije. Na vsakem računu sta ločeni postavki za energijo in za vzdrževanje omrežja. Omrežnina je vedno enaka ne glede na to, ali so razmere katastrofalne ali idealne. Žled je bil seveda huda nesreča, ampak predvsem zaradi takojšnjih posledic. Presenečeni boste, ko boste videli, da na letošnje rezultate poslovanja distributerjev žledolom ne bo imel bistvenega vpliva.”

> Zakaj? Ker uporabniki preplačujemo omrežnino?

“Zato ker mora biti elektro sistem dovolj robusten, da preživi tudi take nesreče, in seveda mora imeti tudi določene notranje rezerve.”

> Bo država prodala Holding Slovenske elektrarne?

“Ne verjamem”

> Zakaj?

“Prvič zato, ker je dejansko veliko vprašanje, ali je pametno prodajati največjega proizvajalca električne energije. Drugič zato, ker ima holding trenutno tako velike težave sam s sabo, da ga za pravo ceno sploh ni mogoče prodati. In tretjič zato, ker so sindikati v energetiki tako dobro organizirani, da bi prodajo preprečili. Če dodam svoje osebno mnenje: vzorec privatizacije, kot ga izvaja Slovenija, ki prodaja 100-odstotne deleže, ni nujno najbolj napreden. Večji problem kot samo lastništvo je namreč upravljanje podjetij. In prav Gen-I je najboljši dokaz za to. Delujemo kot čisti zasebniki, imamo podjetniško miselnost, dobiček je merilo in za to smo vsi motivirani in dobro nagrajeni. Ob tem pa nudimo najnižje cene na trgu, torej uresničujemo javni interes, in plemenitimo državni denar, ker gre večina dobička državi. V resnici se gremo na nek način kitajski vzorec izpred tridesetih let, kjer so se pri vstopu tujega kapitala vedno odločali za skupni podvig v razmerju 50:50. Ko so na trg vstopali ameriški lastniki, so oblasti to dovolile, a pod pogojem, da polovica podjetja ostane v kitajski lasti. S tem so poskrbeli, da je polovica vsakega evra, ki je bil privatiziran, ostala na Kitajskem. Mi pa tega ne znamo in nočemo ter prodajamo vedno 100 odstotkov. To je najbolj enostavna prodaja, najbolj banalna, a v resnici najmanj razvojna.”

> Torej to, da prodajamo Telekom, ni v redu?

“Če bi Telekom posloval po načelu podjetniške logike, od prodaje ne bi bilo prav velike koristi. Vendar pa bi sam v vseh državnih podjetjih z delno odprodajo skušal vpeljati podjetniške vzorce upravljanja. Če bo kdaj prišlo do prodaje Luke Koper, Slovenskih železnic in tako dalje, ne vidim nobenega razloga, da jih ne bi prodali po načelu 50:50, in tudi pri Telekomu bi lahko bilo tako. Vendar je težava v tem, da tudi po prodaji slovenska politika ne bi znala dvigniti rok s tiste polovice in tuji partner bi hitro zbežal.”

> Dogaja se afera TEŠ 6 ...

“No, končno ste tudi novinarji to opazili. Afera se ne dogaja zdaj, afera se dogaja vse od leta 2009. Žal so zainteresirani lobiji poskrbeli, da je bilo poročanje o tej zgodbi povsem izkrivljeno vse do trenutka, ko se je ni dalo več ustaviti.”

> Obstaja slovenski energetski lobi?

“Ne, vseslovenski energetski lobi ne obstaja. Mogoče bi Slovenija imela podpredsednika evropske komisije, če bi tak lobi obstajal.”

> Zakaj se je zgodil TEŠ 6?

“Zaradi izjemnega pritiska šaleškega lobija - ta pa res obstaja. Obstajajo lokalni lobiji, ki so regijsko pogojeni in jih takrat, ko se zgodi nek projekt v tej regiji, ne zanima, v kateri stranki ali katere barve je kdo. Stojijo trdno skupaj in vsi, ki razmišljajo drugače od njih, so označeni za izdajalce.”

> No, ampak zaradi pritiskov se je zgodil projekt. Šaleški lobi pa ni kriv, da se je cen tako astronomsko dvignila, ali pač?

