“Kaj je obsojenec do prestopa praga zapora, zakonodaja ne pove”

Afera Bavčar-Medicor, ki poteka pred očmi javnosti, hkrati z razkrivanjem zdravstvenega stanja Igorja Bavčarja na zdravljenju v izolskem Medicorju razburja ljudi. Podobno kot nedavni razvpiti eksces na Nevrološki kliniki ljubljanskega kliničnega centra, ko naj bi se zgodila domnevna evtanazija, ki je zdaj predmet kriminalistične preiskave. Za oboje javnost terja ukrepanje zdravniške zbornice. Tožilec pri zbornici, prof. dr. Jože Balažic, pojasnjuje, kdo mora ukrepati, kakšno vlogo ima pri tem zdravniška etika in komu mora zdravnik odgovarjati za svoja dejanja.

Prof. dr. Jože Balažic je doktor znanosti in predstojnik Inštituta za sodno medicino na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, tožilec v Zdravniški zbornici Slovenije in kot redni profesor usposablja študente medicine na področjih sodne medicine in medicinske deontologije. Že leta ima kot tožilec pri Zdravniški zbornici Slovenije temeljit uvid v delo zdravnikov, v njihovo vestnost in napake, pa tudi v odrejanje sankcij, kadar so nujne.

Zdravljenje, ne zaščita

> Afera Bavčar neti ogorčenje javnosti: se sme bolnik na dan, ko bi moral v zapor, zateči pod zdravniško zaščito?

“Vsakdo, ki se znajde v stiski - fizični (bolezen) ali psihični - ima, ne glede na status, pravico do primerne, pravočasne, varne in kakovostne zdravstvene obravnave. To mu omogoča že Zakon o pacientovih pravicah. Zdravniška obravnava pacienta mora potekati izključno v skladu z medicinskimi indikacijami in medicinsko doktrino, nikakor ne kot zaščita pred komerkoli. V omenjenem primeru se bo nedvomno pokazalo, ali je šlo dejansko za medicinsko indicirano obravnavo ali za kaj drugega.”

> Sme zdravnik v takih okoliščinah bolnika zadržati v bolnišnici? Ali ne ugotovi lečeči zdravnik težkega stanja že prej?

“Po podatkih, posredovanih javnosti in po razkritju vsebine izvedenstva jeseni lani z dodatnimi dopolnitvami, zdravstveno stanje imenovanega ni od danes; bilo je prisotno v dokaj resni obliki že ob prvem izvedenskem pregledu. A hospitalizacija pacienta je indicirana z njegovim stanjem. Ob pregledu na dan pred tem, ko bi se moral zglasiti v zaporu, je bilo ugotovljeno, da je njegovo zdravstveno stanje resno. Kako resno, brez opravljene ustrezne diagnostike ni mogoče povedati. Izpeljana diagnostika je po meni znanih podatkih zares pokazala, kako resna je bolezen in da potrebuje celo kirurško oskrbo. Zakaj se pacient ni odločil za pregled nekaj dni prej, ne morem komentirati, saj se stanje ob nestabilni angini pektoris lahko drastično poslabša tako rekoč v trenutku in ni nujno, da je stanje predhodno to poslabšanje nakazovalo. To lahko potrdim iz lastne prakse, ko na videz zdrav človek s kardiovaskularnim obolenjem umre brez predhodnih grozečih simptomov. Nenadna smrt zaradi kardiovaskularnih obolenj pri odraslih prebivalcih naše države je prisotna v kar 75 odstotkih vseh primerov nenadne smrti.”

Ukrepanje je stvar organov pregona

> Po oceni javnosti daje Medicor zavetje znanim posameznikom, ko jih preganja sodstvo ali morajo v zapor. Zakaj zdravništvo o tem molči?

“Težko je posploševati. Naša zakonodaja daje pacientu pravico, ne glede na to, za koga gre, da si sam izbere zdravnika in zavod, kje se bo zdravil. Ne glede na medijsko razvpitost ima vsak pacient pravico do izbire zdravljenja. Ne morem komentirati, zakaj sta si javnosti znana Slovenca izbrala prav to zdravnico in prav to ustanovo. Ko pa morda obstaja sum kriminalnega ozadja, tega ne more reševati zdravništvo, temveč za to pooblaščeni organi pregona. Ob pravnomočni potrditvi in dokazu nekega suma kot potrjenega kaznivega dejanja pa ima nato tudi zdravništvo vse vzvode, da ustrezno ukrepa. In tedaj tudi bo ukrepalo.”

