Hrušč in trušč, v njem pa - tihi

Odločen in miren “Ne!”, s katerim je Rosa Parks leta 1955 zavrnila voznika avtobusa, ki je zahteval, da vstane in sedež odstopi belcu, je bil mnogo več kot beseda in tih upor. Zrasel je v gibanje za svobodo in spremenil tok zgodovine. Če bi Rosa reševala psihološke teste, bi skoraj zagotovo izvedela, da je introvertna, vase zaprta. Kakšna je moč tihih v svetu, ki ne zna molčati, v svoji knjigi Tihi (The Quiet) raziskuje Susan Cain.

Charles Darwin
Charles Darwin 

Kakšna moč se skriva v vase zaprtih ljudeh, kako se lahko sploh uveljavijo v družbi in času, ki prisegata na egocentričnost in glasnost, prodornost, opaznost? Zakaj se nekdo brez večjih zadreg druži, pogovarja, vzpostavlja stike, nastopa samozavestno, se samopromovira in je prepričan, da je lahko uspešen, če je ambiciozen in obvlada “mreženje” na vse strani ter se trudi biti vedno prvi? In zakaj drugi brez večjih težav molči, opazuje, raje kot na družabno prireditev odide domov, uživa v tem, da je sam, vzame v roke knjigo in bere? Kaj pogojuje ekstrovertnost in introvertnost - je to dedni zapis, vpliv okolja, v katerem posameznik odrašča, in vzgoje, ki je je deležen, ali gre za značaj?

Vsa ta vprašanja so dolgo švigala skozi misli Susan Cain (1968), ameriške pravnice, in kot pravi sama, introvertke. Ko je na univerzi Princeton diplomirala iz angleščine, se je vpisala še na “gladiatorski” Harvard, tam končala študij prava in začela delati kot odvetnica na Wall Streetu. Njene misli so se takrat, “v obdobju, za katerega se ji zdi, kot bi ga preživela v tuji deželi,” pogosto ujele v zanko - “mnogo preveč sem tiha za tale posel, preveč skromna, preveč razmišljam.” Pa vendar ... nekega dne je morala vskočiti in voditi pogajanja namesto sodelavca, starejšega in izkušenega odvetnika, ki je odšel na dopust. Investicijski bančniki so svoje zahteve predstavili samozavestno in odločno, ko jim je novinka čez mizo začela postavljati povsem preprosta vprašanja. Povišani toni in loputanje vrat tihe pogajalke niso omehčali. Na teater, kot pravi, ni odreagirala, ker pravzaprav ni niti vedela, kako naj bi. Naslednji dan so ji ponudili službo z besedami: “Potrebujemo nekoga, ki nam bi pomagal sklepati posle, ne da bi nas pri tem oviral prevelik ego.”

Po sedmih letih branja, raziskovanja in premišljevanja je napisala The Quiet - v slovenščino jo je prevedel Aleš Učakar, v zbirki Esenca pa izdala Mladinska knjiga - ki je glasno odmevala, postala kultna in svetovna uspešnica.

Dva svetova v enem

Naš svet se riše v komplementarnih dvojicah: moški-ženska, vzhod-zahod, konservativno-liberalno, jing-jang ... in del te optike je tudi par ekstravertno-introvertno. Brez teh dveh osebnostnih tipov svet, v katerem živimo, ne bi bil takšen, kot ga poznamo. Če bi se vozniku v rasno ločenem avtobusu 1. decembra 1955 zoperstavil Martin Luther King, možakar z izrazitimi retoričnimi sposobnostmi, njegovo dejanje najbrž niti približno ne bi imelo takšnih posledic kot stoičen in tih “Ne!” Rose Parks. In prav tako Rosa ne bi znala z gorečimi govori navdihovati množic, kot je to uspelo Kingu. Le malokdo ni še slišal za Steva Jobsa, veliko več je takšnih, ki ne vemo za Stephena Wozniaka. Možakar, ki je zasnoval prvi Applov računalnik, ni maral delati v skupini, brain-stormingi so mu šli na živce, nikoli ni čutil potrebe, da bi se pogovarjal o svojih zamislih, a čisto mogoče je, da bi Wozniakov genij ostal skrit, če ga ne bi opazil Jobs - njegovo popolno nasprotje. V Svetem pismu ne zasledimo nič o tem, da bi imel veliki duhovnik Aron kakršnekoli težave z javnim nastopanjem. Veljal je za preroka in razglašal božjo besedo. Njegov brat Mojzes je pasel čredo ovac pri tastu, jecljal je in govoril nejasno ter Gospodu, ki mu je namenil vlogo osvoboditelja Judov, odgovoril, naj k faraonu pošlje koga drugega. Zakaj so množice sledile Mojzesu? Cainova meni, da zato, ker so bile njegove besede modre in preudarne in ne zato, ker jih je znal spretno obračati.

