“Jaz sem dejansko prijatelj kluba”

Rodolfo Vanoli je v isti tekmovalni sezoni drugič na klopi nogometnega prvoligaša iz Kopra. Italijanski trener je v svojem prvem obdobju od oktobra 2012 do avgusta 2014 pustil pečat in vnesel drugačno miselnost, kot so je bili tu vajeni. A nogomet vedno deluje po ustaljenih vzorcih: ko se zgodi slačilnica, trener odide. Toda v tem primeru je zmagovalec Vanoli: po sedmih mesecih so v klubskem vodstvu presodili, da je edini, ki lahko prekine prosti padec ekipe.

Rodolfo Vanoli si želi, da bi Koprčani bolj živeli s svojim 
klubom.  Foto: Tomaž Primožic/Fpa
Rodolfo Vanoli si želi, da bi Koprčani bolj živeli s svojim klubom.  Foto: Tomaž Primožic/Fpa

Dan pred pogovorom za Primorske novice je Rodolfo Vanoli izvedel, da mu je tragično preminil polbrat. Toda bil je na delovnem mestu. “Življenje gre naprej,” pravi in dodaja, da je težkih preizkušenj v življenju že vajen. Med pogovorom se je izogibal besedi “esonero”, odstavitev. Čeprav je težko verjeti, da ga je mesto Koper res tako prevzelo, kot sam pravi, deluje zelo prepričljivo. Polovico cilja, uvrstitev v nogometni pokalni finale, ki bo prihodnjo sredo v Kopru med domačim klubom in Celjem, je izpolnil.

> V kakšnem stanju ste prevzeli ekipo?

“V precej žalostnem in z načetim zaupanjem v svoje sposobnosti. Fantje so potrebovali nekoga, da jih prime za roko in popelje na zmagovita pota. Prvo leto pod mojim vodstvom smo bili četrti, blizu uvrstitve v evropski pokal, lani smo imeli zgodovinsko sezono za koprski klub. Potem je prišel nesrečni avgust, ko se je vse podrlo. Morda nismo bili pripravljeni za dodaten korak naprej.”

> Poleti je bilo opaziti, da se nekaj kuha znotraj ekipe. Vsaj nam se je tako zdelo. Vi tega niste pravočasno zaznali?

“Mogoče sem zaupal napačnim ljudem. Krivda je samo moja, jaz sem bil šef in morda so me rezultati nekoliko uspavali. Izgubil sem lucidnost pri ocenjevanju ekipe in mojih sodelavcev v štabu in okoli njega. Ampak vsaka negativna stvar ni vedno poraz. Nekaj sem se naučil. Res je, da sem zaradi tega precej trpel, saj vsi vedo, da v Koper nisem prišel zgolj zaradi denarja. Verjamem v klub, mesto imam rad, zato ni naključje, da sem po zamenjavi še naprej živel tu. Če nič drugega, sem dodal še en kamenček v mozaik osebne zrelosti.”

> Zamenjal vas je pomočnik Alen Šćulac, nekaj nesporazumov je bilo z igralci, nekateri od teh so (spet) tu. Je ostalo kaj zagrenjenosti ?

“Ne. Vsem lahko mirne duše pogledam v oči. Ostali naj razmišljajo o svojih dejanjih. Sam sem izbral te ljudi, ker sem verjel v njih in tudi v njihovo prijateljstvo. Starši so me naučili, da je največja stvar v življenju to, da si sposoben nekomu oprostiti. Zato imam toliko prijateljev.”

> Vaša aprilska vrnitev je presenetila skoraj vse. Dejansko nikoli niste odšli.

“To ste dobro rekli. Iz Kopra dejansko nisem nikoli odšel. To ekipo smo sestavili jaz, Andrej Poljšak in predsednik Ante Guberac. V klub smo prinesli drugačne vrste športno miselnost in se v viziji delovanja kluba skušali približati Mariboru. V sedanjem nogometu ni nič naključnega, kaj šele večnega: vse je plod načrtnega dela. Eno tekmo lahko zmagaš po naključju, ampak po naključju niti slučajno ne moreš biti drugi v prvenstvu. V enem mesecu po vrnitvi je seveda nemogoče kaj posebnega spremeniti. Imamo lepo priložnost, da se vrnemo na preizkušeno pot, še posebej, če bi nam v sredo uspelo osvojiti pokalni naslov.”

