“Človekova duša je iz papirja”

Ne trdim, da je Oče (Otac), knjiga Miljenka Jergovića, ki jo je pred nekaj tedni v prevodu Aleksandre Rekar izdala založba Sanje, zanimivo branje bolj ali manj za vse, ki imajo radi odlično literaturo; prepričan pa sem, da je več kot pravšnja zlasti za mnoge (nekoliko) postarane sinove in hčere, ki smo se še pred četrt stoletja postavljali (ali pa tudi ne) s potnimi listi Socialistične federativne republike Jugoslavije.

“Umrl mi je oče.” S camusovsko “brezobzirnim” (“Danes je umrla mama;” roman Tujec) stavkom se začenja Jergovićev tekst, v katerem bi zbegani literarni strokovnjaki radi videli ali krajši roman ali daljšo novelo ali esej z nespregledljivimi primesmi avtobiografije.

Miljenko Jergović (1966) je avtor knjig Sarajevski Marlboro, Mama Leone, Zgodovinska čitanka I in II, Ruta Tannenbaum, Pleše v somraku in mnogih drugih. Prejel je več nagrad. Je eden najbolj prevajanih avtorjev iz Srednje Evrope, četudi bo kdo morda ugovarjal, da Balkan ne sodi v Srednjo Evropo. S svojim umetniškim in etičnim kalibrom se še najtesneje približuje avtoritetam - v pozitivnem pomenu -, kakršne so Andrić, Krleža, Selimović, Kiš. Večina njegovih knjig je poslovenjenih.

In ker očeta ni več, je morda slednjič napočil čas za dotlej že večkrat odloženo opravilo, za izris nekakšnega duhovnega zemljevida, ki ga v kavarniškem klepetu - po možnosti v rahlo okajeni družbi - sila radi imenujemo istovetnost, identiteta? Morda. Preuranjeno ali prepozno? Verjetno oboje. Predvsem pa zaman. Vendar vselej in povsod neizogibno.

In Miljenko Jergović je pravšnji človek za tako (kirurško, nikakor ne mesarsko) opravilo: ostra in nepodkupljiva je njegova misel, jedko in nespravljivo njegovo pisanje - o tem se more prepričati vsakdo, ki seže po katerikoli njegovi knjigi.

Jergovićeva starša se kmalu po njegovem rojstvu ločita; otrok ostane z materjo. Oče je po rodu Hrvat iz Like, kot mobilizirani najstnik morda sodeluje pri povojnih izvensodnih pobojih z avstrijske Koroške vrnjenih “banditov” (domobrancev, ustašev, četnikov, njihovih svojcev civilistov, tudi otrok in žensk); v Sarajevu je ugleden onkolog, strokovnjak za levkemijo, spoštujejo in cenijo ga tudi mnogi srbski pacienti s Pal. Izhaja iz katoliške rodbine, ki je med vojno simpatizirala z ustaši, vendar vztraja v ateizmu; ena od njegovih sester se poroči s pravoslavcem (evfemizem za Srba). Madež ustaštva - prenekateri danes v ustaštvu ne vidijo nič spornega, kaj šele napačnega - vsake toliko trmasto vznika nad Jergovići. In avtor sam o njem marsikdaj razmišlja: “Manufakturna narava ustaških delavnic smrti jih na eni strani dela manj monstruozne od nacističnih, saj je likvidiranih ljudi preprosto razmeroma manj, na drugi strani pa je sleherna manufaktura bolj osebna in intimna od industrije, sleherna manufaktura je ročno delo, v katero so vnesena posameznikova čustva, njegova znanja in stremljenja ter njegova iniciativnost, ki vselej presega to, kar od njega zahteva in pričakuje sistem proizvodnje.”

Strašne besede, kaj - “manufaktura”, “ročno delo”, “znanja”, “iniciativnost”, “proizvodnja”? A brez skrbi, avnojska Jugoslavija je s pridom izrabljala grozo pred ustaštvom.

“Dogajalo se je,” piše Jergović, “da je brat ubil brata, še več, pri nas je bil pojem bratstva v veliki meri zasnovan prav na tem: če ne bi bilo Kajna, ki ubije Abela, se domala ne bi vedelo, čemu so namenjeni bratje.” Jasno, ne?