> Sodstvo meni, da gre v primeru Bavčar za izigravanje predpisov. Javnost pa, da se je zbornica na to mlačno odzvala.

“Povsem pritrjujem predsedniku Zdravniške zbornice prim. Možini, ki se ni odločil za uvedbo izrednega strokovnega nadzora, saj je dobil dovolj ustreznih podatkov, ki dovoljujejo takšno odločitev. Izigravanje obstoječih predpisov pa je možno in se dogaja zato, ker so ti predpisi ohlapni in nedorečeni. To pa mora urediti zakonodajalec, ne zdravništvo.”

Prva skrb je bolnik

> Obstaja meja med zdravljenjem, etiko in sodno odredbo o odvzemu prostosti bolnika? Če lečeči zdravnik za odredbo o zaporu ne ve - mora ukrepati, ko zanjo izve?

“Zdravnik je dolžan zdraviti, torej pomagati bolniku, ne glede na njegov status. Vse drugo ga ne zanima, ga ne sme zanimati. Tako ravnanje je etično primerno. Tudi če zdravnik ve za priporni nalog ali druge podatke o pacientu, njegovo ravnanje ne sme biti diskriminatorno, ampak je njegova prva skrb bolnik s svojo boleznijo.”

> Glede zdravljenja zapornikov sodstvo opozarja, da je zanje povsem poskrbljeno ...

“Že upravnik zaporov in varuhinja človekovih pravic sta ob tem primeru povedala, da noben zapor ni bolnišnica. Naj spet omenim ohlapnost predpisov, ki pravijo, da je obsojenec zapornik šele, ko pride v zapor. Torej ima zavod za prestajanje kazni nad njim vso zdravstveno ingerenco šele, ko prestopi prag zavoda. Kaj je obsojenec do prestopa praga zapora, zakonodaja ne pove. Prav na tem področju se obetajo korenite spremembe in upamo lahko, da bo po teh spremembah marsikatero zdajšnje vprašanje dobilo pravi odgovor.”

> Sodni izvedenec je Bavčarja in njegovo zdravstveno dokumentacijo že pregledal. Ali bodo, če se ugotovi, da ni upravičen do odloga prestajanja zaporne kazni, sankcije doletele tudi Medicor in lečečo zdravnico Metko Zorc?

“Počakajmo na vse uradne ugotovitve in izvedensko mnenje. Če bo to kakorkoli obremenilo zdravnico in bolnišnico nevestnega ravnanja ali celo še česa hujšega, se bo zbornica odzvala z ustreznim ukrepanjem, skladno s pooblastili.”

> Javnost zanima, kakšna je etika Medicorja in zakaj se s tem ne ukvarjajo zdravniške organizacije. Ni to okrnilo ugleda zdravništva?

“Številni uspešno operirani in pozdravljeni pacienti, ki so se zdravili v Medicorju, dokazujejo nasprotno od trenutnega javnega mnenja. V luči poštene presoje bo treba počakati, pridobiti vsa relevantna dejstva in nato ustrezno ukrepati. Tudi v tem primeru je previdnost mati modrosti in rek, ki zavezuje zdravništvo, 'primum nil nocere - najprej ne škodovati', je tudi v tem primeru umesten.”

> Zdravniki in vsi, ki jih nadzirate, se sklicujete na etični in kodeks medicinske deontologije. Ali ta še ustreza zahtevam sodobnega časa?