> Mladi naj bi bili moč tega kluba. Pučko, Štulac, Lotrič in še kdo so tu že četrto leto, želenega napredka večinoma ni. Še posebej letos se je ta ustavil, tudi pri Palčiču in Črnigoju.

“Tako je to, ko igraš v prvi ligi. Ne moremo reči, da niso napredovali, lahko bi res še bolj. Klub je imel nekaj ponudb zanje, ampak predsednik ni videl zaresne priložnosti, da bi drugje dejansko napredovali. Ante Guberac ni samo predsednik, ampak tudi neke vrste oče teh fantov. Ne vem, kako bi delovali brez njega. Koper vidim kot neke vrste slovenski Udinese, ki gradi ekipo na talentih in jih potem prodaja naprej velikim klubom. Iz Kopra ne moreš oditi v Radomlje (z vsem spoštovanjem), ampak le višje. Lani smo bili drugi, pred nami je bil le Maribor. Najboljše mlade igralce v Sloveniji ima Koper. Maribor ima ekipo zasnovano na izkušnjah in grajeno na rezultat - mimogrede, z velikim številom igralcev, ki so podlago dobili prav v Kopru.”

> No, Maribor ima tudi potrpežljivo in premeteno vodstvo. Pred sezono so dali vedeti, da je zanje edini pravi tekmec Koper…

“To mi seveda godi. Zlatko Zahović je izjemno sposoben športni direktor. V Kopru je več razumevanja za napake, medtem ko v Mariboru tisti, ki zgreši, takoj plača. Če hočemo narediti skok naprej, moramo slediti načinu dela, ki ga prakticira Maribor.”

> Vas kaj preseneča, da je malo ljudi na stadionu, da navijačev v pravem pomenu besede v Kopru skoraj ni več, da vlada brezbrižnost do kluba, ki je še pred nekaj leti beležil tudi desetkrat večji obisk?

“Tu so ljudje bolj zadržani in morda tudi zato javno ne izražajo čustev. Okoli sebe sicer čutim spoštovanje. Na tržnici srečujem ljudi, ki ne govorijo italijansko, pa me potrepljajo po rami, kot bi hoteli reči: sem zraven. To spoštujem. Upam, da se bo s časom zanimanje spet povečalo. Trenutno si želim, da bi čim več ljudi prišlo vsaj na finale pokala in podprlo fante. Ta tekma bo izjemno pomembna za klub in za mesto. Igralci in trenerji pridejo in odidejo, Koper ostaja. In to je pomembno. Precej ljudi je zaradi nekih dogodkov iz preteklosti skeptičnih, ne vidijo vložka, velikih sprememb in dela, ki jih je klub vseeno doživel v zadnjih treh letih. Vodstvo in drugi, ki delajo v klubu, so lahko tudi marsikaj naredili narobe, ampak to se zgodi vsem. Nekaj spoštovanja si le zaslužijo.”

> Kakšna razlika je v filozofiji slovenskega in italijanskega nogometa?

“V Italiji je vse že dolgo postavljeno in teče po nekih tirnicah. V Sloveniji je bolj dinamično. Je pač nova realnost, ker je prej bila del Jugoslavije in njenega sistema. Kot predstavnik Udineseja sem precej potoval, bil sem v Španiji, Angliji, Švici, Hrvaški, Bolgariji in drugje. Vidim, da Slovenija napreduje, veliko se je investiralo v objekte in igrišča, zagotovo več kot recimo na Hrvaškem. Dobro se dela v mlajših selekcijah, kar potrjujejo tudi mednarodne lestvice. Je pa seveda med Italijo in Slovenijo razlika v velikosti, gospodarski moči in predvsem odnosu gospodarstva. Ta v Italiji v nogometu vidi priložnost, v Sloveniji žal ne.”

> Kakšne prednosti in slabosti vidite v koprskem mladinskem pogonu?

