“Gospodarska kriza bo športu prinesla tudi nekaj dobrega”

Jutri se bo v štirih različnih državah začelo 39. evropsko prvenstvo v košarki. Peter Vilfan je nekoč obvladal kraljico športnih iger na parketu, sedaj pa jo od blizu spremlja kot jedrnat komentator in analitik. Kakšno prvenstvo stare celine si lahko obetamo, kaj utegne postoriti slovenska moška reprezentanca, kako oživiti pešajočo domačo košarkarsko sceno v razcepljenih evropskih okvirjih, ali se lahko politika vmešava in celo pomaga športu? Na vrsto vprašanj smo dobili neposredne odgovore, brez dlake na jeziku.

> Kaj pričakujete od evropskega prvenstva (EP)?

“Čaka nas zanimivo in kakovostno tekmovanje. Francozi imajo ambicijo in veliko možnosti, da ubranijo naslov. Za povrh igrajo še doma. Španci sicer niso popolni, a so boljši, kot so bili pred dvema letoma v Sloveniji, in upravičeno računajo na medaljo. Srbi imajo izvrstne posameznike, ekipo, odličnega trenerja. Hrvati so močnejši in si želijo po daljšem obdobju spet osvojiti medaljo. Litva je bila vselej neugodna z nizom nadarjenih košarkarjev. Ne smemo pozabiti Rusije, ki je sicer imela veliko težav, a je košarkarska velesila. Pri Italijanih se postavlja vprašanje, ali lahko ponavljajo dobre predstave skozi ves turnir. V zadnjih letih so sami sebi največji tekmec. Grke je treba uvrstiti med tri, štiri favorizirane reprezentance. Vemo, kaj pomeni Spanoulis. Vedno pride tudi do presenečenj. Obstaja pa še en velik motiv - olimpijske igre.”

> Kako gledate na format štirih držav gostiteljic. Je to prihodnost EP?

“Gotovo. Vedno manj bo prirediteljev, ki bodo sposobni takšno tekmovanje organizirati sami. Vse preveč stane. Marsikatero prvenstvo utegne potekati po tem formatu, ki tudi povečuje tekmovalno konkurenco.”

> Po uvodnem skupinskem delu bodo za razliko od prejšnjih prvenstev stare celine takoj na sporedu izločilni dvoboji osmine finala ...

“Osem reprezentanc bo v Francijo pripotovalo le za eno samo tekmo in se bodo v primeru poraza takoj vrnile domov, zato so se že pojavile razprave, ali bi uvedli dodatne tekme za razvrstitev osmerice poražencev. Po mojem mnenju je sistem dober. Uvodni skupinski del je s petimi tekmami v šestih dneh naporen. Sledi dva, tri dni premora, kar je dovolj za počitek pred prvim izločilnim dvobojem. Vsekakor bo tak sistem privlačnejši za gledalce, saj bo vsaka tekma že o nečem odločala.”

> Je 24 udeleženk preveč za EP?

“Za eno gostiteljico bi to bilo verjetno preveč, za format s štirimi prireditelji pa se mi zdi ravno primerna številka. Tudi zato, ker so gledalci osredotočeni na domačo izbrano vrsto. Prav je, da čim večje število ekip dobi možnost, tudi zavoljo popularizacije košarke. Čudi me le, da bo na olimpijskih igrah zgolj 12 reprezentanc, kar je zame nepojmljivo. Košarka je namreč ob atletiki rdeča nit olimpijskih iger.”

Košarka se specializira

> Kako se je košarka razvila oziroma spremenila v zadnjih dveh, treh desetletjih?