“Ta dvig cene bi slovenska politika z lahkoto preprečila, če ne bi ravno leta 2009 šaleški lobi prek ministrov Francija Križaniča in Mateja Lahovnika imel vseh niti odločanja v svojih rokah. V letu 2009 se je že videlo, kam stvar pelje, in da je treba projekt ponovno premisliti. Takrat se je vključila politična mašinerija tega lobija, ki je preko politikov tedanje levice poskrbela, da se je projekt nadaljeval. V Šoštanju smo takrat imeli štiri zastarele in en kolikor toliko moderen in delujoč blok. Vsekakor je bilo smiselno nadomestiti zastarele enote z novim blokom, ki bi imel enako moč. Če bi to storili in takrat kupili 400-megavatno enoto, ki je tipska in jo po predvidljivi ceni na trgu ponuja vsaj deset dobaviteljev, danes ne bi imeli prav nobenih težav. Ampak fantje so se odločili, da ne kupijo mercedesa, temveč prototip mercedesa. Take 600-megavatne enote do takrat sploh ni bilo na trgu. Sanjali so o izkoristkih in nam prisanjali veliko luknjo. Ostal je praktično le en sam ponudnik, ki nas je, oprostite izrazu, nategnil kot zajce. Zakaj so se odločevalci pustili? Le zakaj? Zdaj iščemo, kam so poniknili milijoni: gotovo niso vedeli, da bo nastala 300-milijonska škoda, vedeli so le, koliko bodo spravili v žep. Tipično slovenska mešanica velikopoteznosti in navadne požrešnosti.”

> Bomo gradili drugi blok jedrske elektrarne? In ali bo ta stranska žrtev javnega razburjena zaradi TEŠ 6?

“Nikakor. Gradnja NEK2 je prej odvisna od odnosa javnosti do nesreče v Fukušimi. Pri jedrski energiji je strah pred nesrečo in posledičnim radioaktivnim sevanjem tisto, kar definira odnos javnosti. Če bo prišlo do te naložbe, pa se bo gotovo peljala drugače. Že zato, ker ne bo stoodstotno državna investicija, vsaj pol bo tujega oziroma zasebnega kapitala. Je pa dilema o jedrski energiji, ki se spet odpira, vseevropska, tudi z vidika prehoda v nizkoogljično družbo in neodvisnosti od Rusije oziroma varnosti oskrbe z energijo. Najprej bo smernice o tem sprejemala EU, in to v kratkem. Prav je, da ima Slovenija projekte pripravljene - če bo mednarodna klima ugodna, bo naložba smiselna.”

> Ali Slovenijo čaka sprememba strukture virov proizvodnje električne energije, v kateri obnovljivi viri že zavzemajo glede na mednarodno povprečje soliden delež?

“O tem se ni veliko govorilo, ampak srednjeročno obstaja samo eno vprašanje. Kako preživeti naslednjih 50 ali 60 let do trenutka, ko bo človeštvo zagotovo razvilo tehnologijo, ki bo brezogljična. V vmesnem obdobju se moramo odločiti ali za jedrsko ali premogovno energijo. Antagonizem med tema dvema energetskima scenarijema se je kazal tudi pri TEŠ 6, ko je jedrska stran dokazovala, da ne potrebujemo šestega bloka v Šoštanju, če zgradimo drugi blok jedrske.”

> Je prihodnost brez toplotne in brez jedrske energije utopija?

“Ni. Letnica 2050 je čas, ko bi lahko začeli sanjati o tem.”

> Imate premoženje v državnih oazah?

“Ne. Mi niti na kraj pameti ne pade, pa ga tudi nimam toliko, da bi ga moral skrivati po svetu.”

> So tudi zgodbe o množični selitvi slovenskega premoženja v davčne oaze medijska manipulacija?

“Bojim se, da ne. V tem je več resnice, kot si mislimo, a iščemo na napačnem kraju. Tisti, ki bežijo v davčne oaze, so javnosti večinoma neznani ljudje. Ni bedaka, ki bi se šel z denarjem v davčni oazi doma medijsko izpostavljat. Tisti, ki ima skrit denar, je tudi sam skrit: daleč od radarja javnosti.”