“Kodeks medicinske deontologije Slovenije iz leta 1992 so pripravili eminentni zdravniki in pravniki na podlagi najpomembnejših gradiv ter smernic, ki so bile podlaga tudi tovrstnim kodeksom drugje po Evropi, v ZDA, v Avstraliji. Osnova so smernice, zajete v deklaracijah Svetovnega zdravniškega združenja (WMA), priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in druge konvencije, vključno z Oviedsko, pa tudi določila naše ustave. Gre za skupek dolžnosti, ki jih slovenski zdravnik mora spoštovati pri delu. Zdravnik je po kodeksu najprej odgovoren pred svojo vestjo, šele potem pred bolnikom in družbo. Kodeks praktično uzakonja Zakon o zdravstveni dejavnosti, ko v enem od členov pravi, da 'zdravnik opravlja svoje delo v skladu z veljavno medicinsko doktrino in v skladu s kodeksom medicinske deontologije'. Široko obravnava večino situacij, v katerih se znajde zdravnik, in je še vedno eden najmodernejših tovrstnih kodeksov v EU. Ni zabetoniran. Prilagaja se novim dognanjem v medicini in zdaj potrebuje le nekaj sprememb in dopolnitev; v bodočnosti morda kaj več, odvisno od novosti v slovenski medicini. Trenutno pa je naša sodobna vest in zavest.”

Vest ne sme biti kosmata

> Iz kakšnega “testa” mora biti zdravnik?

“Zdravnik mora biti v prvi vrsti človek za sočloveka, nato strokovnjak z visokim etičnim čutom; človek, ki se v vsakem trenutku zaveda svoje moralne, odškodninske in kazenske odgovornosti. Zdravnik ne sme imeti kosmate vesti, saj je v prvi vrsti odgovoren prav njej.”

> Vsi zdravniki niso enako etični, enako dojemljivi za potrebe bolnika ... Sme zdravnik prisluhniti lastnim občutkom?

“Če je zdravnikova vest bolj ali manj kosmata, je tudi njegovo ravnanje bolj ali manj etično. Bolj kosmata vest ima za posledico nižjo raven etičnih in moralnih vrednot. Etike se ne da nategovati kot meha pri harmoniki. Etični čut imaš ali pa ga nimaš. Zdravnik mora vsekakor prisluhniti tudi občutkom in se zavedati, da se mora držati sprejetih norm in etičnih dolžnosti.”

Evtanazija ni del zdravljenja

> Za zadnji dogodek o domnevni evntanaziji vam kot predsedniku komisije za interni nadzor in kot tožilcu zbornice očitajo, da ste zdravnika Radana že vnaprej obtožili kaznivega dejanja uboja. Zakaj?

“Nikogar nisem vnaprej obtoževal, le povedal sem, da v obravnavanem primeru svojci niso sodelovali, kar je bilo dejansko v bran kolegu in ne v njegovo obtožbo. Ni bilo sprejemljivo natolcevanje novinarjev, da je to dejanje naredil v soglasju s svojci pokojnega. Povedal sem, da nikakor ne moremo govoriti o evtanaziji, tudi če se je dogodek zares zgodil, saj v tem primeru niso imeli bolnikove prošnje ali prošnje bolnikovega zastopnika o skrajšanju življenja; torej nikakor ne moremo govoriti o evtanaziji. Pa tudi: evtanazije v našem pravnem sistemu ne poznamo. V tem primeru sem kolega skušal zaščititi - da mu novinarji ne bi še naprej očitali evtanazije, kar se mi je zdelo tehtno in nujno!”

> Zdravniki se soočate z nemočnimi, težko bolnimi pacienti, ki si, ko bolezen ubere svojo pot, želijo le brez trpljenja dostojno oditi. Kako naj takrat ravna zdravnik?

“Pravila so popolnoma jasna. Sprejemljivo je lajšanje trpljenja, kar medicina zna in zmore, evtanazija pa nikakor ni dovoljena, saj zanjo nimamo pravne podlage. Kodeks je jasen: umirajočega bolnika pustimo dostojno umreti - da ne bo trpel, kar zdravniku nalagajo pravila paliativne oskrbe. Ob zadnjih dogodkih pa so se za evtanazijo predvsem opredeljevali zdravi ljudje. Nobenega podatka ni, ki bi dokazoval, da bi se zanjo potegovali bolniki, niti hudo bolni in trpeči. Nasprotno! Upajo, da bo medicina jutri iznašla zdravilo, ki jim bo pomagalo.”

> Evtanazijo dopuščajo v nekaterih državah, slej ko prej bo to tudi pri nas postalo zahteva in pravica. Za kaj vse bo treba ob tem poskrbeti?