“Dejstvo je, da so se košarkarska pravila začela približevati tistim iz ameriške lige NBA. Uveden je bil met za tri točke, ki ga v mojem prvem igralnem obdobju še ni bilo. Skrajšal se je napad, polčasa sta se razdeljena na četrtine. Logično je, da se stare stvari ukinejo in pridejo nove. Novosti se uvajajo zavoljo - pravijo - večjega zanimanja gledalcev, vselej pa sta v ozadju marketing in kapital. Kar zadeva igro, jo je težko primerjati. Celo desetletje sem igral v sijajni generaciji s Slavnićem, Kičanovićem, Dalipagićem, Čosićem, Delibašićem, z Jerkovom ... Pravijo, da v današnjih razmerah ne bi mogli več igrati. Sam trdim nasprotno. Večina, ki igra danes, bi se težko merila z njimi. Pravijo, da nismo bili tako telesno pripravljeni, kar je še ena zmota. Morda nismo bili tako fizično močni, a košarkarsko in kondicijsko gledano smo bili veliko boljši. Za naštete pa velja, da so bili košarkarski geniji. Včasih je bilo tako, da če si želel priti v jugoslovansko reprezentanco, si moral biti nekaj posebnega. Ko pa si bil izjemen in vrhunski, spet nisi imel nobenega zagotovila, da boš tam veliko igral, ker je bilo kar nekaj še boljših košarkarjev. Pravijo, da so v današnjih časih obrambe močnejše, kar drži, ker so igralci fizično močnejši. Če pa bi Kićanoviću, Dalipagiću, Slavniću, dodal še ta element, bi se spet vrnili na prejšnjo zgodbo. Bilo je obdobje na prelomu 80. in v začetku 90. let, ko je košarka temeljila na obrambi, kot je bilo v času Maljkovićeve Jugoplastike. Ljudje pozabljajo, da jo je igral s Kukočem, Radjo, Perasovićem in Ivanovićem, ki so vedno znali izskočiti iz uigranega sistema kombinacij. Potem so to igro začeli oponašati vsi, tudi v mlajših kategorijah, kar je bila prava mala katastrofa. Na srečo se je nato spet vrnila napadalna košarka, zdaj pa imamo vmesno različico. Recimo, da so v sedanjih časih boljše obrambe, a so tudi napadalci slabši. Zakaj? Zato, ker je košarka šla v smer specializacije. Lažje je uspeti, če se osredotočiš na dve prvini. Ni več vsestranskih igralcev. Mi smo trenirali vse: met, obrambo, skok, podajo ... Za povrh si moral biti bister, premeten, po malem tudi pokvarjen.”

> Vi ste imeli daljša pripravljalna obdobja z reprezentanco ...

“Časi so se spremenili. Zdaj sezona praktično traja 12 mesecev, a to je značilno za vse športe. Vse temelji na količini. Tudi igralce trošimo do onemoglosti. Manj je časa za trening, s tem pa je tudi manj manevrskega prostora za izboljšanje nekaterih košarkarskih elementov.”

> V vaših igralskih časih se tudi ni moglo zgoditi, da se ne bi odzvali reprezentančnemu vabilu, mar ne?

“Takrat smo imeli omejitve za prestop v tujino: dopolnjenih 28 let, 120 nastopov v reprezentanci in osvojeno medaljo. Z izbrano vrsto si se dokazal, v dresu z državnim grbom so ti priznali vrhunskost. Mi smo takrat za reprezentanco igrali z dušo in srcem. Vedno si čakal na reprezentančni poziv. Če si bil poškodovan, velikokrat nisi niti prijavil poškodbe. Za tabo je čakalo na priložnost pet, deset, dvajset kandidatov. Isti občutek smo imeli ob rojstvu slovenske reprezentance. Nikomur ni padlo na misel, da bi se odpovedal nastopu. Z leti je ta naboj uplahnil. Seveda je denar s hitrimi in donosnimi pogodbami odigral pomembno vlogo pri tem, da se ni bilo treba dokazovati z reprezentanco. Je pa to seveda odvisno od posameznika. Lahko služiš silne milijone, pa še vedno igraš za reprezentanco. Takšen je primer Nowitzkega. On je igral ne glede na pritiske iz NBA, podobno kot Parker za Francijo.”

Slovenija bo pogrešala Gorana Dragića

> Kako torej, da Gorana Dragića tokrat ni v slovenski reprezentanci?

“Razlog gotovo ni utrujenost. Goran se je spočil, sezono je v NBA končal že po rednem delu. Očetovstvo tudi ni osnovni razlog. Tu moramo biti odkriti. Goran je podpisal fenomenalno pogodbo z Miamijem, ki ga ne pusti. Postavlja se vprašanje, ali bi se Goran lahko odločil drugače. Če bo naslednje leto odigral dobro sezono in bo Miami naredil odmeven rezultat, bo imel Goran gotovo močan argument, da se zoperstavi Patu Rileyju, ki vleče glavne niti pri Miamiju.”