Samota - humus za ustvarjalnost

Med jinom vase obrnjenih in jangom ekstrovertnih seveda zevajo razpoke. Današnja družba dopušča neverjetno ozek razpon osebnostnih stilov, je prepričana Cainova. Živimo v (zahodnem) svetu, kjer je ekstrovertnost ideal - če nisi družaben, ne moreš biti srečen, je le ena od zapovedi. Introvertnosti in ekstravertnosti se posveča veliko znanstvenikov in raziskovalcev - definicij, kaj obsegata ta dva pojma, pa je skoraj toliko kot psihologov osebnosti. Se pa med drugim strinjajo, da vase zaprti v primerjavi z ekstraverti potrebujejo manj dražljajev, da se počutijo dobro. Psihologi so si tudi edini, da introverti in ekstraverti delujejo različno: prvi delajo počasi in premišljeno, radi se posvetijo eni stvari, več poslušajo kot govorijo, običajno se laže izražajo pisno kot ustno, izogibajo se konfliktom, neobvezno družabno kramljanje jim vzbuja nelagodje, ljubši so jim poglobljeni pogovori s tistimi, ki so jim blizu. Druge najpogosteje srečamo na bučnih zabavah, delo opravljajo hitro, prevzemajo več nalog in praviloma nagle odločitve, mislijo na glas, nikoli jim ne zmanjka besed ...

Kljub številnim sodobnim raziskavam enotne definicije, kaj je introvertno in kaj ekstrovertno obnašanje, ni. Še vedno za najbolj natančni veljata opredelitvi, ki ju je v svojem delu Psihološki tipi zapisal Carl Gustav Jung: ekstrovertni so usmerjeni v zunanje življenje ljudi in dejavnosti, introverti pa v notranji svet misli in občutij. Zanimiv je tudi položaj teh psiholoških tipov v različnih kulturah: stari Grki so cenili retorike, na Vzhodu pa sta vrlini tihotnost in skromnost.

Susan Cain se je odločila, da napiše knjigo, ker je želela tako pomagati sebi podobnim, tistim, ki se v glasnem svetu ne znajdejo, oziroma jih družba zaradi njihove osebnostne lastnosti prepoznava kot posebneže, čudake, malodane ljudi z vedenjsko motnjo. Avtorica namreč opozarja, da je večina šol pa tudi drugih institucij zasnovana po meri “skupinskih projektov”, torej za tiste, ki brez težav prenašajo visoko stopnjo stimulacije. Veliko učiteljev meni, tako Cainova, da so idealni učenci ekstrovertni, prav tako v podjetjih visoko cenijo predvsem komunikativnost in timsko delo. Po avtoričini oceni skupinsko delo ni tako zelo produktivno, pravi, da gre predvsem za mit. Meni, da je humus za ustvarjalnost - samota. Staršem, ki želijo svoje otroke vzgojiti v neodvisne osebnosti, in vodjem podjetij, ki hočejo zadovoljne zaposlene, svetuje isto - pustite jim avtonomijo. Najboljše in najuspešnejše pa so skupine, kjer svoj prostor dobijo oboji - “tihi” in “glasni”.

Introvertnost ima moč

Susan Cain je prepričana, da ima introvertnost svojo moč. Če je nekdo tih, to še ne pomeni, da ni pogumen. Tudi tisti, ki je zadržan, je lahko neustrašen. “Nekatere največje ideje, umetnine in izume - od teorije evolucije do van Goghovih sončnic in osebnega računalnika - so dali človeštvu prav tihi in premišljujoči ljudje, ki so se znali uglasiti s svojim notranjim svetom ...,” piše avtorica, ki verjame, da je svet dovolj velik za “tihe” in “glasne”. Tihi so z delom Cainove dobili potrditev, da z njimi ni nič narobe, glasni pa vpogled v svet, ki sobiva ob njihovem, a ga največkrat ... ne slišijo.

Brez “tihih” bi bili prikrajšani za:

> gravitacijski zakon

> teorijo relativnosti

> Chopinove nokturne

> Petra Pana

> Google

> Sikstinsko kapelo

> Harryja Potterja

> filme E.T. - Vesoljček, Bližnja srečanja tretje vrste ...

> Charlija Browna

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano