Ko je z otrokom kaj narobe, si težko racionalen

Kaj vse se lahko zgodi, če za ošpicami zboli odrasel človek, ki dela z ljudmi, natančneje z bolnimi otroki, kaže dogodek, ki je odjeknil pred dnevi. Preplah se še ni polegel, dodatno so cepili že nekaj manj kot sto ljudi, odraslih in otrok. Dogodek je resen opomin vsem, da pred zelo nalezljivimi boleznimi ni nihče varen, če se zoper njih ni cepil, ali pa se je cepil že davno, ko so bila cepiva manj učinkovita.

Ošpice so poleg rdečk in mumpsa zelo nalezljiva, resna, celo nevarna bolezen. Zato dileme, ali otroka cepiti ali ne, ne bi smelo biti. Kot tudi ne pomislekov, ki slonijo na laični podlagi in na modnosti biti nasprotnik cepljenj, pa tudi na morda pretiranem zaščitništvu staršev do naraščaja. Vse to lahko zamegli stvarno in odgovorno presojo, poudarja prof. dr. Alojz Ihan z ljubljanske medicinske fakultete, vodja oddelka za imunologijo, sicer specialist klinične mikrobiologije in imunologije.

Zadnji izbruh ošpic pri nas je bil konec lanskega leta z žariščem na mednarodni pasji razstavi v Šempetru, zadnji preplah pa pred dobrim tednom, ko je zbolela medicinska sestra na pediatrični kliniki ljubljanskega kliničnega centra, ki je noseča in je delala v sprejemni ambulanti. Z ošpicami se je okužila od deklice, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ne sme biti cepljena in je zbolela. Medicinska sestra je bila v stiku s približno štiristo malimi bolniki in njihovimi skrbniki. Ker je bolezen izbruhnila kasneje, bi se bili lahko ošpic od nje nalezli vsi, ki so bili v stiku z njo in še niso bili cepljeni ali so prejeli le en odmerek cepiva, odrasli morda dva, a že davno. Tudi omenjena sestra je bila cepljena, zadnji odmerek je prejela pred približno tridesetimi leti.

Dogodek je odprl vprašanja o cepljenjih, cepivih in njihovi učinkovitosti. Znova dvigajo glas tudi nasprotniki cepljenj, češ da bi starši morali imeti pravico do svobodne odločitve o cepljenju potomcev. In to kljub veljavnemu pravilniku, ki pri nas uzakonja obvezno cepljenje otrok od tretjega meseca starosti dalje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence b in otroški paralizi, v drugem letu starosti pa še cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Predpisuje tudi kazni za starše, ki otrok ne dovolijo cepiti. Koristnosti in potrebnosti cepljenj, njene različne plati in učinke, zagotavljanje varnosti s primerno stopnjo precepljenosti prebivalstva in o zadnjem primeru, povezanem z ošpicami, razkriva prof. dr. Alojz Ihan, predavatelj na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, vodja oddelka za imunologijo, doktor znanosti in zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in imunologije.

Bolje zaščita kot bolezen

> Ali in zakaj je cepljenje koristno in pri nas obvezno?

“Cepljenje je zelo star postopek, poznali so ga že Kitajci pred dvema tisočletjema. Temelji na opazovanjih in spoznanjih, da obstajajo bolezni, za katerimi zbolimo le enkrat v življenju, in tedaj v dveh tednih do mesecu dni v našem imunskem sistemu nastanejo protitelesa, ki nas zaščitijo za vse življenje ali za krajši čas, odvisno od narave in značilnosti posamezne bolezni. Isto stopnjo zaščite lahko dosežemo, ko namesto tako imenovanega živega povzročitelja bolezni človeku v telo z vakcino vbrizgamo oslabljenega ali mrtvega povzročitelja - tako mu je prihranjena ta, prva bolezen, njen mučni potek in tudi možni hudi zapleti, ki jih lahko povzroči in imajo lahko zelo težke posledice za vse življenje. Nekatere od teh bolezni se pri nekaterih lahko končajo celo s smrtjo. Med slednjimi so tudi najbolj nalezljive: ošpice, rdečke, mumps, oslovski kašelj, davica, otroška paraliza ...”

> Obstajajo tudi izjeme, ki jih navaja pravilnik o obveznem cepljenju. Za kakšne dovoljene izjeme gre?

“Gre za tiste otroke, ki zaradi posebnih zdravstvenih stanj ne smejo biti cepljeni, ali pa za takšne, pri katerih je imunski sistem že sicer tako oslabljen in so zdravljeni na takšen način, da bi bilo zanje tako rekoč škodljivo, če bi jih cepili. Takšnih primerov je malo, večina otrok je v takšnem zdravstvenem stanju, da so lahko cepljeni in jim cepljenje koristi, saj jih zaščiti pred že omenjenimi nevarnimi nalezljivimi boleznimi.”

> Kolikšen je še varni odstotek precepljenosti prebivalstva, ki omogoča splošno varnost in preprečuje izbruhe epidemij?

“Splošno pravilo je, da je to 95-odstotna precepljenost prebivalstva, ki naj bi zadoščala za večino okužb, je pa v stvarnem življenju in pri konkretni bolezni to odvisno od številnih dejavnikov. Bolj ko je bolezen nalezljiva, večjo precepljenost potrebujemo. Precepljenost nam pravzaprav zmanjša možnost kontaktov z neimunimi ljudmi - pri 95 odstotkih precepljenih je le vsak naš dvajseti stik potencialno kužen - in običajno v življenju nimamo toliko stikov z ljudmi, da bi se pri dvajsetkratni redukciji bolezen širila. To velja za splošno populacijo, seveda pa posamezniki v zelo 'kužnih' poklicih, denimo vzgojitelji v vrtcih, dobijo praktično vse viruse, ki krožijo v ustanovi. Še zlasti to velja za tako izjemno nalezljiv virus, kot je virus ošpic. Bolj kot je torej bolezen nalezljiva, na primer že prek zraka, ki ga dihamo, več je možnosti, da se začne hitro širiti, in večja precepljenost je potrebna. S stopnjo precepljenosti pri hudo nalezljivih boleznih ustvarjamo tampone med populacijo in preprečimo širjenje; za čredno imunost gre. Pri drugih boleznih, na primer pri tetanusu ali hepatitisu B, ki ne vplivajo na množice, pa dosežemo samozaščito oziroma zaščito vsakega posebej (denimo pri davici in tetanusu).”

> Ošpice so zelo nalezljiva bolezen …

“Res je, gre za enega najbolj nalezljivih virusov, ki prebiva na sluznici sapnika in se z vsakim dihom raztrosi po zraku, zato se neimun človek, ki je v istem prostoru z bolnikom, z veliko verjetnostjo okuži. Ko je torej oboleli v manjšem zaprtem prostoru skupaj z veliko ljudmi (na primer na avtobusu), je prenos hiter, če seveda ostali niso bili cepljeni. Za prenos ni potreben niti osebni stik z obolelim. Zato so ošpice tako izrazito nalezljiva bolezen, veliko bolj kot gripa, ki se prenaša bolj prek kapljic sluzi, ki imajo omejen domet.”

> Za ošpice velja, enako kot za rdečke, da so za nosečnico zelo nevarne. Bolezen matere lahko okvari plod in takšen otrok je lahko že ob rojstvu invalid ...

“Rdečke so sicer bistveno bolj nevarne, ker povzročajo deformacije ploda, vendar tudi ošpice lahko povzročijo prezgodnji porod ali splav.”

Cepiva in odnos do cepljenj

> Laikom se zdi šokantno, da tudi nekdaj cepljeni zdaj obolevajo. Takšen je tudi zadnji primer medicinske sestre z ljubljanske pediatrije ...

“Cepivo proti ošpicam pred 30 leti po vsej verjetnosti ni bilo optimalno narejeno. V preteklosti so bila cepiva manj kakovostna, saj je potrebno dolgoletno nenehno preizkušanje, šele zatem se lahko, na podlagi analiz in verodostojnih podatkov, proizvajalec odloči za takšno dozo mikroba v njem, da je cepivo zanesljivo ... Zato se cepiva nenehno spreminjajo, dopolnjujejo. Na podlagi zbranih podatkov lahko zagotovim, da so današnja cepiva kakovostna in dokaj dobro učinkovita ter omogočajo pri cepljenem zaščito za vse življenje. Pri nekaterih pa se zgodi, najbrž se je tudi pri omenjeni medicinski sestri, da morda njen organizem ni razvil dovolj visoke stopnje zaščite. Upoštevati moramo še dejstvo, da zadnja desetletja ošpic pri nas več ni bilo. Zato prebivalstvo ni imelo stika s tem povzročiteljem bolezni, kot tudi ne s še nekaterimi drugimi nalezljivimi boleznimi, ki se niso in se nekatere tudi ne pojavljajo več. Smo pa glede ošpic že slabše precepljeni, saj moramo odšteti populacijo sicer cepljene generacije, pri katerih se že izkazuje, da nimajo več protiteles zoper to bolezen. Tako znaša realna stopnja precepljenosti za ošpice morda le 80 odstotkov ali še nekoliko manj ... Zato zdaj, ko se ta virus spet pojavlja, nastajajo manjša gnezda okužb. Stroka že razmišlja, da bi nekatere generacije v preteklosti že cepljenih ponovno cepili s kakovostnejšim cepivom.”

> Nasprotniki cepljenj se zanašajo prav na še visoko stopnjo precepljenosti, prepričani, da njihovi necepljeni otroci zaradi drugih, ki so cepljeni, ne bodo zboleli ...

“Morda ne, morda ja, a če bo takšnih odločitev o necepljenih vse več, se bo stopnja precepljenosti drastično in hitro znižala in bo nato izbruhov nalezljivih bolezni vse več in ne bodo več omejeni le na manjša gnezda. Tako se bodo začele pojavljati še tiste nalezljive bolezni, ki smo jih že izkoreninili. Uresničevati se bo začel črni scenarij, ki si ga nihče ne želi in je tudi narekoval uzakonitev obveznega cepljenja otrok; pa ne le pri nas. Tam, kjer je precepljenost že občutno nižja (v BiH zoper ošpice, ki se od tam širijo v sosednje države in k nam), dobiva obolevnost že razsežnosti epidemije.”

Obveznost in/ali odgovornost

> Preseneča podatek, da v letu 2013 zdravstveno ministrstvo ni izreklo nobene globe zoper starše, ki otrok niso cepili, čeprav je to nezakonito.

“Ti postopki so pretirano zapleteni, zato je nekaj sto takšnih primerov paraliziralo vse poti inšpekciji, saj so oblikovane neskončne stopnje obravnav, hkrati z raznovrstnimi utemeljevanji, zakaj neki otrok ne bi smel biti cepljen. To vse potem roma na ministrstvo. Zato je ob nekaj več primerih tak neživljenjski sistem preprosto zamašil birokratske kanale in vse stoji. Ministrstvo je v stiski zaradi lastnih predpisov, zato je sprememba zakonodaje glede obveznega cepljenja nujna.”

> Se tudi zato poraja zamisel, da bi obvezna cepljenja spremenili v dovoljeno prosto izbiro staršev in skrbnikov otrok?

“Morda. Deloma pa tudi zato, ker je ponekod v drugih razvitih državah to že prepuščeno svobodni izbiri roditeljev in skrbnikov. Ponekod so izkušnje dobre, odstotek precepljenosti ni drastično upadel.”

> Pa je naša družba že zrela za takšen model cepljenja?

“Vsekakor bi morali pred tem poskrbeti za ustrezen sistem realnega sledenja, kaj se dogaja s cepljenimi in necepljenimi otroki; pa za sistem izobraževanja staršev in skrbnikov o koristnosti cepljenja in o posledicah pri necepljenih otrocih. Menim, da naša družba še vedno ni dojela, kakšna je odgovornost, ki jo mora za takšne odločitve prevzeti vsakdo sam pri sebi in za lastnega otroka. Da bi se svobodno odločali o cepljenju otrok, se moramo kot družba še veliko naučiti.”