> Koliko bo Slovenija pogrešala Gorana Dragića?

“Zelo. Spoštujem vse fante, ki so se odzvali vabilu, a tudi Slovenije z Goranom Dragićem ne bi uvrstil med glavne kandidate za osvojitev medalje. Brez njega pa Slovenija - brez kakšnega slabšalnega prizvoka - ne more in ne bo osvojila odličja. Če bi imeli Gorana Dragića, o uvrstitvi v četrtfinale sploh ne bi bilo dvoma. Nemogoče ga je nadomestiti, saj sploh nimamo organizatorja igre. Joksimović in Klobučar to nista, Rupnik pa nima te kvalitete. Če bi združil vse tri, bi morda dobili 50 odstotkov tistega, kar Goran lahko da. Selektor Jure Zdovc je v pripravljalnih tekmah iskal rešitve, ki jih bo tudi na EP. S Prepeličem je Zdovc razširil nabor zunanjih igralcev, ki lahko prevzemajo vlogo organizatorja. Kako bo to delovalo, pa bo treba še videti. Tekmeci nas namreč zelo dobro poznajo in gotovo gre pričakovati pritisk na naše prenašalce žoge. Zato bodo morali pri organizaciji igre sodelovati vsi, tudi krila in centri.”

> Kaj pa Beno Udrih?

“Izhodišča bi se v veliki meri spremenila. Udrih je na ravni Gorana Dragića. Že leta in leta igra na tem položaju. Žal mi je, ker ga ni. Bena zelo dobro poznam, bil je v moji košarkarski šoli, taboru v Strunjanu. Občasno se tudi slišiva. Letos si je res želel igrati, a se je kot nalašč zgodila ta operacija. Idealna bi seveda bila kombinacija Gorana in Bena. Če bi imeli njiju in na centrskem položaju še Gašperja Vidmarja, potem bi Slovenijo uvrstil med kandidate za medalje.”

> Centrski položaj je še ena občutljiva točka te reprezentance?

“Ne smemo pozabiti, da Alen Omić sprva ni bil ne prva ne druga opcija. Ob omenjenem Vidmarju je bil to naturalizirani Američan Dunston. Po drugi strani je to za Omića, ki še vedno ni v rangu vrhunskih centrov, izredna priložnost. Moramo pa priznati, da je v zadnji sezoni napredoval. Pri Zdovcu tako ali tako vsi garajo v obrambi, pomembno pa je, tudi, da se je Omić naučil spremljati svoje soigralce in se v pravem trenutku znajti na pravem mestu. Zaenkrat mu to solidno uspeva. Sicer pa so uradni dvoboji evropskega prvenstva nekaj drugega kot trening tekme.”

> Katere so še ključne zadeve v reprezentanci?

“Kapetan Balažič je krilni košarkar, ki bo moral, odvisno od razvoja dogodkov, igrati tudi krilnega centra. Je super fant in dober košarkar, pri katerem pa se moramo zavedati, da je v reprezentanco prišel pozno. Verjetno ne bi nikoli oblekel dresa z državnim grbom, če ne bi bilo odpovedi. Priznati je treba, da je dobro izkoristil svojo priložnost. Ni pa igralec, ki bi na tekmi tako izstopal, da bi reprezentanco popeljal do zmage. Težava te reprezentance je, da z izjemo Zorana Dragića ne premoremo igralca, ki bi bil dodana vrednost. Favoriti jih imajo po štiri, pet. Blažič je zame še vedno uganka. Pred tremi leti se mi je zdel izjemen. Tudi ko je prišel v Beograd k Crveni zvezdi, je bil prve mesece zelo dober, potem pa se mu je zgodil mrk. Pri njem se nikoli ne ve. Zoran Dragić sicer v pretekli sezoni v ligi NBA ni igral, a mislim, da to na njegove predstave ne bo vplivalo. Njegova želja je bila neizmerna, tako kot sta njegovi volja in zavzetost. Moramo upoštevati, da je Zoran želel po bratovih stopinjah. Preprosto je moral poizkusiti v ligi NBA. Tokrat mu ni uspelo, a tega ne sme jemati kot poraz. Treba pa je vedeti, da se Zoranova energija pomnoži, če ima ob sebi Gorana, ki poskrbi, da pridejo bratove kvalitete še bolj do izraza. Zdaj bo Zoran moral poskrbeti zase in za ekipo. Naloženo mu bo kar veliko breme.”