> Bili ste eden od podpredsednikov Pozitivne Slovenije, ko je izbruhnila afera Janković, v nekem trenutku se je celo omenjalo vaše ime med resnimi kandidati za tehničnega mandatarja. Potem je v to jabolko ugriznila Alenka Bratušek. Če bi se drugače odločali - bi bili lahko danes podpredsednik evropske komisije?

“To, da se nisem odločil in se niti danes ne bi, nima zveze s politiko, ampak z mojim osebnim položajem. Imam tri majhne otroke, od tega enega s posebnimi potrebami. Ne vidim prav nobenega razloga, da bi uničil svojo družino, kar bi storil, če bi se šel politiko. Zaradi tega me niso zanimale ne ponudbe za predsednika PS, ne mandatarja, ne komisarja - pa je vse res bilo na mizi. Pa tudi: ko je bila Bratuškova predlagana za mandatarko, so takratni koalicijski partnerji jasno izrazili svoje stališče, da nisem bil sam nič bolj zaželen kot Zoran Janković. Kar mi je sicer čisto ustrezalo” (nasmešek).

> Na začetku svoje kariere ste bili državni sekretar ...

“Res sem imel to srečo, da sem kot zelo mlad imel priložnost od blizu spoznati slovensko politično sceno in sem jo potem na lastno željo tudi dokaj hitro zapustil.”

> Zdaj pa se že kar dolgo zdi, da lebdite na robu aktivnega vstopa v lokalno in nacionalno politiko.

“S tem bi se pa težko strinjal.”

> Kako bi torej opredelili svoj položaj?

“Zadnjih dvanajst let sem prvenstveno gospodarstvenik, res pa sem v tem času tudi mestni svetnik v Novi Gorici na svoji listi. V lokalno politiko sem se vključil zato, ker pojmujem politiko kot nekaj, kar izhaja od ljudi, od vsakega posameznika. Če živiš v skupnosti, se ne moreš obnašati, kot da te ne zanima, kaj se dogaja zunaj meja tvojega doma. Moraš prispevati k skupnemu dobremu, če ne zaradi sebe samega, pa v dobro svojih otrok. Zato se vključujem v delo krajevne skupnosti in v občinsko politiko, kjer prav nič ne lebdim, temveč sem zelo aktiven že četrti mandat. V državni politiki se je nekaj časa zdelo, da lahko pride do zasuka, da bomo presegli klasično strankokracijo in dali več besede ljudem, ki imajo kaj povedati, ampak se je vse sfižilo. Stranke so poskrbele za to. Zdaj je videti, da je drugače, a, verjemite mi, ni. V nacionalno politiko sem priletel posredno tudi zaradi podjetja, v katerem delam. Ker se v energetiki ne moreš izogniti politiki, ker politika in energetika zelo pogosto hodita vštric. Ni mi bilo vseeno, kaj se dogaja z gospodarstvom.”

> Kdo vam je bolj pri srcu: Thomas Edison ali Nikola Tesla?

“Seveda je bolj simpatičen Tesla, ampak v resnici zgodovina uči, da ni pomembno, kdo je bil bolj simpatičen in bolj pameten. Žal je pomembno to, kdo je uspel svojo pamet bolje izkoristiti, in tu je Edison absolutni zmagovalec. Tesli delamo krivico, ko ga primerjamo z Edisonom, ki je bil predvsem poslovnež, Tesla pa je bil velik znanstvenik.”

> Če gledamo na energijo kot eno od temeljnih civilizacijskih dobrin: bo zaradi tehnološkega razvoja njena dostopnost v naslednjih desetletjih, globalno gledano, večja?

“Statistično nedvomno da. Koliko ljudi se bo počutilo reveže, čeprav bodo imeli elektriko, je pa drugo vprašanje. Še bolj zapleteno vprašanje pa je, ali bo prebivalec otoka v Indoneziji, ki bo sicer lahko prižgal žarnico, hkrati pa bo moral poslušati brnenje agregata in služiti za nafto, zaradi tega srečnejši. Verjamem, da so samo obnovljivi viri energije tisti, ki lahko te dileme dolgoročno in trajno presežejo. Vendar bo pot še dolga.”

VESNA HUMAR

---