> Zakaj vse večji odpor zoper cepljenje? Gre za modno muho, za vpliv kampanj zoper cepljenje, ki so vse bolj agresivne, ali za kaj drugega?

“Vzrokov je več. Nesporno današnji starši sebe preveč projicirajo v lastnega otroka. Tako ne gre več le za skrbniški odnos staršev do otrok, torej odnos v zdravem pomenu, temveč za pretirano težnjo po zaščiti otroka. Že pred bolečino, ki jo povzroči vbod injekcije, bi jih radi zaščitili. Svoje prispevajo še literatura in različna obsežna sporočila nasprotnikov cepljenja, ki ta zaščitniški odnos le še krepijo. Pa še eno pomembno dejstvo vpliva na porast odpora do cepljenj: v realnem življenju nismo nikjer več soočeni s tistimi, ki bi nosili posledice prebolelih nevarnih nalezljivih bolezni. Ni več opaziti posameznikov, ki šepajo zaradi prebolele otroške paralize. Babice nam ne pripovedujejo več o tem, da so rodile pet otrok, pa so trije umrli zaradi davice. V družinah teh zgodb ni več, ker je odraslo starejše prebivalstvo toliko precepljeno, da takšnih primerov ni več. Zato zdaj mladi starši z njimi niso soočeni in jih izkustveno ne doživljajo. Prav zato se tudi lahkotneje odločajo, da svojih malčkov ne bodo cepili ... Tu je še vpliv interneta; na spletu mrgoli nešteto različnih informacij in opisov, tudi takšnih, ki cepljenju ostro nasprotujejo. Tam pa, kjer se družina, sorodstvo, še sooča s posledico prebolelega klopnega meningoencefalitisa, seveda dileme o tem, ali cepiti otroka zoper to bolezen ali ne, sploh ni. Ker so neposredno soočeni z dejstvom in z izkušnjo.”

Ko je z otrokom kaj narobe, si težko racionalen

> Najbrž je med navedbami nasprotnikov cepljenja tudi kakšen verodostojen podatek, saj navajajo primere otrok iz posameznih držav, ki naj bi se jim zdravje drastično poslabšalo zaradi cepiv ...

“Navedbe je treba vzeti z določeno mero zadržanosti. Ko se otroci rodijo, je večina namreč videti zdrava, če izvzamem najbolj očitne prirojene okvare. A potem se nekje do prvega leta starosti pokažejo različne bolezni, ki imajo navadno genske vzroke. To velja tudi za imunske dificite, hude alergije, okvare živčevja, epilepsijo. Zaradi cepljenja v prvem letu pa se za takšne primere krivdo neredko pripisuje cepivom, saj je to navsezadnje najpreprosteje. Če so ob tem roditelji še nagnjeni k vživljanju v otroka, ki presega zdravo mejo roditeljskega skrbništva, se še toliko bolj pojavi občutek krivde. In krivda se potlej hitro usmeri v cepljenje; to je najbolj priročen vzrok in ga je veliko laže določiti, kot pobrskati pri sebi in prednikih ... Ko je z otrokom kaj narobe, si silno težko racionalen; velja za roditelja in tudi za zdravnika. Gre namreč za velike čustvene napetosti. To pa so plodna tla za gibanja in kampanje zoper cepljenja, ki so naravnane k posploševanju. Vsako družbeno gibanje, kar te kampanje so, ima tudi vodje. Ob tem se v ozadju pojavijo še finančni interesi, ki jih nima le farmacevtska industrija z zdravili in cepivi, ampak v enaki meri tudi 'alternativna industrija', ki med proticepilci tudi najde svojo tržno nišo za uživanje pretirano dragih, posebnih, ekološko pridelanih živil, pa za alternativna svetovnja in terapije. Posamezniki, ki se ponekod povezujejo v skupine, naročajo le biološko pridelane izdelke in celo namesto k zdravnikom hodijo po pomoč k alternativnim zdravilcem, na bioresonanco, reiki ...”

JASNA ARKO

---