> Kakšne pa so lahko primerjalne prednosti Slovenije?

“Nihče slovenske reprezentance ne uvršča med favorite. Gruzijci, Makedonci in Nizozemci nas seveda ne bodo podcenjevali, Hrvati prav tako ne, saj bo šlo za otvoritveni dvoboj sosedov v Zagrebu, ki prinaša nekaj več. Tudi Grki nas bodo jemali resno. Naša velika moč je ta, da reprezentanca odhaja na prvenstvo enotna in motivirana. V športu pa je vedno tako, da namesto manjkajočih nekdo drug izkoristi priložnost. Navsezadnje je to ekipa, ki jo ima Zdovc rad. Fantje so zagrizeni, motivirani, bolj ali manj kakovostno izenačeni. Z obrambo pa se da marsikaj nadomestiti. Je pa res, da te obramba pripelje do določene meje, čez pa gre težko. Od naše reprezentance ne pričakujem zmag proti Hrvaški in Grčiji, osredotočiti se moramo na tekme z Nizozemsko, Makedonijo in nedeljsko z Gruzijo, ki je najpomembnejša. Večer prej igramo s Hrvati, kar bi lahko bila težava. Vse se utegne zavleči v pozne nočne ure. Gruzija igra prvi dan z Nizozemsko. Če bo uspešna, bo proti nam še toliko bolj intenzivno lovila zmago, ki bi ji že utegnila prinesti preboj v drugi krog.”

Nihče ne bo igral s pol moči

> S Hrvaško pa verjetno ne bomo varčevali z močmi ...

“To bi lahko bila težava. Noben športnik na evropskem prvenstvu ne bo igral s pol moči. To ni mogoče. Po drugi strani je ta reprezentanca dovolj dobro pripravljena. Potrdilo sem dobil na turnirju v Kopru, kjer smo v treh dneh odigrali tri tekme. Vselej smo držali visok ritem. Seveda bo na tekmi s Hrvaško veliko odvisno tudi od razvoja dogodkov na parketu. Dokler bomo imeli aktiven rezultat oziroma bomo držali priključek, gotovo ne bo popuščanja niti preračunavanja.”

> V predvideni osmini finala bi potem imeli premagljivega tekmeca, če se bomo le izognili Litvi, mar ne?

“Ni rečeno, da bo Litva v skupini, s katero se križamo, avtomatično osvojila prvo mesto. Gostitelj je Latvija, ki lahko v sosedskem derbiju doma premaga favorizirane tekmece. Latvija je na vseh velikih tekmovanjih nevarna reprezentanca, zdaj pa igra še doma. Recimo, da se bomo izognili Litvi in bi v osmini finala igrali z Latvijo, Ukrajino ali Finsko. To pa so premagljive reprezentance. Priznati je treba, da se križamo z najlažjo skupino. Odpira se nam možnost, da si na eni tekmi zagotovimo osmo mesto in s tem olimpijske kvalifikacije, kar je glavni cilj te reprezentance. Ne bom pa razočaran, če tega ne dosežemo. Še posebej po toliko težavah, kot smo jih imeli z odpovedmi in poškodbami. Zadovoljen bi bil že s tem, da dva ali trije košarkarji potrdijo, da so lahko nosilci igre reprezentance v prihodnjih letih. Včasih je treba biti tudi skromen v pričakovanjih, čeprav to nikdar ni bila moja značilnost. Kakršnakoli že je, pa si ta reprezentanca zasluži podporo. Tudi če ji ne bo šlo.”

> Kaj bi se, denimo, spremenilo, če bi v preteklosti osvojili tako želeno medaljo?