“To vprašanje se je že pojavljajo, se pojavlja in se bo še. Od družbe in njene zrelosti je odvisno, kako se bo odločila. Ali bo ubrala pot paliativne medicine ali ubijanja pacientov. Meni je nedoumljivo, da bi ubijal bolnike, četudi bi me za to prosili. Zdravnik se je za ta poklic odločil, da bo zdravil in lajšal trpljenje in tudi sprejel smrt kot del zdravljenja in ne kot poraz. Evtanazija nikakor ni del zdravljenja, saj ima čisto druge razsežnosti. Če pa bo družba sprejela tak konsenz, bo morala poskrbeti tudi za vse možne varovalke.”

> Zagovorniki evtanazije poudarjajo, da je temeljna človekova pravica do odločanja o lastnem življenju, sestavni del tega je pravica do odločitve o odhodu, ko bi zaradi neozdravljive bolezni bolnik le neznosno trpel ...

“Vsakdo se lahko odloči o lastnem življenju in, navsezadnje, tudi o lastni smrti. Sprašujem se, zakaj bi mu pri odločitvi za smrt moral ravno zdravnik pomagati? Zakaj tega ne bi storil sam, če se že sam odloča? Zakaj ga ne bi ubil kdo drug, ne zdravnik - če se za to že odloči? Zdravniku bi zopet naložili težko breme, ki bi ga večina ne zmogla nositi. Neki nizozemski zdravnik, opravil je nekaj več kot sto evtanazij, mi je povedal, da je to neznosno breme, da ga umorjeni bolniki nenehno spremljajo, da je že pomislil na samomor in da tega preprosto ne zmore več početi. Popolnoma sem ga razumel. Pa naj ga razume še širša družba, če je tega zmožna. Zakaj bi pravica enega posegala v pravico drugega?”

Je obdukcija nujna?

> Zakaj ob ekscesu na Nevrološki kliniki ni bilo obdukcije? Ali ni obdukcija nujna pri vseh, ki umrejo v bolnišnici?

“Zakonska regulativa obdukcije je jasna. Klinično obdukcijo opredeljuje Zakon o zdravstveni dejavnosti: 'Vsak, ki umre v zdravstveni ustanovi ali pri zasebnem zdravstvenem delavcu, mora biti obduciran.' Zakon narekuje obveznost, hkrati pa dovoljuje odstop od obdukcije, ko je vzrok smrti nesporno jasen in ni suma kaznivega dejanja. Obdukcija ugotovi nesporen, jasen vzrok smrti ter način nastopa smrti, vse okoliščine, ki se pojavijo ob nastopu smrti. Obdukcijski izvid ščiti tudi zdravnika in pojasni vse nejasnosti v zvezi z zdravljenjem in nastopom smrti. Odstop od obdukcije pa lahko zahtevajo svojci pokojnega ali lečeči zdravnik v soglasju s svojim predpostavljenim.”

> Zakaj v tem primeru obdukcije ni bilo?

“Vzrok smrti je bil lečečemu zdravniku jasen, prav tako predpostavljenemu, ki je videl zapisane diagnoze v zdravniškem poročilu in potrdilu o smrti. Predpostavljeni pa bi se moral ustrezno odzvati naslednji dan, ko je izvedel za dogodek (prisotnost kalija), in odstop od obdukcije preklicati. Zakaj tega ni naredil? Dobili smo odgovor, da na to ni pomislil oziroma ga na to nihče ni opozoril.”

“To je bil hud rdeči alarm”

> Omemba kalija je bila vzrok za rdeči alarm. Zakaj se ni sprožil?

“To je bil hud rdeči alarm. Zakaj ni bilo ustreznega odziva, je, kot zdaj vidimo, večplastno vprašanje, ki bi ga komentiral kot: huda šlamparija ali še kaj hujšega.”

> Ste prepričani, da pri nas doslej res še nikoli nikjer niso izvršili evtanazije?

“Naj se je v obravnavanem primeru dogodilo karkoli, ne moremo govoriti o evtanaziji, ker ne smemo mešati pojmov. Kaj se je dejansko zgodilo, raziskujejo organi pregona. Upam, da se kaj podobnega v našem zdravstvu ne dogaja. A bojim se, da to ni prvi tovrstni incident. Vsaj po razširitvi kriminalistične preiskave me je tega strah ...”

JASNA ARKO

---