“Vsekakor imamo dobre trenerje. Težave so pač pogojene z miselnostjo današnje mladine, ki ima vse na pladnju. To jim jemlje zagrizenost in pravo voljo za razvoj. Brez tega niti tehnično znanje ne pomaga. Šele zdaj Krivičić, Andrejašič in Posavac, ki sem jim dal priložnost, razumejo, kaj je potrebno narediti za preskok. Eni prisegajo na lepoto igre, ampak vse kar šteje, je rezultat. In nič drugega.”

> Po odslovitvi niste iskali novega kluba?

“Ne, zaprl sem se v hišo, ker sem trpel. Nisem se dobro počutil. Dobil sem ponudbi s Hrvaške in iz Švice, ampak nisem imel volje. Ne razumem, kako lahko posamezni trenerji menjujejo klube kar čez noč, kot se je Cesare Prandelli iz reprezentance v enem tednu preselil v Turčijo. Jaz sem čustven in se na ekipo bolj navežem.”

> Nogomet vam očitno pomeni vse na svetu.

“Recimo temu tako. Naučil sem se, kaj je to odrekanje in da le trdo delo prinaša zaslužek. Kot nogometaš sem imel dva velika trenerja, Carletta Mazzoneja in Eugenia Fascettija. Kot trener sem delal s Spalettijem, Zaccheronijem, Guidolinom, ki imajo svojstven pogled na delo. Na stadion pridem ob devetih in odidem ob 18. uri. Strokovni štab mora biti vseskozi aktiven. Ekipa ima veliko poškodovanih igralcev, kar kaže, da ni bilo vse v redu s tempiranjem in pripravo. Dejstvo je, da imamo stalno pol ekipe izven pogona. Z nogometaši mora biti veliko individualnega dela, skupaj pa le na taktiki.”

> Imate pripravljen že načrt dela, če boste seveda ostali?

“Jaz sem dejansko prijatelj kluba. Ko sem odšel, sem pustil pol leta plače. Ne gledam le na denar, ampak tudi na rast kluba. Bomo videli. Vsekakor bi morali nadgraditi tisto, kar smo gradili do lanskega poletja.“

51-letni Rodolfo Vanoli je nogomet začel igrati v Vareseju, igral je v vseh italijanskih poklicnih ligah. Od leta 1983 do 1988 je kot branilec igral za Lecce v serie A in B. V sezoni 1989/90 je prestopil v Udinese, ki je vmes napredoval v A ligo. Do konca kariere leta 1998 je igral v C1 in C2 ligi za Spal, Como in Solbiatese, kjer je začel in končal poklicno športno pot. V Švici je med leti 2001 in 2005 treniral Mendrisio, zatem pa Lugano. V Italiji je po opravljenem trenerskem mastersu v Covercianu treniral Bellinzono in mlajše selekcije Udineseja. Preden je leta 2012 prišel v Koper, je postal športni direktor CSKA iz Sofije.

> Imate že v mislih postavo za finale na Bonifiki?

“V glavnem imam. Ker nikoli na igrišču ekipa ni mogla biti v enaki postavi, sem lahko spoznal vse igralce. Zadnji mesec je bil naporen, igrali smo v pospešenem ritmu. V zmagovalnem ritmu smo bili do prvega polčasa v Celju, potem se je zgodilo, kar se pač je. Žal mi je, da po tekmi njihov trener Simon Rožman ni niti z besedo omenil naše igre: seveda je lahko narediti preobrat z 0:2 na 3:2, ko ves polčas igraš z enajstimi proti devetim. Pozabil je prvih 45 minut, ko smo vodili 2:0. Malo več realnosti in spoštovanja bi si zaslužili. Porazi so se nam zgodili tudi zaradi mladostnih napak. S temi se učiš in spoznaš, da moraš teči do 95. minute.”

> Celje skozi prvenstvo potrjuje svojo kakovost. Kako boste postavili taktiko?

“Ne bom dosti spreminjal. Želeli se bomo uveljaviti od prve minute, igrali pa bodo tisti, ki bodo najbolje pripravljeni na tako tekmo. Ne le telesno, ampak tudi psihično. Igralce prepričujem, da se nikogar ne smemo bati, ker smo dobri. In v to morajo verjeti.”

ROK MAVER


Najbolj brano