“Odličje je vedno dobrodošlo in ga pogrešamo. Ali bi ta medalja kaj spremenila v slovenski košarki? Dvomim. Prav ta želja po odličju je sprožila silen interes v javnosti. To je bil tudi dodaten motiv, ki ga utegnemo uporabiti na naslednjih prvenstvih. V zadnjih letih smo veliko govorili o tem, da bo konec z ambicijami, ko bodo nehali eni pa drugi nosilci igre. To se ni zgodilo, kar pa še ne pomeni, da se ne bo. Ključno za reprezentanco je, da slovenska klubska košarka obstane, se zaustavi njen padec. Pogoj za to, da mladi napredujejo, je delo v klubih. Veliko ljudi mi govori, naj pustimo že to Olimpijo, a prav ta Olimpija je bila 20 let vlečni konj slovenske košarke. Seveda je bila tudi privilegirana. Tudi sam sem rekel, da če letos ne bo uspehov, si privilegijev ne zasluži več. Po drugi strani je bila Krka v preteklih letih serijski prvak, pa ni pokazala nobene želje, da prevzame vlogo Olimpije.”

Vrniti se mora zanesenjaštvo

> Kakšne so možne rešitve?

“Klubska košarka se mora ustaliti, kar pa ni enostavno. Poleg tega bo treba v celotni zmešnjavi, ki se zdaj dogaja na ravni evropske košarke, najti svoj prostor pod soncem. Evropski košarkarski veljaki bi radi ustvarili zaprt sistem klubske košarke po vzoru lige NBA. Tisti z denarjem bi igrali, ostale bi izločili. Resnično upam, da se to ne bo zgodilo. V nogometu, denimo, se ni, kar je pokazal tudi primer Maribora s prebojem v ligo prvakov. V košarki pa se je iskalo vse mogoče oteževalne okoliščine, da slovenski prvak Tajfun ne bi igral Jadranske lige. Košarkarska zveza in klubi bodo morali vzpostaviti precej bolj odprt dialog. Seveda je pri klubih problem denar, a to ni nič novega. Prej ali slej bo moral priti čas, ko bodo košarkarji v slovenski ligi hodili v šolo in igrali, kot je včasih že bilo. Tisti najboljši bodo uspeli tudi v takem sistemu. Gospodarska kriza bo športu prinesla tudi nekaj dobrega. Vrnili se bomo v sistem določenih vrednot. Mene do 19. leta, ko sem prestopil k Jugoplastiki, denar sploh ni zanimal. Tudi potem ni bil bistven. Igrali smo z dušo in srcem. Škoda je, ker so določene regije košarkarsko propadle. Pravzaprav je čudež, da še vedno dobro kotiramo v Evropi in smo košarkarsko prepoznavni. Zanimanje otrok za košarko je še vedno ogromno. Veliko ljudi imamo, ki z njimi delajo. Težave nastanejo pri prehodu 13- in 14-letnikov v klubske ekipe. Tu pride do velikega osipa. V tem obdobju nam manjkajo vrhunski trenerji, kar je po svoje logično, saj so v članski ekipi. Problem je tudi, ker nam veliki klubi jemljejo mlade nadarjene igralce. Smo pač majhni.”

> Lahko politika reši šport?

“Vsi pravijo, da bi se morala umakniti iz športa. Zame je to neumnost, še posebej v sistemu, v katerem živimo. Še vedno ni povsem jasno, kdo so lastniki podjetij oziroma klubov. Če si se pred dobrima dvema desetletjema za denar obrnil k politikom, so slednji šli k direktorjem podjetij. Sedaj imajo nekatera tuje lastnike, nekatera so propadla, v nekaterih ima še vedno glavno besedo država. Smo v prehodnem obdobju, ko kot predsednik ali direktor kluba ne veš, na koga bi se obrnil. Časi za šport so težki. Recepta nimam, v veliki meri pa se bo moralo vrniti zanesenjaštvo. Ko pa se bodo razjasnila razmerja, bodo napočili tudi boljši časi za šport.”

> Kaj lahko naredi bivši vrhunski košarkar za šport v slovenskem parlamentu?

“Kakšno majhna stvar že. Če si v koaliciji, lažje, če si v opoziciji, pa precej težje. Ko prideš v parlament z neko zamislijo, ki bi izboljšala razmere v športu ali položaj športnikov, takoj naletiš na očitek, kje si se zdaj tega spomnil, češ, športniki že zdaj živijo dobro, potujejo, tekmujejo. V slovenskem parlamentu niso najboljši časi za take ideje, ki so sicer absolutno potrebne. Sicer pa je še veliko stvari v slovenskem športu, ki so neurejene.”

ALEŠ SORTA

---