Zdaj je že veliko bolj jasno, kakšen izris duhovnega zemljevida snuje in udejanja Jergović, jasno, kod in kako poteka njegovo razbiranje v temačnost protislovij pogreznjene identitete. To, za kar Jergoviću v resnici gre, je obračun z očetom in njegovimi ideali, z njegovim pojmovanjem posameznika, družbe, sveta, takratne sedanjosti (ki je danes, prav ta hip, že osmešena in docela razvrednotena preteklost) - hkrati pa za obračun z njegovo lastno (Jergovićevo) preteklostjo in sedanjostjo. Navsezadnje, le kaj bi se sprenevedali, tudi za obračun z bralčevo (za)vestjo, z njegovimi opredeljevanji in dojemanjem vsega, kar ga, četudi le prek senc morda že pokojnih staršev, zadeva, obremenjuje, razdvaja. Obračun, po-račun, račun?

In kdo je v tem brezkompromisnem (prav vsega o Jergovićevem Očetu seveda ne mislim povedati) in osupljivo pronicljivem obračunavanju, poračunavanju, računanju krčmar, merodajni (in zavezujoči, kot nekakšen deus ex machina) krčmar? Nihče. Ga ni, tega menda prepotrebnega, neizogibnega oštirja. Morda ga nikoli niti ni bilo, morda je z njim nekako tako kot z Beckettovim Godotom, je le - v najgloblji srži klavrna, a bolestno zavezujoča - prispodoba za nekaj neobstoječega.

A nazaj k manj bistvenim nadrobnostim Jergovićevega besedila: del mladosti pisatelj preživi z očetom na Palah nad Sarajevom. Skupaj na domovih obiskujeta neozdravljive bolnike. Pisatelj v njihovi bedi, nemoči in ponižanju hkrati razbira drugo plat očeta, zdaj globlje in razsodneje vidi vanj; zdaj mu je veliko bolj domača očetova preteklost, o kateri (oče) tako zelo nerad govori. In še več: spominske drobce na očeta Jergović domišlja in zapisuje že v luči bratomornega klanja in srbskega obleganja Sarajeva (1992-1995), v luči besed, ki jih nekateri palski Srbi izrečejo tik pred izbruhom morije: “Pojdi!” Verjetno v pomenu: storil si svoje, požrtvovalnež, a zdaj se le poberi, Hrvat ...

Po moriji se bo pisateljevemu očetu (pa tudi njemu samemu) dogajalo nasprotno: očitali mu bodo, da je Srb, ne le ateist, brezbožnik v hiperkatoliški Hrvaški. Očitali - zmerjali, psovali, stigmatizirali, obmetavali z lepljivim in zaudarjajočim blatom, saj veste, kako to gre? Ali z Jergovićevimi besedami: “Pri tem sploh niso potrebovali kakega drugega dokaza: če je tako vztrajno zdravil Srbe ter sem in tja kakšnega Bošnjaka, ki se je znašel tam, je doktor Jergović že moral biti Srb ... Moralna procedura katoliških skupnosti je zasnovana prav na slabi vesti, ki jo stoletja kosijo in kultivirajo kakor angleško travico. Greh je kakor voda, s katero zalivamo travo, in če bi grehi za hip presahnili ali če bi jih nenadoma začeli kaznovati po zakonu in človeškem srcu, bi skupnost razpadla.”

Ja, pisatelja v iskanju lastne identitete vse bolj obletavajo strašljive goyevske prikazni (“Ni mi šlo v glavo, da bi kdo lahko bil Hrvat zaradi tega, ker je katolik ... Človekova duša je iz papirja. Po papirju, na katerem sta napisana njegova ime in priimek, se človek razlikuje od zveri. Ko ostane brez tega papirja, je potencialni duševni bolnik. Toda ne zato, ker je nor, marveč zato, ker je radikalno drugačen. Njegova drugačnost ogroža druge ljudi, v njih vzbuja dvom.”). A ne odneha, Jergović, čeprav je njegov obračun pravzaprav le polom. Se mu izjalovi, ga ne more pomiriti, iz-miriti s svetom.

A paradoks! Šele ta zdrs, šele ta luknja v vodo - pisatelj bo vodo s palico luknjal do konca svojih dni, kot Sizif - osmišlja vest, samozavedanje in samospraševanje, obstoj. Ta luknja v vodo Miljenka Jergovića znova (in kajpak po nepotrebnem) potrjuje kot pretanjenega dušeslovca in pisatelja, hkrati pa iz nas na neki način dela neme, a prepotrebne priče sizifovskega kljubovanja sovražni skali.

TOMO VIDIC

---